Pajkova mreža je otroška zgodba o deklici Fern, prašiščku Wilburu in njegovimi prijatelji, pajkici Charlotte in podgani Templetonu. Wilbur se zelo boji za svoje življenje, ko sliši zgodbe o klanju prašičev pred Božičem. Postal je žalosten na misel o tem. Pajkica mu je obljubila, da bo naredila dober načrt, da ga bo rešila. Če bosta dovolj dolgo razmišljala, kako rešiti ta problem, bosta zagotovo dobila nekatero pametno idejo.
Charlotte je bila pametna in nadarjena v predenju mreže. Toda, da bi lahko pomagala Wilburu ji je morala pri tem pomagati podgana Templeton, ki je vedno zahtevala nekaj v zameno. Zvesto sta delalna na rešitvi Wilburovega življenja in v tem uspela. Čeprav je bila podgana koristoljubna, je vednod naredilo tisto, kar je od nje zahtevala Charlotte.
To je pripovedka o nezlomljivem prijateljstvu, ki bo v Wulburovem srcu živel večno in vedno imel posebno mesto. Pajkica je bila in bo ostala njegova najboljša prijateljica in Templeton bo vedno lahko prvi jedel iz njegovega korita.
Vrsta dela: pripovedka
Tema dela: kako je pajek Charlotte rešila Wilburu življenje
Čas nastanka: nedoločeno
Mesto nastanka: Zuckermanov hlev, sejem
Pajkova mreža obnova
Pred zajtrkom
Bil je čas za zajtrk in oče deklice Fern se je napotil s sekiro na ramenih proti svinjaku. Noč prej je svinja izlegla, toda eden prašiček se je izlegel nerazvit in od njega nikoli ne bo nič. Glede na to, da je preslab, se ga je Fernov oče odločil zaklati. Deklica se je zelo vznemirila, ko je to slišala in ni mogla dovoliti, da njen oče to naredi. Pohitela je proti svinjaku in vpila očetu Johnu naj ne ubije prašiščka. Celo zajokala je od žalosti, ker ji ni bilo jasno, zakaj bi se prašiček moral zaklati, samo zato, ker je preslab. Vzela je sekiro iz očetovih rok in vpila, da naj tega ne stori.
Oče John se je na koncu usmilil in rekel naj se umiri, ter da ga ne bo zaklal, temveč ga bo odpeljal v hišo, da bi ga lahko deklica hranila po flaški. John je držal svojo besedo, pripravil kartonsko škatlo in dal v njo prašiščka. Ko je prišel v hišo, ga je Fern z solznimi očmi gledala rešenega pred gotovo smrtjo in bila srečna. Prav čudovit je bil, je pomislila Fern.
Fernin brat Avery se je kmalu pridružil vsem pri zajtrku in vprašal sestro, kaj je to dobila. Mama je odgovorila, da je dobila gosta. Kakšen je o to prašiček, da ni več kot podgana, je pomislil Avery. Vprašal je očeta, če lahko tudi on dobi enega prašička. Rekel mu je, da ga je Fernd dobila, ker je ob času vstala iz postelje in samo tisti, ki zgodaj vstanejo dobijo prašiča.
Fern ni mogla jesti zajtrka, dokler ni nahranila prašička, medtem ko ji je mama pripravila flaško z mlekom. Mali je imel dober apetit in takoj je sprejel stekleničko. Kmalu je Fern morala oditi v šolo, ker bo avtobus kmalu prišel.
Medtem, ko se je vozila v šolo, je razmišljala, katero ime bi lahko dala prašičku in se spomnila. Imenoval se bo Wilbur. Namestila se je v šolsko klop in učiteljica je takoj začela z vprašanji in poklicala Fern, naj ji odgovori, kateri je glavno mesto Pensilvanije in deklica je kot iz topa odgovorila Wilbur. Vsi so se dobro nasmejali in ona je zardela od sramu.
Wilbur
Fern je dobro skrbela za svojega ljubljenčka in ga vsak dan hranil po steklenički. Mam ji je pomagala pri hranjenju, medtem ko je bila ona v šoli, toda vse ostalo je bila njena skrb. Ko je Wilbur malo zrastel, ni mogel več živeti v majhni kartonski škatli, temveč so ga postavili v klet in nato je Fernov oče pod jabolkom uredil prostor za prašička. Fern je skrbela, če mu je ponoči dovolj toplo in oče je rekel, naj ga samo opazuje, kaj dela. Ko ga je Fern nahranila, je odšel v svojo hišico, izkopal seno in se lepo namestil. Fern je bila zadovoljna.
Vsako jutro pred odhodom v šolo je Wilbur pospremil svojo Fern do šolskega avtobusa. Medtem, ko je bila v šoli, je on mirno spal v svoji hiški in ko se je vrnila iz šole, sta skupaj preživela čas in se nista ločila. Tako so enkrat Fern, Avery in Wilbur odšli na kopanje do bližnjega potoka, toda ker je bila Wilburu voda prehladna, je on užival v valjanju po blatu. To so bili srečni dnvei za Wilbura.
Po srečnih dnevih so sledili malo bolj žalostni. Fernin oče se je odločil prodati vse svinje in tako tudi Wilbera. Fern je bila zelo žalostna zaradi tega, toda jo je oče potešil tako, da ji je rekel, da ga lahko proda stricu Homeru in teti Edith, ki imajo hlev in vzgajajo druge živali. Tako je Fern lahko obiskovala Wilbura kadarkoli je želela, ker sta stric in teta živela blizu njenega doma. Vprašala je očeta za koliko ga lahko proda in oče ji je rekel, da je on lahko vreden vsega šest dolarjev, glede na to, da je slab prašiček. Fern se je zmenila s stricem Homerom za prodajo in Wibur je odšel živeti k Zuckermanovimi.
Pobeg
Skedenj stirca Homera je dišal po senu in znoju utrujenih konjev, krav, žitu, konjski opremi, gumijastih škornjev in vrvi. Včasih je bil vonj po ribah, če so jih mačke tam jedel, toda najbolj pogosto je dišal po senu, ki ga je bilo v izobilju. Wilbur je v skednju imel svoj svinjak. Bil je dovolj velik za vse živali in otroci so se radi igrali v njem. Pozimi je bil prijetno topel in poleti dovolj hladen, ker se je zračil.
Wilburov svinjak se je nahajal na južnem delu skednja, kjer je bilo dovolj toplo in Fern ga je redno obiskovala vsak dan. Stric Homer ji ni dovolil, da odhaja z Wilburom na sprehode, toda lahko ga je opazovala, kolikor je želela. Sedela je pred svinjakom na stolu za molžo krav in hitro so jo tudi vse živali vzljubile, ker je bila dobra in ljubezniva deklica. V njo so imeli vsi zaupanje. Wilburu je bilo žal, ker ne moreta več oditi skupaj na sprehod, toda vedel je, da ona vsak dan sedi pred svinjakom in ga gleda, kako raste.
