Povest o dobrih ljudeh obnova
Povest se dogaja na obrežju reke Mure, kjer živijo revni, pošteni in preprosti ljudje. Pisatelj opisuje, kako je lepa obala reke v vseh letnih časih. Na tem obrežju pa je ležala stara hišica, kjer sta živela Koštrčeva. Kot vsako jesen pa se je k njima preselila družina Koren.
Nekega večera pride k njima potepuh in zaprosi za večerjo ter prenočišče. Koštrčeva ga lepo sprejmeta in mu pogrneta klop, kjer bo spal, saj drugje ni prostora.
Proti jutru pa Ana zbudi Jožefa zaradi čudnih sanj in mu reče naj pogleda na klop, če je potepuh še tam. Jožef pogleda in ugotovi, da ga ni več, za sabo pa je pustil tisočaka. Jožef vzame denar in ga zavije v ruto, ter ga spravi v skrinjico, ker je mislil, da ga je potepuh izgubil. Odločil se je, da ga bo denar počakal, če se bo še kdaj vrnil.
Naslednji dan pride k njima na obisk njun vnuk Peter, ki pa beži pred policijo. Ko vstopi v hišo zagleda Marto samo v srajci in z nepočesanimi lasmi, ker je komaj vstala. Spogledata se in Peter odide k babici, ter tam zagleda Ano. Ko ga Ana zagleda je zelo presenečena in vesela, da ga je videla, ker ga že dolgo ni bilo k njim. Pri večerji pa se Peter še bolj zagleda v Marto in ona vanj.
Zjutraj sta odšla Jožef in Ivan v gozd po drva. In naslednje dneve je Peter večkrat hodil k Marti v sobo in to je ugotovila le Katica. Katica je to povedala Ivanu, da Peter vsak dan hodi k Marti v sobo, medtem ko gresta onadva z Jožefom v gozd po drva. Ivan je zardel v obraz in se ji zahvalil za to novico, nato pa odšel v mesto, da bi policajem povedal, kje se nahaja Peter.
Nato je na mostu zagledal štiri policaje in videl, da gresta dva proti Koštrčevi hiši. Ivan je stekel domov, tam pa je videl Marto v naročju Petra in sta se poljubljala. Ko je Marta opazila Ivana je kriknila in hitro vstala iz Petrovega naročja. Ivan pa je kljub temu, kar je videl posvaril Petra, da prihajajo policaji. Peter je hitro vstal in zbežal, Marta pa je obstala, saj je pričakovala udarce. Ivan je ni udaril, temveč se z njo več kot en mesec ni pogovarjal.
Tako je Marta po več tednov le sedela v sobi in kdaj pa kdaj odšla h Koštrčevim. Nekega dne pa je Ana vstopila v njeno sobo in jo povprašala, zakaj več ne zahaja k njim. Odgovorila ji je le, da ima veliko dela. Ana ji je še rekla, da si želi, da bi danes prišla k njim in obljubila ji je, da bo. In res je zvečer prišla, vendar je bila tiho.
Naslednji dan se je k njim vrnil potepuh in Jožef ter Ana sta ga takoj vprašala, zakaj je tisto noč, kar odšel brez poslovila. Odgovoril jima je, da se mu je mudilo in da ju ni hotel zbuditi.
Jožef pa se je spomnil, da ima še tisti tisočak zanj in odšel je ponj. Ko ga je prinesel, ga je vprašal, če je ta denar on izgubil, a on se jima je le nasmejal in rekel, da nikoli v življenju še ni imel takega denarja, kaj šele, da bi ga izgubil in še rekel, da ni njegov. Jožef mu ni verjel, ter denar vseeno pospravil nazaj, če bi ga mogoče še potreboval. Potepuh se je pri večerji ponudil, da bo pomagal Jožefu in Ivanu z drvmi v gozdu.
Ko je potepuh naslednje dni bival pri Koštrčevih, je Marta medtem pripravljala načrt, kako bi pobegnila. Katica pa je to ugotovila in odšla do potepuha, ter mu rekla, da ve da je potepuh sam Peter in ga prosila naj ustavi njeno mati, ter ji pove, da je on Peter Koštrca in naj jo prepriča, da ostane. Potepuh pa jo je vprašal, kako naj pripravi Marto, da ne bo pobegnila, a Katica mu je še enkrat rekla, naj ji reče, da je on Peter Koštrca.
Napočil je dan, ko je Marta pobegnila in potepuh jo je dohitel in jo pričakal na mostu, ter ji rekel, da Petra ni tam kamor se odpravlja, temveč tu zraven nje. Marta mu seveda ni verjela in odšla naprej, Peter pa se je ozrl za njo.
Nato je odšel in se skril v gozd. Katica pa je pred hišico sedela in si pela žalostno pesem. Kar naenkrat pa je pritekel vaški deček in Katici rekel, naj pove Petru, da prišli policaji in da ga iščejo. Katica je zato hitro odhitela v gozd, vendar se je izgubila in se usedla na bližnjo trato, ter začela peti lepo in glasno, da bi priklicala Petra.
Zaslišal je njeno petje in prišel do nje. Katica mu je rekla naj hitro zbeži, ker so mu policaji za petami. Peter ji je rekel, da jo bo najprej odpeljal domov, a mu je Katica rekla, da bo že sama našla pot. Peter je odšel, Katica pa ni našla prave poti, zato se je utopila.
Vrsta dela: povest
Kraj dogajanja: na obali reke Mure
Čas dogajanja: začetek 20. stoletja
Liki: Jožef, Ana, Peter, Ivan, Marta, Katica
Avtor: Miško Kranjec
Opomba o avtorju
Miško Kranjec je bil slovenski pisatelj in urednik. Rodil se je 15. septembra 1908 v Veliki Polani v prekmurju.
Odraščal je v revnem prekmurskem okolju, kot eden izmed sedmih otrok v družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju. Leta 1921 se je vpisal na ljubljansko gimnazijo. Študiral je slavistiko, a je študij opustil.
Pred 2. svetovno vojno je organiziral prekmurski upor,leta 1944 pa je odšel med partizane. Po 2. svetovni vojni je opravljal številne politične in kulturne funkcije (bil je poklicni pisatelj in novinar). Umrl je leta 8. junija 1983 v Ljubljani.
Najpomembnejša dela: OS življenja (1935), Kapitanovi (1938), Povest o dobrih ljudeh (1940), Mladost v močvirju (1962), Strici so mi povedali
(1974).
Dodaj odgovor