Pepelka

Pepelka je zgodba o ljubosumju, na podlagi katerega Pepelka trpi in sovraštvu njenih starejših polsester. Pravljica o Pepelki je zgodba, ki je osvojila številne generacije in katera vsakega nauči, da se bo ponižano bijte dvignilo in zmagalo in da lepota, toda tudi vrline morajo biti ne samo nagrajene, temveč tudi priznane.

Pepelka je pravljica, ki govori o tem, kako veliko mora biti odpuščanje in zaradi česar bo na koncu glavna junakinja svojim sestram odpustila vso zlobo, ki jo je od njih pretrpela. Na koncu, ko je pravici zadoščeno, ona ni hrepenela po maščevanju in v tem je vsa njena moč.

Pepelka obnova

Nekoč je živel plemič, ki se je po smrti svoje soproge znova poročil in to z ošabno žensko, ki je že imela dve hčerki po naravi podobne svoji materi. Plemič je prav tako imel hčer iz prvega zakona, toda ona je z razliko od polsester bila elegantna, lepa in dobra, takšna kakršna je bila njena mama.

Takoj po poroki je mačeha pokazala svoj pravi obraz, tako je prisilila pastorko, da dela vsa najtežja dela v hiši in da spi na podstrešju, na slami. Svoje hčerke je zato negovala, pazila in oblačila v najlepše obleke. Deklica je kljub svoji bedi vse dobro prenašala in ni se smela pritoževati očetu, ker se je on bal mačehe. Vsak večer po napornemu dnevu je lahko sedela poleg peči, zaradi česar so jo klicali Pepelkasta, toda mlajša sestra, ki ni bila toliko zlobna jo je klicala Pepelka. Čeprav je imela na sebi cunje, je bila vseeno lepša od svojih sester.

Nekega dne je kralj organiziral ples za svojega sina povabil vso plemstvo, tako tudi dve grdi sestri. Veselile so se plesa, zaposlene sta bili s frizuro in pripravo oblek. V pripravah jima je nesebično pomagala tudi Pepelka, ki je kot vsako drugo dekle želelo iti na ples. Toda tako grdo oblečena in vedno umazana je bila prepričana, da je nihče ne bi spustil v dvorec. S tem so se strinjale tudi njene polsestre.

Ko je končno prišel pomemben dan so sestre odšle na ples. Pepelka jih je pospremila s solzami v očeh in nato jo je videla njena botra, ki je bila hkrati tudi dobra vila. Žalovala je za dekletom in ko ji je Pepelka rekla, da bi si želela oditi na ples, se je botra odločila, da ji pomaga. Najprej je poslala dekle v vrt po bučo, ki jo je med potjo izdolbla, pustila skorjo in potem jo je s čarobno paličico spremenila v lepo zlato kočijo.

Potem je Pepelka morala prinesti mišolovko, v kateri je bilo šest miši in ko so prišle iz pasti, se jih je botra dotaknila s paličico in miš se je nato spremenila v prečudovitega konja. Manjkal je samo še kočijaž in zato Pepelka prinese past, kjer so bile tri podgane, vila se dotakne vsakega s paličico in se spremeni v kočijaža z lepimi brkami. Potrebovala je še šest služabnikov in ker je Pepelka na vrtu našla šest kuščarjev, jih je vila s pomočjo paličice spremenila v služabnike z pisanimi uniformami.

Ker je imela Pepelka na sebi še vedno grdo in umazano obleko, vila še enkrat poseže za paličico, ter ustvari prečudovito srebrno, zlato obleko in krznene čevlje. Lepo urejena Pepelka je bila pripravljena za ples in tako je z šesterovprego odšla proti dvorcu. Vila jo je opozorila, da ne sme ostati po polnoči, ker se bo takrat kočija spremenila v bučo in bo spet vse tako kot pred čarovnijo.

Ko je prišla v dvorano, jo je kraljev sin takoj opazil in bil navdušen nad tolikšno lepoto, kot tudi vsi ostali. Pepelka je začela plesati s princem, potem se je vsedla za mizo s polsestrami, govorila z njimi in razdelila limone ter pomaranče, ki jih je dobila za darilo od princa. Polsestre je niso prepoznale. Trenutek pred polnočjo se je zahvalila vsem in hitro izginila. Pred hišo se je zahvalila botri in ji rekla, da bi tudi naslednji dan rada odšla na ples, ker je dobila povabilo od samega princa. Kasneje so se vrnile tudi polsestre, ki so navdušeno govorile o lepem dekletu, katere ni nihče spoznal.