Prišel je mesec junij in Wilbur se je sprehodil pred skednjom, toda tega dne Fern ni prišla na obisk. Počutil se je zelo osamljenega. Mislil je, da je njegovo življenje dolgočasno, toda komaj je dopolnil dva meseca. Naveličal se je ležati v svinjaku, kopati in spati. Pomislil je, da nima kam, poleg vstopiti in izstopiti iz svinjaka. Goska mu je v tem trenutku rekla, da mu ni treba ostati v svinjaku, če ne želi. Wilbur jo je poslušal, kaj govori, toda kakor je izgovorila je ni dobro slišal, kaj je rekla. Omenila je pregibno desko in rekla, da lahko skozi njo gre ven na dvorišče in vidi zanimiv svet, dokler je še tako mlad. Napotila ga je, da mora z glavo premakniti desko in se izmuzne na dvorišče. Wilbur je vse to storil, kakor mu je goska rekla in bil na svobodi. Goska ga je nato vprašala, če mu je všeč svoboda in on je rekel, da se mu zdi, da mu je všeč. Pravzaprav se je čudno počutil, ker se sedaj nahaja zunaj svinjaka in je vprašal gosko, kam naj gre najprej. Goska mu je odgovorila naj gre do sadovnjaka, do vrta in celo do gozda. Naj uživa v svobodi. Naj skače, pleše in se šopiri.
Wilbur je odšel proti sadovnjaku in začel kopati ter premetavati zemljo. Ni ostal neopažen. Skozi okno ga je opazila teta Edith in hitro poklicala moža Homera ter delavca Larvyja naj ga ulovita. Pes prepeličar je prav tako prihitel na dvorišče, da bi njima pomagal uloviti Wilbura. Goska je vpila naj zbeži v gozd, toda Wilbur ni upa, da bo to naredil.
Hitro se je zvedelo, da je Wilbur pobegnil in vse živali so bile vznemirjene in razburjene zaradi tega. Wilbur je imel občutek, da ga vsi lovijo in če tako izgleda svoboda, potem se je boljše vrniti v svinjak. Pravzaprav si je v tem trenutku zaželel, da se prikaže njegova prijateljica Fern, toda to se ni zgodilo.
Tako so nekaj časa teta, stric, delavec in pes poskušali ujeti Wilbura, toda neuspešno. Ostale živali so mu pomagale in vzklikale, kam naj pobegne, toda on se je zelo bal. Stric je napolnil vedro s pomijami in ga poskušal s tem zvabiti v hlev. Vonj hrane je bil omamen in to je bilo Wilburu dovolj, da se je vrnil v svoj svinjak. Homer ga ni potreboval dolgo omamljati, da se vrne, ker takoj, ko je začutil vonj mleka in koruznih kosmičev je bil čas, da se vrne. Stric je nalil pomije v kad, spustil Wilbura naj skozi majavo desko vstopi v hlev in se dobro naje iz kadi. Goska je v tem času vpila, kako mu bo žal, da se je tako odrekel svobodi, toda tokrat je prašič ni poslušal. Medtem, ko je jedel svoj okusen obrok, je Larvy popravil ograjo, da ne bi mogel več pobegniti. Pobožala sta ga on in Homer po hrbtu in sklenila, da je vseeno dober prašiček. Wilburu je bilo všeč to slišati in pomislil, da je še vedno premlad, da odide v svet.
Osamljenost
Bil je oblačen dan, dež je padal neusmiljeno in razburil Wilburove načrte. Imel je celoten načrt v glavi. Točno je vedel, kdaj je čas zajtrka, kosila in večerje in kaj vse bo tega dne jedel, toda med obroki je bil čas kopanja rovov na dvorišču, pogovor s prijateljem podgano z imenom Templeton in skupaj sta opazovala muhe in čebele, na kratko sta razmišljala o življenju in prijateljici Fern in tako naprej. Toda tega dne je padal dež in vsi njegovi načrti so propadli. Za kratek čas je odšel na dvorišče in ni srečal prijatelja podgano. Klical ga je, toda zaman, ker se Templeton ni prikazal. Zaradi tega se je Wilbur počutil osamljeno in brez prijatelja.
Najbolj je bil žalosten, ko je padal dež in Fern zagotovo ne bo prišla na obisk, toda poleg tega nima niti enega pravega prijatelja. Solze so mu začele teči po obrazu. Ko je Larvy prinesel hrano je ugotovil, da se z njim nekaj dogaja. Klical ga je na večerjo, toda Wilbur ni bil lačen. Iskal je ljubezen in prijateljstvo.
Nato je prašiček pomislil, da bi se lahko družil z gosko in jo poklical naj se pride igrat. Goska ni mogla priti, ker je morala ležati na jajcih. Nato je poskušal priklicati ovco, toda kmalu je ugotovil, da se ne želi igrati z njim, ker je prašieč in prašiček ovci nič v življenju ne pomeni.
Na koncu si je Wilbur želel igrati s podgano, toda izkazalo se je, da mu ni najbolj dober prijatelj, ker se je rajši zavlekel v svoje tunele in glodal vse kar je dosegel, kot pa da bi se zabaval s prašičem. Celo pojedel mu je obrok. To je Wilbura prizadelo, vrgel se je v steljo in zaihtel.
Larvy je tega popoldneva odšel govoriti s Homerom in mu rekel, da s prašičem nekaj ni v redu. Ne želi jesti. Homer mu je rekel naj mu da dve žlici grenke soli in malo sladkorne melase. Larvy je to storil in na silo potisnil zmes Wilburu v usta. To je bil njegov najslabši dan v življenju.
Prišel je večer in živali so odšle k počitku, samo občasno se je slišalo ovce in škripanje kravjih zvoncev. Nato se je zgodilo nekaj presenetljivega. Wilbur je zaslišal majhen glasek, ki ga je vprašal, če želi prijatelja. Toda Wilbur ni ničesar videl v mraku. Na to mu je glas odgovoril naj gre na počitek in da ga bo zjutraj videl.
Charlotte
Wilburu je noč počasi minila. Legel je s praznim želodcem, toda izpolnjeno dušo. Zbudil se je desetkrat, poslušal je zvoke. Ko se je prvič zbudil je slišal Templetonovo grizenje. Bil je precej glasen in Wilburu ni bilo jasno, zakaj morajo vso človeško posest toliko uničevati, namesto da bi spal kot ostale živali. Ko se je drugič zbudil je slišal gosko, kako se valja in jo vprašal, koliko je ura. Odgovorila mu je in vprašal, zakaj ne spi. Wilbur je rekel, da mu veliko stvari leži na duši in goska mu je odvrnila, da njen ničesar ne leži na duši, toda da ima pod zadnjico osem jajc in na njih ni lahko ležati.
Wilbur je poskušal spet zaspati po pogovoru z gosko in skozi sanje je zaslišal glasek, ki mu je govoril, da mu bo prijatelj. Pred zoro se je zbudil in znova poslušal zvoke v staji. Vse živali so se počasi zbudile in nekatere so še vedno zehale in dremale. Kmalu je bilo jutro in Wilbur je pomislil, kako je zunaj lep dan. Kmalu bo našel svojega prijatelja.
Wilbur je pogledan na vse strani, če bi v staji zagledal svojega novega prijatelja. Pogledal je skozi okno in na podstrešje, toda nobenega ni zagledal, zato se je odločil spregovoriti. V staji je bila velika tišina in ko se je prašiček oglasil in vprašal, če želi oseba, ki ga je prejšnji večer iskala v času spanja podati ustrezen znak, so ga vse živali pogledale in on je zardel. Nato je ponovil svoje vprašanje, toda najstarejša ovca mu je rekla naj ne govori neumnosti. Če ima v staji prijatelja, on zagotovo še vedno spi, ker ne vstajajo vsi zgodaj. Če nekega jutra vznemirjaš, se hitro prekine to prijateljstvo, je rekla ovca. Prašiček se je vsem opravičil, legel nazaj na steljo in se obrnil proti vratom. Ni imel pojma, da je prijatelj zelo blizu, toda še vedno je spal.
