“Neskončna zgodba” je najbolj znan roman za otroke in mlade Michaela Endeja. Objavljena je bila leta 1979 in je knjiga, ki je avtorju prinesla svetovni uspeh. Požela je tako velik uspeh, da je Wolfgang Petersen leta 1984 posnet film, ki temelji na tej zgodbi, takrat najdražji film nemške kinematografije.
Svet, o katerem avtor govori, je spretno opisan. Poleg neverjetnih kulis in izrednih bitij, ima celo svoje lastne zakone.
Zgodba je brezčasna in prihaja do temeljne bitke med dobrim in zlim.
Glavna tema je vloga domišljije in fantazije v izmišljenem, toda realnem svetu. Sam avtor je izjavil, da je bil njegov cilj, ne da se nauči ali izobražuje, temveč da bralcu ponudi čarovnijo posebnega sveta, ki ga ima možnost izkusiti med branjem njegove knjige.
“Neskončna zgodba” je klasično delo za mlade, ki jo imajo prav tako radi tudi starejši bralci.
Neskončna zgodba obnova
Bastian Balthazar Bux je deček desetih let. Nenadoma vstopi v knjigarno, ker beži od nepridipravov iz razreda, ki ga ustrahujejo.
Lastnik knjižnice je Karl Konrad Koreander in ne mara otrok. Vendar pa onadva med sabo govorita in tako ugotovimo, da je dečku umrla mama in sedaj živi z očetom, pri katerem je videti, da sploh ne skrbi za njega.
Bastiana pritegne knjiga, ki jo je lastnik knjigarne bral. Natisnjena je bila v dveh barvah, brez slik in na naslovnici sta bili dve kači, ki grizeta rep drug drugi.
Naslov knjige je “Neskončna zgodba”.
Bastian je oboževal knjige, zato je to moral imeti. Ko je lastnik telefoniral, je skril knjigo pod jakno in potihoma odšel iz knjigarne. Takoj, ko je prišel ven, ga je pekla krivda.
Odločil se je, da ne gre domov, temveč se je vrnil v šolo in se skril na podstrešju. Namestil se je na stare preproge in začel brati “Neskončno zgodbo”:
V gozdu Gluhari se je nahajala svetleča krogla imenovana Premikajoča svetloba. Bela zastavica na njej je pomenila, da je glasnik. Ustavi se, ko se odloča kam oditi, ko na klirinški požar zagleda velikana kamenojedca, nočnega vilina, ki jaha na netopirju in malčka, bitje v pisani obleki z rdečim cilindrom, ki jaha na polžu.
Vsi so skupaj sedeli v miru, čeprav se v Fantaziji vedno vodi nekaj prepirov in vojn. Nosili so belo zastavico, zato se jim Premikajoča svetloba pridruži. Vsi se predstavijo: Premikajoča svetilka se imenuje Blubb, malček je Uckuck, nočni vilin Wuscwusul in kamenojedec Pjornrachzarck. Blubb pojasnjuje, da išče pot do Stolpa slonove kosti, kjer živi Otroška cesarica. Pride iz Gnilega močvirja in tam se dogaja nekaj neobičajnega: vse izginja, zato se Nič širi. Spozna, da se isto dogaja tudi na drugih območjih Fantazije in zato je celotna Fantazija ogrožena.
Bastian ugotovi, da je ura že 9:00 in sklenil je, da je knjiga prav za njega.
Po enem tednu je nočni vilin prišel na cilj.
Slonokoščeni stolp je velik, kot celotno mesto, z veliko stolpov in kupo. Na vrhu kupole je živela Otroška cesarica in njen vrh je, kot bela magnolija.
V stolpu se je zbrala velika množica glasnikov in vsi so nosili isto sporočilo – Nič se širi. Toda Otroška cesarica je bolna in nihče ji ne zna pomagati. 500 zdravnikov različnih bitij, palčkov, vila-vidarica, vodnarji… so pregledali Otroško cesarico in nihče ni vedel vzroka bolezni, niti kako jo pozdraviti. Otroška cesarica je bila središče življenja v Fantaziji in ne vladarka, zato so ji bili vsi enaki.
Bastiana ta del zgodbe spomne na hodnik, v katerem je čakal, ko je bila mama operirana. Spominja se doktorja, ki je njemu in očetu prinesel žalostno novico, da mama ni preživela. Od takrat je oče zelo malo govoril s Bastianom.
Zdravniki so pokazali, da obstaja povezava med boleznijo Otroške cesarice in tistega, kar javljajo glasniki po vsej Fantaziji. Zdravnik, ki je bil zadnji pri cesarici, je stopil pred ostale zdravnike. Imenoval se je Cairon in bil je črn kentaver. Okoli vratu je imel zlat amulet, z dvema kačama, ki grizeta eni drugi rep.
Bastian je z začudenjem sklenil, da se isti znak nahaja na naslovnici knjige. To je znak tistega, ki je v službi pri Otroški cesarici in ima pravico, da deluje v njenem imenu. Amulet se je imenoval Auryn in mnogi so ga klicali Dragulj, Dragi kamen ali Sijaj.
Cesarica jim je ukazala, da naj najdejo Atreja. Atrej bo predal Auryn in ga poslal v iskanje rešitve.
Bastian je slišal, da je ura odbila 10:00.
V Travnatem morju so živeli Travnati ljudje ali Zelenokošci. Imeli so modro črne lase, temno zeleno kožo in živeli so skromno življenje. Bili so lovski narod.
Nekega dne je prišel izmučeni stari Cairon in prosil, da išče Atreja. Atrej je bil deček, ki je imel 10 let. Cairon je pričakoval nekoga odraslega. Atrejeva naloga je bila, da najde zdravilo za Otroško cesarico in reši Fantazijo. Atrej se strinja, da gre v iskanje in Cairon mu da Auryn. Auryn mu da moč, vendar s tem ne sme služiti. On ga bo sam ščitil in vodil.
