Potovanje v sredino Zemlje

Gospod Otto Lidenbrock je profesor mineralogije na eni izmed univerz in je ugleden znanstvenik. Živi v Hamburgu z nečakom Axelom, krščenka Grauben in služkinjo Marto. Lidenbrockovo ime se s ponosom omenja v gimnazijah in različnih nacionalnih društev, toda tudi v znanstveni skupnosti. Nekega dne se vrne domov s knjigo, ki jo je kupil. To je bila knjiga Snorrea Sturlasona, islandskega pisatelja, napisna v runski pisni obliki. Iz nje pade stari pergament, ki ga je Axel dešifriral.

“Spusti se v krater Yocula Sneffels, preden se te senca Scartarisa dotakne pred Julijem po koledarju, drzen popotnik in boš prišel v središče Zemlje. Jaz sem to storil.
Arne Saknussemm.”

Na njem so bila navodila, kako priti do središče Zemlje. Po tem odkritju, se je profesor odločil srejeti razburljivo potovanje do središča Zemlje. Na poti so mu sledili Axel in Hans Bjelke, islandski delavec. 2. junij je bil dan odhoda na Islandijo. Gospod Thomson jim je dal pomembna priporočila za grofa Trampea, guvernerja Islandije, za gospoda Picctursona, škofijskega tajnika in za gospoda Finsena, župana Reykjavika. Kapitan je dejal, da bo potovanje trajalo deset dni. Pričakal jih je baron Trampe. Profesorja je sprejel tudi župan Finsen. Obiskali so gospoda Fridrikssona, profesorja naravoslovja, ki jim je ponudil dragoceno pomoč. Šli so skozi različne izkušnje, izzive in nevarnosti, da bi prišli do nepričakovanega mesta, ki si ga človeški um ne more predstavljati.

“Pot v sredino Zemlje” je eno izmed najbolj zanimivih del pisatelja Julesa Verna, ki je v svojih knjigah poskušal odpotovati do mest, na katera človeška noga (v tem času) ni stopila in ki je njegov bogat svet domišljije prenesel v literaturo, podobno kot takratno, tako tudi današnjim bralcem. Veliko stvari, ki so v knjigah, se bile le fikcija, danes so možne, prav tako kot je trdno verjel, da bodo.

Vrsta dela: pustolovski roman

Mesto nastanka: Hamburg, Kopenhagen, Islandija, Sicilija

Čas nastanka: leta 1863

Potovanje v sredino Zemlje obnova

Hiša profesorja Otta Lidenbrocka se je nahajala v eni od najbolj starih ulic Hamburga. Bil je profesor mineralogije na Johannaeumu in je imel služkinjo Marto. Lidenbrockovo ime se je s ponosom omenjalo v gimnazijah in različnih nacionalnih društev. Na ta dan ga je pričakal nečak Axel. Odšla sta v stričevo sobo, ki je bila pravi muzej. Stric je Axelu pokazal knjigo, ki jo je kupil. To je bila knjiga Snorrea Sturlasona, znanega islandskega pisatelja iz dvanajstega stoletja in knjiga je bila kronika norveških knezov, ki so vladali Islandijo; runski rokopis o katerem Axel ni vedel nič. Stric mu je pojasnil, da so rune črke enega pisma, ki se je nekoč uporabljal na Islandiji.

Iz knjige je eden star pergament padel na tla. Zaradi nje bosta profesor in njegov nečak sprejela eno od najbolj nenavadnih odprav devetnajstega stoletja. V pergamentu je bil kriptogram, ki sta ga poskušala dešifrirati. Prvič v življenju stric ni želel jesti kosila in služkinja Marta je bila zaskrbljena. Kriptogram je bil napisan po knjigi, je ugotovil profesor. V njem je odkril ime Arne Saknussemm, islandsko ime učenjaka, slavnega alkimista iz šestanjstega stoletja. Jezik v katerem je bil napisan rokopis je bil v latinščini.

