Pes, ki se imenuje gospod Bozzi

“Pes, ki se imenuje gospod Bozzi” je roman, ki spada pod domišljijsko zgodbo in celo pod sodobno pravljico. V njej avtor na prepričljiv način govori zgodbo o bitki med dobrim in zlim, ter zmago dobrega nad zlim.

Roman sestavlja 22. poglavij in naslov vsakega poglavja nam pove nekaj o tem, o čemer bo vsako poglavje govorilo.

Tema romana je preoblikovanje zla v dobrega človeka. Avtor je med celotno postavljal vprašanja tako sebi, kot tudi bralcem, kjer se je spraševal, kako je mogoče, da nekdo postane zloben in kako se taka oseba lahko spremeni v dobrega človeka.

Odvetnik Bozzi se je moralno preoblikoval, zaradi tega, ker je Bruno verjel v njega in njegovo dobroto, verjel je, da on ne more biti tako slab. Iz tega razloga niti ni želel zapustiti odvetnika in je nadaljeval z delom pri njem, da ne bi ostal sam.

Seveda se je moral odvetnik preoblikovati v psa in izkusiti veliko zlobe, slabega in zla, da bi na koncu ugotovil, da je dobrota dobra in da ni neuporabna. Torej on je tako, kot pes razumel, kaj pomeni biti dober, kaj pomeni poljub, prijazna beseda, ljubezen, udobje, sočutje in prijateljstvo z ljudmi.

Na koncu je čutil, da dobrota prihaja predvsem iz sočutja. Ko se nam bo uspelo postaviti v kožo nekoga drugega in občutiti, kako se počuti nekdo drug, ko lahko čutimo njegovo bolečino, strah in obup, to je resnična dobrota. Če verjamemo, da je v življenju delati dobro in če tako delamo, takrat verjamemo v čudeže in domišljijo ljudi.

Glavna lekcija knjige je, kako lahko dobri nameni omehčajo srce vsakogar iz kamna, ter prijateljstvo in ljubezen sta njegova glavna beseda.

Knjiga ima veliko pregovorov in citatov, v katerih nas avtor prepriča, da je dobro delati dobro in da se na koncu to izplača in da je temelj sočutja dobrota, da se ob koncu tega romana lahko vključimo v filozofske knjige.

Ta sodobna fantastična zgodba se začne, kot vsaka zgodba, z realnimi dogodki, mestom in času nastanka. Zgodba je postavljena v New York, v prvo desetletje 20. stoletja. Avtor izraža prave like in vzdušje enega od velikih mestnih četrti. In takrat, ko najmanj pričakujemo, zgodba dobiva zaplet in ta pojav imenujemo – čudež!

V uvodu romana spoznamo glavne like, mesto in čas nastanka, ter odnose med liki. Zaplet se zgodi v trenutku, ko se odvetnik Bozzi preoblikuje v psa in to se je zgodilo, ko je skrivnostna starka vrgla na njega urok. Razplet se zgodi, ko se Bozzi znova preobrazi v odvetnika in na koncu zgodbe je jasno, katera so dobra dejanja, ki jih je Bozzi storil sedaj, ko se je spremenil.

Konec romana nam prinese srečen konec. Bruno in Julija sta se poročila, najemniki zgradbe so sedaj živeli mirno in odvetnik Bozzi sedaj ve, kako izgleda pravo prijateljstvo in prava ljubezen.

Pes, ki se imenuje gospod Bozzi obnova

Zgodba se začne s prikazom življenja priseljencev iz Italije, ki so živeli v najemu stavbe v soseski Brooklyn v mestu ZDA v New Yorku. Ta stavba je kraj za ljudi, ki so pravkar prispeli v Ameriko in tam bivajo, dokler se ne naučijo jezika in dokler ne zaslužijo denar za življenje. Prišli so iz Neaplja in v novem okolju so sprejeli način življenja in običaje.