Atrej nima očeta, niti mame, vzgojil ga je cel narod, zato Atrej pomeni “sin vseh”. Bastian se, z razliko od njega šteje, kot “nikogaršnji sin”, vendar se identificira z Atrejem. In on je v iskanju, čeprav ne ve, kam ga bo to pripeljalo.
Atrej je odšel v iskanje s svojim konjem Artaxom. Istočasno, na drugem mestu v Fantaziji, je neka črna slika na vseh štirih zarjovela zmagoslavno.
Bastian je sklepal, da mora previdno razporediti hrano, ki jo je vzel s sabo, ker ne ve, kako dolgo bo ostal tu.
Atrej je en teden jahal in nato se je zgodilo nekaj nepričakovanega. V gozdu Gluhari je srečal tri trole. Videli so njegov šarm in ga prišli opozorit na nevarnost. Nič se je širil iz enega kraja v gozdu, zato so tako troli ostali brez delov telesa. Kmalu bodo popolnoma izginili.
Kasneje se Atreju v sanjah obrača vijoličen bivol, ga je že sanjal nekaj noči zapored. Bivol mu svetuje, da poišče Prastaro Morlu, ki živi v Močvirju Žalosti, na Rožnatem hribu.
Bastian je razmišljal o uri telovadbe, ki sledi in vse bi dal, da bi bil, kot Atrej.
Atrej je prišel do Močvirja žalosti in njegov konj se je začel čudno obnašati. Z vsakim korakom se mu je povečevala žalost v srcu. Konj je bil vse bolj počasen in na koncu je od žalosti toliko upočasnil, da je potonil v črno vodo.
Atreju žalost ni ničesar mogla, ker je nosil Dragulj. Atrej je nadaljeval in našel Rožnato goro. Gora se je zatresla in Atrej je ugotovil, da je gora pravzaprav starodavni ribnik želv – Morla! Morli ni mar za probleme Fantazije in bolezen Otroške cesarice. Atrej prelisiči Morlo in ona mu na koncu razkrije, kako pomagati Otroški cesarici. Potrebuje novo ime, saj se njeno življenje ne meri s časom, temveč imeni, toda vsi so že pozabili njeno pravo ime. Morla ne ve, kdo lahko da Cesarici novo ime, vendar bi lahko to bila Uyulala v Južnem preročišču. Toda, da bi Atrej prišel do tja, bi porabil preveč časa, ki ga nima.
Tisto četveronogo bitje v tem trenutku je povohalo Atreja in odšlo v Močvirje žalosti.
Atrej se je znašel v Mrtvih gorah. Ni imel ne hrane ne vode.
Bastian je zaslišal, da je pouka konec, toda odloči se ostati na podstrešju in zaključiti zgodbo.
Atrej se je nahajal pred Globokim breznom. Priložnost, ki je sledila Atreju, je bil volk. Naenkrat zasliši rjovenje in vrisk. Videl je, da nad breznom visi ogromna pajčevina in v njej je bil zapleten beli zmaj sreče. Zmaji sreče nimajo kril, temveč plavajo po nebu, kot ribe v vodi. Zmaj se je boril z mnogolikom Ugramulem, bitjem povsem podoben pajku. Atrej mu je priskočil na pomoč. Nad Ugramulom se je razlegel krik. Toda to ni bil Atrejev krik.
Krik je izpustil Bastian in se sprašuje, če je možno, da je Ugramul slišal njegov krik?
Ugramul mu razodene skrivnost, da če ga ugrizne, mu bo dala njen strup, ki mu bo dal moč, da se v roku ene ure lahko znajde kjerkoli v Fantaziji. Atrej pristane in želi si oditi do Južnega preročišča. Želel je, da se vozi na zmaju sreče, toda Ugramul tega ni dovolil.
Atrej je bil ustvarjen v hriboviti puščavi polni rdečih plošč. Naenkrat se tu ustvari tudi zmaj sreče. Imenuje se Fuchur in je pobegnil od Ugramula. Zmaj pravi Atreju, da mu bo pomagal pri iskanju, toda Atrej se je zaradi tega strupa onesvestil. Zbudil se je v votlini in okoli sebe je videl dva majhna človeka – gnoma Engywucka in njegovo ženo Urgl. Videli so Dragulj okoli Atrejevega vratu in takoj so mu pomagali. Zmaj sreče je bil prav tako rešen.
Engywuck je skozi teleskop pokazal Atreju ogromna vrata in dve sfingi, ki sta sedeli poleg teh vrat, ena nasproti druge. To niso bili kipi, temveč sfinge.
Engywuck Tareju pojasnjuje vse o Uyulali. Velika kamnita vrata so vhod. Za temi vrati so še dvoje vrat in šele za tretjimi stanuje Uyulala. Prva so Vrata velike sestavljanke, druga so Vrata čarobnega ogledala in tretja so Vrata brez ključa. Naslednja vrata se pokažejo šele, ko se odprejo prejšnja.
Prva vrata so vedno odprta, toda nihče ne more skozi njih, dokler sfingi ne zapreta oči. Sfingi gledata ena v drugo, zato ker samo sfinga lahko prenese pogled druge sfinge. Navadni ljudje tega ne morejo storiti; otrdijo, ko jo pogledajo in nato morajo ugotoviti uganke.
Batian zasliši, kako je ura odbila 15:00. Že se je mračilo na podstrešju. Sprehodil se je in našel ogledalo. Pogledal je samega sebe in nato nadaljeval z branjem.
Če Atrej pride mimo prvih vrat, bo prišel do Vrat čarobnega ogledala. Ona so istočasno zaprta in odprta. To je ogledalo v katerem oseba vidi tisto kar si – ne vidi se zunanjosti in izgled, temveč kakšen si znotraj. Če želi priti mimo, bo moral iti v samega sebe. Moral se bo soočiti s tistim, kar zrcalo pokaže. Nekateri tega niso mogli sprejeti. Tretja vrata, Vrata brez ključa, so zaprta. Nimajo ključavnice. Vrata so narejena iz fantazijskega selena, ki je neuničljiv, toda reagira na našo voljo. Bolj, kot nekdo želi vstopiti, so vrata neprebojna. Toda, ko nekdo ne želi ničesar, se vrata sama odprejo. Za tretjimi vrati se nahaja Uyulala. Engywuck o njej ničesar ne ve.