Axel je mislil na Grauben, ki je živela z njima. Bila je krščenka profesorja Lidenbrocka in lepa Virlandeškinja. Profesor je pohitel iz hiše in služkinja Marta je v skrbeh vprašala, kaj je s hrano. Axel ji je razložil, da ima zdaj pomembno delo. Neki mineralog mu je poslal zbirko vzorcev silicija zemlje, ki jih je takoj začel razvrščati. Ko je končal, je prižgal pipo in nato poskušal dešifrirati nerazumljive nize črk. Našel je štiri različne jezike v nesmiselni besedi. Edino kar bi lahko povezal z Islandijo, je bilo zamrznjeno morje. Nato pa na hrbtni strani zagleda dve latinski besedi. Ti dve besedi sta bili smerokaz in skrivna koda. To kar je odkril, ga je šokiralo. Ni verjel, da bi to lahko bilo možno. Ničesar ne bo povedal stricu. On bi takoj odšel na potovanje. Ravno, ko je hotel papir vreči v ogenj, pride v sobo stric. Profesor je ure reševal uganko. To noč ni spal. Zjutraj je bilo Axelu žal strica. Ko je Marta želela oditi iz hiše, so bila vrata zaklenjena in ključa ni bilo.

Okoli poldneva je bil Axel že zelo lačen. Nečak je odkril skrivnost. Glasila se je: “Spusti se v krater Yocula Sneffels, preden se te senca Scartarisa dotakne pred Julijem po koledarju, drzen popotnik in boš prišel v središče Zemlje. Jaz sem to storil. Arne Saknussemm.” Profesor Lindenbrock je bil navdušen. Zdaj je lahko jedel in nato je zahteval,da se mu pripravi potovalni kovček. Vendar tudi od Axla. Kasneje je imel Axel številna vprašanj in dvome. Islandija je vsa narejena iz vulkanov in vsi so poimenovani z imenom Yocul, kar pomeni ledenik. Sneffels je hrib na otoku in najbolj znano, če krater odpira sredino Zemlje, je rekel profesor Axelu. Ta krater je ugasnjen. Sneffels je sestavljen iz nekaj vulkanov, zato je islandski učenjak označil tistega, ki vodi do sredine Zemlje, s tem da vrh Scartaris meče senco na odprtje v obdobju julijskih koledarjev, tj. zadnjih dneh junija. Zdaj je imel Axel svoje pripombe, da je nemogoče izvesti podvig. Ko bi prišli do globine deset milj, bi bila temperatura večja od tristo tisoč stopinj. Vendar profesor pove, da nihče ne ve, kaj je v sredini Zemlje.

Grauben je podprla Axlovo pot s stricem, čeprav je bil v dvomih. Profesor je kupil razne predmete in orodja. Drevored je bil zasut s baklami, vrvmi in palicami. Kupil je tudi orožje in električne naprave. Morala sta čimprej oditi, ker je iz Kopenhagna do Islandije samo ena povezava in morata priti, da vidita, kako senca Scartarisa boža Sneffelsov krater že v juniju. Grauben je mirno in brez vznemirjenja spakirala Axlu. Ko se bo vrnil, se bosta poročila, mu je obljubila ob odhodu.

Predmestje Hamburga, Altona je začetna postaja na železniški progi Kiel. Po dvajsetih minutah sta bila na področju Holsteina. Profesorjeva oprema je bila v tovornem vagonu. Profesor je v vagonu imel skrbno zložen papir s podpisom konzulata v Hamburgu, tako da sta v Kopenhagnu lahko dobila priporočila za guvernerja Islandije. Prestopila sta iz vlaka na ladjo Elleonora. En dan sta čakala v Kielu. Po izkrcanju v nekem mestu sta spet prestopila na vlak.

Zjutraj sta prišla v Kopenhagen in se namestila v hotel Feniks v Bred Gadeu. Srečala sta se s profesorjem Thomsonom preko priporočila. Bil je direktor Muzeja nordijskih starin. Rekla sta, da želita pregledati Islandijo, kot ljubitelja narave. Obiskala sta obalo v iskanju za čoln za Islandijo. Našla sta danski jadrnico Valkyre, ki 2. junija vozi za Reykjavik. Kapitan Bjarne jima je dvakratno zaračunal, ko je videl profesorjevo navdušenje. Denarja sta imela dovolj. Odide se v torek ob sedmih zjutraj. Kosilo sta jedla v francoski restavraciji, ki je bila v lasti kuharja Vincenta. Na sprehodu je profesorjevo pozornost zmotila Vor-Frelsers Kirk, kjer gredo stopnice okoli stebrov ven. Vzpenjala sta se skoraj eno uro in Axelu se je vrtelo v glavi. Njegov stric je mislil, da je to dobra priprava za tisto, kar ju čaka.