Drugi dan je prosila starejšo sestro, da ji posodi rumeno obleko, da bi lahko odšla na ples in ona ji z grozo ni želela pomagati. Vila ji je zato še enkrat priskočila na pomoč in Pepelki je bilo lepo na plesu, toliko da je pozabila, koliko je ura. Prvi udarec ure ob polnoči je pregnal Pepelko v beg, toda pri tem se ji je sezul čevelj, katerega je vzel princ. Začelo se je iskanje, toda nihče ni vedel, kam je izginila lepa princesa. Stražarji so dejali, da so videli samo vaščanko, ki je bežala in ne lepe princese. Princ je dal obvestilo, da se bo poročil z dekletom, katera bo lahko obula ta čevelj.

Služabniki so nosili čevelj po celem kraljestvu in ko so prišli tudi do hiše, v kateri je živela Pepelka, so polsestre pohitele s pomerjanjem čevlja, toda nobeni ni ustrezal. Nato je Pepelka vprašala, če ga lahko ona obuje in nato so se polsestre začele smejati. Plemič, ki je bil zadolžen za čevelj je rekel, da lahko, ker je takšen ukaz kralj in to je, da ga lahko vsako dekle obuje. Pepelke je obula čevelj, ki ji je popolnoma ustrezal.

Sestre so se začudile in še bolj, ko je Pepelka iz žepa potegnila še drug čevelj. Potem je prišla botra, ki je s paličico spremenila Pepelkino obleko in jo naredila še lepšo, kot na plesu. Sestre so nato videle, koliko so bile zlobne in prosile Pepelko za odpuščanje. Ona jim je vse oprostila in ko se je poročila s princem, jih je povabila v dvorec in se poročile z gospodi iz dvorca.

Vrsta dela: pravljica

Čas nastanka: nekoč davno

Mesto nastanka: Pepelkina hiša, dvorec

Osebe: Pepelka, grde hčerke, vila, princ, mačeha

Pepelka – je bila skromna in dobra. Zgodaj je izgubila mamo, zato je njen oče v hišo pripeljal drugo žensko. Na žalost je bila pravi primer zlobne mačehe. Silila je Pepelko, da dela vsa dela v hiši, toda Pepelka je bila pridna in je ni motilo delati. Vedno je poskušala priti blizu svoji mačehi in njenim hčerkam, toda ni ji uspevalo. Kljub svoji poziciji, delovnim nalogam in mestu na katerem je živela, je bila še vedno najlepša med hčerkami. Na srečo je imela dobro vilo za svojo botro in ji je ona pomagala. S svojo lepoto je osvojila princa. Toda ona je ostala skromna in ponižna. Ni se maščevala svojim polsestram, čeprav je imela za to priložnost. Ko so jo prosile za odpuščanje, je bila milostljiva in jim je vse odpustila. Tako je lahko uživala v sreči s princem do konca življenja.

Mačeha – je bila zlobna ženska, ki se je pred poroko pretvarjala, da je dobra in vse zato, da bi osvojila dobrosrčnega moža in tako poskrbela za sebe in hčerke. Obnašala se je ošabno do vseh, še posebej do Pepelke. Takoj jo je spremenila v služkinjo in jo silila, da dela. Bila je zelo ljubosumna na njeno lepoto in mladost, zato je njeno lepoto mislila ogroziti tako, da jo je silila v težka dela in da spi v pepelu. Mačeha si je silno želela, da se ena od hčerk poroči s princem, zato je tudi njiju mučila. Njene hčerke so bile prav tako žrtve svoje matere.

Ko je Pepelka postala kraljica, ona ni mogla prenesti njene sreče, spet iz ljubosumja. Zato je bila izgnana iz dvorca, da sama uživa v svoji hudobiji.

Opomba o avtorju

Charles Perrault se je rodil 12. januarja 1628 v Parizu, v družini bogatih meščanov, kot sedmi otrok. Oče mu je bil velik vzor in zaradi tega se je odločil študirati pravo in se zaposlil v državni službi.

Charles Perrault je francoski avtor, katerega mnogi štejejo za ustanovitelja pravljic in številne njegove zgodbe so zapisi in ljudskih pravljic, ki so se že vrsto let prenašale ustno, medtem ko so nekatere izmed njih prepričale tudi brata Grimm. Najbolj znane so: “Obuti maček”, “Rdeča kapica”, “Sinjebradec” in “Pepelka”.

Charles je bil zelo izobražen človek, ki je napisal veliko strokovnih razprav o književnosti in razna dela o prijateljstvu in ljubezni. Menil je, da sam vpliva na svet književnosti 17. stoletja, ki je stal, kot borec za mlade v napetem boju med starejšimi in mladimi. Mladi so želeli nov način pisanja, medtem ko so starejši zagovarjali posnemanje starejših modelov. Charles Perrault se šteje za ustanovitelja Likovne Akademije in Akademije znanosti.

Objavil je “Zgodbe moje mame goske”. V znanem delu so vse surove zgodbe, ki so jih pripovedovali nižji sloji in jih je on malo predelal za dame in gospode iz višjih slojev družbe. To je bil glavni razlog, zakaj je delo objavil pod imenom svojega sina. Umrl je 16. maja 1703.