Atrej je odšel do vrat in zmaja pusti gnomovimom, da ga pazijo. Pri prvih vratih ga zajame strah, zagledal je okostnjake in lobanje pred vrati. Atrej je mislil, da so sfinge istočasno lepe in strašne. Nadaljeval je, kljub strahu. V nekem trenutku je začutil olajšanje, ves strah je izgubil. Sfinge so ga spustile in prišel je čez ta vrata.
Videl je Vrata čarobnega ogledala. Prišel je k ogledalu in zagledal debelega, bledega dečka, ki sedi na preprogi in bere neko knjigo.
Bastian je bil šokiran, ko je spoznal, kaj je prebral.
Atrej se je nasmejal in odšel v ogledalo. Toda, ko je šel skozi ogledalo, je izgubil spomin na sebe, svoje življenje, na svoj cilj in iskanje. Ni vedel, kako mu je ime, niti kam je namenjen. Toda počutil se je prijetno in brezskrbno. Tretja vrata so bila majhna in nizka, kot navadna lesena vrata. Niso imela ključavnice niti ključa. Odločil se je, da se vrne.
V tem trenutku Bastian vzklikne naj ne odhaja, da mora iti skozi ta vrata.
Atrej se je znova obrnil proti vratom. Opazoval je vrata in pobožal s prsti material. Vrata so se premaknila. Videl je dolg hodnik, ki ko ga je pogledal za vrati, tam ni bilo. Atrej gre skozi vrata in ona se zaprejo.
Ura je odbila 16:00. Bastian v temi ni ničesar več videl brati. Spomnil je, da je na podstrešju videl svečnik in prižge vseh sedem ostankov sveče in se vrne k branju knjige.
Okoli Atreja je bila smrtna tišina. Kmalu je zaslišal oddaljeni zvok neke pesmi in ta zvok se je približeval. Atrej je glasu postavil vprašanje. Moral je spraševati v verzih, ker ga glas drugače ne bi razumel. Glas se je predstavil, to je bila Uyulala, glas tišine. Atreju razkriva, da Otroški cesarici ne more pomagati, ker so že ustvarjeni iz knjige in jih ne more naprej ustvarjati. Rešitev bo prinesel Človeški otrok. Uyulala je odšla in Atrej je zaspal. Ko se je zbudil, se je spomnil njenih besed, toda tudi svojega iskanja in vsega kar je doživel. Atrej je moral najti človeškega otroka in Zunanjega sveta in ga pripeljati k cesarici.
Bastian si zaželi, da bi lahko prišel v Fantazijo in da bi dal lepo ime za Cesarico.
Atrej se je vrnil po poti, po kateri je prišel. Toda kamniti lok je izginil in sfinge so bile uničene. Pojavi se Fuchur in pojasni Atreju, da je bil odsoten veliko dlje, kot eno noč.
Ura odbije 17:00.
Atreja pravzaprav ni bilo 7 dni in 7 noči. V tem času so izginile vse barve in začel se je širiti Nič. Atreja bo Fuchur napotil v iskanje za človeškim otrokom.
Bastian si želi, da zmaj in Atrej prideta po njega.
Potovali so dneve in noči. Naletita na neurje. tj. na borbo 4 velikanov vetra. Atrej se spomni, da jih vpraša, kje so meje Fantazije. Atrej utiša vetrove in jih vpraša, toda Vetrovi se čudijo, kako lahko Atrej nosi znak Otroške cesarice in ne ve, da Fantazija nima meje. Vetrovi se znova začnejo boriti in nato sunek vetra udari Atreja iz Fuchura. Padel je globino. Znašel se je na plaži in morje ga je naplavilo. Ugotovil je, da je izgubil medaljon! Ni bil več glasnik cesarice, temveč navaden deček.
Ura je odbila 18:00. Bastian posluša zvoke na podstrešju.
Atrej je nadaljeval po cesti. Videl je povorko plesalcev, ki so se divje obnašali. Atrej je čakal v zavetju, da povorka mine, ker sedaj ni imel Auryn, da ga ščiti. Obžaloval je, ker ni poslušal Fuchura in vrnil se je k cesarici. Atrej se spomni, da je Ulluyala rekla, da je njim Zunanji svet predaleč, toda ljudem iz zunanjega sveta je blizu njihov glas. Nekateri otrok mora samo slišati ta glas.
Bastian želi pomagati, toda ni vedel kako.
Sledil je povorki. Kmalu je opazil Nič. Povorka je pohitel k Niču, kot da jih vleče nevidna sila. In Atreja je doletela želja, da se vrže, toda uspelo se mu je upreti. Tekel je in kmalu se je ustavil pred črnim mestnim obzidjem. Atrej gre v mesto.
Bastianu je že postajalo že hladneje.
Atrej je hodil po ulicah zapuščenega mesta. Pojedel je malo juhe in kruha, kar je našel, čeprav je bilo groznega okusa.
Bastian je bil lačen. Spomnil se je zvitkov gospe Anne, ki je trikrat na teden prihajala čistit hišo. Ura je odbila 19:00.
Atrej je nadaljeval s hojo po mestu. Naenkrat zasliši zavijanje in jecljanje. Na verigi je zvezan ležal ogromen volkodlak, Gmork. Atrej ga je želel osvoboditi, toda volkodlak pravi, da ga bo potem moral pojesti. Veriga s katero je zvezan je čarobna, odveže ga lahko samo tisti, ki ga je zvezal in to je Gaya, gospodarica teme. Atrej se začudi, da volkodlaka ne privlači Nič. Pojasni mu, da on ne pripada svetu Fantazije. On nima svojega sveta, zato vstopa v druge svetove. Gmork razkriva Atreju, da lahko pride v človeški svet, toda se iz njega ne more vrniti. Skočiti mora samo v Nič. Ko osebe iz Fantazije preidejo v svet ljudi, so tam samo laži o izmišljotinah. Atrej je ustvarjen v Fantaziji, toda v človeškem svetu je samo domišljija. Zato ljudje sovražijo Fantazijo. Bolj, kot je laži v človeškem svetu, toliko bolj se širi Nič.