V stavbi živi veliko ljudi, ki se ukvarjajo z različnimi stvarmi, tako da lahko vidimo družino sladoledarjev, usnjarje, čevljarje, slikarja Piettra in nato lastnika picerije. Vsi imajo eno skupno lastnost in to je, da verujejo v čudeže in življenje samo imajo za en velik čudež.

Čeprav za nobenega od stanovalcev življenje ni bilo enostavno, so imeli vero v njega, pomagali so drug drugemu, z ljubeznijo so naredili življenje boljše in lepše, ter vsak dan so ustvarili nov čudež.

V isti stavbi živi tudi odvetnik Bozzi. Poleg tega, da tam živi, upravlja tudi stavbo, vendar ga ljudje ne marajo, ker je zelo slab, skopuh in na splošno človek brez srca. Odvetniku Bozziju je v veliko pomoč njegov zaposlen referent Bruno.

Bruno je pravo nasprotje od odvetnika Bozzija. Dober je, pomaga revnim, kadar je mogoče in ima sočutje do njih. Torej Bruno je neštetokrat poskušal ustaviti odločitve odvetnika Bozzija proti stanovalcem, ko so se morali izseliti, ker niso mogli plačati najemnine ali pa jim je bilo zaseženo premoženje.

Vse to so bili razlogi zaradi katerih odvetnik ni maral Bruna. Pogosto ga je poniževal in ga silil, da naj laja in oponaša psa, ko bi jim na vrata pozvonil berač. Tako bi oni mislili, da je hiša prazna in da je v njej trenutno samo pes.

Bruno je bil zdaj zaskrbljen zaradi situacije v kateri odvetnik ni želel izplačati dediščine Juliji, ki je živela v stavbi. Njen razlog prihoda v Ameriko je bil ta, da je želela dvigniti svojo dediščino. Namreč, njen stric ji je v oporoki pustil šest tisoč dolarjev. Ampak odvetnik je kar se je dalo, odlagal s plačilom. Ves ta čas, ko je čakala, da dobi svoj denar, je Julija pomagala vsem v hiši, kolikor je le mogla.

Julija je tako v zgradbi spoznala Alfonsa, v katerega se je kasneje zaljubila. Alfonso ji je obljubljal poroko, vendar jo je vedno nagovarjal, da čimprej vzame od odvetnika svoj denar. Julija ni niti malo pomislila, da je on pravzaprav goljuf in tat, ki se je hotel dokopati samo do njenega denarja.

Vsak dan sta Bozzi in Bruno odšla na sodišče. Nekega dne, ko sta se pripravljala na odhod na sodišče, takrat je Bozzi zagrozil Piettru, da čimprej pripravi denar za najemnino, če ne se bo moral izseliti. Bozzi ni imel nobene milosti in je zahteval od Piettra, da mu izplača do večera, ne glede na to, da je vedel, da je Piettro porabil denar za zdravljenje vnuka Filippa, ki si je zlomil nogo.

Tega dne je bil Filippu odstranjen gips iz noge in je bil vesel, da se bo lahko spet igral s fanti. Dogovor za naslednjo igro je bil, da se bodo igrali razbojnike in Filipp je bil navdušen nad tem, da se bo spet lahko pretvarjal, da je mrtev.

Ko se je vrnil s sodišča, se je Bozzi ustavil še v slaščičarni, da bi pojedel torto, ki jo je oboževal. Vendar, ko je plačeval, je vedno izkoristil priložnost in goljufal, ter dejal, da je pojedel manj tortic, kot jih je v resnici. Zdaj se je zapičil tudi v to, da je slaščičar dovolil eni gospi, da je vstopila s psom v slaščičarno. Že naslednji dan je na vratih slaščičarne stal napis, da je prepovedan vstop za pse.

Medtem, ko je bil Bozzi v slaščičarni, so se fantje odločili, da se ne bodo igrali razbojnikov. Namesto tega, so kupili paradižnike in se odločili, da z njimi streljajo na Bozzija.