Prišel je čas bogatega zajtrka in Larvy je prišel v stajo s hrano in Wilbur je hitro pohitel k njemu, da bi se dobro najedel. Ovce so odšle po svoji poti, goske za njimi in Wilbur je ravno nameraval počivati po okusnem zajtrku. Prav tedaj pa je zaslišal majhen glasek, kako vpije saluti. Ni vedel, kaj to točno pomeni. To je bil znak pozdrava in pozdravljal je Wilbura njegov novi prijatelj. On se je obrnil okoli sebe in šele sedaj je na vogalu vrat opazil pajkovo mrežo, kjer je visela siva pajkica. To je bila dobra pajkica Charlotte s skupno osem nog. Wilbur ji je rekel, da je resnično lepa, toda ona je tudi kratkovidna. To ji pravzaprav pomaga, ko lovi plen, kot so muhe, metulji, mušice, stonoge, ščurki in druge majhne žuželke. Wilbur jo je prestrašeno vprašal, če so ji oni hran, toda rekla je, da jim samo izpije kri. To je bilo za njega zelo žalostno, toda pajki morajo tudi od nečesa živeti in tako so ustvarjeni. Charlotte je nadaljevala govoriti, da je ona lovec in mora loviti svoj plen z razliko od njega, kateremu vsak dan prinesejo hrano. Toda ni jedla žuželke samo zaradi tega, da preživi. Njena vloga je bila preprečevanje njihovega razmnoževanja, ker kdo bi lahko živel s toliko žuželkami.
Njuj pogovor je slišala goska in se zarežala, da Wilbur ne ve ničesar o življenju in še najmanj o tem, kaj ga čaka okoli Božiča. Larvy in Homer imata načrt, da ga zakoljeta. Charlotte je nadaljevala s pitjem krvi muhi, ki jo je ulovila v svojo mrežo in Wilbur je odšel na počitek, ker je imel precej vznemirljiv dan. Razmišljal je o svoji novi prijateljici. Ona je pametna, toda tudi kruta, nemilostljiva in krvožejna. Kdo ve, če lahko z njo ustvari veliko prijateljstvo, na katerega je toliko upal. Bilo ga je strah, da ga ona na koncu razočara, vendar še vedno za svojo drzno in kruto zunanjostjo se skriva dobro srce, kar bo Wilbur šele spoznal.
Poletni dnevi
Poleti je čas vse bolj veselo in živahno. Dnevi na kmetiji so najsrečnejši. Vse je že odcvetelo in vse je dišalo. Šola se je končala in Fern je lahko vsak dan prihajala v hlev, da se druži z živalmi, ki so jo oboževale.
V juliju se je kosila trava na poljih in se prinašala v hlev k živalim. Otroci so v tem uživali. Fern se je tega obdobja posebno veselila, ker so se takrat izlegle majhne goske. Pajkica Charlotte je vsem razglasila, ko je prva goska pogledala z glavo izpod sivo-zeleno perje njegove mame. Vsi so se veselili majhnih gosk in čestitati goski za rojstvo. Vsega skupaj jih je bilo sedem od osem jajc. To je opazila podgana Templeton in vprašal gosko, če mu lahko da svoje jajce. Ostale živali so bile vznemirjene zaradi njegovega nesramnega vprašanja. Gosek in goska sta se strinjala, ker je bilo to jajce gnilo. Toda opozorila sta podgano, da se ne sme niti približati majhnim goskam, če dobi jajce. Obljubil je, da se jih ne bo dotaknil in odkotalil svoje jajce v gnezdo. Rad je zbiral neobičajne predmete. Živali so se zgrozile, koliko je nesramen in drzen in mu rekle naj pazi na to jajce, ker če poči v hlevu bo nastal neznosen smrad. Staro jajce je prav smrdljiva bomba od katere se ne more dihati še nekaj časa, če se razbije.
Goska je nato odšla s svojimi goskami na sprehod in nato jih je tudi Homer opazil ter preštel.
Slabe novice
Prijateljstvo med Wilburom in Charlotte je z vsakim dnem rastlo. Menil je, da je koristno, ker se znebi žuželkih in nadležnih muh, ker jih nihče na kmetiji ni maral. Zlasti jo je pohvalil zato, ker jih je najprej omamila in šele potem pila kri. Pajkec je rekel, da jim na ta način naredi uslugo.
Wilbur je bil vse bolj debel, kar je najstarejša ovaca opazila in se naslovila na njega, da ga opozori. Vprašala ga je, če ve, da je na pogled debel in mu rekla, da ne bi bila rada v njegovi koži. Začudil se je in nadaljevala je govoriti, da je do zdaj vsak prašič bil zaklan, potem ko so ga vzgojili. Wilbur se je ustavil, ko je to zaslišal in ovca mu je še vedno rekla, da bodo iz njega naredili dimljeno slanino in šunko. To je znan običaj v času praznikov in pri zakolu bodo prisotni Larvy, Homer in John, Fernin oče.
Wilbur je bil ves iz sebe od obupa. Začel je kričati, da ne želi umreti. Hodil je gor-dol po hlevu in Charlotte ga je poskušala umiriti. Rekla mu je, da je to najhujše dejanje, ki ga je kdajkoli slišala. Wilbur je začel jokati in ona ga je potešila ter mu rekla naj se neha cmeriti, ker ga bo ona rešila.
Pogovor doma
Bil je čas kosila in Fern je govorila s svojimi starši, kako preživlja čas na kmetiji strica Homera. Govorila je mami, da je goska izglegla sedem jajc, od katerih je enega dala podgani Templetonu. Mama jo je vprašala, kdo je Templeton in Fern ji je pojasnila. Nato je nadaljevala govoriti o svojih prijateljih živali in o prašiču Wilburu, ter njegovi prijateljici pajkcu Charlotte. Njena mama je nato pomislila, da ima njena hčerka bujno domišljijo in rekla možu, da bi bilo morda dobro, da obišče zdravnika, glede na to, da se do živali obnaša, kot da govorijo. Johnu je bilo to smešno in je rekel ženi, da morda njihova ušesa ne slišijo tisto kar slišijo otroške.
Wilburovo hvaljenje
Pajkovo mrežo ni enostavno plesti in če je trdna, je ni lahko strgati. Charlotte je to zelo spretno naredila s svojimi nogami na katerih je Wilbur imel pozornost. Sklenil je, da so njene noge strašno kosmate. Toda zato je obstajal tehten razlog. Pajki imajo noge iz sedmih delov s pomočjo katerih lahko zelo spretno spletejo mrežo. Wilbur je nato pogledal svoje noge in rekel, da njegove zagotovo nimajo sedem delov, toda kadari bi želel, bi zagotovo lahko spletel mrežo kot Charlotte.