Batian je ugotovil, da sta Fantazija in človeški svet povezana. In človeški svet je bolan. Spomnil se je tudi svojih laži. Odločil se je, da najde pot do Fantazije. Ura je odbila 20:00.
Gmorkova naloga je bila, da zaustavi junaka, ki je bil poslan, da prinese človeškega otroka. Iskal ga je povsod. Nato je začel služiti Gospodarici teme, toda ko ji je razkril svojo nalogo, ga je ona zvezala z verigo. Atrej mu razkrije, da on tisti, ki išče. Volkodlak se je začel smejati, toda nato utihne. Gmork ugrizne Atreja za nogo. Padel je zraven volkodlaka in Nič je obdal mesto. V trenutku, ko je Atrej vstopil v Mesto duhov, je Fuchur zagledal zlati žarek iz morske globine. Za zmaje sreče je voda nevarna. V njej se lahko ugasnejo, ker so narejeni iz zraka in vode. Toda odločil je, da se potopi, ker je bila zlati žarek Auryn. Zgrabil ga je preden se je onesvestil in moč dragulja ga je rešila. Odpeljala ga je proti Mestu duhov. Atrej je ležal mrtev poleg volkodlaka. Fuchur ni mogel odpreti volkodlakove čeljusti, toda ko se je nagnil, se je Dragulj dotaknil volkodlakove glave in čeljust se je odprla. Nič je privlačila Atreja, toda Fuchur ga reši v zadnji minuti.
Ura je odbila 21:00.
Ko je prišlo jutro, se je na obzorju prikazal Slonokoščeni stolp. Atreja zanima, kdo je Otroška cesarica, toda nihče ne ve, to je največja skrivnost njihovega sveta. Ko sta prišla do stolpa, sta ugotovila, da je tudi tukaj Nič začel delovati. Pred stolpom ni bilo nikogar. Atrej se je začel vzpenjati. Srečal je Zlatooko gospodarico želja. Po barvi obraza je videl, da je bolna. Izgledala je, kot deklica 10 let, vendar so bili njeni dolgi lasje beli, kot sneg.
Bastian se je prestrašil. Do takrat vse kar je prebral, si je lahko zamišljal, toda je prišel opis Otroške cesarice, jo je jasno videl pred sabo. Takoj je spoznal, da je njeno ime: Hči Lune. In ona ga je pogledala. Ni vedel, da je stopil na najbolj nevarno pustolovščino. Nadaljeval je z branjem.
Ura je odbila 22:00.
Atrej ni vedel, kako naj začne pogovor z Otroško cesarico. Vrne ji Auryn in pravi, da ni rešitve. Cesarica ga pomiri in mu pove, da rešitelja pripeljal s sabo. Kmalu bo on izgovoril novo ime in takrat bo ona in celotna Fantazija ozdravela. Edini način, da prikliče rešitelja je bil, da pošlje Atreja v iskanje, ker je rešitelj tako sodeloval pri vsem, kar je Atrej doživel. Atrej se na koncu sprašuje, zakaj rešitelj čaka, zakaj še ni prišel in Bastian ne ve, kaj naj naredi. Cesarica potrebuje novo ime. Bastian ime ve, toda ne ve, kaj storiti. Atrej pomisli, da rešitelj morda ne ve, kako priti. Cesarica mu pravi, da ne potrebuje ničesar storiti, samo poklicati jo mora z novim imenom. Bastian je okleval. Kako lahko ve, da misli na njega? Atrej pomisli, da je možno, da rešitelj ne ve, da misli na njega. Cesarica misli, da to ni mogoče po vseh znakih, ki jih je dobil. Bastian še vedno okleva. Želi si v Fantazijo, toda ne želi srečati vseh pošati, ki jih je srečal Atrej. Mogoče rešitelj nima poguma ali pa mu je preprosto mar za Fantazijo in Cesarico, pomisli Atrej. Bastian prosi Atreja, naj ne misli tako. Cesarica se odloči izkoristiti še eno sredstvo. Najti mora Stara iz Premikajočega hriba. To je njeno nasprotje in mora ga najti sama. Atrej je potonil v spanec.
Ura je odbila 23:00.
Cesarica je že dolgo na poti. Naslednji del poti je morala iti sama. Prišla je do natilja in se odpravila po zasneženih planjavah. Prišla je do ledene gore. Začela se je vzpenjati po lestvi, ki je bila sestavljena iz besed. Ko se je vzpenjala, tako je prebrala. Besede jo opominjajo, da naj gre, naj ne pride. Ko se je vzpela, je lahko razbrala knjigo, ki je odprta lebdela v sredini sobe. Na platnicah je bil isti simbol, kot na njenem medaljonu. Naslov knjige je bil “Neskončna zgodba”.
Bastian se sprašuje, kako se je lahko knjiga pojavila v sebi?
Človek z belo brado v modri halji je napisal stavke v knjigi. Vse kar zapiše, to se tudi zgodi. Opozarja jo, da ne bi smela priti, da je to konec “Neskončne zgodbe”. Cesarica mu pravi, naj ponovno pove zgodbo, od začetka do konca. Starec je spet začel pisati.
In Bastian ga je slišal. Starec začne zgodbo od trenutka, ko je Bastian prišel v knjigarno. Ugotovi, da starec pripoveduje svojo zgodbo. Bastian to ni mogel razumeti, sedaj ko se mu je uresničila želja, da pride v Fantazijo, si želi, da jo nikoli ne bi našel.
