Olfi med ženskami

Roman “Olfi med ženskami” ni izključno namenjen samo mladi populaciji, čeprav bi se tako lahko zdelo, zaradi njegove teme in dela glavne osebe. Vsebina in bistvo romana se zaključi s konceptom iskrenosti in avtoritete.

Olfi, mlad štirinajstletnik, ki v svojem domu živi s sedmimi ženskami, trpi njihovo avtoriteto in način življenja, toda s tem se prilagaja. Toda ne za dolgo. Njegova pet je trnova in težka. Spozna tudi končno svojega očeta. Upira se strogim pravilom, ki mu jih postavljajo ženske s katerimi živi in na koncu zmaga. Živi s svojo mamo, dvema sestrama, babico, njeno sestro in dvema tetama.

Vrhunec, ki vodi Olfija do spremembe in bega, se začne med eno šolsko uro, kjer v psihološkem časopisu prebere čudno in zanimivo tezo: otroci, ki jih vzgajajo moški imajo višji IQ, kot tisti, ki jih vzgajajo ženske. Izhajajoč iz te misli, se spusti v iskanje za svojim očetom in pri tem naleti na številne težave, ki ga pripeljejo do različnih odkritij.

Ta roman se zagotovo uvršča v tabu teme znotraj otroške in mladinske literature. Od tistih, ki zadevajo starševsko fizično in čustveno nasilje in do otroka, ki uspe preživeti svojo voljo pod čustvenem vplivu staršev. Avtorica nas pripelje do vprašanja in problemov nepopolne družinske skupnosti in do zavrnitve šolske avtoritete, toda ona to stori duhovito in enostavno. Vmes avtorica ne utiša prave težine navedenih problemov, ki se sprva zdijo preveč zahtevni za mladega bralca, ker ga ne podcenjuje vprašanja njegove literarne in življenjske ozaveščenosti. Ta najstnik ne vstopi samo v iskanje za svojim očetom, temveč simbolično in za svojo identiteto, kar je značilno za vsebino mladinskih romanov.

Glavna oseba je upornik proti okolju, v katerem živi, brez sposobnosti prilagajanja vsemu in vsem. Za pobeg uporablja samoto svoje sobe, v kateri zelo glasno posluša glasbo in razmišlja o problemih, ki ga mučijo.

Zaradi teh tem, je roman dobro sprejet pri mladih, ker tudi sam zaokroži probleme, s katerimi se sooča večina mladostnikov. Ker je roman voden nad dvomi glavnih pojmov (iskrenost in avtoritet), se Olfi hkrati bojuje proti njim, tako da odide svojo pot in pri tem ne posluša niti svoje mame, tete in babice. Zavrača prizadevanja, da se popravijo porušeni odnosi in nezadovoljivo stanje v šoli, ker ta prizadevanja temeljijo na avtoriteti, grožnji in izsiljevanju.

Odnos družine in avtoritete nad Olfijem končno popravi poštevnost, s pomočjo katere se lahko popravijo vsi porušeni odnosi, ter rešijo resnični problemi. Končno v paketu z najstniškimi problemi identitete in notranjega upora, pride tudi ljubezen in jo okusi tudi Olfi. Toda ne v slabem smislu, kot dodatni problem, ki zagreni delovanje nesrečnega mladostnika, temveč ga vodi do razrešitve svoje dogodivščine.

Olfi med ženskami obnova

Olfi je na uri matematike, sedi na stolu in ne spremlja profesorja, kaj govori, je odkril uporaben argument, ki se uporablja za začasno utišanje žalovalnega zbora “sedem cmer” misli na svojo mamo, babico in njeno sestro, teto Fee, teto Truederl, teto Lieserl, dve sestri Doris in Andrea. Namreč, čeprav ni preveč naklonjen temu predemtu, mu tudi ne posveča preveč pozornosti, rajši brska po psihološkem romanu v katerem najde tezo, ki trdi, da otroke, ki jih vzgajajo moški imajo občutno večji IQ, kot otroci, katere jih vzgajajo ženske. Ta novica se mu je zdela zelo pomembna, ker je v tem obdobju šel skozi eno krizo. Pod to krizo misli na šolsko – nezainteresiranost in slabe ocene, kot njegova nagrada.

