Roman “Rdeče in črno” se uvršča skupaj z romanom “Parmska kartuzija” v začetke realizma. Rdeče in črno je zgodba o dinamičnem življenju Juliena Sorelija in njegovem tragičnem koncu.
Roman je razdeljen na dva dela, ki je organiziran po načelu vzgojnega romana. To je žanr, ki se je prvič pojavil v nemški književnosti in v katerem se kronološko opisujejo vsi pomembni dogodki v življenju glavne osebe. Bralec lahko sledi odraščanju osrednjega lika in zorenju na kakršen koli način, ter oblikovanju v končno osebnost, ki bo ostala do konca življenja.
Zaradi tega je v teh romanih pomemben opis prostora v katerem junak prebiva, ter postopno vključevanje v družbo. Prostor je poln simbolike, ker s tem, ko gre glavni lik iz periferije proti velikem mestu, počasi pridobi svojo identiteto, s katero bo živel do konca življenja.
Čeprav je roman v veliki meri povezan z vzgojnim romanom, je ena majhna malenkost, ki ga razlikuje od vseh ostalih del, ki se uvrščajo v to kategorijo. V delu Rdeče in črno se glavni lik vrne na kraj, s katerega je odšel, obogaten z različnimi življenjskimi izkušnjami, da bi na koncu končal v zaporu.
Zaradi tega pot od majhne sredine proti velikemu mestu na koncu ni opisana kot usposabljanje lika, temveč kot počasen padec, ki se ne konča z novo lekcijo življenja, temveč s smrtjo.
Večina dogodkov v romanu je predstavljena iz vidika glavne osebe z občasno vključitvijo dveh najbolj pomembnih žensk iz njegovega življenja. Mathilda in Louise.
Vsevedni pripovedovalec ni neviden, saj občasno preneha pripovedovati, tako da se neposredno obrne k bralcu z določenimi komentarji, kot v 19. poglavju, kjer lahko bralec vidi, kako pripovedovalec govori o estetiki ogledala.
V romana obstaja veliko podrobnosti, ki delajo povezavo z resničnim življenjem avtorja. Tako je težko, da ne bi opazili povezave med glavno osebo Julienom in Henrijem Beylom. Oba sta odraščala brez mame, v slabem odnosu z očetom, ter tako eden kot drugi sta bila ljubitelja Rousseaua in Napoleona. Avtor je za delo uporabil dogodke, ki so se dejansko zgodili v Franciji.
Domneva se, da je za roman uporabljen dejanski dogodek, ko je bogoslovec giljotiran v Grenobleju leta 1828, zaradi umora gospodarice v cerkvi. Ona je bila mama dveh otrok pri kateri je bogoslovec delal kot učitelj.
Zakaj je roman dobil naslov po barvah in kaj to pomeni? Težko je, da ne bi videli simbolike dveh določenih pojmov, zato rdeča barva govori o vojaški uniformi, medtem ko je črna barva povezana z duhovnimi oblačili.
Zakaj vojaška uniforma in oblačila duhovnika? Zaradi tega, ker Julien med celotnim romanom razmišlja, če bi se na koncu odločil za cerkev ali pa vojaško kariero. Ker so slavni časi Napoleona minili, se Julien odloči za kariero cerkvenega diplomata.
Rdeče in črno prav tako lahko pomeni razcepljenost glavnega junaka med ambicijami in hinavščino, kar označuje črna barva, ter iskrenost, plemenitost, idealizem in pogum, kar označuje rdeča barva.
Vrsta dela: roman
Čas nastanka: 19. stoletje
Mesto nastanka: Verrieres, Besançon, Pariz, London in Strasbourg
Rdeče in črno obnova
Julien Sorel je najmlajši sin tesarja, ki je z razliko od svojih bratov edini pokazal zanimanje za učenje in s tem do knjig. S pomočjo lokalnega duhovnika se je učil latinščine in je znal recitirati številne dele iz Biblije.
Zaradi pridobljenega znanja je postal učitelj in vzgojitelj otrok župana Verrieresa, de Renala. Že na prvem srečanju, ko je spoznal tudi ženo župana Louise, se je zavedal, da do nje razvija določene občutke. Ni trajalo dolgo, da sta se Julien in Louise spustila v ljubezensko vezo. Na začetku sta bila oba prestrašena posledic, toda na koncu sta se popolnoma predala strasti in uživala v ljubezni.
Kljub strastni vezi Julien ni mogel prenehati razmišljati o svojem življenju in o ambicijah, ki jih je gojil, zato je večino časa preračunaval. Vezo njega in poročene ženske je prekinilo anonimno pismo, v katerem se opozarja župana de Renala na prešuštvo njegove soproge in učitelja.