Starec pripoveduje celotno zgodbo. Kako je Bastian ukradel knjigo, odšel na podstrešje, bral Atrejevo iskanje in vse, kar se je že zgodilo. Bastianu so pritekle solze po obrazu. Poklical je Cesarico po imenu in ji rekel, da prihaja. Zapihal je veter in izletel iz knjige, ugasnile so se sveče. Odbilo je polnoč.
Batian se sestane z Otroško cesarico. Pove mu, da se bo Fantazija uresničila preko njegovih želja. Bolj, ko bo želel, toliko bo Fantazija bolj lepa in bogatejša. Cesarica mu daruje zrno peska, to je vse, kar je ostalo od Fantazije. Zrno je začelo kaliti, iz njega so rasle rastline, rastlinstvo in razne rože. Vse več in več od njih. Bastian vse to poimenuje. Bastian pojasni Cesarici, zakaj ni prišel, ko ga je klicala. Bilo ga je sram in mislil je, da ona čaka junaka in ne nekoga, kot je on. Ona ga pogleda in mu pokaže, da v njenih očeh izgleda, kot mladi princ iz Vzhoda. Če pogledamo ta odsev, je Bastian sam postal takšen lik.
Otroške cesarice ni bilo več. Okoli vratu je imel obešen talisman Auryn. Bastianu se je izpolnila želja, da postane močen. Mislil je, da bi bilo dobro, če bi videl največjo puščavo Fantazije. Takoj, ko je to pomislil, je gozd začel bledeti in Bastian se je znašel v puščavi.
Batian puščavo poimenuje Goab, Puščava barv. Hodil je skozi puščavo, toda vedel je, da mora najti izhod, ker ni imel vode. Zaželel si je, da postane pogumen. Takoj, ko je to pomislil, se je pojavil lev. Lev se je imenoval Graograman, Barvna smrt. Sebastianu je rekel, da je njegov služabnik in da mu bo pomagal. Bastian želi, da ga pripelje iz puščave, toda lev tega ne zmore, ker nosi puščavo s sabo. Pripelje ga v svoj dvorec, da se napije in ga prosi, naj nikoli ne sname Dragulja, dokler je v njegovem cesarstvu.
Ko sta prišla, je lev sedel na prestol in počrnil. Lev se je zamrznil vsako noč in zjutraj se je spet zbudil. Bastian mu pojasni, da mora tako biti, ker z njegovo smrtjo zbudi Pelerin. In ko se zjutraj znovi zbudi, to preprečuje nadaljnjemu širjenju Pelerina in sam sebe ugasne. Gozd in lev sta odvisna eden od drugega. Lev je sedaj ugotovil bistvo svojega obstoja.
Bastianu je daroval meč, ki ga je Bastian imenoval Sikanda. Toda ne sme ga uporabiti prostovoljno, temveč samo, ko mu meč skoči v roke. Lev mu govori o mestu, ki se imenuje Tempelj tisočih vrat. Skozi labirint tisočih vrat Bastiana lahko vodi le prava želja. Neke noči Bastian ugotovi, da ne more več ostati pri levu. Odprla so se vrata, ki so vodila v spalnico in Bastian je šel skozi njih.
Bil je v šesterokotni sobi. Vsaka druga stena je imela vrata. Vsak soba, v katero je vstopil, je imela enako obliko, toda drugačna vrata. Zdaj je Bastian šel skozi lesena. Taval je tako skozi množico sob in ugotovil, da je bila njegova želja dovolj, da ga pripelje v labirint, toda ne, da iz njega pride. Bastian si je zaželel Atreja. Izbral je naslednja vrata in se znašel zunaj. Na jasi je zagledal skupino ljudi. Junak Hynreck ga spozna z ostalo družino in pokliče Bastiana, da se jim pridruži. Razkrijejo mu, da v Srebrnem mestu poteka viteški turnir, v katerem bo trojica najbolj pogumnih poslana v iskanje za rešiteljem, tistemu ki je rešil Fantazijo in Cesarico, ki ji je dal novo ime. Zmagovalce bo izbral Atrej, on bo vodja iskanja, ker je on edini v ogledalu zagledal rešitelja.
Prišli so v Srebrno mesto. Tekmovalci so se že borili, toda Bastian je iskal Atreja. Na širokem balkonu je sedel Atrej in opazoval bojišče. Junak Hynreck je premagal vse tekmovalce in na koncu se mu upre še Bastian, ki še vedno ni želel razkriti svojega imena. Pomerila sta se v streljanju puščic in v metanju uteži. Bastian izzove Hynrecka, da preplavata Jezero solza, v katerem se vse raztopi. Hynreck ne pristane in napade Bastiana z mečem. Nato Bastianov meč prileti iz žepa in razseka Hynreckov meč na kose. Prišel je Atrej in ugotovil, da iskanja ne bo, ker je rešitelj že tukaj.
Čeprav se je Bastian spremenil, mu je ostal isti pogled. Bastian razkrije svoje pravo ime. Skupaj sta odšla v palačo in imeli veliko proslavo. Večina ljudi je po proslavi odšla spat. Atrej pravi Bastianu, da ga je v ogledalu videl majhnega in debelega, toda Bastian se tega ne spominja. Bastian je imel občutek, da ni bil Atrej navdušen nad njim, zato se je odločil, da naredi nekaj pri čemer je najboljši in to je izmišljanje zgodb. Naslednje jutro so pripravili poseben praznik, v katerem bo Bastian pripovedoval zgodbe. Bastian se odloči govoriti zgodbo o knjižnici v Amarganthu. Ta zgodba je govorila o nastanku srebrnega mesta in vsi so bili hvaležni, ker so zdaj vedeli več o svojem izvoru.
Bastian se ni želel vrniti v človeški svet in zemljepis Fantazije je bil določen z željami. Dogovorili so se za počitek. Atrej je opazil, da je Bastian zaradi Auryna malo izgubil občutek za človeški svet. Dragulj drugače vpliva na človeške otroke – izpolni jim želje, toda hkrati jemlje občutek za človeški svet.
