Na ranču verande

Zgodba govori o Danijelovem odraščanju in opisuje nekatere probleme pri odraščanju, med drugim tudi zaljubljenost. Dani je imel srečo, saj se je s svojo simpatijo Tino zelo dobro razumel in tudi ona ga je imela rada, oba pa sta bila rejenca in mogoče zaradi tega.

Na ranču verande obnova

Danijel je bil miren 13 letni fant in je obiskoval sedmi razred osnovne šole, ter živel v vasi Lipovec. Njuna starša sta ga že, kot dojenčka zapustila in zato je bil v reji pri mami Rozi. Ni imel ne blond, niti ne črnih las, imel pa je zelenkaste oči, zlate pegice in dolge ravne prste brez bradavic. Po Tininem mnenju je imel kar lepe noge in se je lepo smehljal, klicali so ga Dani. Bil je mehka in nežna duša, ter nerad se je pretepal in prepiral.

Zelo hitro je bil užaljen in ni se znal postaviti zase. Kasneje pa se je zelo spremenil in postal mnogo bolj odločen. Zelo rad je imel zemljo in čutil z njo, ter jo imel v sebi. Rad je pomagal tudi sosedom, ki so imeli kmetijo.

Danijel je tudi veliko opazoval okoli sebe, vendar svojih misli ni znal izraziti, saj je mislil, da poslušalci ne bodo zadovoljni z njegovim mnenjem, zato potem ni veliko govoril. Zgovoren je bil le ob sosedovi rejenki Tini, s katero sta veliko časa preživela skupaj in bila povezana. Bila mu je zelo všeč, lahko rečemo, da je bil zaljubljen vanjo in tudi ona mu je ljubezen vračala. Vsak pri sebi sta mislila, da se bosta kar poročila.

Pri jutranji molži krav ji je večkrat priskočil na pomoč. V družino Bevc, kjer so imeli kmetijo, je prišla v rejo že kot dojenček. Mama jo je zapustila, oče pa ni bil sposoben skrbeti zanjo. Kasneje je očeta tudi spoznala, vendar z njim preživela samo tri ure, ker se je potem ponesrečil in umrl. Umrl je namreč še isti dan, ko je šel z mačeho v mesto.

Tina je bila na videz krhka in imela je svoj govorniški oder, na katerem je vsake toliko povedala krivice, ki so se ji godile pri Bevčevih. Čeprav je malo pretiravala, ji je na koncu vedno odleglo. Njena rejnica mama Milka je v takih trenutkih ostala popolnoma mirna, kar je to Tino še bolj razjezilo, a drugim dalo jasno vedeti, da Tina pretirava.

Milka je imela tudi svojo pravo hčer Tatjano in čeprav je bila Tina včasih ljubosumna nanjo, sta se kar v redu razumeli. Zaupali sta ena drugi in se veliko pogovarjali. Toda kakšne posebne naklonjenosti ni bilo med njima, verjetno ker nista bili pravi sestri. Milka je bila bolj vitka v primerjavi z Danijelovo mamo Rozo in imela je rjave skodrane lase. Roza in Milka sta se veliko pogovarjali in si vedno vse povedali o svojih rejnikih.

Roza se je zelo trudila nadomestiti Daniju mamo, prav tako njegovemu sorojencu Poldetu. Oba je imela zelo rada in onadva njo, kljub temu, da je včasih prišlo do konfliktov zaradi njunega odraščanja, kar je v vsakdanjem življenju običajno. Večkrat sta ji kakšno zagodla, še posebej Dani, ko je zbežal od nje in Polde, ko je neopravičeno izostajal pri pouku. Polde je bil tri leta starejši od Danija in kadar je od njega potreboval kakšno uslugo, je bil do njega prijazen in zaupljiv. Dani ga je zelo spoštoval in brez njega bi mu bilo dolgčas, čeprav je bil veliko časa s Tino. Nanj je Dani gledal, kot na odraslega moškega.

