Pikova dama

Pikova dama obnova

Zgodba govori o kvartopircih, ki kartajo pri Narumovu. On je častnik gardne konjenice in pri njem priigravajo ter izgubljajo manjše vsote denarja. Glavni junak Herman pa dela vso dogajanje, tako da samo opazuje in posluša zanimive pogovore kvartopircev.

Nikoli pa ne karta, ker ne želi tvegati, zato tema pogovora preide na Ano Fedotovno. Ana je babica Tomskega, ki tudi nikoli ne karta, čeprav je v svoji mladosti priigrala veliko vsoto denarja s samo tremi kartami in tudi s svojo skrivnostjo je pomagala Čaplickemu, ki je nekoč z njeno pomočjo priigral ves zaigrani denar nazaj.

V drugem poglavju izvemo nekaj o stari grofici Ani, ki živi svoje monotono življenje in ohranja svoje navade iz mladostnih let. Hodi tudi na zabave, na katere pride gosposko oblečena, rada pa tudi gosti ljudi v svoji hiši, čeprav jih sploh ne pozna, ter se obnaša zelo vzvišeno do vseh ljudi v njeni bližini. V veliko pomoč ji je tudi njena rejenka Lizavetova, kateri Herman tudi kasneje piše pisma in jo zapeljuje. Lizavetova je Anina pomočnica in Herman tako spozna, da stoji pred hišo grofice Ane.

Nekega dne, ko stopata grofica in Lizavetova proti kočiji, Liza zagleda Hermana, ki ji v roke izroči prvo ljubezensko pismo. Na pismo mu seveda odgovori, nato ji on ponovno odpiše, da zahteva snidenje, v katerega Liza privoli. Sporoči mu, da ga bo čakala po plesu v svoji sobici, takrat se bo ravno grofica tudi odpravila v posteljo. Herman pa si zelo strašno želi izvedeti od grofice njeno skrivnost treh kart, zato se seveda z veseljem odpravi v grofičino hišo in se skrije v njeni spalni sobi.

Ana leže v posteljo in naenkrat se pojavi Herman, ki jo ogovori, da želi na vsak način izvedeti skrivnost, a mu je grofica ne izda. Herman zato iz svojega žepa izvleče pištolo in ji začne groziti naj mu izda skrivnost, vendar grofico od strahu zapusti njena duša in umre.

Medtem je Lizavetova v svoji sobi in v svojih mislih ponovno doživlja dogodke na plesu, ter je vesela, da Herman na koncu ni prišel v njeno sobo. Namreč na plesu je od Tomskega izvedela, da je Herman v resnici zelo zanimiv človek in da ima na vesti že vsaj tri zločine. Nenadoma pa se odprejo vrata njene sobe in vstopi njen dopisovalec, ki ji začne razlagati svojo zgodbo in usodo stare grofice. Liza je presenečena in Hermanu izroči ključ, s katerim se neopazno odpravi iz hiše.

Tri dni po strašni in usodni noči za grofico, poteka njen pogreb, katerega se udeleži Herman in po pogrebu se nato odpravi v krčmo. Zvečer se težkih nog uleže v posteljo, nakar se mu sredi noči pred očmi pojavi privid in prikaže se mu Ana, katera mu naroči naj stavi na naslednje tri karte in sicer trojko, sedmico in asa. Postavi pa naj tudi pogoj, da se mora poročiti z Lizavetovo in po koncu igre, naj potem nikoli več ne karta.

Hitro so mu te tri karte zameglile um in vse ga je spominjalo samo na trojko, sedmico in asa. Nato se odpravi v Moskvo h bogatim kvartopircem in tam stavi vse svoje premoženje na trojko in s tem si priigra dvojno vsoto. Drugi dan nato stavi vse na sedmico in svoje prvotno premoženje še štirikrat poveča.

Nato tretji dan stavi vse, kar je do sedaj priigral na asa in zadane, vendar se mu namesto asa v njegovih rokah pojavi karta pikova dama, ki mu pomežikne. Tako je Herman izgubil vse svoje imetje in po pripovedovalčevih pripovedih tudi pristane v umobolnici, ker naj bi ves čas ponavljal samo te tri besede: trojka, sedmica, as.

Vrsta dela: proza, kratka zgodba

Kraj dogajanja: hiša grofice Ane

Čas dogajanja: 18. stoletje

Liki: grofica Ana, Lizavetova, Herman

Avtor: Aleksander Sergejevič Puškin

Opomba o avtorju

Aleksander Sergejevič Puškin je bil ruski pesnik. Rojen je bil 6. junija 1799 v Moskvi. Prav tako se šteje, da je bil najboljši pesnik in oče moderne ruske književnosti. V zgodnjem otroštvu je bil prepuščen na vzgojo pri kmetu Nikit Kozlov in kmetice Arina R. Jakovljeva.

Gibal se je v družbi številnih intelektualcev, zaradi katerih je bilo njegovo ustvarjanje še boljše.

Najbolj znana dela so: “Mozart in Salieri”, “Gostija v času kuge”, “Kapetanova hči”, “Dubrovski”, “Pikova dama”, “Kavkaški ujetnik”, “Cigani” in življenjsko delo, ki nosi naslov “Jevgenij Onjegin”.

Umrl je 29. januarja 1837 za posledicami dvoboja.