Palček

Droben in pameten fantek z imenom Palček je bil zelo reven. V prizadevanju za pomoč, da pomaga svojim bratom in staršem, čeprav je bil po velikosti najmanjši, je s svojo modrostjo na koncu postal bogat. Uspelo mu je premagati zlobnega ljudožera, ki ga je želel pojesti skupaj s svojimi brati.

Čeprav so se njegovi starši želeli rešiti vseh obveznosti do otrok na način, da jih pustijo v gostem gozdu, se Palček zaradi tega ni jezil, temveč je želel najti način, da bi jim pomgal. Kakor je bil moder, tako se je domislil, kako prevarati ljudožera in njegovo ženo, a čarobni škornji iz sedem milj so mu pri tem pomagali.

Nauk te zgodbe je, da čeprav nas včasih preseneti krutost življenja, nikoli ne smemo obupati. Revščina nas lahko okrepi, ker tudi v največji revščini, se lahko zanesemo na svoje sposobnosti in damo vse od sebe, da si priborimo boljše življenje.

Palčku nižja rast ni predstavljal problema, pravzaprav mu je to bilo v korist, ko se je ukvarjal z ljudožerom. Iz tega je mogoče sklepati, da je včasih naša največja pomanjkljivost, lahko naša največja prednost.

Palček obnova

Nekoč je živel drvar, ki je imel ženo in sedem otrok. Po vrsti so bili vsi fantje od katerih je imel najmlajši sedem in najstarejši sin deset let. Bili so zelo revni in preživljati je bilo potrebno sedem otrok. Glede na to, da so bili otroci zelo majhni, niso mogli sami zaslužiti za kruh.

Najmlajši sin je bil tudi najmanjši, zelo tih, vendar pameten. Dobil je ime Palček. Ostali bratje so se mu pogosto posmehovali, toda on je bil najpametnejši od vseh. Pogosto je bil tiho, toda zato je zelo dobro poslušal.

Nekega leta je vladala lakota in starši so se morali odreči svojim otrokom. Nista jih imela s čim hraniti, zato sta se odločila, da jih pustita v gozdu, medtem ko nabirajo veje. Mama je bila žalostna, zaradi takšne ideje, toda mož ji je poskušal vztrajno razložiti, da so zelo revni in da ne more gledati, kako otroci umirajo od lakote. Ona pa je bila vseeno njihova mama in ni mogla tega sprejeti. Na koncu se je le strinjala s moževim predlogom in odšla jokajoča v posteljo.

Celoten njun pogovor je Palček slišal, potem ko se je prikradel iz postelje in zlezel na očetovo klop, pod katero se mu je uspelo skriti. Ni mu bilo vseeno, ko je slišal, kaj nameravata starša storiti, toda zavedal se je situacije v kateri se je družina nahajala. Potem, ko je slišal pogovor, se je vrnil v posteljo in razmišljal, kaj naj naredi.

Naslednji je Palček zgodaj zjutraj vstal in odhitel do bližnjega potoka, da bi napolnil žepe s kamenčki. Vrnil se je domov in skupaj z brati ter starši odšel v gozd, vedoč kaj jih čaka, toda vzdržal se je, da bi povedal bratom. Ko so prišli v gozd, je oče odšel sekat drevo in otroci so pobirali veje. Ko sta starša videla, da so otroci dovolj zaposleni z delom, sta se oddaljila in jih zapustila.

Ko so otroci čez nekaj časa ugotovili, da ni staršev v gozdu, so začeli glasno jokati in kričati. Palček jih je uspel pomiriti, ker jim je pokazal, da ima v žepu ostanek kamenčkov, glede na to, da ko je hodil proti gozdu je iste metal po tleh, da bi se vsi skupaj lahko vrnili domov. Bratje so ga poslušali in skupaj so odšli proti domu. Njegov trik je vžgal in otroci so bili srečni.

Prišli so pred hišo in se ustavili. Želeli so slišati, kaj starši govorijo. Pravzaprav je starše pričakalo presenečenje, ko so se vrnili domov. Dobili so deset talirjev od enega lastnika, ki jim je ostal dolžan, toda oni so na to že zdavnaj pozabili. To jih je vrnilo v življenje in mama je odšla v nakup. Kupila je toliko mesa, da jim je še ostalo za otroke. Spomnila se je na njih in se začela pritoževati možu, da jih ne bi smela pustiti v gozdu, ker je vedela, da ji bo žal zaradi tega.

In tako je mama jokala svojemu možu, po čemer se je on razjezil in ji zagrozil z udarci. Tudi njemu je bilo težko kar sta naredila, toda menil je, da jima v tem trenutku ne preostane nič drugega. Žena je ihtela in se glasno spraševala, kje so njeni otroci. V tem trenutku so vsi v en glas zavpili: “Tu smo”! Mama je vsa srečna hitro odprla vrata in dala svojim otrokom ostanek večerje. Zagledala je umazanega Pierra, najstarejšega in mu rekla naj se gre hitro umiti.