Poskuša omiliti to krizo, stiska zelo veliko kopij teze iz psihološkega časopisa in jih polepi po celem domu, na kar teh sedem žensk reagirajo čudno. Na vprašanja zakaj je to storil, je odgovoril, da je to odgovor na njegovo krizo. Predvidevale so, spraševale in v glavnem so bile nadležne, toda Olfi je njihov zbor zaprl z velikim krikom. Tuljenje je bilo vedno njegov najboljši in najbolj učinkovit izhod. Zagrozi jim, da naj ne dajo dol plakatov in se ne dotikajo njegovih kopij, nato se je odpravil proti šoli.

Olfi je v svoji družbi odhajal ven z dvema prijateljema, Harrijem in Florijanom. Onadva sta imela punci, toda v družbo je vedno prišla “Grahova juha”, dekle, ki je leta sedi za Olfijem in ne skriva svoje zaljubljenosti do dnjega. Ker je Olfi sočuten in je zelo vesten glede ženskih čustev, se strinja na tako imenovano “vezo” z Grahovo juho.

Ko so ljubezenske veze njegovih prijateljev prekinjene, je tudi on imel namen prekiniti z njo. Toda, to je trajalo in Olfi ni vedel, kako prekiniti skrivno razmerje. Veliko zank je zasnoval. Prosil je prijatelja iz klopi Axela, da ga reši, toda on mu je samo ponudil različne kompromise, ki jih Olfi ni mogel sprejeti. Celo pritoževal se je svojima sestrama, vendar zaman.

Nekega večera Olfi izve čudne stvari med prisluškovanjem pogovora dveh sester. Govorile sta o njegovem dejanju: lepljenju nepotrebnih besed in misli po hiši. Omenili sta Ojdipov kompleks in razmišljaje, da je Olfi homoseksualec. Na to besede se on zdrzne in sestri zaslišita škripanje. Odhiti v kopalnico in sedi nekaj časa v banji, odide ven in si obleče plašč tete Fee. Na sebe si da vse vrste make up-a in se vživi v vlogo homoseksualca.

Takšen odide iz kopalnice in se napoti proti dnevni sobi, da bi dosegel leksikon in prebral pojem Ojdipov kompleks. Po prebrani razlagi tega pojma, pade v veliko nevihto misli in ne verjame tem besedam iz leksikona. Pritihotapi se iz hiše in odide k svojemu prijatelju Axelu, če bi morda on rešil njegove dvome. Axel mu odgovori s nekaj kratkimi besedami in Olfi odhiti nazaj domov in takoj, ko se je vlegel v posteljo, se odloči za kontemplacijo, ki bo odložil njegov odhod naslednjega dne v šolo, tj. test iz matematike. Poleg tega ni želel gledati niti prenašati pojave Grahove juhe. Svojo bolezen je podaljšal na en teden, ker bi ga le nekaj dni izdalo.

V času bolezni, je prišel do ugotovitve nekaj čudnega in zelo enostavnega: v njegovih štirinajstih letih, mu nihče ni nikoli rekel besede o njegovem očetu. Vedno si ga je zamišljal, kot motorista in dragocenem in velikem motorju in to je vse. Vedno je tudi čutil, da je oče mrtev, ker ga nihče ni nikoli omenil in ostali družinski člani niso vedeli veliko o njem. Mama mu ni nikoli nič resnega odgovorila na to temo in vedno je nekaj blebetala in zato je on izgubil voljo za pogovor in je ni veliko poslušal.

Toda Olfi se je odločil, da pogasi velika vprašanja o svojem očetu, tako je odšel kopat po stvareh svoje mame. Predel, ki je vedno zaklenjen, mu je dajal upanje. Nekako ga odklene in najde dokaze: mamine dnevnike, v katerih je v glavnem jokala in pisala o svojih vprašanjih. Tako je ugotovil podrobnosti o svoje očetu. Ime mu je Johannes, ima ženo, otroka in leta je študiral.

Njegova dogodivščina, iskanje svojega očeta, se v glavnem začne spreminjati. Olfi se bolj pogosto uči in preostanek časa preživlja pri Muxenederu. Po branju maminih dnevnikov, se predpostavlja, da je Johannes njegov oče, ki tam dela. Tam je vedno videl Joschi, punco velikih rjavič oči in majhnim nosom, na katerem se je pokazla pega. Imela je običaj, da je tu listala ilustrirane revije in kadila za označevanje.