Prišel je 2. junij, dan odhoda. Gospod Thomson jima je dal pomembne napotke za grofa Trampeja, guvernerja Islandije, za gospoda Picctursona, papeževega tajnika in za gospoda Finsena, župana Reykjavika. Kapitan je rekel, da bo potovanje trajalo deset dni. Pričakal ju je baron Trampe. Profesorja je sprejel tudi župan Finsen. Obiskali so gospoda Fridrikssona, profesorja naravoslovja, ki jima je ponudil dragoceno pomoč. Dal jima je dve sobi na razpolago. Profesor je odšel v knjižnico in Axel na sprehod. V času kosila sta govorila o knjižnici in zakaj je prazna. Gospod Frisriksson je rekel, da so knjige zunaj in da ljudje berejo. Na vprašanje zakaj ni knjige Arnea Saknusseama, je spoznal, da je bil on obtožen herezije in da so njegove knjige zažgali leta 1573 v Kopenhagnu.

Naslednji dan je prišel vodnik, ki bo z njima cel čas med raziskovanjem. To je bil človek mirnega temperamenta, fizično dobro razvit. Bil je lovec na eidere, pravzaprav na perje od teh ptic, ki so največje bogastvo tega otoka. Človek se je imenoval Hans Bjelke. Vsako soboto zvečer bo dobil denar od profesorja za to pot. Do Sneffelsa potrebujeta osem do deset dni hoje. Dobili so tudi štiri konje. 14. junija sta večerjala pri baronu Trampeju v družbi župana Reykjavika in zdravnika Hyaltalina, slavnega islandskega zdravnika.

Odšli so s konji in Hansom, ter z ogromno prtljage. Dve uri po odhodu iz Reykjavika so prišli v na trg Gufunes, ki se imenuje Glavna cerkev. To je bil en zaselek. Prenočili naj bi v Gardaru. Zatem so odšli v Ejulberg, kjer so spočili konje. Morali so počakati na plimo, da prečkajo fjord. Ob šestih zvečer je prišla. Z čolnom so prečkali fjord in po pol ure prišli v Gardar.

V juniju in juliju na Islandiji, sonce nikoli ne zaide. Tako, da jih je prekrila dnevna svetloba polarnega območja. Namestili so se v hišo enega vaščana. Vaščan in njegova žena sta imela devetnajst otrok. Naslednji dan so odšli naprej. Zemlja je postala blatna in neprimerna za hojo in pustinja vse večja. Srečali so tudi gobavca. Gobavost je bila tam razširjena bolezen. Prečkali so majhne fjorde in pravi zaliv. 19. junija so hodili po vulkanskih tleh. 20. junija so prišli v majhno tržno mesto Budir, ki leži na morski obali. Tu jih je pogostila Hansova družina. Naslednji dan so prišli do vasi Stapi, ki jo je sestavljalo trideset kolib.

Vas je bila zgrajena na sami lavi. Bili so v župnišču in župnik jim ni bil niti malo všeč in so si želeli čimprej oditi. Hans je najel tri Islandce, da prenesejo prtljago in ko bodo prišli do dna kraterja, se bodo ti ljudje vrnili in jih pustili same. Axel je sanjal o izbruhu vulkana. Strica ga je pomiril, ko se mu je pritožil.

24. junija so zapustili župnikovo palačo in odšli proti Sneffelsu. Sneffels je gora visoka okoli 1.700 metrov. Pot je postajala vse težja in strmost je naraščala. Po treh urah hoje so prišli v vznožje in jedli. Nato so se začeli vzpenjati na Sneffels. Pod nogami se jim je rušilo kamenje. Ta dan so bili malo bolj lačni. Prišli so na vrh Sneffelsa. Vrh na katerem so se nahajali je bil Scartaris. Šli so mimo pobočja in opoldne dosegli dno. Na zahodni strani enega stebra  je bilo napisano z runskimi črkami Arne Saknussemm. Islandci so se vrnili v Stapi. Pred njimi bile naslednji dan tri poti. Pot, ki po kateri morajo iti, je prepoznana po tem, ker senca Scartarisa boža njegove robove v zadnjih dneh junija. Čakali so in 28. junija je vrgel sveženj svoje sence v krater. Opoldne bo označil pot.

