Pestrna

Pestrna obnova

Povest opisuje revno družino Grivarjevih (mamo, sina Petrča in hči Nežko). Ker pri hiši ni bilo dovolj hrane, je moral oče oditi za delom v tujino, ostali otroci pa po svetu. Mati je odhajala na dnino, hčer Nežko pa puščala doma samo in osamljeno.

Zgodba se začne neke pomladi, ko se je Grivarica odpravljala v službo in je njena hčerka na vsak način hotela z njo. Hčerka, ki ji je bilo ime Nežka je bila še majhna, stara komaj pet let in oblečeno je imela pikčasto oblekico. Mati bi jo zelo rada vzela s sabo, vendar bi ji bila samo v napoto in tudi njen šef ni rad videl, da jo pripelje s sabo.

Za v tolažbo ji da punčko, katero ima zelo rada. Za punčke bi Nežka naredila vse, ker je že za punčko, ki ji jo naredil njen brat Petrč naredila vse. Petrč je bil njen starejši brat, ki je znal zelo lepo izrezljovat lutke in tudi žvižgal je lepo. Nežki je tisti dan zelo počasi mineval, tudi igrati se ji ni ljubilo. Zato se je odpravila ven in si ogledovala gozd, potok in pašnik na katerem je pasel ovce Petrčev prijatelj Tinče.

Za nekaj časa je zaspala na pašniku in prebudila jo je mamina senca, ki je prišla iz službe. Skupaj sta odšli domov in imeli so večerjo. Po večerji je mama Nežki začela delati novo lutko in brat se je iz njiju začel posmehovati, da ta lutka ne bo imela nosu. To ju ni zmotilo in sta z delom nadaljevali, nato pa je Nežka odšla spat. Še prej pa je punčki dala ime Pikapolonica, ker je imela pikčasto krilo.

Naslednje jutro je Nežka v rokah držajoč punčko Pikapolonico opazovala svojo razpadojočo kočo in razmišljala o tem, da bo nekega dne tudi sama imela tako obleko. Srečala je sosedo kmetico Mejačevko, ki ji je ponudila kos kruha. Odnesla ga je domov in ga pokazala mami. Nato pride kmetica h koči in mami predlaga, da bi Nežka pazila na njeno hčerko Maričko.

In odločili sta se, da bi Nežka lahko poskusila z delom, kar je bila s tem delom Nežka čez čas zelo razočarana. Saj je bila kmetica Mejačevka sprva zelo prijazna, kasneje pa je postala nesramna do nje. Obtožila jo je, da je Marička padla zaradi nje, čeprav sta po nesreči padli obe. Nesramen do nje je bil tudi Tinče.

Ko jo pride iskat mama, se komaj zadržuje solz in pove ji samo za Tinčeta, da jo straši, za Mejačevko ji ne upa povedati. Nato mama Tinčetu navije ušesa.

Tinče naslednji večer pozno prižene živino iz paše, odide se tudi umiti, kar ni v njegovi navadi in Mejaču pove, da mu je Grivarica navila ušesa, to pritrdi tudi Nežka. Mejač nato prisoli klofuto svojemu sinu Filipu, kar je Nežko začudilo.

Naslednji dan je bila Nežka sama z Maričko in igrali sta se s punčko. Nato so Nežko poklicali domači, ki so bili na travniku in odhitela je k njimi, nakar je Marička začela jokati. Nežka se vrne in jo začne tolažiti, pripravi pa ji tudi mleko in kruh. Medtem je Tinče opazil, da mu je ušla ena od krav, klicali so jo Pirha, ker je bila zelo pisana.

Iskal jo je naokoli in med iskanjem je zagledal punčko Pikapolonico, katero je Nežka pozabila. Tinče jo je skril in Nežka se čez čas spomni, da je nekaj pozabila. Odhitela jo je iskati, Maričko pa je pustila samo.

Prepričana je bila, da jo je pojedla krava Pirha. Nato zagleda Pirho in zraven nje Tinčeta. Odide k njemu in mu ukaže naj ji da punčko. Sprva ji je rekel, da je nima, nato pa se je omehčal in ji jo predal. Nato odhiti domov, saj so se zbirali temni oblaki in pričelo je deževati. Tudi kmetje so se odpravljali iz pašnikov in Mejačevka med tem naleti na Maričko, ki je bila že vsa premočena.

Odnese jo domov, kjer jo obriše in ji da jesti. Pove ji, da je bila Nežka nesramna do nje, da je ni nahranila in ji ni pustila, da se igra s punčko. Pride še Mejač, ki pove, da Nežki ne bi smeli zaupati delo pestrne. Mejačevka svoji hčerki obljubi, da bo Nežko natepla in to se tudi zgodi.

Ko se Nežka vrne nazaj k Mejačevim zagleda Mejača in nato še vso besno Mejačevko. Vzame ji punčko in jo odvrže, nato jo pa še natepe s šibo. Preneha šele, ko Marička začne jokati in tedaj si želi Nežka oditi domov, kar ji Mejačevka ne pusti. Nažene jo na podstrešje in tam se uleže na posteljo.

Potem jo obišče Tinče, ki ji prinese punčko in pove ji, da je ni on strašil, namreč Filip in zdaj je razumela zakaj je takrat Filip dobil klofuto. Tinče ji predlaga, da bi ušla. In tako v rokah držajoš punčko steče ven. Med potjo sreča možakarja in bilo jo je zelo strah, zato začne klicati svojo mamo. Mama v snu zasliši Nežkine klice in zbudi Petrča, ter skupaj odideta proti njej. Odpeljeta jo domov in Nežka zboli, ter pove celotno zgodbo, kaj se je dogajalo pri Mejačevih. Nato pride tudi oče iz tujine, ki ji zapoje pesmico.

Naslednji dnevi so deževni in dolgo časa mine preden posije sonce. Takrat jo obišče Tinče, ki ji prinese jagode. Med pogovorom ji pove, da bo sedaj drugje pastir, Nežka pa je bila prepričana, da ko bo velika bo pestrna, vendar ne pri Mejačevih.

Vrsta dela: kratka proza

Čas dogajanja: med svetovnima vojnama

Kraj dogajanja: tolminsko hribovje

Avtor: France Bevk

Opomba o avtorju

France Bevk se je rodil v bajtarski družini 17. septembra 1890 v Zakojci pri Cerknem. Bil je najstarejši od osmih otrok vaškega čevljarja Ivana in žene Katarine. Bil je tudi eden najplodovitejših slovenskih pisateljov, pesnik, dramatik, prevajalec in urednik, ki se je šolal v ljudski šoli v Bukovem, nato je šolanje nadaljeval na učiteljstvu v Kopru in Gorici. Nekaj časa je učil v vasi Orehek pri Cerknem in leta 1917 so ga vpoklicali v vojsko.

Pisati je začel že zelo zgodaj in njegovo delo so bila povesti, novele, drame, črtice, zgodovinski in sodobni romani, potopisi, prevodi in pesmi. V svojih delih opisuje o Tolminskih kmetih, ki so revni in se težko bojujejo za preživetje.

Sprva je živel v Trstu in kasneje v Ljubljani. Bil je tudi poročen, vendar ni imel potomcev, imel pa je nekaj izvenzakonskih otrok. Umrl je 17. septembra leta 1970 v Ljubljani, pokopali so ga v Solkanu.

Njegova najpomembnejša dela so: Peter Klepec (1956), Grivarjevi otroci (1939), Pestrna (1939), Pastirci (1935) in Kaplan Martin Čedermac (1938).