Otroci so se vsedli za mizo in začeli jesti. Povedali so stašema, da so trpeli grozen strah. Starši so bili srečni, ker so bili znova vsi skupaj, toda njihova sreča ni trajala. Pravzaprav je trajala, dokler so trajali talirji. Denar se je hitro porabil in starša sta spet postala obupana. Zavladala je lakota, toda znova sta se odločila odpeljati otroke v gozd, toda tokrat globlje.

Palček je spet slišal njun pogovor in naslednji dan je zgodaj vstal, da bi lahko odšel do potoka. Toda vhodna vrata so bila zaklenjena in ni mogel ven. Spomnil se je, da je mama vsem dala kos kruha iz katerega je lahko naredil drobtine in jih posipati po poti, da bi se spet lahko vrnili domov, tako kot prvič.

Starši so odšli v gozd, toda tokrat v najglobji del, kjer sta pustila svoje otroke. Palček se ni pretirano vznemirjal, ker je vedel, da jih bodo posute drobtine kruha pripeljale nazaj domov. Toda tokrat se je zmotil. Ko so bratje odšli proti domu niso našli niti ene drobtine, ker so jih pojedle ptice.

Otroci so bili prestrašeni. Začel je pihati močan veter in padati obilen dež in oni so se vse bolj izgubili v gozdu. Palček se je spomnil, da se lahko povzpnejo na najvišje drevo, da bi lahko videli izhod iz gozda. Ko se je povzpel do vrha je v daljavi videl šibko svetlobo. Splezal je iz drevesa in poskušal oditi iz gozda tam, kjer je videl svetlobo.

Uspelo jim je priti do osvetljene hišice, toda bili so vsi zelo prestrašeni. Potrkali so na vrata in odprla jih je ženska. Vprašala jih je, koga iščejo in Palček je začel pojasnjevati, da so se izgubili v gozdu in če jih lahko ona sprejme, da prenočijo, ker so v gozdu volki, ki jih lahko raztrgajo. Ženska se je pritoževala in rekla, da so prišli v hišo ljudožera, ki je male otroke. Palček se ni dal in rekel, da se bo mogoče ljudožer pritoževal nad njimi in jih ne bo uspel pojesti.

Ljudožer je bil njen mož, ogromen velikan, kateremu je dajala obilno večerjo. Namestila je otroke blizu kamina, da se ogrejejo in upala, da jih mož ne bo opazil jutra.

Zaslišalo se je trkanje na vrata, to je bil ljudožer. Žena je skrila otroke pod posteljo in odprla vrata lačnemju možu. Vprašal jo je, če je končana večerja in rekel, kako mu diši sveže meso. Žena ga je prepričala, da je to ovca, ki se peče na ražnju. Toda velikan ji ni verjel in odšel do postelje. Poimenoval jo je lažnivka in ji rekel, da bo to okusna večerja za njega in prijatelje.

Vzel je nož in začel vleči enega po enega otroka izpod postelje. Že je zamahnil, toda žena ga je ustavila. Rekla mu je, da bo imel naslednji dan čas, da to naredi. Strinjal se je z njo in ji rekel naj jih dobro nahrani, da bi bili čim bolj debeli in čim bolj okusnejši, ko jih bo pripravljala za večerjo.

Žena je bila vesela, ker jih je za sedaj uspela rešiti od gotove smrti. Ponudila jim je obilno večerjo, toda otroci iz strahu niso mogli jesti.

Ljudožer je imel skupaj sedem hčerk lepega obraza, toda vse so po vrsti imele štrleč nos, majhne oči, ogromna usta in ostre zobe. Niso bile popolnoma podobne očetu, toda sčasoma bi postale takšne, ker so že sesale kri in jedle majhne otroke.

Vse so spale v eni veliki postelji s kronami na glavah. Zraven te postelje je bila še ena iste velikosti, kjer je žena namestila sedem bratov za spanje.

Palček se je spomnil, kako bi se ljudožer lahko premislil, da bi pojedel njega in ostale brate, ter istega večera, ko je zagledal krone na glavah deklic, jih je hitro vzel in jim dal na glave kapice, ki so jih nosili fantje. Tako je tudi bilo. Okoli polnoči se je ljudožer zbudil in z nožem napadel otroke. Ker je bilo temno ni ugotovil, kateri so njegovi otroci, zato je odšel potipati glave. Ko je začutil krono je sklenil, da gre za njegove otroke. Toda zmotil se je, ker so to bili fantje s kronami na glavah.

Ko je ljudožer znova zaspal nevedoč, da je ubil svoje hčerke, je Palček zbudil ostale brate in jim rekel, da morajo zbežati iz te hiše, zaradi tega norca. Otroci so se oblekli in zbežali daleč od te strašne hiše.

Zjutraj se je žena zbudila in odšla pogledat otroke. Ko je videla, kaj je ljubožer storil, je padla v nezavest. Mož je ugotovil, da je ni že nekaj časa, zato je odšel preveriti, kaj se dogaja z njo. Ko je prišel v otroško sobo, se je začudil. Vzel je posodo polno vode in jo polil na ženo, da bi se zbudila. Ukazal ji je naj mu prinese škornje, ker je vedel, da so mu fantje to storili, vendar pa se jim bo maščeval.