Srečala sta se in spoznala, da si med seboj zelo usrezata. Ker se mu je zdelo, da je zelo pametna, zanimiva in drugačna osebe, se odloči, da ji pove vse svoje probleme: vse o Ojdipovem komplesku, homoseksualnosti, dnevnikov itd. Ona mu odgovori, da ve, kako se Johannes imenuje in da ima ena njena prijateljica sestro, ki je nekoč hodila z njim. Isto popoldne mu obljubi, da bo vse vprašala in mu sporočila preko telefona. Ob odhodu ga poljubi na obraz, toda to vidi Grahova juha. Začne se ljubosumje in pot maščevaja v naslednjih situacijah.

Doma je bil vedno prepir, tako tudi sedaj. Olfi se je prepiral z babico in mamo, da čaka na en klic, za katerega njima ni bilo mar. Čez nekaj časa, ga Joschi pokliče iz telefonske govorilnice in ga vpraša, če se lahko nekje dobita, odvgovori da lahko pride k njemu. Seveda, se je vsa ženska populacija njegovega doma zbrala okoli nje in prisluškovale njunemu pogovoru, na kar je Olfi znorel. Vmešal se je tudi Axel, ki je osvajal Joschi, zato jih je povabil na zabavo pri Jou. Joschi mu pove, kaj je ugotovila. Očitno je Johannes Mulles starejši vedno imel ljubimke, kar njegovi ženi, šefici ni bilo všeč in je vložila zahtevo za ločitev. Nato je odšel v Grčijo. Poleti je delal kot natakar in kaj je delal pozimi ostaja neznano. Po nekaj letih se je vrnil nazaj, opravil izpit za tolmače za grško in je za grške delavce prevajal različne dokumente, jih zastopal na sodišču in delal, kjer koli so potrebovali nekoga, ki je znal govoriti v njihovem imenu. Pred dvema letoma se je utrudil s tem in se naselil v gozdni predel Gfurta, v pravo vas. Tam je za nekaj izvoznih podjetij prevajal poslovna pisam na grški in z grškega jezika. Johannes mlajši ga je samo dvakrat tam obiskal. Enkrat je bila tam tudi sestra Joschine prijateljice, ki je kot tudi Johannes mlajši, sklenila da je starejši Johannes malo čuden. Olfi si je zamišljal očeta na čisto drugačen način, toda ni bil razočaran. Pri pogovoru sta ju prekinili teta Truderl in teta Lieserl, zato odideta na zabavo, ki jo je Axel omenil.

Ta zabava je bila katastrofa v vseh pogledih. Naivni in neizkušeni najstniki so se napili od nekaj kozarcev, nakadili od nekaj dimov trave in vse je šlo po zlu, ko so pijani začeli ukrepati. Pohodili so skoraj vse rože na dvorišču Joa, bruhali so v bazen, umazali preproge v hiši, itd. Joev oče je zahteval odškodnino od vseh ljudi, ki so prišli na to zabavo in ravnatelj je imel pogovor z vsakim. Joschi je po ljubosumnih zgodbah Grahove juhe, bila narkomanka. To izve Olfijeva družina in znova se začne prepir. V tem času Joschi pozvoni na vrata in Olfiju pove, da je v velikih težavah in da jo lahko le on posluša, ker nima nikogar. Pove mu o bratu, ki je bil edini sposoben napisati in opravičiti njegovo odsotnost, o očetu ki jo fizično zlorablja, o njeni skopi žepnini itd. Pove, da ne more več domov in Olfi ji predlaga njegovo mamo, ker je pravnica in lahko pomaga. Toda mama ga subtilno zavrne in ni niti poslušala, vse kar ji je imel za povedati po telefonu.

Olfi in Joschi se odločita oditi. Odšla bosta nekaj, kjer jih 7 žensk ne bo čustveno zlorabljalo, kot niti en oče fizično. Napotita se v vas, v Gfurtu, prepričati, ali je res Olfijev pravi oče. Olfi vzame s sabo plašč, pošlje Axelu sporočilo ovito v kamen in mu ga vrže skozi okno in nato se odpravi ven iz Dunaja.