Pajkica je bila presenečena, ko je Wilbur to rekel in si želela videti, kako bo on to naredil. Prosil jo je naj ga poučuje, ter da se bo potrudil dati vse od sebe, da bi spletel mrežo. Rekla mu je naj se povzpne na steljo, globoko vdahne in naj s pomočjo stegna se vrže v globino, toda medtem, ko pada naj proba spustiti eno nit. Wilbur je poslušal njene napotke in se vrgel. Ko je pogledal, če mu sledi nit in padel na tla. Charlotte se je dobro nasmejala. Wilbur ni vedel, kje je naredil napako in si želel znova poskusiti. Prosil je podgano naj mu posodi kos niti. Podgana mu je posodil nit in prašiček je spet poskušal splesti mrežo. Seveda je tudi tokrat padel na tla, medtem ko so ga gledali pajkica, podgana in deklica Fern. To je bilo tako zabavno gledati, ker bil prašiček vztrajen. Pri tem se je Wilbur malo tudi poškodoval in pritekle so mu solze po obrazu. Charlotte mu je rekla naj odneha, ker mu manjkata dve stvari, da bi lahko spletel mrežo in to so znanje, ter del telesa prilagojen za to. Wilbur je izdahnil in rekel pajkici, da je ona precej pametna in da ga je ponos prisilil na to.
Pajkica je še naprej tolažila Wilbura in rekla, da včasih tudi ljudje niso sposobni za tisto za kar je ona sposobna in naj ne bo žalosten. Medtem, ko sta tako govorila o življenju je prišlo jagnje in reklo Wilburu, da on resnično smrdi. Takoj so se v njegovih očeh prikazale solze in Charlotte je nagnala jagnje, ker je prekinil njun zanimiv pogovor.
Počasi se je spuščala noč in Wilburu se je spalo. Rekel je pajkici, da bi odšel spat in naj ona konča svojo mrežo. Vonjal se je dim iz pipe delavca Lavryja, slišalo se je kvakanje žab krastač in to je v Wilburu vzbudilo občutek sreče. Bil je zadovoljen z življenjem na kmetiji, veselil se je s svojimi prijatelji in nikakor ni želel, da ga za praznike zakoljejo.
Čeprav se je Wilburu spalo, je začel spraševati pajkico, če je resno mislila, da mu reši življenje. Rekla mu je naj ne skrbi, ker še vedno izdeluje načrt. Vprašal jo je, če je vse dobro načrtovala in rekla je, da še vedno vse razmišlja in računa. Nato ji je rekel, da bi si rad sam pomagal. In pajkica mu je odgovorila naj vsak dan poskrbi, da se dobro naje in naj skrbi za svoje zdravo življenje in naj ne vznemirja vse. Samo na takšen način si bo lahko pomagal.
Nato jo je Wilbur prosil, da naj gre do korita pogledati, če je še kaj ostalo od hrane in rekla mu je naj gre in potem naj se spočije, ter gre spat. Po tem pogovoru v katerem je Fern uživala, je Wilbur odšel mirno na spanje.
Eksplozija
Pajkica je trdno razmišljala, kako pomagati Wilburu, ko za to pride čas. Pomislila je, če bo dovolj razmišljala o tem problemu, ji bo zagotovo šinila dobra ideja.
Tako je sredi julija razmišljala, da so ljudje lahkoverni in bo lahko zelo hitro rešila Wilburu življenje. Homeru bo zmedla račune, toda da se tega ne bo zavedal.
Na ta dan so se otroci želeli igrati na Homerovi veliki gugalnici. Bila je narejena iz debele vrvi, ki je bila privezana za ograjo nad severnimi vrati in na njegovem koncu se je nahajal veliki vozel. To je bila popolna gugalnica. Otroci so se zelo radi gugali in potem so odšli nabirati in jesti gozdne maline. Avery je imel cel čas s sabo majhno žabo in ko je našel škatlo od čokolade jo je položil notri. Avery in Fern sta bila že precej utrujena od igranja in sta odšla do hleva, da se družita z živalmi. Nato je Avery zagledal pajkovo mrežo in želel ujeti pajka. Wilbur se je prestrašil, ko je ugotovil, da želi Avery vzeti Charlotte. To bi lahko bil njen konec, če jo deček ulovi. Fern je kričala bratu naj neha, ker je vedela, koliko pajkica pomeni Wilburu. Na srečo se je Avery spotaknil ob rob Wilburovega korita in ni uspel priti do pajka. Pri tem je tudi razbil gnilo jajce, ki ga je podgana skrila v svoj brlog in v hlevu je nastala eksplozija ter grozen smrad.
Avery je hitro stekel proti domu in Fern je zajokala zaradi vseh dogodkov ter odšla za njim, ker je bilo že pozno. Ko so se živali naslednji dan vrnile v hlev iz pašnika, jim je Wilbur povedal, kaj vse se je zgodilo in kako je gnilo jajce rešilo Charlotti življenje pravočasno, ker je njegov smrad uspel odgnati Averyja iz hleva. Goska je bila na to zelo ponosna. Podgana je bila žalostna, ker je ostala brez jajca, toda pohvalila se je, da je včasih pomembno hraniti stvari, ker se nikoli ne ve, zakaj bi se lahko uporabile. Jagnje je komentiralo, da je vse to dobro, ker je Charlotte živa, toda kaj bo naredila s tem smradom v hlevu. Ni se moglo živeti, kolikor je smrdelo. Podgana je rekla, da se bodo vsi navadili na smrad.
Prišel je čas kosila in Larvy je prinesel Wilburu hrano. Začutil je grozen vonj in videl obrnjeno korito. Mislil je, da je za vse kriv Templeton. Zakrpal je luknjo in vse njegove stvari, ter se rešil smradu. Wilbur se je nato dobro najedel okusnih pomij. Odločil se je pustiti prijatelju podgani malo rezancev, ker si je to zaslužil. Charlotte je še naprej pletla svojo mrežo in ostale živali so dremale.
Čudež
Na kmetiji se je zgodil pravi čudež. Nad svinjakom je bila razpeta Charlottina mreža na kateri so bile napisane besede Prašič in pol. Ko je delavec Larvy to zagledal je pomislil, da se je zgodil čudež. Vreme je bilo megleno in mreža je jasno izstopala v hlevu. Sklenil je, da Wilbur ni samo navadna svinja in pajkova mreža je bila dokaz. Homer je vse to pripovedoval teti Edith, toda ona se je želela sam prepričati v ta čudež.
Edith, Homer in Larvy so odšli do hleva in eno uro opazovali pajkovo mrežo ter Wilbura. Charlotte je bila zaradi tega navdušena, ker je naredila pravo mojstrovino. Potem se je megla dvignila, besede niso bile več tako jasne in vsi so odšli v hišo. Homer je še enkrat pogledal Wilbrua in rekel Larvyju, da je vedno mislil, da je on poseben pujsek. Poleg tega, da ima močan vrat, izgleda zares močan. To je res pujs in pol, je rekel Larvy.
Homer je odšle na obisk k duhovniku oblečen v najlepših oblekah. Moral mu je povedati za čudež, ki se je zgodil v hlevu. Novica se je hitro razširila po vasi in ljudje so prihajali na obisk k Wilburu, da bi videli tega čudovitega pujsa. Vsi so govorili, da niso nikoli do zdaj videli takšnega prašička. Vse oči so bile uprte v Wilbura in v hlevu je nastala prava gneča. Fern je bila srečna zaradi tega, ker je mislila, da je zdaj Wilburovo življenje rešeno, toda ni ji bila preveč všeč gneča v hlevu.
Sestanek
Charlotte je sklicala sestanek v hlevu in poklicala prisotne, da se ga udeležijo. Samo Templeton ni bil prisoten. Sestanek je sklicala, da bi ji živali pomagale glede novih predlogov za napis, ker je ta stari že dolgočasil ljudi. Tisto kar je najbolj pomembno je to, da je Wilburovo življenje zdaj rešeno in da je njena mojstrovina v popolnosti uspela.