Začelo se je pravo potovanje. Profesor je odvil vrv, spustil polovico, zatem jo ovil okoli kosa lave in drugi del vrgel v dimnik. Zdaj so se začeli spuščati. Nase so dali del prtljage. Štirinajstkrat so ponovili preklapljanje vrvi. Bilo je vse temnejše. Prišli so na dno navpičnega dimnika in videli hodnik, ki je zavil desno. Zjutraj jih je zbudil žarek svetlobe. Axel je vprašal strica, če jih bo motil večji tlak in stric je odgovorila, da ne, ker se bodo njihova pljuča navadila na gostejši zrak. Profesor je svoje zasledke zabeležil v eno beležnico. Pot je bila nevarna. Prišli so v globilo deset tisoč metrov pod morjem. Toplota naj bi znašala enainosemdeset stopinj, toda bilo jih je le petnajst stopinj. To je bilo zelo pomembno.

30. junija so nadaljevali s spuščanjem. Prišli so v hodnik lave, ki je bila posušena. Naleteli so na pot, ki se je križala in šli v vzhodno odprtino. Postalo je vroče. Ugotovili so, da se vzpenjajo. Zmanjkalo jim je vode. Morali so varčevati. Hodili so brez besed. Na številnih mestih so bili odtisi pra živali, toda tudi prefinjenih vrst. Našli so premog. Imeli so srečo svetilke Ruhmkorffove pomoči za razsvetljavo. Na napačnem mestu so, morajo se vrniti. Odšli so zjutraj. Bili so pet dni oddaljeni od tistega križišča 18. junija in prišli izčrpani do križišča. Stric je Axelu dal zadnji požirek vode. Axel se je želel vrniti. Hans je poslušal gospodarja, profesorja. Odločili so se, da gredo naprej. Vodo bodo našli spotoma.

Hans je našel vodo in podzemno reko, ki kroži okoli njih. Odločil se je, da se dokoplje do vode, ker so jo samo slišali. Voda je pljusknila, bila je vroča, toda ohladila se bo. Potok so imenovali Hans- bach. Naslednji dan so zajtrkovali in pili zdravilno vodo. 6. in 7. julija so šli okoli vogalov razpoke in 8. julija se je razpoka nagnila. Potovanje je postalo bolj prijetno. V soboto, 18. julija so prišli do velike jame. Profesor je Hansu izplačal plačo in se odločil, da si naslednji dan vzame čas za počitek. Jama je bila velika dvorana in v njej je tekel potoček.

Axel se je med hojo izgubil. Bil je obupan. Hrane je imel le za tri dni in bučko polne vode. Sklenil je, da se mora vzpeti, da ponovno pride do Hans- bacha. Onesvestil se je od šoka in ko se je onesvestil, je njegov obraz postal moker. Padel je in bil krvav. Končno zasliši stričev glas. Odgovori mu, da se mu je svetilka ugasnila in da ne vidi potoka. S kronometrom bo določil, koliko sta oddaljena eden od drugega. Stric in Hans se morata spustiti in Axel vsaj plaziti, da se hitro približa. Naenkrat mu je zmanjkalo tal pod nogami. Začel je padati, udaril se je in spet izgubil zavest.

Ko se je zbudil, je bil stric poleg. Zavil ga je s povoji. To je bilo 9. avgusta. Hans mu je namazal rane z islandsko mastjo od katere se rane hitro zacelijo. Axel je mislil, da so na površini zemlje, ker vidi luč dneva. Stric je omenil zrak. Axel je bil vznemirjen. Geologija ni dala zadnje besede.