Sedla sta na vlak, toda niti eden ni vozil direktno v Gfurtu in sta morala prestopiti. Po naključju naletita na eno žensko, ki pozna Christerl, punco ki gre iz tega vlaka v to vas. Seveda sta lagala kdo sta in kaj: rekla sta ji da sta brat in sestra, da sta prišla obiskat babico, ki praznuje sedemdeseti rojstni dan in ji želita čestitati. Babica naj bi bila na obisku pri njihovem stricu, ki pravzaprav živi v Gfurtu. Izmislita si, da je Muller njun stric in nato ugotovita, da je njuna postaja v bližini.

Punca ju odpelje z avtom in pusti blizu ene gostilne, kamor Muller običajno zahaja. Vstopita in Joschi gre na WC, Olfi pa se napoti proti moškemu, katerega obraz je prepoznal. Predstavi se mu, toda on ga ni podrobno pogledal. Vpraša ga , če je prišel k njemu, na kar mu Olfi prikima in se napotita proti Johannesovi hiši. Nikjer ne moreta najti Joschi, zato jo začneta iskati. Ona ju ni želela motiti, zato je odšla malo naokrog, toda hitro sta jo našla.

Johannesov dom je bil precej čuden, ker je imel čudne navade na katere Olfi in Joschi nista bila navajena. Pove jima svojo zgodbo o Olfijevi mami. Bil je prepričan, da je sinu povedala nekaj o očetu, toda nasprotno. Ko je prevedel nekatere spise, jih vpraša, kaj želita od njega. Povesta mu o svojem odhodu od doma in Joschi mu pove vse o njenem vulgarnem očetu, na katerega se Muller ni preveč veselo odzval.

Ukaže Olfiju, da pokliče mamo, toda on je telefon dal v Mullerove roke. Ni mu preostalo nič drugega, kot da govori z njo in ji pove, kaj se dogaja. Jezno se je odzvala in rekla, da pride že jutri ali pojutrišnjem. Tako je tudi bilo. Mama je besno in jezno prisilila Olfija, da odide domov, toda je to odločno in pogumno zavrnil. V podpori jeze in besa ji je izletela dejstvo, da je Olfi brskal po njenih stvareh in odšel brez obvestila. Prepirali so se nekaj časa in nato ji je on rekel, da ni odšel od doma, ker je njemu doma slabo, temveč zato, ker Joschi preživlja še veliko hujše probleme. Mirno kolikor je lahko, je rekel, da ne bo zapustil Johannesovo hišo, vse dokler ona za Joschi ne stori, vse kar je možno, ker je odvetnica. Odgovori mu, da precenjuje njene zmožnosti. Oklevala je okoli te ponudbe. “Potem me pa pozabi!” ji je jezno in razumno odgovoril Olfi. Znorel je ob maminih razumnih in zakonskih predavanjih in ona mu reče, da bo poklicala prijateljico od socialnega delavca. Johannes je poslušal zgodbe in Joschi in njenem očetu, prepriča svojo bivšo ženo za kaj se gre in ona se zgrozi. Odločila se je oditi tja. S sabo je vzela Johannesa in rekla Olfiju in Joschi, da morata ostati v tej vasi, dokler se ne vrneta.

Mladostnika sta govorila do polnoči, ležala zraven eden drugega in on jo je tolažil ter govoril o boljših in lepših stvareh. Dva dneva in pol sta preživela v tej hiši in nato sta se prikazala mama in Johannes Muller. Mama je srečno prišla do vhoda hiše in rekla, da so uspeli vse rešiti. Pove, da je prisilila Joschinega očeta, da spozna nekatere stvari in on je sam prostovoljno izrazil pripravljenost, da odide Joschi v dom. Mama je že imela mesto v domu. Po vseh pravilih je nastopila in zagrozila očetu, da bo obrnila nebo in zemljo, če ne pusti Joschi v dom. Zagrozila mu je, da ga bo prijavila in očrnila v vseh časopisih in ker je bil on tiste vrste osebe, ki ga je skrbelo za mnenje drugih, je takoj sprejel mamin dogovor. Prav tako so v šoli opravičili vse njene odsotnosti. Mama je uspela urediti ta del.

Vsi so se napotili proti Joschinemu domu in jo tu pustili, ter nato odšli domov. Dom ni bil daleč od njih in to ni bil veliki problem. Na poti domov, je mama vprašala Olfija, če je izpolnila vse njegove zahteve in če lahko računa na to, da postane srečna v njenih zrelih letih. Odgovoril ji je, da se do nadaljnega lahko računa na njega. Končno je bila zadovoljna.