Ko je Bozzi prihajal iz slaščičarne, so paradižniki začeli padati na njega. Zelo jezen, je planil na otroke, ki so se hitro razbežali. Vendar Filipp ni mogel teči zaradi noge, zato ga je odvetnik zelo lahko ulovil. Ko ga je ulovil, mu je dal močno klofuto. Vse to so videli stanovalci iz stavbe in to je bila zadnja kaplja, ki je prelila kozarec.

Ljudje so se zbrali in začeli napad na odvetnika Bozzija. On se je komaj rešil in odvihral v pisarno. V pisarni je povedal Brunu, da so ga najemniki želeli napasti in ubiti, ter ga poslal, da odide na policijo. Bruno je odšel in ko je odhajal, je za vsak primer zaklenil stanovanje in vzel ključ s sabo.

Kmalu zatem se je v stavbi pojavila neznana starka, ki je imela priložnost pogledati v prihodnost in poleg tega je prodajala tudi horoskope. Tako je napovedala prihodnost Juliji in Piettru. Juliji je rekla, da bo dobila dediščino in kmalu zatem bo srečna s človekom katerega ljubi, medtem ko je Piettru rekla, da ne bo vržen iz stanovanja in kako bo srečen v življenju.

Ko je Alfonso slišal kaj starka govori njemu, se je razjezil na njo in na to mu je rekla, da to ne velja za njega in kako bi ji bilo enostavno povedati, kaj njega čaka in da ne pričakuje ničesar dobrega.

Potem je starka odšla dalje in prišla do vrat odvetnika Bozzija. Ko je pozvonila, je odvetnik videl starko skozi ključavnico, začel je lajati, da bi ona odšla. Toda starka je vedela, da to laja odvetnik Bozzi in takrat mu je napovedala, da se bo spremenil v psa. Znova bo postal človek, šele takrat, ko ga bo nekdo ljubil in poljubil z ljubeznijo.

Dejansko odvetnik niti ni vedel in spremenil se je v starega, velikega in grdega psa in poleg njega je ostala samo obleka. Odvetnik je takoj začel vse bolj svet okoli sebe doživljati z vohanjem.

Takrat se je v stanovanje vrnil Bruno v spremstvu policaja. Nista naletela na odvetnika. Policaj je zaključil, da stanovanje gotovo ni pokvarjeno in da je odvetnik verjetno odšel. Ko je policaj odšel je Bruno ugotovil, da Bozzi ni odšel, ker so mu v pisarni ostale vse stvari, od denarnice, oblek do ključev.

Bozzi je povohal Bruna in spoznal, da mu je njegov vonj zelo poznan in prijeten. Sedel je za mizo in Bruno je ostal presenečen. Tudi naslovil ga je z imenom – gospod odvetnik. Takrat je pes ugotovil, da je on verjetno odvetnik Bozzi in se je odločil, da se bo obnašal, kot do sedaj. Prinesel je Brunu svojo aktovko in ga spomnil, da morata oditi na sodišče. Bruno je ubogljivo odšel, ampak ni mogel iti brez psa, ki mu je bil stalno za petami.

Bruno je s sodnikom obravnaval primere, ki so bili že pripravljeni z Bozzijem. Ko je sodnik videl, da ni odvetnika, izda pozitivne rešitve za najemnike stavbe in vse to na priporočilo Brunota. Ko je pes Bozzi slišal, kaj se je zgodilo, je bil zelo jezen.

Bruno je takrat rekel sodniku, da on misli, da je pes dejansko odvetnik, nakar on reče, da bi bila lahko to resnica, ne glede na to, kako se je pes obnašal. Bruno se je potem v spremstvu psa vrnil v pisarno.

V pisarni se je Bruno odločil, da govori z Bozzijem in mu predstavil vse, kar je slabega storil do sedaj. Rekel mu je, da mora pomagati odpreti sef z denarjem, ker bo izplačal Juliji njeno dediščino. Bozzi se je razjezil in ni želel tega storiti. Bruno je rekel psu, da je še naprej zloben in nepošten in da se mu ta preobrazba zagotovo ni zgodila brez razloga. Takrat ga je vrgel iz stanovanja. Na ulici se je Bozzi znašel sam in zapuščen in nihče ni želel biti v njegovi bližini. Vsi so se mu umikali s poti, ker so ga imeli za zelo nevarnega.

