“Pravljica o ribiču in ribici” kot nam že naslov pove, spada v pravljice. Napisana je v eno smer, brez kakršnih koli stranskih dogodkov, ki bi prekinjali glavni potek dogajanja.
V uvodu pravljice se omenja glavne like – starec in starka, ter mesto kjer živita – na plaži modrega morja. Zaplet zgodbe se začne, ko starec ulovi zlato ribico in do vrhunca pride s starkinim pohlepom. Starka je nenasitna in vedno ima nove zahteve. Ko si starka zaželi postati gospodarica morja, se ribica razjezi in jo vrne v realnost – revščino.
V središču zgodbe je spor med dobrim in zlim, ter zmagi dobrega. Na koncu je starka kaznovana za svoj veliki pohlep.
Pravljico je prevedel Dobriša Cesarić, v desetercu brez rime. Verz deseterca se še vedno poudarja za umetniško pravljico, ki se je zgodila že zdavnaj. Ta pravljica je zelo podobna ljudski pravljici, ker so opisi kratki in jedrnato napisani, ter v ospredju je pripoved o dogodkih in likih, ki gredo v smeri cilja.
Pravljica o ribiču in ribici obnova
Pred triintridesetimi leti sta živela stari ribič in njegova žena zelo skromno življenje. V stari in razpadajoči baraki na obali modrega morja, sta preživljala dneve skromno in samotno.
Starec je lovil ribe, da bi imela on in njegova žena, kaj za jesti. Nekega dne je ulovil majhno zlato ribico. Ko jo je zagledal v svoji mreži, je ona spregovorila s človeškim glasom. Prosila ga je naj jo spusti in v zameno mu bo ona izpolnila eno željo.
Starec je bil dober in skromen in se jo je usmilil, ter jo vrnil nazaj v morje, brez kakršne koli želje. Toda, ko je za ta dogodek izvedela njegova žena, je zahtevala, da odide nazaj do morja, najde zlato ribico in si zaželi novo korito.
Starec je ugodil svoji ženi in odšel do obale morja. Opazil je, da je morje zelo nemirno. Poklical je zlato ribico in ji rekel naj mu izpolni njegovo željo. Pohlepnna starka je dobila svoje novo korito.
Toda starka vzraja naprej. Sedaj si želi novo hišo. Starec odide do morja, ki je še bolj nemirno in znova pokliče zlato ribico. Tudi tokrat mu izpolni željo. Že ko se je vračal domov, je starec lahko zagledal čudovito novo hišo z novim dimnikom in vrata izdelana iz hrastovega lesa.
Misleč, da ima sedaj čisto vse, starec verjame, da bo zdaj njegova žena prenehala z željami. Toda ona ne odneha. Še naprej starcu ne da miru in hoče še in še. Tokrat želi postati bogata gospodarica in znova pošlje starca na morje. Morje je zdaj zelo razburkano. Starec najde ribico in nato mu zadovolji tudi to željo.
Ko se je vrnil domov, je starec zagledal bogato oblečeno ženo, ki ukazuje sužnjem in jih tolče. Starca takoj pošlje v skedenj, da ji služi.
Minila sta dva tedna, ko se starka znova naveliča. Spet pošlje starca k ribici, ker tokrat želi biti svetla cesarica. Starec ji pove, da je nesmiselno in da naj preneha s svojimi prevelikimi zahtevami, vendar ona ne odneha. Od že zelo črnega morja, bo znova prišla zlata ribica, ki bo starcu izpolnila željo.
Tako je starka postala bogata in močna kraljica, ki živi v dvorcu in ji služijo služabniki. Nažene starca iz dvora in vsi meščani se mu smejijo. Služabniki ga skoraj ubijejo in ljudje govorijo o tem, kako se je en starec sploh drznil stopiti v dvorec.
Starka znova po nekem času nori in želi postati gospodarica celega morja in da ji bo zlata ribica poleg tega vedno na uslugo.