V sredi noči jih zbudi hrup, izkaže se, da so to ogromni grdi črvi, ki so presegli Jezero solz in zgradili Srebrno mesto, toda toliko so grdi, da skrivajo pred svetlobo. Bastian prosijo, naj jim podari drugačen izgled. Pravi jim, da se bodo zjutraj spremenili v metulje. Imenovali se bodo Šlamufi, večni smejalci. Zjutraj je Bastian videl, da šlamufi delajo nerede, režijo se in nikogar ne poslušajo. Ni bil več prepričan, da je naredil dobro delo.
Nadaljevali so pot. Atrej je opazil, da je Bastian slabe volje. Želi, da jim Bastian pove o fantih, ki so se norčevali iz njega v šoli. Toda Bastian se njih ne spomni več, sumi da bi se lahko nekdo norčeval iz njega. Ko je spremenil črve v metulje, je izgubil še en del svojih spominov. Zmaj sreče mu svetuje, da naj ne uporablja več Auryn, ker se ne bo mogel vrniti v svoj svet. Takrat Bastian prizna, da si tega ne želi.
Po nekaj dnevih potovanja, so ugotovili, da se vrtijo v krogu in da vedno pridejo na isto mesto. Mazga je ugotovila, kaj je vzrok tega. Bastian se je ustavil v želji po novih stvareh. Ampak odloči se, da si želi videti Cesarico, ker mu edino ona lahko pomaga, da se vrne. Fuchur ga opozori, da se s Cesarico lahko sreča samo enkrat in da je Bastian potem nikoli več ne bo videl. Bastian jim pojasni, da je on človeško bitje in da za njega ne veljajo ista pravila.
Ustavili so se za počitek ob reki in sredi noči je prispelo sedem priložnosti. Bastianu so pojasnili, da želijo, da gre z njimi in da si izmisli njihove lastne zgodbe. Toda Bastian mora k cesarici, zato jih je poklical, da se jim pridružijo. Ko so potovali, so se jim pridružili novi udeleženci.
Potovali so skozi gozd orhidej. V Bastianu se je pojavila nova želja. Hoče biti nevaren straha in trepeta, ker se mu zdi, da se do njega obnašajo, kot do otroka. Gozd orhidej mesojeda pripada čarobnemu dvorcu Vse videča roka. Tam živi najmočnejša čarovnica Fantazije, Xayida. Vsi se želijo izogniti temu delu, toda Bastian ne obupa. Atrej in Fuchur predlagata Bastianu, da da Auryn Atreju, ker njemu ne more škoditi in da jih Atrej vodi v iskanje za človeškim svetom. Bastian to zavrne in obtoži Atreja, da mu želi vzeti Auryn, ker je ljubosumen.
Bastian se je odločil, da se ne bo vrnil v človeški svet, ker on sam lahko da Cesarici nova imena, tako dolgo, kot je to potrebno, zato sploh ne potrebuje človeškega sveta. Ko so pristali, so videli, da so povorko napadli velikani. Čarovnica Xayida je poslala sporočilo Bastianu, da ji mora biti suženj in ji služiti, ali pa bo ona ubila tri njegove viteze. Bastian si izmisli, da jo bo prevaral.
Povorka se je nadaljevala in Bastian, Fuchur in Atrej bodo skrivaj osvobodili zapornike. Atrej je zvabil velikane in Bastian je osvobodil zapornike. Čarovnica se je pokesala Bastianu in strinjala se je, da potuje k Cesarici. Toda Atrej je ugotovil, da jih je Čarovnica prevarala. Pustila jim je, da zmagajo, da bi jih pridobila. Bastian v to ne želi verjeti in vpije na Atreja. Čarovnica se je nasmejala in Bastian je v tem trenutku pozabil, da je v svojem svetu nekoč bil otrok.
Povorka se je z vsakim dnem vse bolj večala. Bastianu so naredili bel šotor, ki je vedno stal na sredini tabora. Atrej in Fuchur sta šla na zadnji del povorke. Bastian je pogosto govoril s čarovnico. Razkrila mu je, da s svojo voljo lahko upravlja z vsem, kar je prazno. Bastian je potoval s čarovnico v njenih nosilih. Darovala mu je pas, ki ga naredi nevidnega. Prepričala ga je, da mu Atrej želi vzeti Auryn. Bastian se je razjezil na to pripombo in želel si je postati najbolj pameten od vseh bitij v Fantaziji.
Sredi noči je prišlo šest sov. Poslala jih je Mater slutnje, ki živi v Samostanu modrosti. Tam živijo Globoki misleci in iščejo Bastiana, da bi jim odgovoril na eno vprašanje. Bastian se strinja, da jih obišče, zato se odloči, da s sabo vzame Atreja in čarovnico.
Trije misleci so ga vprašali: Kaj je dežela Fantazija? Bastian je odgovoril, da je ona neskončna zgodba. Drugi dan so ga vprašali, kje je ta zgodba zapisana. Bastian jim pove, da je zapisana v knjigi, vezana z zlato svilo. Sledilo je vprašanje, kje se nahaja knjiga. Bastian odgovori, da se nahaja na podstrešju šole. To jim je pokazal, s pomočjo dragulja, ki ga je vzel iz vrat knjižnice. Misleci so bili zadovoljni, toda Bastian je takrat iz spomina izgubil podstrešje, šolo in se ni več spraševal, kako je prispel v Fantazijo.
Bastianova narava se je spremenila. Bal se je, da bo Cesarica iskala Auryn nazaj. Prišli so do stolpa, toda javlja se jim glasnik, da Cesarice že dolgo ni v tem stolpu. Nihče ne ve, kje je. Bastian se spomni, da mu je Fuchur rekel, da se Cesarico lahko vidi samo enkrat. Odloči se, da poišče Fuchura in Atreja. Na sebe je dal neviden pas. Slišal je, da Fuchur in Atrej govorita o tem, da mora Atrej Bastianu vzeti Auryn, dokler ne bo prepozno. Postavil je tri viteze na stražo in velikane poslal, da zajamejo Fuchura. Izgnal je Atreja in Fuchura.