Pes se je odločil, da odide v svojo najljubšo slaščičarno, da bi si malo posladkal življenje, vendar ga je slaščičar takoj vrgel ven, ker je psom prepovedan vstop na prošnjo odvetnika Bozzija.

Bozzi je bil spet na ulici, sam in žalosten. Srečal je Filippa in fant se je odločil, da se mu približa, čeprav je na začetku zarenčal na njega. Bozziju je bil fantov vonj zelo všeč. Prišla je fantova mati Paulina in mu rekla, da bi se moral odmakniti od tega psa.

Bozzi je odšel naprej, ker je moral najti mesto, na katerem bo prespal. Prišel je do enega takega mesta in v jamo, ki je bila polna smeti, je privlekel eno staro krpo. Od sedaj bo to njegov dom.

V tem času, iste noči je Bruno razmišljal o odločitvi, ki jo je naredil. Razmišljal je, če je bila njegova odločitev proti psu pravilna in priznal je končno sam sebi, da je zaljubljen v Julijo.

Medtem Alfonso še vedno ni ustavil nagovarjati Julijo naj končno dvigne svojo dediščino. Julija mu je govorila, da to ne more storiti, ker je bil odvetnik na začetku zelo jezen in sedaj ga ni.

Naslednji dan je Bruno obvestil najemnike, da se nihče ne bo moral izseliti in da ne bo niti zaplembe. Najemniki so si oddahnili in so bili zelo srečni zaradi tega. Odločili so se, da se gredo zahvalit Mariji, h kateri so vedno hodili molit.

Pes je čakal Filippa na istem mestu, kot včeraj. Čakal je zelo dolgo, z velikim hrepenenjem in razmišljanjem, da Filipp morda sploh ne bo prišel. Spoznal je, da je ta občutek zagotovo občutek ljubezni. Toda Filipp je bil takrat v mesnici, kjer je od mesarja prosil kost za psa. Mesarju je v zameno za kost zaigral veselo pesmico.

Filipp je nato odšel do vogala, kjer je nestrpno čakal psa. Pes je bil že zelo lačen in je takoj začel glodati kost, ki mu jo je fant prinesel. Poleg tega je pes dal Filippu, da ga boža po glavi. Spet je prišla fantova mati Paulina in rekla fantu, da naj se preneha družiti s tem nevarnim psom.

Ves ta čas je Alfonso še naprej nagovarjal Julijo, da naj gre po denar. Ko mu je ona rekla, da to ne more storiti, se je Alfonso izmislil, da bo moral oditi v Toronto in da naj dobi denar čimprej. Julija je bila zaradi tega zelo žalostna in še naprej je bila prepričana, da jo Alfonso zelo ljubi. Alfonso ji je predlagal, da naj za denar prosi Bruna, ki je pravzaprav zaljubljen v njo in ji ga bo verjetno dal. Julija je bila presenečena, ko je to slišala.

Vsak dan je pes čakal Filippa, ki mu je prinesel kost in zatem se je malo igral z njim. Vsi ostali fantje so bili zlobni do psa in do njega so se obnašali zelo slabo in ga preganjali.

Nekega dne, ko je Filipp nahranil psa, ga je pes začel vleči proti svojemu skrivališču. Filippu je bilo zelo lepo na tem mestu in predstavljal si je, da bi bilo to mesto idealno za igranje.

Vrgel je palico psu in pričakoval od psa, da mu jo prinese. Toda Bozzi ni vedel, kaj se od njega pričakuje. Takrat mu je Filipp pokazal. Kmalu potem sta oba užival v igri. Filipp je od odhodu obljubil Bozziju, da bo naslednji dan skušal priti čimprej.

Naslednji dan so se fantje iz soseščine vrgli na Filippa in ga dražili. Gioco ga je uščipnil, nakar mu je Filippo vrnil klofuto in vse je šlo proti temu, da bo prišlo do velikega pretepa, v katerem Filippu ne bi bilo dobro. Iz tega razloga je Filippo pritekel do vogala, kjer ga je čakal pes. Pes ga je takoj zaščitil, tako da se je postavil med njega in med zlobne fante, da so fantje ostali osramočeni in odšli naprej.