Roza pa je imela še eno rejenko Majdo, ki pa je bila že poročena in je imela svoje gospodinjstvo. Živela je v isti hiši in imela je dva otroka Tomaža in Boštjana. Z Danijem in ostalimi sta se lepo razumela, le kuža Epul se ju je izogibal. Tomaž in Boštjan sta ga imela zelo rada, kar sta mu tudi pokazala, vendar na način, ki Epulu ni bil všeč. Namreč cukala sta ga za brke, vlekla za rep in še druge stvari, ki jih ni maral.

Majda je delala v tovarni in včasih je Dani preprosto ni imel rad, saj je bila ljubljenka mame Roze. Majda je mislila, da jo sovraži, a je bil le ljubosumen nanjo. Toda kasneje jo je vzljubil in všeč mu je bilo, kadar se je smejala, saj so se ji takrat naredile jamice v licih. Dani je v njej zaznal nekaj gosposkega in znala je veliko govoriti, ter v govorjenju tekmovala z Julijo.

Julija je bila šolska psihologinja, ki je imela fantovsko pričesko in je dajala videz, kot da je ravnokar prišla iz šole. Bila je prijazna in potrpežljiva. Na šoli je vodila tudi ure sprostitve, na katerih so učenci resnično uživali. Ona pa bi lahko pomagala tudi Daniju najti očeta, vendar ker ji te stiske ni zaupal, mu ni mogla pomagati. Dani je pričakoval, da bo oče nek velik poslovnež in bogataš, a je bil le raztrgan pijanec.

Danija je že to močno potrlo, živel je v Slovenj Gradcu, v majhni zanemarjeni hiški. Sina sprva sploh ni prepoznal in ko ga je čez nekaj časa spoznal, ga ni bil prav nič vesel. Dani se je želel z očetom pogovoriti, a on se je pogovoru izmikal, saj ga je bilo strah resnice.

Sebi bi moral priznati, da ni sposoben biti oče, a je rekel le, da gre po mleko, v resnici pa se je šel napit. Na srečo je kuharica Marija iz hotela v katerem je Dani izvedel za očeta že vnaprej vedela, da oče ne bo prav nič prijazen do njega. Vedela je tudi, da bo Dani lačen, zato mu je pripravila hrano in mu jo odnesla, ter ga skušala vsaj malo potolažiti. Za to ji je bil zelo hvaležen.

Vrsta dela: mladinski roman

Kraj dogajanja: vas Lipovec

Liki: Danijel, Tina, Milka, Roza

Avtor: Vitan Mal

Opomba o avtorju

Vitan Mal je slovenski pisatelj, ki se je rodil 25. oktobra 1946 v Ljubljani. Po končani gimnaziji se je odločil za študij na Pedagoški akademiji, smer slavistika in knjižničarstvo. Opravljal je veliko poklicev, bil je filmski snemalec, novinar, urednik na Radiu Slovenija.

Kot pisatelj se je uveljavil s slikanicami, največ pa s pripovednimi deli za mladino, med katerimi prevladujejo romani o problematičnih poteh odraščanja današnje mladine. Kar nekaj njegovih knjig je prevedenih tudi v druge jezike, za najmlajše pa je pisal tudi v številne revije, kot so Ciciban, Kurirček, Pionirski list, Trobentica, Zmajček.

Vitan Mal na splošno velja za prvega slovenskega mladinskega pisatelja, ki je pisal, kot tudi sam pravi predvsem o običajnih stvareh, kot so opravljanje male potrebe, bruhanje, samozadovoljevanje. Po zaslugi Malovih del je slovenska mladinska literatura v osemdesetih letih doživela preporod in se oddaljila od vzgojnih moraliziranj.

Besedila za odrasle je namenil le ozkemu krogu bralcev, saj se v njih dotika raziskovanja zapletenega polja erotike.

Njegova najbolj znana dela so: Ime mi je Tomaž (1972), Sreča na vrvici (1984), Baronov mlajši brat (1985), Poletje v školjki (1986), Ganimed in drugi (1993), Napačna odločitev (2009).