Čarovnica prepriča Bastiana, da je Cesarica za vedno odšla iz Fantazije in da jo mora on zamenjati. Povorka je odšla proti stolpu. Bastianu so pripravili slavnostni sprejem. Sklical je sestanek in vsakemu napovedal, da je on zdaj novi namestnik in da morajo ubogati njegovo voljo. Morali so poslušati Bastiana, ker je on nosil znak Otroške cesarice. Na dan kronanja je šel v zgodovino Fantazije, kot dan krvavega boja za Stolp slonokoščeni. Slovesnost kronanja je prekinila novica, da Atrej prihaja s tremi vojskami in zahtevo od Bastiana, da se odreče Aurynu. Bitka je trajala cel dan. Na koncu se bojujeta Atrej in Bastian. Bastian je izvlekel meč iz žepa, čeprav tega ne bi smel. Ugasnil se je sijaj na meču. Šel je na Atreja in ga zabodel v prsa. Fuchur je prišel po Atreja in ga odnesel na hrbtu. Stolp slonokoščeni se je začel rušiti in Bastian je za vse obtožil Atreja.
Bastian se je odločil, da izžene Atreja do konca sveta. Želel se je maščevati, ker ni postal Cesar Fantazije. Bastian je našel noro mesto. Vse je bilo na vrat na nos. Ena opica mu pove, da bi se mesto moralo imenovati Mesto starih cesarjev, ker vsi, ki so tu, so bili ali so želeli postati cesarji. V tem mestu so vsi ljudje, ki se niso mogli vrniti v svoj svet in zdaj tega več ne morejo. Želje imajo lahko samo takrat, ko se spomnijo svojega sveta. Ko pozabijo svoj svet, ni več preteklosti, niti prihodnosti. Opica mu svetuje, da najde željo, ki ga bo pripeljala domov, ali pa mu preostanejo samo tri ali štiri želje. Bastian se odloči, da najde pot. Najprej je zakopal meč v zemljo, da ga nihče ne bo našel in nikoli več ne potegne meča na prijatelja. Bastian je dolgo potoval in ustvarila se mu je želja, da pripada vsaj eni skupnosti.
Takrat je prišel do Meglenega morja. Zagledal je mesto na skalah in odšel v njega. Mesto je bilo Košarmesto in ljudje so se imenovali Skupnost. Niso poznali besede ‘ja’, temveč samo ‘mi’.
Bastian je s tremi mornarji odšel na ladjo. Potovali so nekaj dni in v tem trenutku je Bastian ugotovil, da želi biti ljubljen takšen, kot je. Toda ni več vedel, kaj je.
Bastian je prišel v deželo polno rož.
Ko je bil Bastian v Mestu starih cesarjev, je čarovnica povorko obrnila, da ga najdejo, toda velikani je niso več poslušali. Pohodili so jo in čarovnica je umrla. Bastian je šel skozi gozd rož in našel kažipot. Ko je prišel pred hišo, je zaslišal glas, ki je govorila, da ga čakajo že sto let. Odšel je v hišo in zagledal žensko podobno njegovi materi. Ženska mu je povedala zgodbo o njemu samemu in da mora ostati v Hiši preobrazbe, dokler se ne spremeni. Vedno si je želel biti nekdo drug, toda ni se želel spremeniti. Ženska je odkrila, da se imenuje Gospa Auiola. Rekla mu je, da se lahko vrne v svoj svet šele takrat, ko odkrije vir Vode življenja. Tja ga lahko pripelje samo njegova zadnja želja.
Odkril je svojo pravo željo in to je, da ima nekoga rad. Lahko bo ljubil šele takrat, ko se napije Vode življenja. Obstaja prerokba, da bodo nekega dne ljudje prinesli ljubezen v Fantazijo in nato se bosta ta dva svetova združila.
Bastian je zjutraj odšel na pot, Zadnja želja je naredila, da se ni več spomnil svojega imena.
Slepi rudar Yor je čakal pred kolibo, ko je Bastian prišel. Šel je s Yorom v Rudnik slik, ki so prikazovale pozabljene sanje iz človeškega sveta. Celotna Fantazija je slonela na temelju sanj. Bastian je moral najti vsaj eno sliko, ki ga bo pripeljala do Vode življenja, toda on v rudniku ne more videti ničesar, zato ga Yor uči naj se znajde. Nekega večera je končno našel sliko. Prikazovala je človeka v belem plašču, ki ima ugriz gipsa. Spomnil se je hrepenenja za človeka, ki ga ne pozna.
Odšel je v iskanje Vode življenja in s sabo je odnesel sliko. Kot, da ga je vlekla v določeno smer. Na poti je srečal metulje. Želeli so, da bi postal njihov vladar, ker zdaj nimajo pravil. Metulji ga niso želeli izpustiti, dvignili so ga, toda takrat se je zaslišal hrup, metulji so se prestrašili in spustili Bastiana. Slika se je v padanju razbila. Nič ni več ostalo. Bastian je v daljavi videl, da prihajata Atrej in Fuchur. Bastian se je približal Atreju, vzel Auryn in ga postavil na sneg pred Atrejeve noge. Auryn se je zasvetil in fantje so bili ustvarjeni v visoki dvorani. Dve kači, ki so grizle ena drugo, so pazile krog okoli Vode življenja.
Fuchur je razumel, kaj jim je voda govorila. Brez spominov ne smeš pristopiti k viru. Atrej je jamčil za Bastiana, ker je poznal njegovo zgodbo. Bastian je moral vrniti vse, kar mu je dala Cesarica, da bi se lahko napil Vode življenja. Ko se je približal viru, je Bastian postajal tisti stari debelušni fant. Skočil je v vir. Spomnil se je svojega imena in svojega očeta, toda moral je končati vse zgodbe, ki jih je začel govoriti v Fantaziji. Tu se Bastian zadrži, toda Atrej pravi, da jih bo on končal. Bastian zagrabi Vodo in odhiti iz hodnika.