Čeprav je Olfi spoznal svojega očeta, se niti ena od sester na to ni čudno odzvala, temveč sta se jezili na njegove odločitve in ker se mu preveč popušča. Prav tako ga je prevzel občutek nesreče v sreči. Želel je Joschi zraven sebe, zraven sebe na Luni! “Opravil bom izpit za pilota in tudi ker, če se moram  naučiti matematiko, latinski in angleški jezik, bom zdržal od sedmih norih babah. Sedel bom z Joschi na Luni in gledal dol, brez daljnogleda. Zato, ker bova sedela na strani, ki je obrnjena stran od Zemlje”.

Vrsta dela: roman

Mesto nastanka: Dunaj, okolica Dunaja (Gfurtu)

Čas nastanka: sedanjost

Osebe: Olfi, mama, babica, njena sestra, Olfijevi sestri Andrea in Doris, teta Truderl in teta Lieserl, Joschi, Johannes Muller, Joschin ooče

Opis oseb

Olfi – bister in potrt najstnik. Upornik je toda pasiven. Je eden izmed tistih fantov, ki niso nikoli v središču pozornosti. Povprečen je po šolskem uspehu in čustveno pretresen, neodločen, nepučen, eden od tistih, ki najrajši probleme rešuje z zavlačevanjem. Toda to, kar se zdi najbolj dragoceno naše pozornosti in kar ga naredi značilnega za avtorjevo osebo, je njegova sposobnost in pripravljenost, da v trenutku, ko je to potrebno, sprejme pravo odločitev in se osvobodi svojih neukrepanj in malodušja. Nestrpen je pri zavračanju številnih odločitev in pravi, da bi izpolnil svoje namene in cilje.

Joschi – suha in vitka punca, pegastega in majhnega nosa. Rada beži pred problemi (od šole in doma). Preučuje ilustrirane časopise. Spoštuje Olfijevo dobroto in prisotnost. Živi v problematični družini, oče jo fizično zlorablja in mama se ne zmeni za to. Prav tako ima slabo finančno stanje v družini in se težko preživlja skozi življenjske težave. Rada pleše in je delavna, kot tudi Olfi, je zelo čustvena in malo nestabilna oseba.

Axel – Olfijev prijatelj, zelo je pameten in moder. Pogosto bere in sam preživlja svoje noči. Pogosto na vprašanja odgovarja z modrimi in simboličnimi odgovori. Preučuje psihologijo in zna citirati vsakega psihologa in filozofa. Živi le nekaj sto metrov stran od Olfija in pogosto se prikrade k njemu, ko potrebuje odgovore na nekatere njegove dvome. Skupaj sta v razredu.

Olfijeva mama – ženska v srednjih letih zelo mladega uma. Ni pravilno in zrelo ukrepala v svoji mladosti in zaradi teh posledic trpi. Čeprav izvaja zelo močno avtoriteto nad Olfijem, se omehča in naredi vse, da bi ga zadovoljila in rešila njegove probleme. Ne jemlje ga resno, toda tudi nje niso, vse dokler je bila v njegovih letih. Je ženska, ki bo svoje probleme rajši zapisala, kot pa jih nekomu povedala. Beži pred preteklostjo in problemov ne omenja, dokler ne pride do določenega vrhunca.

Opomba o avtorju

Christine Nostlinger se je rodila leta 1936 na Dunaju.

Končala je akademijo za umetnost in je delala, kot pripravnica v enem avstrijskem dnevnem časopisu. Napisala je veliko število knjig za otroke in mlade: “Mož za mamo”, “Gretica Sackmeier”, “Olgi Obermeier in Edip”, “Maček ni blazinica”, “Zgodbe o Francu”, “Konrad ali otrok iz pločevinke” in številne druge.

Dobila je veliko nagrad za svoje književno delo, vključno z medaljo Hans Christian Andersen. Je ena izmed najboljših in najbolj znanih pisateljic za otroke in mlade v nemško govorečih državah.

Na izrazito duhoven način piše o resnih temah, kot so odnosi v družini, o šoli, vzgoji, izobraževanju, prijateljstvu in človeškimi slabosti, ki jih sprejema in ne obsoja.

Avtorica svoje osebe postavlja v vsakodnevne življenjske situacije, ko so znane vsem in caradi tega jo cenijo mladi, vendar tudi odrasli bralci.