Julija je odšla do Bruna in ga vprašala, če obstaja možnost, da dobi svojo dediščino. Bruno se je odločil, da ji pomaga, čeprav je vedel, da se bo Julija potem verjetno poročila z Alfonsom. Obljubil ji je, da bo organiziral odprtje blagajne.

Julija je bila zelo vesela in se je odločila, da čimprej sporoči to novico Alfonsu. Alfonso je bil navdušen nad tem, kar je slišal, vendar ni imel časa za Julijo in že je odšel v kavarno, kjer ga je čakalo drugo dekle Lola. Tudi od Lole je vzel denar in ji rekel, da bo pobegnil z njo, takoj ko dobi šest tisoč dolarjev od Julije. Toda tudi to ni bila resnica. On je pravzaprav načrtoval, da bo pobegnil sam z denarjem, brez Julije in brez Lole.

Pogovor, ki sta ga imela Lola in Alfonso, je slišal pes Bozzi. Iz tega razloga je pes naslednji dan čakal pred pisarno, ko je prišlo do odpiranja sefa. Juliji je bil denar izplačan in ona je podpisala potrdilo, da je bil vrnjen v sef na varno mesto.

Vsa srečna je Julija nato odhitela do Alfonsa in on ji je rekel, da bi bilo najbolje, če bi bil denar pri njemu, da bo na varnem. Julija mu je dala denar in Alfonso je bil navdušen. Ampak to ni dolgo trajalo.

Alfonsa je prekinilo lajanje in renčanje psa in komaj se je rešil, ko je pes že bežal z njegovim denarjem. Alfonso je pohitel za njim, izpustil je tudi kroglo iz pištole na psa, vendar je na srečo zgrešil. Pes se je rešil, tako da je skočil na streho ene izmed garaž.

Že se je zbrala množica ljudi okoli njega, ker jih je privlačil hrup, lajanje in streljanje in pes je takrat na začudenje pojedel cel snop denarja. Julija je bila obupana. Ni mogla verjeti, kaj se je zgodilo in sedaj ni vedela od česa bosta ona in Alfonso živela. Ampak Alfonso jo je zapustil z grdimi besedami, ker denarja ni bilo več, on pa ni imel več koristi od nje.

Policaj je zaradi streljanja zaprt Alfonsa v zapor in Julija je bila neutolažljiva. Vsi so jo tolažili, da to kar se ji je zgodilo, je bil najboljši izhod, ker je bil Alfonso zloben človek.

Brunu se je Julija zasmilila in se je odločil, da ji ponudi svoje prihranke, ki so bili zelo skromni. Julijo je to zelo ganilo in je bila hvaležna Brunu, ker ji je pomagal. Ko ga je objela, je občutila veliko varnost z njim.

Filippo je isti dan ponovno odšel, da bi se našel s psom. Bruno mu je maloprej rekel, da se je želel dobiti s Bozzijem.

Bruno se je kasneje dobil s Bozzijem in on mu je povedal, da je storil dobro delo, ker je vzel Alfonsu denar. On je tudi predstavil svoje življenje v zameno, da stori dobro delo. Bruno je bil ponosen na njega in za nagrado mu je prinesel telečji zrezek. Toda pes se zrezka niti dotakniti ni hotel, celo odšel je žalosten naprej.

Ko je prišel na gradbišče, ga je nekdo poklical. Zavohal je nevarnost in v trenutku, ko je hotel napasti človeka, ki ga je poklical, mu je on že ovil zanko okoli vratu. Bozzija so ujeli ljudje iz zavetišča.

V zavetišču se je Bozzi znašel v družbi ostalih psov in vsi so si delili enako usodo. Bili so zelo prestrašeni in niso vedeli kaj jih čaka. Bozzi je celo razmišljal o smrti.