Starec se znova odpravi na morje in tam je že velika nevihta. Starec najde ribico in ji prenese še eno željo od svoje žene. Ribica pa sedaj ničesar ne odgovori, samo zamahne s plavutjo in se potopi globoko v morje.
Čeprav jo je starec zelo dolgo čakal, ne vedoč, kaj se je zgodilo, ribica ni prišla. Ko se je vrnil domov, je spet videl svojo staro in propadajočo kolibo in poleg nje revno ženo, ki ga je čakala poleg počenega korita.
Vrsta dela: pravljica
Čas nastanka: nedoločeno
Mesto nastanka: Ker je to pravljica, je mesto nastanka, kot tudi čas nastanka nedoločeno. Znano je le, da se odvija ob obali in na morju.
Glavni liki: starec, starka in zlata ribica
Opis likov
Skozi celotno pravljico se pojavljajo samo trije liki, starec in starka, ki sta resnična, vendar nista imenovana in lahko živita kjer koli, celo v naši soseščini, ter zlata ribica, ki je neresničen lik.
Starec – dober in pošten. Živi skromno in vse je pridobil s svojim delom, vendar je srečen in mu ničesar ne manjka. Je dobrega srca in plemenite duše. Ribici je daroval svobodo in v zameno ni ničesar zahteval. Vedel je, da se sreče ne more kupiti, vendar se do nje pride z delom in trudom. Popustljiv je bil do žene, ki ji ni oporekal, čeprav je vedel, da je pohlepna in zlobna.
Starka – simbol zla, požrešna in nikoli ji ni dovolj. Želi vse več in več, dokler je njena nenasitnost ni uničila. Tako, kot je od ribice dobivala vse več daril, tako je postajal vse bolj požrešna. Sčasoma je postala vse bogatejša, tako je do starca postala vse bolj zlobna, groba in zadirčna. Služabnike je pretepala in starca je nagnala iz dvorca. Okoli njenega ponosa se vrti celotna zgodba pravljice.
Zlata ribica – lik, ki bo pomagal starki spoznati, koliko je pohlepna. Potrpežljiva je do starca in usmiljena. Lahko bi jo primerjali z Bogom, ker je zelo dobra, vendar kaznuje zlo.
Avtor: Aleksandar Sergejevič Puškin
Opomba o avtorju
Aleksandar Sergejevič Puškin je bil pripovednik, dramatik in ruski pesnik. Rodil se je 6. junija 1799 v Moskvi. Prav tako se misli, da je bil najboljši pesnik in oče moderne ruske književnosti.
Čeprav je odraščal v nekoliko obubožani plemiški družini, je imel svojo varuško in vzgojitelja. Tako je bil od zgodnjega otroštva prepuščen vzgoji kmeta Nikite Kozlova in kmetici Arine R. Jakovljeve. Gibal se je v družbi številnih inteletkualcev, zaradi katerih je njegovo ustvarjanje še boljše.
Po študiju na liceju, kjer so se šolali vsi plemiški otroci, je postajal vse bolj popularen. To ni bilo všeč cesarju, ki ga je pregnal v izgnanstvo. V izgnanstvu je napisal veliko del in šest let kasneje, leta 1826, ga cesar pokliče, da naj se vrne nazaj v Petrograd.
Puškin je pisal skozi svoje življenje številna dela, zaradi katerih je postal zelo cenjen književnik. Pisal je pesmi, igre, zgodbe, drame in lirske pesmi.
Njegova najbolj znana dela so bila “Mozart in Salieri”, “Gostija v času kuge”, “Kapetanova hči”, “Dubrovski”, “Pikova dama”, “Kavkaški ujetnik”, “Cigani” in življenjsko delo, ki nosi naslov “Jevgenij Onjegin”.
Umrl je 29. januarja 1837 zaradi posledic ran, ki jih je dobil v dvoboju, ki ni bil enakopraven.
Dodaj odgovor