Velika vodena površina se je razprostirala pred njimi v neskončnost. Morje. Svetloba ni bila običajna. To je bila nekatere vrste polarna svetloba, kozmični pojav, ki je napolnil veličastno in čudovito jamo, v kateri je bil ocean. Obok ni bil nebeški, temveč je nastal od pare. Ni vedel, kateri geološki pojavi bi pripisal nastanek te jame. Prizor je bil nepričakovan. Sprehodil se je s stricem. Videl je gosto in razkošen gozd. To je bil gozd gob. Prišli so čez celotno floro iz paleozoika. Prepoznali so tudi kosti pra živali. Začela se je plima. Igla kompasa je namesto, da se nagne proti polu, kot se dogaja na severni polobli, se je ona dvigovala. Sklenili so, da se magnetni pol nahaja med površino Zemlje in mesta, kjer so prispeli. Po globini, kjer so bili, je bil nad njimi gorat del Škotske. Hans je zgradil splav.

13. avgusta so se zbudili zgodaj. Hans je naredil krmilo in jadro. Ko so zapustili pristanišče, so se odločili, da mu dajo ime po Grauben, Axelovi zaročenki in morje so poimenovali Lidenbrockovo morje. Naleteli so na slepo ribo. Oči se ji še niso razvile. Vrgli so jo v morje. 14. avgusta morje ni bilo enotno. In so še naprej potovali. Morje je izjemno. Videli so ogromno morsko svinjo in morskega kuščarja. Nato krokodile, kače in želve. Prišli so čez ihtiosaura in plesiosaurusa, kačo z valjastim trupom. Njeno telo je bilo prekrito z trdim in debelim oklepom. Ti dve vrsti sta se bojevali. Prišli so do otoka z gejziri in se tam malo spočili.

15. avgusta so izginili gejziri. Zrak je bil nasičen z električno energijo. Nevihta je prihajala. Grmenje, toča, veter z močno hitrostjo. Noč je bila strašna. Niso vedeli, kam morajo. Na površini oblakov je bila svetloba. Jambor in jadro so odleteli. Krogla je hodila v nebo. Vonj solitra zapolnjuje zrak. Splav je udaril ob skalo. Hans je izvlekel Axela iz vode. Popravili so splav na obali, na katero so naplavili. Naleteli so na človeško glavo. In zelo dobro ohranjeno človeško telo. Človek iz kvartarja, odlično ohranjen. Hodili so po kosteh na pokopališču, ki so ga našli. Morska obala je izginila in podnebje je bilo poletno. Vegetacija je bila iz terciarne dobe. Borovci, tise, palme in drugo. Listi niso imeli zelenja in cvetje ni dišalo. Vrnili so se do Lindenbrockovega morja. Našli so nož iz 16. stoletja. In inicialke A. S. – Arne Saknussem.

Splav je ostal na obali. Šli so v luknjo. Hans je prinesel kramp, da izkoplje luknjo za mino. 27. avgusta je bil poseben dan. Axel je prižgal varovalko. Stric in Hans sta bila že na splavu. Axel je bil na splavu, ko je prižgal varovalo. Oddaljili so se. Niso zaslišali eksplozije, toda stene so se porušile. Prevrnile so se. Eksplozija je povzročila nekatero vrsto potresa v tleh in odprla se je odprtina in morje jih je povleklo. Bili so v hodniu in Hans je uspel najsti varovalo. Ostali so skoraj brez vsega, nato pa jih je še voda posesala. Trdno so se držali za roke. Vzpenjali so se. Vročina je bila velika. Dali so vse obleke iz sebe.

Igla kompasa je skakala iz enega pola na drugi, sunkovito se je premikala in trzala. Stric je rekel, da je to izbruh. Iz kratera so odšli sprašujoč se, kje so. Srečali so dečka, ki ni znal njihovega jezika. Stromboli, tam se nahajajo. Vstopili so v en vulkan in izstopili skozi drugega. Bili so pod modrim nebom Sicilije. Strombolski ribiči so jih sprejeli zelo lepo. 9. septembra sta prišla v Hambur. Mesto je priredilo zabavo profesorju Lidenbrocku in Axlu v čat. Hansa se bo spominjal večno. Axel in Grauben sta se poročila.

Osebe: Otto Lidenbrock, Axel, Hans Bjelke, Grauben, Marta, profesor Thomson, Kapitan Bjarne, grof Trampe, gospod Piccturson, gospod Finsen, zdravnik Hyaltalin, Hansova družina.