Živali so začele dajati predloge, toda niti eden ni bil dovolj dober. Najstarejša ovca je rekla, da bi moral Templeton pomagati s predlogi, ker ima shranjene stare časopise v svojem brlogu iz katerih lahko iztrgajo stare oglase, ki bodo namenjeni za nove ideje. Pajkica ni bila prepričana, da jim bo podgana pomagal, toda ovca je rekla naj vse prepusti njej.
Prišel je Templeton in ovca mu je rekla, kaj se od njega zahteva. Nato je rekel, da ga ne zanima Wilburovo življenje in naj umre. Ovca ga je nato spomnila, da če umre Wilbur, bo umrl tudi on, ker ko Wilbur dobi pomije od tega tudi on živi. Torej, če umre Wilbur, bo umrl tudi Templeton, ker živi od njegove hrane. Templeton se je takrat zamislil in rekel, da bo pomagal Wilburu.
Dober napredek
Charlotte je trdno delala na svoji mreži in novem napisu, ki ga je oblikovala skupaj z ostalimi živalmi. Počasi je napredovala in pletla nitko za nitko. Samo sebe je tolažila in se trudila napisati besedo Močan. Wilburu ta beseda ni bila preveč primerna, ker sebe ni imel za takšnega, toda ostale živali so se odločile, da je pajkica to naredila.
Naslednjega jutra je Larvy zagledal nov napis in pomislil, da se je zgodil še en čudež. Spet je poklical Homera in Edith naj se sama prepričata v čudež. Edith je rekla, da bi bilo dobro, če bi poklicali novinarja in fotoreporterja, ker je njihov prašiček res močan in je bilo vredno to zapisati. Spet je nastala gneča v hlevu in vsi so gledali v Wilbura. On je stal in se šopiril.
Homer je naročil Larvyju, da Wilburu pospravi svinjak, ker ga bo v septembru odpeljal na vaški sejem. Rekel mu je naj naredi za njega zelen zaboj in na njega naj napiše z zlatimi besedami Zuckermanov znameniti pujs. Larvy je naredil svoje delo in Wilbur je bil pripravljen za sejem.
Poleg sadovnjaka jabolk se je nahajalo smetišče, kjer se je Templeton pogosto sprehajal in zbiral odvržene stvari. Tu se je znašla hrana in zaradi tega mu je bilo smetišče všeč. Tam je naletel tudi na stare odvržene novice iz katerih je lahko vzel oglase in jih odnesel Charlotte. Toda zbiral je oglase z napisi, ki niso bili povsem primerni. Po takšnem iskanju je našel oglas z napismo Z novim velikim delovanjem kar je morala Charlotte napisati na mrežo. Ta napis se ji ni zdel preveč primeren za Wilbura in ga je prosila naj naredi nekaj stvari, da bi se prepričala, če mu takšen napis resnično ustreza. Wilbur je vse naloge izpolnil in Charlotte je sklenila, da morda njegove sposobnosti niso sijajne, toda so zanimive. Toda pajkica je bila prepričana, da bo sčasoma postal sijajen.
Wilbur je prosil Charlotte naj mu pove zgodbe, da bo lahko lažje zaspal. Po prvi povedani zgodbi si je zaželel slišati še eno, da bi si na koncu zaželel, da mu zapoje pesmico. Njej ni bilo težko povedati svojemu prijatelju zgodbe za lahko noč in po prvi pesmi je Wilbur potonil v spanec.
Zdravnik Dorian
Mama je bila v skrbeh zaradi njene hčerke Fern, ki je veliko časa preživela na Kmetiji strica Homera. Rajši bi videla, če bi se družila s svojimi vrstniki in ne da posluša, kaj živali pripovedujejo in se obnaša kot da so ljudje.
Mama je poskušala govoriti s svojo deklico, toda ona je takoj začela govoriti o pajkici Charlotte za katero je rekla, da odlično pripoveduje. Pri tem jo je mama prekinila in rekla, da si mora prenehati izmišljati, ker dobro ve, da pajki ne pripovedujejo zgodb. Oni ne znajo govoriti. Toda deklica je še naprej trdila svoje in povedala mami pripoved o njeni sorodnici, ki je enkrat v mrežo ulovila ribico.
Mama je bila vznemirjena po povedani zgodbi in rekla Fern naj si preneha že enkrat izmišljati. Nato ji je začela govoriti o drugi sorodnici, ki je bila astronavt. Mama je nato pripomnila, da bi ji bilo ljubše, če bi se družila s svojimi prijatelji in ne da odhaja v hlev. Toda v hlevu so bili Fernini prijatelji in njej je bilo tam zabavno. Fern je odšla do hleva in mama je razmišljala, kaj naj naredi z deklico. Odločila se je, da z njo odide do zdravnika Doriana, če bi jo morda lahko razumel. Tamo se je mama odšla posvetovati z zdravnikom in mu povedala, da odkar je deklica začela hraniti Wilbura po steklenički, od takrat se čudno obnaša in se ne more prenehati družiti z živalmi. Zdravnik ji je rekel, kako ji sploh ni treba skrbeti zaradi tega, ker ima deklica šele osem let in bo še velikokrat spremenila svoje obnašanje. Mama je bila nato malo bolj mirna in se zahvalila zdravniku za pomoč, ter odšla domov.
Črički
Črički so vsako leto napovedovali konec poletja in to je pri Fern, Averyju, Edith ter vseh ostalih povzročilo melanholijo. Poletje je čudovit čas v letu, ko so dnevi dolgi in noči tople. Toda, ko jesen pade dovolj blizu, črički začutijo dolžnost, da pojejo pesem o koncu poletja. Takrat se lahko slišijo vzdihi ljudi in živalli in to je skupaj tudi znak, kako na vrsto pridejo druga dela.
Živali so vedele, da kadar zaslišijo čričke morajo vse bolj uživati na sprehodu na širokih poljih in jesti slatne sadeže, ker ko pride zima, se morajo dobro ogreti v hlevu in znova čakati poletje, da bi spet lahko hodile po poljih.
Wilbur je dobro napredoval in postal pujs, s katerim bi lahko bil vsak lastnik ponosen. Vse več obiskovalcev ga je obiskovalo na kmetiji in ga občudovalo v njegovem izgledu in sposobnostmi. Ko je na pajkovi mreži pisalo Pujs in pol, je dal Wilbur vse od sebe, da tako tudi izgleda. Nato je na mreži pisalo Močan in tudi takrat se je potrudil, da tako izgleda in ko je pisalo Sijajen je Wilbur pomežiknil s svojimi dolgimi trepalnicami in globoko vdihnil, da bi navdušil obiskovalce. Če jim to ne bi bilo dovolj, bi skočil v zrak in poskočil za pol obrata nazaj. Homer je govoril, da je pujs res super.
Wilburovi prijatelji, toda samo nekateri izmed njih, so bili zaskrbljeni, da mu bo slava udarilo v glavo. Kaj, če od takšne pozornosti postane bahač, so razmišljali. Toda Wilburu se to ni zgodilo. Bil je skromen in ko je pomislil, koliko mu pomeni prijateljstvo je menil, da je to najlepša stvar na svetu. Včasih je razmišljal o prihodnosti, če ga je prijateljica pajkica resniično uspela rešiti od gotove smrti ali to samo začasno. Noči je sovražil, ker je vedel, da prihajajo ljudje z noži in puškami pripravljeni, da ga zakoljejo. Zato se je podnevi počutil varnega in ko je on zaslišal čričke je vedel, da se bliža čas odhoda na sejem in če tam uspe pobrati nagrado, se ga Homer zagotovo ne bo želel rešiti.