Filippo je po naključju ugotovil, kje se Bozzi nahaja. Gioco je bil ves srečen, ker se je Bozzi nahajal v zavetišču, ker se je sedaj lahko postavil na Filippa in to mu je tudi rekel.

Fant je vedel, da obstaja čudna povezava med Brunom in psom, zato se je naslednje jutro odločil, da gre do njega po pomoč. Skupaj sta kupila povodec in nagobčnik, ter se odpravila na policijo, da ga prijavita in plačata kazen. Bruno je nato napotil fanta v zavetišče po psa.

Ko je prišel ven, je pes sedaj imel povodec in nagobčnik. Fant je odpeljal psa do njegovega skrivališča na gradbišče in mu rekel naj ostane tu, ker so mnogi jezni na njega. Snel mu je povodec, vendar mu je še vedno ostal nagobčnik. Pes ga je poslušal, toda naslednji dan nikakor ni mogel počakati Filippa, zato se je odločil, da ga poišče.

Odšel je do vogala, kjer se je običajno nahajal in se odpravil proti trgu. Potem pa je videl, kako veliki fantje tolčejo malega Filippa. Hotel ga je braniti, vendar ker je imel nagobčnik ni mogel in fantje se ga niso bali. Tako je Bozzi dobil veliko udarcev. Na srečo se je pojavil Filippov dedek in fantje so se hitro razbežali.

Filippo je seveda bil hvaležen psu, ker je videl, da ga je hotel braniti in sedaj je ležal na pol mrtev od udarcev, ki jih je dobil. Fant ga je objel in poljubil, ter mu rekel, da je on zelo dober pes. Odšel je do mame in dedka, ter jima rekel, da je ta pes zelo dober.

Ko se je Filippo vrnil po psa, psa ni bilo več. Na ulici je stal gol odvetnik Bozzi, ki se je moral prekriti z reklamo, ki jo je našel za kitajsko restavracijo.

Vsi stanovalci so takrat začeli govoriti, da se bo odvetnik Bozzi vrnil in Brunu je bilo to zelo všeč. On je vedel, da je Bozzi dober človek.

Odvetnik je rekel Brunu, da je v tem času bil na službenem potovanju, čeprav je vedel, da mu Bruno ni verjel. Potem se je oblekel in odšel je po Filippa. Filippo se je igral na ulici z velikimi fanti, ki jim je odpustil slab odnos do njega.

Ko je Bozzi želel ujeti Filippa za roko in ga odpeljati na sladoled v slaščičarno, se je Filippo prestrašil in pobegnil. Odvetnik je bil nato zelo žalosten in se je odpravil domov. Čakal je, da mu Bruno pove o vseh poslih, ki so se dogajali v času njegove odsotnosti.

Bruno se je začudil, ko je videl, da se odvetnik ni razjezil, ko je slišal, da so stanovalci lahko ostali v stanovanju. Takrat je Bozzi vprašal, kaj je bilo z Julijino dediščino, čeprav je sam dobro vedel, kaj se je zgodilo. Bruno mu je pokazal Julijine zapise in odvetnik je takrat pojedel potrdilo, ko Bruno ni gledal! To je pomenilo, da Julija nima dokaza, da je vzela dediščino in ji bo moral plačati še enkrat.

Odvetnik se je pretvarjal, da je jezen na Bruna, ker ni potrdila in mu rekel, da mu bo vzel del od plače. Toda takoj potem je rekel, da se mu bo plača dvignila. Bruno je nato ugotovil, da se odvetnik samo pretvarja, da je jezen in v resnici je želel pomagati njemu in Juliji.

Bruno je odšel domov in po poti se je ustavil še pri Juliji, da ji pove, da bo dobila svoj denar. Mislil je, da bo sedaj zavedno ostal brez Julije, ker se bo ona vrnila domov v Neapelj, toda bil je presenečen, ko mu je pritekla v naročje. Prerokba nepoznane starke se je pokazala za resnično, Julija se bo poročila s človekom, ki ga ljubi.