Bastian je vse ustvaril na podstrešju. Ni vedel, koliko časa je minilo. Ni mogel najti knjigo, ki jo je bral, toda želel jo je vrniti v knjigarno. Ko se odšel iz podstrešja, je ura odbila 9:00. Pohitel je domov. Oče ga je komaj čakal. Bastiana ni bilo od včeraj, odkar je odšel v šolo. Očetu je vse povedal, kaj se mu je zgodilo. Želel mu je prinesti Vodo življenja, toda med potjo jo je polil. Nato je oče zajokal in Bastian je ugotovil, da je vseeno prinesel Vodo.
Drugi dan je odšel v knjigarno in povedal, da je ukradel knjigo. Gospod Koreander je pojasnil, da on takšne knjige ni imel. Nato mu Bastian pove, kaj vse se je zgodilo. Koreander je razumel, ker je vedel za Fantazijo in Otroško cesarico, kateri je on sam dal ime. Neskončna zgodba je za vsakega drugačna.
Vrsta dela: roman
Mesto nastanka: podstrešje, knjigarna; Fantazija
Čas nastanka: sedanjost
Osebe: Bastian Balthasar Bux, Karl Konrad Koreander, Atrej, Fuchur, Otroška cesarica
Opis oseb
Bastian Balthasar Bux – debelušen fantek, ki ga v šoli ustrahujejo, poskuša se izogniti z begom. Izgubil je mamo in potem se je pokvaril odnos z očetom, s katerim redko govori in od katere se počuti odtujenega. Tako osamljen, odtujen in negotov, išče rešitev v knjigah.
Rad bere in je usposobljen za izdelavo in pripovedovanje zgodb. Ko sam postane junak ene od zgodb, se njegovo življenje spremeni. Postane lepša slika sebe, suh, lep in skladen, tako dobi samozavest. Njegov spremenjeni fizični izgled spremeni tudi njegov karakter. Postane bolj svoboden in pogumen, samozavesten in želi si vsega.
S časom te njegove pridobljene lastnosti se poslabšajo. Njegova samozavest postane aroganca in pogum postane norost. Postane domišljav in tako dovzeten za manipulacijo. Tako izgubi ljudi, ki mu je mar za njih in najslabše, izgubi sebe. To je prikazano na najbolj očiten možen način in to je, da izgubi zavest o sebi, svoji preteklosti, izvoru in vsemu, kar ga je pripeljalo do sedanjega stanja. Bolj, kot izgublja svojo preteklost, bolj Bastian izgublja sebe.
Toda dobrota Bastianovega srca ni do konca zatrta. Še vedno ga pripelje do srečnega konca, v katerem prepozna svoje prave vrednosti. To niso samozavest ali pogum, temveč ljubezen, ki jo ima do drugih in ki jo drugi čutijo do njega. Zaradi tega zavrne svoj novi izgled in se vrne na starega. Toda tudi to staro ni več isto, ker se je duševno spremenil, kar je najbolj pomembno.
Atrej – junak, ki ga je Otroška cesarica poslala v iskanje za rešiteljem Fantazije. Brez pogovora se odpravi na pot in se spusti v pogumne pustolovščine, da bi izpolnil svojo misijo. Ta pogumen fant v Bastianu hitro spozna prijatelja. Pomaga mu na njegovem potovanju in celo takrat, ko Bastian postane neznosen, aroganten in nekoliko zloben. Atrej v njem takrat vidi dobroto, ki jo je potrebno rešiti, zato se trudi pozitivno vplivati na Bastiana pri njegovem sprejemanju odločitev.
Celo, ko ga Bastian izžene, se še naprej bori za njega, njegov spomin in vrnitev domov, kar je najboljša možnost, ki jo je Bastian imel v Fantaziji.
Na koncu njegova borba uspe in pomaga prijatelju, da se vrne domov. Tako je postal pogumen junak, ki pomaga prijatelju v največji stiski, celo ko ga on tega ne prosi.
Opomba o avtorju
Michael Ende znan nemški pisatelj knjig za mlade. Rojen je leta 1929 v Nemčiji.
Oče je bil znan nadrealistični slikar, toda v 2. svetovni vojni je njegova umetnost bila razglašena za “izprijeno”.
Po velikem bombardiranju v Hamburgu v 2. svetovni vojni, Ende odide v Munchen.
Zelo hitro se začne zanimati za književnost in z branjem, je začel pisati pesmi ter zgodbe. Zelo se je zanimal tudi za gledališče, zato je končal Gledališko akademijo v Munchnu, po kateri je postal poklicni igralec.
Z igranjem se je ukvarjal v manjših, večinoma potujočih gledališčih. Ni mogel dobiti glavne vloge in si ustvariti kariere.
Tako je potoval naprej in nekega dne začel pisati. Sam pravi, da je pisanje njegovega prvega romana začel impulzivno, brez načrtov ali idej, kam bi ga to lahko pripeljalo. Tako se je pisanje za njega izkazalo, kot avantura. Svetovi in dogodki o katerih je pisal enako avanturistično preživlja, kot njegove osebe.
Že prva Endejeva knjiga je prinesla uspeh. To je bil roman za otroke in mlade “Jim Knof in strojevodja Luka” in mu prinesla nagrado za najboljšo nemško knjigo za mlade leta 1961.
Velik uspeh in enako nagrado, mu je prinesla knjiga “Momo”, napisana leta 1873, toda svetovno slavo je pridobil šele z romanom za otroke in mlade “Neskončna zgodba”, napisana leta 1979.
Po njej je leta 1984 posnet film z istim naslovom, najdražji nemški film takrat, od katerega se je sam pisatelj oddaljil in ga razglasil za kičastega.
Ostala znana dela so: “Jim Knof in Divjaki”, “Ogledalo v ogledalu”, “Noč želja” in druge.
Ende je umrl leta 1995 v Nemčiji zaradi želodčnega raka.
Dodaj odgovor