Vse to so bili Wilburovi pomisleki, toda siva pajkica je prav tako imela svoje. Ona je vsako leto morala izležti svoja jajca, to je bila njena dolžnost. Tako sta začela govoriti o odhodu na sejem in Wilbur jo je vprašal, če hoče iti z njim. Charlotte mu je rekla, da ne more, ker mora narediti vrečko v katero bo položila jajca. Wilbur je bil začudne, ker ni vedel, da ona to dela vsako leto. Nato mu je rekla, da je vsestranska in pojasnila, da to pomeni, da se lahko zelo hitro premesti iz enega dela na drugea. Toda Wilburu ni bil dovolj tehten razlog, da ona ne more iti z njim na sejem in jo je še naprej prosil, da naj gre vseeno z njim, ker jo zelo potrebuje. Rekla mu je, da je prepričana, da ne more, toda če na kakršen koli način lahko šla, mu bo naredila uslugo.
Wilbur si je oddahnil in rekel, da je prepričan, da ga ne bo pustila na cedilu. Preostanek dneva sta preživela v svinjaku in poležavala na slami.
Odhod na sejem
Večer pred odhodom na sejem je bilo vse pripravljeno za ta veliki dan. Živali in ljudje so odšli prej spat, da bi zjutraj lahko pospremili Wilbura na pot velikih izkušenj. Avery in Fern sta odšla spat okoli osme ure zvečer in sanjala zanimive sanje. Teta Edith se je ulegla malo kasneje skupaj s stricem Homerom, ki je sanjal, da je Wilbur zrastel trideset metrov v višino in petdeset v dolžino, ter osvojil vse možne nagrade. Samo pajkica Charlotte je odšla pozno spat.
Dan odhoda na sejem je bil izjemno topel. Fern in Avery sta se lepo oblekla za sejem. Njun oče je oblekel delovno obleko in po zajtrku je pripravil kamion, da bi se lahko vsi skupaj odpeljali na sejem, vključno z Wilburom.
Larvy je končal zeleno obarvani zaboj za Wilbura na katerem je bilo z zlatimi črkami napisano Zuckermanov znameniti pujs. Charlotte je še naprej urejala svojo mrežo in Wilbur je previdno jedel, da se ne bi umazal.
Teta Edith je rekla, da bo skopala Wilbura v sirotki, ker je tako delala njena mama. Homer ji je rekel, da ni potrebe za to, toda teta je vztrajala. Obula si je škornje, čez hrbet si je dala palerino in vzela vedro s sirotko in majhno leseno lopatico.
Edith je odšla do Wilbura in ga začela umivati. Njemu je bilo to všeč in ko je malo odprl usta je začutil dober okus sirotke. Potem, ko ga je Edith umila je bil videti res super. Dlake so bile kot svila. Potem so se Zuckermanovi in Larvy preoblekli, da bi bili pripravljeni za odhod na sejem.
Ostale živali so ostale v hlevu. Goske so vpile, da si tudi one želijo oditi na sejem, toda goska jim je hitro pojasnila, da morajo ostati v hlevu. Nato se je oglasila tudi Charlotte in rekla, da se je odločila, da gre na sejem, toda da bi bilo dobro, da gre z njo tudi podgana Templeton. Sprva ga ni zanimal njen predlog, toda ko mu rekla, kaj vse bodo imeli na sejmu in da bo dobro nahranil svoj želodček, se je strinjal. Onadva sta se skrila v Wilburov zaboj. Stara ovca ga je opozorila naj se upre, ko bo vstopil v zaboj, da Homer ne bi pomislil, da je morda začaran, če tega ne naredi.
Zdaj so bili vsi pripravljeni za odhod na sejem in Wilbur je izgledal močan, super in čist. Bili so ponosni glede na to, da je bil nekoč slab pujs. John je rekel, da se bo iz njega lahko naredila dobra šunka in slanina, kar je Wilbur slišal. Srce se mu je za trenutek ustavilo in kmalu se je onesvestil. Fern se je prestrašila, da ni dobil sončarice, zato so ga začeli klicati. Avery je odšel proti zaboju in šel na vse štiri in govoril Wilburu, da je pujs. Templeton in Charlotte sta se zelo vznemirila in nastala je prava zmeda. Mama je naročila sinu naj še isti trenutek izstopi iz zaboja. Takrat pa je popustila zavora in kamion se je odpeljal navzdol. John je hitro skočil v kamion in ga uspel ustaviti.
Wilbura so začeli polivati s hladno vodo, da bi prišel k sebi. Avery je tedaj rekel, da je mogoče mrtev. Toda, ko je začutil mrzlo vodo je prišel k sebi. Poskušali so ga dati v zaboj, toda on se je upiral, kakor mu je ovca svetovala. Uspeli so ga dati v zaboj in natovoriti na kamion, ter vsi skupaj so odšli proti sejmu.
Stric
Na sejmu je bilo veselo. Tam je bil veliki otroški vrtiljak, ter Fern in Avery sta prosila očeta naj jima da nekaj denarja, da bi lahko odigrala igro. Mama se je oglasila in rekla naj se malo umirita dokler ne raztovorijo Wilbura. John je nato rekel, da bo vseeno dal otrokoma nekaj denarja, da se lahko igrata, ker je sejem samo enkrat na leto in naj uživata.
Kmalu so Wilbura namestili v ogrado, mu dali mleko v korito in odšli naprej preveriti, kaj imajo vse na sejmu. V tem času sta Wilbur in Charlotte govorila. Rekla mu je, da v sosednji ogradi vidi večjega pujsa kot je on. Odšla je preveriti, kako mu je ime. Vprašala ga je, če je on pomladni pujs, na kar ji je Stric odgovoril, da on ni pomladni piščanec. Prav poceni šala, si je mislila Charlotte.
Vrnial se je v Wilburovo ogrado in rekla, da je on bolj čist in boljši od pujsa Strica. On je tako nesramen in glasen, toda zelo velik. Ni bila prepričana, če ga lahko Wilbur premaga. Toda z njeno pomočjo je tudi to možno, je rekla. Wilbur jo je nato vprašal, kdaj bo spletla mrežo in ona je rekla, da jo je doletela utrujenost, morda zaradi njenih let. Wilbura je zaradi tega zaskrbelo in ona je odšla počivat na strop.
Sonce je še naprej žgalo in ko so vsi obiskali sejem, so prišli pred Wilburovo ogrado. Namestili so se tam, ker je bil čas kosila. Teta je vprašala, kdaj se bodo odločili o Wilburu in Homer je odgovoril, da se bodo sodniki odločili šele naslednji dan. Larvy je prišel ob pravem času z indijsko odejo, iz katere je naredil majhen šotor. Otroka sta si želela odpočiti po vsem nadušenju.
Večerna svežina
Končno se je Templeton izvlekel iz slame in se odločil sprehoditi po sejmu. Večer je bil svež. Wilbur je spal, Charlotte je pletla mrežo in Templeton je bil lačen. Charlotte ga je prosila naj ji prinese vsaj eno besedo, če gre na sprehod. Malo je godrnjal, ker ni maral, da se mu ukazuje, toda zvesto je izvršil svojo nalogo in prinesel pajkici tisto kar ga je prosila.