Odvetnik Bozzi je imel veliko načrtov za Bruna. Bil je zadovoljen z njegovim delom in se je odločil, da mu da dovoljenje, da skrbi za hišo in ga postavil za upravitelja stavbe. Poleg tega mu je dal, da skrbi za odvetniško pisarno.

Bozzi se je odločil, da bo od sedaj naprej živel, kot čriček. Pohitel je po stopnicah in odšel do zgradbe, kjer se srečeval s Filippom. Filippo je bil še naprej žalosten in je dneve preživljal z iskanjem psa. Pri tem so mu pomagali tudi ostali fantje.

Ko je Bozzi zagledal Filippa ga je nežno prijel za roko in ga odpeljal do gradbišča. Tam mu je prinesel palico in začel je lajati. Takrat je Filippo ugotovil, da je odvetnik Bozzi v resnici bil pes in da mu je on prijatelj.

Skupaj sta odšla proti slaščičarni in vsi stanovalci so se čudili, da se skupaj družita. Vedeli so, da čudeži obstajajo, vendar niso mogli verjeti, da se držita za roke in odvetnik Bozzi se je celo smejal.

Vstopila sta v slaščičarno in odvetnik je medtem snel napis, da je prepovedan vstop za pse in slaščičarka je pred njiju postavila pladenj tortic. Človeška dobrota je zmagala.

Vrsta dela: roman (domišljijska zgodba ali sodobna pravljica)

Čas nastanka: začetek 20. stoletja

Mesto nastanka: New York

Liki: odvetnik Bozzi, pomočnik Bruno, Filippo, Julija, Alfonso, starka, fantje in ostali stanovalci iz zgradbe, sodnik, policaj, slaščičar, Lola

Opis oseb

Odvetnik Bozzi – glavni junak romana, ki je bil na začetku prikazan, kot negativen, ki ni nobenega maral. Vsi so se mu odmikali iz poti, vedeli so da je zloben, skopuh in da nima srca. Bil je lastnik odvetniške pisarne, ki se je ukvarjal z rubeži in z obrestmi visokimi obrestnimi merami. Nihče ni vedel, ali je kdaj ljubil koga, živel sam in nobenega ni pozdravljal. Obnašal se je nečloveško do Bruna, svojega pomočnika. Do te mere, da ga je silil, da oponaša psa. Ljubosumen je na Bruna in ne more razumeti zakaj imajo Bruna vsi radi, za razliko od njega in ukvarja se z istim poslom. Ni mu mar za dobro in revnih se je bal. Grdo je govoril čez Brunota, ki je za njega delal za majhno plačo in ni ga želel odpustiti. Nekega dne se je spremenil telesno in duhovno zaradi prekletstva neke starke. Postal je pes in tak bo ostal, dokler ga ne bo nekdo ljubil in poljubil. Sprva se je zavedal le telesne preobrazbe in še naprej se je enako obnašal. Po nekem času je spoznal, da tisto kar občuti do Filippa bi bila lahko ljubezen. Po nekem času je Bozzi, kot pes storil veliko dobrih del. Ko je končal v zavetišču, je mislil, da bo tam končal svoje življenje, vendar ga je fant Filippo s pomočjo Bruna rešil. Nato je občutil veliko sočutje proti ostalim psom, ki so bili tam. Bil je srečen in nato je spoznal pravo ljubezen in prijateljstvo. Spoznal je, da ima šele sedaj, ko je pes pravega prijatelja. Da bi se oddolžil prijatelju Filippu ga je branil pred velikimi fanti, ne da bi razmišljal o svojem življenju in to je bil končni test človečnosti, ki ga je opravil. Fant ga je iz zahvalnosti poljubil in nato se je Bozzi znova spremenil v človeka – odvetnika. Toda bil je drugačna oseba navznoter. Sedaj je bil dober človek, poln sočutja. Vsem je pokazal, da se je spremenil, tako je pomagal Brunu in Juliji in s Filippom je še naprej gojil prijateljske odnose. Postal je srečen človek, ker je končno spoznal moč prijateljstva in ljubezni. Na koncu je snel napis iz slaščičarne v kateri je bil na njegovo prošnjo, da se ne sme vstopiti s psom.