Opis oseb

Otto Lidenbrock: Visok in suh, dobrega zdravja in mladostnih blond las. Imel je petdeset let. Nekega dne se je vrnil domov s skrivnostno knjigo. To je bila knjiga Snorrea Sturlasona, islandskega pisatelja, napisana v runskem rokopisu. Iz nje je padel pergament, ki ga je dešifriral. Na njem so bili napotki, kako priti do sredine Zemlje. Napotil se je na to pot, ko je kupil vse potrebno. Pomagale so mu tudi družbene povezave, ki jih je imel z ljudmi v delih sveta, preko znanstvene skupnosti. Trden in trmoglav profesor je uresničil vse svoje in najbolj čudne cilje. Njegove lastnosti so navdušenje, radovednost in vztrajnost, da pride do začrtanega cilja. Bil je zelo znan in cenjen v svoji skupnosti in širše. Kot znan mineralog je pisal veliko knjig o tej temi in imel dragocene zbirke.

Axel: Nečak profesorja Lidenbrocka, ki z njim živi v hiši in je pomočnik. Zaljubljen je v Grauben, profesorjevo krščenko, kot tudi ona v njega. Zelo je pameten, toda malo tudi plašen in v dvomih do profesorjevih idej. Pri njem je bila razširjena skeptičnost do potovanja v sredino Zemlje. Vedel je, da je to nevarna pot. Kljub temu mu sledi na njegovem potovanju in doživlja stvari, katere običajen mladenič ne more niti sanjati, kaj šele doživeti. Ko se je vrnil s potovanja je postal cenjen, kot mu je tudi Grauben prerokovala, ter se z njo poročil.

Hans Bjelke: Hans je bil lovec na eidere, cenjeno in drago perje ptic. Bil je vodič, ki je bil z njima cel čas odprave. Bil je človek mirnega temperamenta, fizično dobro razvit. Pridružil se je profesorjevi in Axelovi avanturi na poti v sredino Zemlje. Vsako soboto zvečer je dobil plačilo od profesorja za to pot. Izkazal se je za zelo mirnega, realnega, prizemljenega človeka, ki ju večkrat reši iz težav, zahvaljujoč svojim lastnostim. Ko se je Axel poškodoval, mu je namazal rane z islandsko mastjo, od katere se rane hitreje zacelijo. Ima veliko in dobro družino.

Grauben: Axelova zaročenka in krščenka profesorja Lidenbrocka, ki je verjela v njihovo odpravo in se na koncu poročila z ljubljenim Axlom. Bila je ambiciozna in si je želela, da njen ljubi zaročenes uspe v svoji nameri in da tako pridobi ugled v skupnosti.

Opomba o avtorju

Jules Verne je francoski pisatelj romanov za otroke in odrasle in pionir znanstvene-fantastike. V mladosti ga je zanimalo gledališče in je napisal niz obsežnik libretov. Nato so njegovo domišljijo razburkali znanstvena odkritja, oddaljeni kraji, zahtevna potovanja, raziskovalni podvigi.

Rodil se je leta 1828 v mestu Nantesi (Francija) v družini očeta odvetnika, ki ga Jules ni želel naslediti v odvetniški pisarni.

Po zaključku študija prava v Parizu, se je Jules odločil, da se osredotoči na literaturo. Kot enajstletnik, se je vkrcal na ladjo, ki naj bi odplula v Indijo, vendar ga je njegov oče ustavil. Ljubezen do morja, ga je vodila do starosti.

Jules Verne je v svojih romanih raziskoval ne le samo morja, ampak tudi luno, podzemlje in ostale kontinente. Delo, ki ga je napisal za mlade ima naslov Nenavadni izleti in vsebuje 63 romanov znanstveno-fantastičnega in pustolovske vsebine. Med njimi je tudi delo Dvajset tisoč milj pod morjem.

Prvi roman z naslovom Pet tednov v balonu je napisal leta 1862. Samo leto kasneje izidejo dela: Od Zemlje do Lune, Pot v središče Zemlje, Avanture kapitana Hanterasa, Pot okoli Lune…

Umrl je kot bogataš 24. marca 1905.