Ferne je srečala prijatelja Henryja Fussyija, ki jo je povabil na vrtiljak in kupil karto za njo. Mama je bila navdušena, ker se je končno njena deklica družila s svojim vrstnikom. Mislila je, da to ne bo nikoli doživela. Toda zdravnik Dorian ji je rekel, da se otroci spreminjajo.
Kmalu se je Templeton vrnil iz sprehoda in s sabo nosil besedo Podložen. Charlotte mu je rekla, da ima ta beseda dva pomena. Prvi pomen pomeni, da je nekdo bahač in drugi, da je dober ter ponižen. Sklenila je, da se ta beseda popolnoma prilega Wilburu. Templeton se je odšel naprej zabavati po sejmu in ona je nadaljevala naprej s svojim delom.
Prišel je čas, da Zuckermanovi in Arabelovi odidejo domov, toda Wilbura in prijatelje so pustili na sejmu. Fern in Avery sta skočila v kamion in John je pobožal Wilbura ter mu rekel, da se vidijo zjutraj. Na srečo ni ostal sam, temveč s svojima prijateljema Templetonom in Charlotte, ki je v svojo mrežo že napisala besedo Podložen.
Wilbur je počasi potonil v spanec in prosil pajkico naj mu poje pesem o leglu in mraku. Toda ona je bila preveč utrujena za petje. Nato jo je vprašal, če resnično misli, da ga pozimi ne bodo zaklali in če je v to prepričana. Rekla mu je, da je v to povsem prepričana in da ga jutri čaka velika nagrada. Kmalu je zaspal in Charlotte je nadaljevala z delom.
Vrečka z jajci
Charlotte je bila zelo zvesta in ponosna na svoje veliko delo. Uspela je narediti vrečko in položiti celo petsto in štirideset jajc. Wilbur ji je čestital za to, toda ona je bila žalostna. Vprašal jo je, kaj jo muči in rekla mu je, da do naslednje pomladi ne bo videla svojih otrok. Počuti se zelo utrujeno, kot da veni. Wilbur ni vedel, kaj točno pomeni ta beseda in pojasnila mu je, da on ni več mlada in zaradi starosti propada. Toda ne želi njega s tem utrujati, ker mora misliti na svojo nagrado. Oba sta pogledala v njeno končano mrežo in jo občudovala, ter se pogovarjala, kako bodo obiskovalci navdušeni nad njo in Wilburom.
Templeton se je vrnil iz nočnega pohoda, dobro se je najedel in napil, kar Charlotte ni navdušilo. Pripomnila je, da bi od prenažiranja lahko dobil drisko. Podgane ni skrbelo zaradi tega, ker je lahko pojedla kar koli in nobena hrana ji ne more slabo pasti na želodec. Nato je rekel, da je šel mimo ograde pujsa Strica in zagledal moder papir. To bi lahko pomenil, da je on osvojil prvo nagrado in da je Wilbur premagan. Lahko bi Homer spremenil svoje mnenje in na koncu zaklal Wilbura, da bi se lahko najedel svinjine. Charlotte ga je prekinila in rekla Wilburu naj ne bo pozoren na tisto kar govori. Verjetno je le pojedel preveč in sedaj govori neumnosti.
Wilbur je rekel Templetonu, da bi bil lahko malo pametnejši in bi opazil Charlottino mrežo ter njeno vrečko z jajci. Ona bo postala mama. Templeton ji je čestital, zaprl oči in zaspal.
Zjuraj so vsi znova prišli na sejem vznemirjeni zaradi napisa, ki so ga zagledali. Bili so srečni, ker se je spet prikazal čudež v mreži in Wilbur je gledal njihove vesele obraze. Izgledal je hvaležen in podložen. Larvy je vlil hrano v korito Wilburu za zajtrk. Nato je Avery poskočil, ker je opazil pri sosednji ogradi moder listič. Vsi so bili skrušeni in teta se je napotila proti kamionu, da bi prinesla sirotko. Bil je čas kopanja. Kmalu so se vsi zbrali okoli njegove ograde in gledali v prelepega pujsa.
Številni obiskovalci so pripomnili, da je Wilbur poseben pujs in zelo čist. Veliko lepši je od Strica. Nato se je zaslišal glas iz zvočnika. Prosili so Homera, da pripelje Wilbura v šotor pred tribuno. Tam se bo podelila posebna nagrada, kar je vse skupaj zelo razveselilo. Pripravili so Wilbura v prostor v kamionu in ga odpeljali do šotora.
Čas zmage
Prišel je veliki dan. Najbolj pomemben trenutek v Wilburovem življenju, toda tudi Homeru je bil ta dan poseben. Preko zvočnika se je slišalo, da se je uprava sejma odločila dati Wilburu posebno nagrado. Za njega se je lahko slišalo le besede pohval. Voditelj je vse navzoče spomnil, kako se je začela zgodba o čudežnem pujsu. Najprej je bil pujs in pol, nato je bil sijajen pujs, pa močan, da bi sčasoma postal ponižen. Koliko se je šele zdaj svetil. Številni znanstveniki so raziskovali iz kje se prikazujejo besede v pajkovi mreži, toda za to niso imeli dobre razlage. Vedeleo se je, da pajki ne znajo pisati, toda Charlotte je vse to slišala preko zvočnika in pripomnila, da vsekakor znajo.
Tako je Wilbur dobil nagrado petindvajset dolarjev in bronasto medaljo. Med poslušanjem takšnega govora je Wilbura začela mučiti vrtoglavica. Zaslišal se je aplavz in njegove noge so bile utrujene. Omedlel je od vznemirjenja. Homer je rekel, da on ne prenaša takšnega vznemirjenja in da včasih doživi napade. Namreč on je skromen pujs.
Templeton se je zbudil in videl Wilbura, da leži na tleh. Pomislil je, da ga bo zbudil, če ga ugrizne za repek. To je tudi storil in Wilbur se je takoj postavil na noge. Larvy je v tem času odšel po mrzlo vodo, toda ko se je vrnil je bilo že vse rešeno in namesto, da polije pujsa, je polil Averyja in Homera.
Fern je bila takrat na vrtiljaku s svojim prijateljem Henryjem, vseeno ji je bilo zdaj njegovo prijateljstvo najbolj pomembno.
Zadnji dan
Charlotte in Wilbur sta ostala sama v ogradi po podelitvi nagrad, Templeton je spal in ostali so odšli iskat deklico Fern. Medalja je še vedno visela okoli Wilburovega vratu in Charlotte je bila še posebej srečna zaradi tega. On je počasi bil rešen pred smrtjo, doživel bo praznike in znova užival v poletju. Toda Wilbru je bil zaskrbljen zaradi svoje prijateljice pajkice. Bila je popolnoma mirna, toda zadovoljna. Izpolnila je svojo obljubo. Vprašal se je s čim si je to zaslužil, ker on ni nikoli za njo ničesar storil. Rekla mu, da ji je bil on prijatelj, toda tudi njeno življenje je postalo bolj zanimivo odkar mu je začela pomagati. Rekel ji je, da je srečen, ker mu je rešila življenje. Tudi on bi za njo dal življenje. To je bila plemenita gesta, je pomislila Charlotte.