Bruno -dela pri odvetniku Bozziju in je njegovo nasprotje. On je dober, sočutne, ponižen in malo nesiguren vase. Dosegel je že starost štirideset let in še naprej je bil neroden in vsi so mislili, da bo za vedno delal pri Bozziju. Vsi so ga imeli radi, ker je bil vedno pripravljen pomagati, čeprav sam sebi ni mogel in je bil skromen. Ni mogel zapustiti odvetnika, ker je tožil, da ga nihče ne mara in da je tako težko. Mislil je, da je on v globini duše dober človek. Verjel je v dobroto, čeprav ni mogel najti niti ene dobre Bozzijeve lastnosti, upal je da se bo sčasoma pokazala. Ko se je Bozzi spremenil v psa, je on skrbel za posle. Takrat se je videlo, da odločen in s tem je samo rasla njegova samozavest. Bil je iskren, dosleden, radodaren in pošten človek. Pokazal je samo zanikanje v ljubezni. Čeprav je ljubil Julijo, ni želel stati na poti do njene sreče. Bil je srečen, če je bila ona srečna, prav tako je mislil o njeni poroki z Alfonsom. Na koncu se je vse zložilo tako, da je njegova dobrota nagrajena s srečo. Julija je bila zaljubljena v njega.

Filippo -fant, ki živi z mamo in dedkom v hiši, ki jo upravlja odvetnik Bozzi. Obožuje Julijo, ki jim pomaga in sešila mu je tudi obleko, ki jo vsem ponosno kaže. Ker je najmanjši od vseh, je pogosto prvi, ki dobi udarce v družbi fantov. Toda, kakor je radodaren, vedno jim vse odpusti in se naprej igra z njimi. Z zaupanjem se je približal psu, čeprav je na začetku renčal nanj. Odvetniku je pokazal pot do sreče, ki jo bo pridobil le z dobroto.

Julija -je prispela iz Italije, da prevzame dediščino, ki jo je zapustil njen stric. Dobra je, plemenita in požtrvovalna, ter vsem v zgradbi je vedno pripravljena pomagati. Živi pri Filippovi družini in jim pomaga, kolikor le more. Zaljubila se je v Alfonsa, ki se je hotel dokopati le do njene dediščine, vendar je bila ona preveč dobra, da bi to videla. Tu je imela veliko prijateljev in vsi so jo imeli radi, kar je bilo dovolj za srečo. Ko je ostala brez dediščine, je izginil tudi Alfonso in vsi so mislili, da je to edino dobro, kar je dobila od njega. Vse več časa je preživela s Brunom, ki je bil vedno tam z njo. Tolažil jo je in ji pomagal in na koncu je videla, da je to ljubezen, ki jo je starka napovedala. Želela je postati Brunova žena.

Alfonso – edina negativna oseba do konca zgodbe. Je sebičen in samovšečen, ki edino srečo vidi v tem, da ima veliko denarja. Sanjari o lagodnem življenju, ki bo dosežen tako, da bo izvlekel čim več denarja od dveh žensk, s katerima je skupaj. Juliji je obljubljal poroko in Loli odhod v Hollywood. Toda tega ni planiral z nobeno od njiju, temveč jima je želel le vzeti denar in izginiti. Bil je znan policiji zaradi čudnih poslov, s katerimi se je ukvarjal. Pravo naravo je pokazal, ko mu je pes Bozzi ukradel denar iz rok. Takrat je na psa streljal in Julije se je rešil z grobimi besedami. Končal je za rešetkami in pravici je bila zadoščeno.

Opomba o avtorju

Istvan Bekeffi se je rodil v Szegedu leta 1901. V Budimpešti se je šolal, kjer je končal študij filozofije.

Delal je, kot dramatik in scenarist. Njegovo delo “Pes, ki se imenuje gospod Bozzi” je prenesel v gledališče, v obliki muzikalov.

Bekeffi je umrl leta 1977 v Budimpešti.