Čeprav je Louise uspela prepričati svojega moža, da nič od tega ne drži, so v mestu že bila obrekovanja zaradi česar je moral Julien oditi. S pomočjo bivšega duhovnika Chelana, je Julien skupaj s štipendijo sprejet na študij v semenišče v mestu Besancon.
Na začetku mu ni bilo lahko, ker je bil obkrožen z zavistjo kolegov, katerim ni bilo všeč njegov trudi in pozornost, ker je večina kolegov povabilo sprejelo iz finančnih razlogov, z razliko od Juliena, ki je vse delal zvesto.
Julien se ni niti zavedal, da ima od začetka veliko podporo ravnatelja semenišča opata Pirarda, ne samo, ker je bil Chelanov prijatelj, temveč tudi zato, ker mu je bilo všeč, koliko se Julien trudi.
Zaradi spletk, ki so bile usmerjene proti opatu Pirardu, je on moral odstopiti prestol nadškofu in Julien, ki ga je Pirard poslal, da odnese odstop, je navdušil tudi nadškofa, ki mu je podaril Tacitova dela, zaradi česar mu naraste ugled v semenišču. Največji Pirardov sovražnik je bil nasprotnik močnega markiza de la Molea, katero zaupanje si je Pirard zaslužil, ko sta delala proti skupnemu sovražniku.
Markiz mu je ponudil administrativno mesto, toda Pirard je predlagal Juliena za delo, medtem ko je za sebe iskal manjše župnišče v bližini Pariza. Julien tako odide iz semenišča, toda preden je odšel, je odšel v Pariz, da bi še enkrat videl Louise.
S prihodom v Pariz Julien postane priča razkošnemu življenju prebivalcev iz višjih slojev družbe in čeprav se na začetku ni znašel v novi službi, je sčasoma pridobil zaupanje markiza. Markiz de la Mole pošlje Juliena v London na diplomatsko-vohunsko misijo za obdobje dva meseca. Tako je Sorel sčasoma postal znana oseba.
Markiz je imel hčerko Mathildo, ki je Julienu dajala nasprotujoče si znake. Tako je bil trenutek, ko je mislil, da je zaljubljena v njega in bil je čas, ko je bila hladna, ter ga celo poniževala.
Sledila je še ena diplomatska misija in tokrat je moral oditi v Strasbourg. Tam je srečal ruskega plemiča, ki ga je že spoznal v Londonu in ki mu je ponudil rešitev za ljubezenske težave.
Predlagal mu je, da zapelje neko žensko iz visokih krogov, da bi Mathildo naredil ljubosumno. Julien je začel dvoriti maršalici Fervaques. Načrt je uspeval, ker medtem, ko je on igral brezbrižnost do Mathilde, je v njej uspel spremeniti navado površinskih spogledovanj.
Predlagala mu je, da skupaj pobegneta v London in kmalu je ugotovila, da je noseča. Očetu je napisala pismo, v katerem mu pove za nosečnost in da se želi poročiti s Julienom. Markiz jezen odide k Pirardu, toda na koncu se umiri in se odloči preložiti odločitev. Medtem je uredil, da Julien z novim imenom začen delati kot huzarjev poročnik v Strasbourgu.
Ko se je zdelo, da se bo vse dobro končalo za Juliena, pride k markizu pismo od Louise de Renal, v katerem obtožuje Juliena, da je brezobziren človek, kateremu so njegovi interesi na prvem mestu. Obtožila ga je, da mu je edini cilj, da se povzpne na družbeni lestvici.
Potem, ko je prebral pismo, Julien jezen pride v Verrieres in strelja na Louise. Zaradi tega konča v zaporu v Besanconu. Tam razmišlja o svojih dejanjih in spozna, da je Louise le ranjena in da ni ona napisala pisma. Spozna, da je le njo iskreno ljubil in to ji prizna v času obiska.
Ostal je brezbrižen do Mathilde in njenimi poskusi, da ga reši iz zapora, zato je na koncu bil obsojen na giljotino. Po izvedbi je bil pokopan v skladu z njegovimi željami v jami nad Verrieres. Mathilda je poskrbela, da se pokoplje tudi njegova glava, ker je rekla, da je prednik Bonifacija in Margarete Navarske.
Osebe: Julien Sorel, Louise de Renal, Mathilda
Opis oseb
Julien Sorel je glavni lik romana in mlad človek z vizijo. Z razliko od svojih bratov je imel željo narediti nekaj konkretnega s svojim življenjem in postati nekdo in nekaj. Čeprav ga je na začetku vodila ambicija, da se čim prej povzpne v družbi, je dal ljubezni prednost in je tako popustil pred strastnimi občutki z ženo od župana.