Približeval se je čas odhoda in Charlotte je rekla Wilbur, da ona ne bo odšla domov. Njeno življenje se bo kmalu končalo. Bil je vidno razburjen zaradi njene izjave, toda za vsako ceno je želel rešiti njeno vrečko z jajci. Vedel je, da do nje ne more priti in je prosil Templetona, da mu pomaga. On je bil že precej utrujen od pomoči, toda storil je Wilburu tudi to uslugo. Pujs mu je rekel, da bo lahko do konca življenja prvi jedel iz njegovega korita in sporazum je bil dosežen. Templeton je odšel grizljat niti, ki so bile privezane za strop in uspel priti do vrečke. Spustil jo je Wilburu na tla.
Charlotte je počasi umirala, toda nihče ni vedel, koliko je bila hvaležna za Wilburovo zmago.
Topel veter
Wilbur je prispel v hlev in nosil v ustih Charlottina jajca. Ni jih želel poškodovati. Postavil jih je na varno mesto, toda počutil se je čudno, ker je ostal brez najboljše prijateljice. Goske so ga veselo pozdravile in mu čestitale. Osvojeno medaljo je Homer obesil nad svinjakom, da bi jo vsi lahko videli, ko pridejo k Wilburu na obisk.
Dnevi so minevali in Wilbur se je pogosto spomnil svoje prijateljice pajkice. Njena mreža je še vedno visela v hlevu in razmišljal je, da nikoli ni imel zveste prijateljice. Zelo jo je pogrešal.
Padel je prvi sneg, otroci so se odšli sankat, in Wilbur se je prvič sprehajal po zasneženem dvorišču. Templeton je redno trikrat dnevno prihajal jesti v njegovo korito. Obljuba je obljuba in Wilbur se je je držal. Podgana je bil iz dneva v dan vse debelejši. Dosegel je velikost svizca.
Wilbur je v zimskem času pazil na vrečko z jajci in komaj čakal na pomlad. Takrat se je vse zbudilo in rodile so se nove živali. Bilo je veliko mladih jagenjčkov, gosk in pajkcov. Kakšna je bila to sreča, ko so Charlottini potomci zagledali svetlobo dneva. Eden izmed pajkcov je bil podoben mami, imel je sive in rumeno-rjave noge ter na hrbtu črno progo. Počasi so vsi odšli iz vrečke in Wilburu je začelo srce močno udarjati. Preveril je, če so vsi Charlottini otroci dobro in jim rekel, da je on stari prijatelj njihove mame.
Ko je Homer nekega dne odprl vrata hleva, je zapihal topel veter in zdaj so že veliki pajki odšli proti vetru. Wilbur ni bil srečen zaradi tega, toda v hlevu so ostale tri Charlottine hčerke. Imenoval jih je Joy, Aranea in Nellie. Čeprav so vsi ostali odšli, je bil navdušen, ker so se te tri odločile ostati živeti v hlevu. Imel je kratek govor in rekel, da je zelo hvaležen njihovi mami, ker je svoje lastno življenje dala za njegovega. Bila je čudovita, lepa in zvesta do konca svojega življenja. Majhnim pajkcom se je takrat zavezal na doživljenjsko prijateljstvo. One so se prav tako zavezale.
Čas je mineval in Wilbur ni bil nikoli brez prijateljev. Fern je bila že odrasla punca in vse manj časa je preživela v hlevu. Toda zaot so Charlottini otroci, vnuki in pravnuki leto za letom živeli nad vrati v hlevu. Vsako naslednjo pomlad so se rodili novi pajkci.
Seveda prijateljice Charlotte ni mogel nihče zamenjati in Wilbur je imel za njo posebno mesto v svojem srcu. Bil je nekaj posebnega. Bil je pravi prijatelj in odličen pisatelj.
Osebe: Wilbur, Charlotte, Templeton, Fern, Avery, teta Edith, stric Homer, John
Wilbur – majhen spaček pujsek, ki je sčasoma postal pujs in pol. Želel si je prijateljstva. Ko je nekega dne spoznal pajkico Charlotte in kot sta se iz dneva v dan vse bolj družila, je na koncu ugotovil, da ima prijateljico za vse življenje. Bil je skromen in ni maral slave. Velikokrat je omedlel, ko so ga ljudje prihajali občudovat in mislili, da je čaroben pujs. Njegovo življenje je bilo rešeno samo zaradi Charlotte.
Charlotte – siv pajek, kratkega vida. Slišala je, da Wilbur pogosto joka zaradi življenja v hlevu in njegove prijateljice Fern, ki ga je prvič rešila pred gotovo smrtjo. Deklica ga je hranila po steklenički in nato je moral oditi živeti v hlev k stricu Homeru. Fern ga je vsak dan obiskovala in Charlotte jo je ob pravem času zamenjala. Znala ga je tolažiti, da naj ne joka in mu obljubila, da bo naredila odličen načrt za rešitev njegovega življenja. Bila je čudovita prijateljica in odlična pripovedovalka. Svoje življenje je dala za prijatelja Wilbura in on ji je vrnil tako, da je poskrbel za njeno vrečko z jajci. Na takšen način je imel doživljenjske prijatelje.
Templeton – podgana, ki je mislil samo nase. Nič ni naredil, če ni prej zahteval nagrade. Ljubil je jesti in piti. Toliko se je zredil, da mu je stara ovca rekla, da bo zbolel, če ne postane zmeren. Glede na njegovo preračunljivost, je vsakič pomagal svojim prijateljem, toda najbolj Wilburu.
Opomba o avtorju
Elwyn Brooks White (E.B. White) je ameriški pesnik in humorist. Rodil se je 11. julija 1899 v ZDA, v mestu Mound Vernon, v državi New York.
Njegov starejši brat Stanley Hart White je veliko vplival na njegovo vzgojo in življenje. Tako je Wlwyn preživel veliko časa na potovanjih in raziskoval naravne lepote sveta. Preden se je odločil za študij, je odslužil vojaški rok. Študij umetnosti je konča leta 1921.
Preizkusil se je v različnih delih, da bi se na koncu zaposlil pri časopisu “The New Yorker”. Za časopis je pisal uvodnike, igre in pesmi. Leta 1929 se je poročil s Katharine Angell in leta 1930 sta se preselila na vas, kjer je nadaljeval s pisanjem esejev.
Užival je v življenju na vasi. Na kmetiji je živel sproščeno s svojo soprogao Katharine Angell, s katero je imel sina Joela Whitea. Rad je opazoval divje živali in najlepši prizor je bil, ko so divje živali pritekle iz gozda. Rad je imel ljudi, zlasti otroke, naravo, vrabce, zlate ribice in begonije.
Njegov slog pisanje je bil zelo izrazit in poseben, toda nekateri so trdili, da je nenavaden.
Njegova najbolj znana knjiga za otroke je “Pajkova mreža”. Ona je v Ameriki izšla v več kot milijon izvodih in zaradi tega je zagotovo tudi najbolj prodajana knjiga. V pripovedki avtor opisuje čudovito življenje na vasi skozi osebo deklice Fran in njenega pujska Wilbura.
Umrl je 1. oktobra 1985 in več let je trpel za Alzheimerjevo bolezen. Umrl je na svoji kmetiji v North Brooklineu. Pokopan je na lokalnem pokopališču z ženo Katharine, ki je umrla leta 1977.
Je dobitinik Pulitzerove nagrad in kratki animirani film, ki je bil narejen po njegovem delu, je bil nominiran za Oscarja.
Dodaj odgovor