Dal je na sebe škornje iz sedem milj in začel teči za otroci, toda oni so se uspeli skriti v eni jami. In prav tam se je moral ljudožer spočiti, ker tisti, ki nosi škornje iz sedmih milj se hitro utrudi.

Palček je slišal, da je ljudožer zaspal, ker je začel glasno smrčati. Rekel je bratom naj hitro tečejo proti domu, toda on je ostal, ker nameraval ukrasti škornje iz sedem milj. Šlo je za čarobne škornje, ki so se prilagodile velikosti noge tistemu, ki jih nosi. Medtem, ko je ljudožer smrčal, se je Palček pretihotapil in uspel ukrasti škornje. Dal si jih je na noge in odhitel k njegovi ženi.

Ker je bil Palček pameten fant, je sestavil način, s katerim lahko prevara ljudožerovo ženo. Rekel ji je, da so ji ugrabili moža in da zahtevajo odkupnino za njega. Bilo je potrebno zbrati vse zlato in srebro, ki ga imajo v hiši, toda bi vedela, da Palček govori resnico, ji je pokazal škornje iz sedem milj s katerimi je hitro prišel do njene hiše.

Žena je zbrala vse kar je imela v hiši in dala Palčku, da odnese ugrabiteljem. Palček je vse vzel in odhitel k staršem. Vsi so bili srečni, da ga vidijo.

Toda nekateri ljudje menijo, da Palček to ni storil, temveč trdijo, da ko je obul škornje iz sedem milj je odšel k kralju na dvorec in mu prenesel novico o vojski, ter je na takšen način zaslužil za preživetje. Kralj ga je za te novice dobro nagradil, medtem ko so mu ženske ponudile, da njihovim mladeničem prinaša pisma, toda od tega ni bilo velikega zaslužka, zato je prenehal.

Tako je čez čas pridobil veliko bogastvo in se vrnil k svoji družini, ki so ga pozdravili z velikim veseljem.

Vrsta dela: pravljica

Mesto nastanka: gozd, ljudožerova hiša, jama

Osebe: Palček, ljudožer

Opis oseb

Palček – fant nižje rasti, toda moder in pameten. Vedel je, da starši in ostali bratje živijo v revščini, ter je začutil, da jim mora pomagati. Zaradi svoje modrosti je uspel prevarati ljudožera, ki je jedel majhne otroke. Njegova dobrota je bila tolikšna, da je za vsako ceno želel rešiti brate iz težav, ki so jih doleteli, toda po drugi strani je želel pokazati staršem, da ne glede na to, da je najmlajši, jim lahko dejansko s svojo sposobnostjo pomaga.

Ljudožer – požrešen velikan, ki je živali in majhne otroke. Imel je sedem hčera, toda zaradi iznajdljivega Palčka, se jih je rešil na krut način. Zaradi tega se je želel maščevati Palčku, toda ni uspel. Palček ga je uspel premagati s krajo škornjev iz sedem milj. Zloben velikan je ostal brez bogastva in svojih hčera.

Opomba o avtorju

Charles Perrault se je rodil 12. janurja 1628 v Parizu v Franciji, v meščanski družini, kot sedmi otrok Pierre Perraulta in Paquette Le Clerc. Od začetka je imel vse pogoje, da se šola v najboljših ustanovah.

Zahvaljujoč šolanju, ki ga je imel Charles je na koncu bil visoko izobražen človek, ki je med svojim življenjem delal veliko tega, tako je pisal razkošna dela o prijateljstvu in ljubezni, razprave o književnosti. Kljub vsemu je do konca življenja ostal najbolj znan, kot avtor pravljic, s katerimi so odrasle številne generacije.

Zgodbe, ki jih je pisla in v katerih niso uživali samo otroci, so imele oporo v ljudskih zgodbah. Nekatere izmed njih so prevzele brata Grimm in nekatere so bile prenesene ustno. Charles je za sabo pustil nekaj znanih del, ko so “Zgodbe moje mame goske”.

V Zgodbah moje mame goske so se nahajale zgodbe iz nižjih slojev družbe, ki jih je nato Charles prilagodil za bralce iz višjih slojev družbe. Zgodbe so bile sestavljene iz osem pravljic in so ustvarile posebno zbirko. Zgodbe moje mame goske niso izšle pod njegovim imenom, temveč pod imenom njegovega sina.

Charles Perrault je bil velika podpora za vse mlajše generacije, ker je v večnem boju med starejšimi in mlajšimi zastopal tiste, ki so menili, da se je potrebno obrniti k novemu načinu pisanja. Starejši so bili prepričani, da je prava pot tista, ki so ji sledili generacije pred njimi.

Pravljice s katerimi se je pokazal so: “Obuti maček”, “Rdeča kapica”, “Pepelka” in “Sinjebradec”. Prvo pravljico “Trnuljčica” je objavil leta 1696.

Umrl je 16. maja 1703 v Parizu.