Sprememba okolja in odhodo v semenišče na šolanje so pokazali koliko si Julien želi znanja in napredovanja, zato se je uspel dokazati opatu, kar mu je na koncu odprlo vrata do markiza in nadaljnem napredovanju.
Tako kot vsak normalen človek, je tako tudi Julien sčasoma nastradal zaradi ljubezni in ker ni mogel ostati brezbrižen do markizove hčerke, je na koncu posredno zaradi te ljubezni, vendar tudi ljubezni do Louise doživel tragičen konec, katerega morda ne bi bilo, če bi se držal nazaj od prepovedanih občutkov.
Na koncu je s svojo brezbrižnostjo na Mathildine poskuse, da ga reši pokazal, da mu lastni interesi vseeno niso bili na prvem mestu, temveč da so iskreni občutki najbolj pomembni, tudi za ceno izgube življenja.
Louise de Renal je žena župana, ki ima že veliko življenjskih izkušenj. Že po prvem srečanju s Julienom ugotovi, da vseeno ni tako močna, ker se je takoj zaljubila v perspektivnega mladeniča.
Ko je njo in Juliena nekdo želel razkriti pred njenim možem, je ona pokazala, koliko ljubi Juliena in se ga je odločila zaščititi in rekla, da je vse laž in celo ga oddaljiti od mesta, čeprav ji je bilo to težko.
Mathilda je hčerka markiza in dekle, ki je bila navajena dobiti tisto, kar hoče. Na začetku se je poigravala z občutki Juliena in mu dajala mešane znake, vse dokler ni ugotovila, da je zaljubljena v njega.
Zahvaljujoč Julienu preneha s površinskimi spogledovanji in prvič spozna iskreno ljubezen. Čeprav je Julien pred koncem življenja do nje pokazal brezbrižnost, je ostala z njim in poskrbela za pokop.
Opomba o avtorju
Marie-Henri Beyle Stendhal, francoski pisatelj in pripovednik, rojen je v Franciji, 23. januarja 1783. Ko je imel le sedem let je ostal brez mame in odraščal z očetom, ki ga ni mogel prenesti.
Šolal se je v Grenoblu, kjer je njegov oče delal kot odvetnik in leta 1799 odšel v Pariz na študij na Politehnično šolo. Po kratkem obdobju je prenehal s šolanjem in se pridružil vojski, ki ga je leta 1800 odpeljala v Milano, kjer je služil kot poročnik.
Po le dveh letih zapusti vojsko in preživi čas v Grenoblu ter Parizu in se začne resno ukvarjati s književnostjo, ko so izšla nekatera njegova dela. Leta 1806 spet odide v vojsko v enoto oskrbe. Po sedmih letih, ki jih je preživel v vojski, zapusti to delo, ker ni bil najboljšega zdravja.
Leta 1814 se vrne v Milano in se v Italiji zadrži sedem let. Ko je obtožen vohunstva, se je bil prisiljen vrniti v rodno Francijo. To je bil čas, ko je začel uporabljati psevdonim Stendhal, s katerim je kasneje postal znan.
V času med leti 1821 in 1830 je živel v Parizu in takrat je objavil različne biografije znanih pisateljev. V tem času se je vrnil v Italijo, ko je izšel prvi roman “Armance”.
Po revoluciji leta 1830 v času monarhije Louis- Philippea je začel delati kot konzul v Trstu in zaradi česar je odšel iz Pariza. Pred tem je končal roman “Rdeče in črno”, ki je bil objavljen konec leta 1830.
Roman temelji na resničnih dogodkih. Drugi roman, ki ga je prav tako slavil je bil “Parmska kartuzija”, kjer je pisal o Italiji, Napoleonu in pustolovščinah.
Po revoluciji je dobil premestitev na jug Italije v majhno luko Civitavecchia, kjer je ostal skoraj do smrti in enem izmed od potovanj proti Parizu je umrl. To je bilo 23. marca 1842.
Stendhal je bil znan kot avtor različnih knjig o italijanski glasbi in slikarstvu in v času kasnejših bivanj je pisal potopise. Čeprav je postal znan po delih “Rdeče in črno” ni pridobil priljubljenosti takoj, ker je veliko pomembnost za književnost dobil šele v drugi polovici 19. stoletja.
Številna njegova dela so objavljena po njegovi smrti, ker je za sabo pustil veliko število besedil, od katerih še mnogi niso bili končani. Stendhal je s svojim delom prispeval k kanonizaciji žanra, ker se je v njegovem času roman šele boril za ugled, kakršnega ima danes.
Dodaj odgovor