Novela o sokolu

Novela o sokolu izhaja iz ene izmed zgodb Dekamerona, ki si jih skupina sedmih deklet in treh fantov pripovedujejo v desetih dneh na deželi, kjer so pobegnili iz Firenc zaradi kuge. Zbirko Dekamerona sestavlja 100 zgodb, ki so po vsebini pretežno ljubezenske, zabavne, moralistično poučne in satirične. Po obliki so si različne, nekatere daljše in nekatere krajše.

Novela o sokolu obnova

Novelo o sokolu prične pripovedati dekle z imenom Fiammetta, ki peti dan predseduje v družbi pripovedovalcev Dekamerona. Prične s človekom po imenu Copp di Borghese Domenichi, ki ga opiše z besedami znamenit in ugleden. Domenichi pa se je zelo rad pogovarjal s sosedi in jim pripovedoval najrazličnejše zgodbe.

Med njegovimi zgodbami je najrajši pripovedoval zgodbo o mladeniču Federigu, ki se zaljubi v lepo, poročeno in plemenito žensko Giovanno. Želi si njene ljubezni in naklonjenosti, in jo želi osvojiti na najrazlične načine. Tako se udeležuje na viteških igrah, prireja razna slavja in naokrog razdaja svoje darove.

Ker pa s takšnim razsipavanjem imetja, kmalu njegovo bogastvo začne kopneti, in tako obuboža. Takrat za njega noče slišati več nobeno dekle, tudi Giovanna ne. Od vsega, kar mu je ostalo, je bil le sokol, ki je bil eden izmed najboljših na svetu, ter majhno posestvo, kamor se je preselil in potem živel.

Kmalu po tem, ko je Federigo obubožal, hudo zboli Giovannin mož. Ker se mu je bližal čas smrti, je napravil oporoko. V njej je za dediča postavil svojega sina in zapisal, če bi umrl, bi le to vse potem dobila Giovanna. Mož res kmalu umre in dogajalo se je, da je mati s sinom zahajala na posest, ki je bila zelo blizu Federigovega. Deček se s Federigom začne družiti in postaneta prijatelja. Skupaj z njegovimi psi in sokolom, se zabavata.

Nekega dne pa deček zboli in vse kar si je želel, je bil Federigov sokol. Giovanna s težkim srcem odide do Federiga, pod pretvezo, da je prišla obedovat. Federigo pa ji ni imel ničesar za ponuditi, saj je živel v veliki bedi. Zato se spomne na svojega sokola, ki ga nemudoma zadavi in iz njega napravi jed. Po končanem obroku pa mu le pove, za kaj je pravzaprav prišla k njemu.

Pove mu, da je njen sin zbolel in da si od vsega na svetu najbolj želi njegovega sokola. Federigo se potem zgrozi nad dejanjem, ki ga je maloprej naredil. Pove ji, kako ji ni imel ničesar za ponuditi in je zaradi tega ubil sokola. Takrat je Giovanna spoznala, kako je velika njegova ljubezen do nje.

Kasneje njen sin umre in ker je bila mlada gospa vdova, sicer še vedno zelo lepa in bogata, jo njeni bratje prepričujejo v poroko z drugim moškim. Pove jim za Federiga, da bi se rada z njim poročila, čeprav je ubog in reven. Sprva so se iz nje norčevali, a kasneje so le popustili in sprejeli njeno poroko z njim. Tako Federigo znova postane gospod in živita srečno do konca svojih dni.

Vrsta dela: novela

Kraj dogajanja: podeželje

Liki: Federigo, Giovanna

Avtor: Giovanni Boccaccio

Opomba o avtorju

Giovanni Boccaccio je bil italijanski renesančni pisatelj in pesnik. Rodil se je 16. junija 1313 v Firencah, kjer je odraščal. Kasneje se z družino preseli v Neapelj in študira pravo. Tam se tudi zaljubi v nezakonsko hčer neapeljskega kralja Marijo d’Aquino, vendar mu ljubezen ni bila usojena. Med drugim je bil prijatelj italijanskega pesnika in humanista Petrarce.

Začel je s pisanjem romana “Filocolo” in zatem so sledile pesnitve “Teseida” in spev “Filostrato”. Kasneje piše mnoge druge pestnitve, odlomke teh del z antičnimi mitologijami. V vsem poslednjem obdobju ustvarjalnosti največ piše satire teh del v latinskem jeziku. Ostal je zapomnjen, kot prvi dantist. Očaran Danteovih ustvarjalnosti je komentiral prvih 17 pevskih Danteovega “Pekla” in napisal delo “Trattatello in laude di Dante”.

Po obisku kartuzijana G. Cianija se iz posvetnega življenja obrne k veri in kasneje začne v cerkvi San Stefano razlagati Dantejevo Božansko komedijo.

Njegovo najbolj znano delo je zbirka 100 novel – Dekameron, ki jih združuje okvirna pripoved desetih mladih ljudi.

Bil je cenjen in poznan in vsekakor ni bil popolnoma zadovoljen s svojim življenjem. Leta 1362 doživlja duhovno krizo in razmišlja, da se odreče pisanju in književnosti nasploh. Razmišljal je o smrti, umaknil se je v sebe in verjetno zaradi tega zbolel.

Umre zaradi bolezni 21. decembra 1375, v Certaldu, kjer je zadnja leta živel in kjer ga tudi pokopljejo.