Ivo Andrič je roman “Most na Drini” napisal iz štiriindvajsetih zgodb, v katerih je opisal majhno mesto v osrednji Bosni, dogajanje na mejnem ozemlju med Bosno in Srbijo, zgodovino mostu, ki je tudi zgodovina mesteca v Bosni Višegrada. Roman se dogaja v sredini 16. stoletja do začetka druge svetovne vojne leta 1914 in se začne z dolgim geografskim opisom Višegrajske regije, ter glavni junak je most pri mestecu Višegradu. Most je dal zgraditi veliki vezir Mehmed in povezuje stoletja trajajočo vsebino romana.
Andrič zelo dobro prikaže bosansko preteklost, v kateri so se ustvarila velika nasprotja v družbenem, kulturnem in gospodarskem življenju. Za oblast nad Bosno so se potegovali različni vladarji. Ker so bili prebivalci različne vere in narodnosti so bile posledice teh nasprotij zatiranje, preganjanje, upori in krvavi spopadi.
Most na Drini obnova
Roman se začne, ko ugrabijo krščanske fante in čez reko jih prenesejo turški janičarji. Tako eden izmed fantov postane turški general in veliki vezir turškega cesarstva z imenom Mehmed paša Sokolovič. Zato, ker mu je v slabem spominu ostal dan, ko je moral z janičarji prebroditi divjo reko Drino, se odloči, da mora sezidati most čez reko. Po tej odločitvi se zberejo strokovnjaki in arhitekti iz celega sveta in glavni vodja je bil Abidaga, ki je bil zelo krut in oster človek.
Pri njemu niso smeli napraviti niti najmanjše napake in za neposlušnost je hudo kaznoval. Most so večinoma gradili ljudje iz okoliških vasi, ki so bili prisiljeni v tlako in večina ljudi je zraven umirala, ker so delali pod težkimi pogoji. Ti težki pogoji seveda privedejo do upora delavcev, vendar le eden izmed njimi se je dejansko uprl srb Radislav, ki je vsako noč rušil, kar je bilo zgrajenega. Vendar ga Turki ujamejo in ga nabijejo na kol, kar je eden izmed zelo tragičnih dogodkov.
Nadalje most preide v legendo in usoda ljudi. Med prvo srbsko vstajo je bilo prisotne vse več vojske in v vas pride neki čudaški starček, ki se zdi vojski sumljiv, zato mu skupaj z mladeničem katerim je prepeval neko turško pesem odsekajo glave in jih nataknejo na kol pred mostom. V legendo pride tudi lepotica Fate, ki je tik pred poroko s človekom, ki ga ne ljubi, zato skoči iz mostu in strasten kvartopirec Milan Glasinčanin, ki ga nek doživljaj s hudičem popolnoma odvrne od kartanja.
Most doživi mnoge spremembe in dogajanja od skrite upornosti podložnikov, turške sile in strahovlade, zaton turškega gospodarja do prihoda novega gospodarja Avstrijci. Tako preideta vera in imetje pod varstvo tujega gospodarja in ta dogodek povzroči strah med bogatim turškim slojem. Predstavnik turškega življenja v Bosni Alihodža Mutelevič je bil največji nasprotnik Avstrijcev. On je v vseh novostih videl nesrečo, medtem ko so Avstrijci prinesli številne spremembe v mesto, da je bilo bolj živo, urejeno in bogato. Dobi razsvetljavo, oštevilčenje hiš, železnico s katero povzročijo, da se je promet čez most ustavil.
Židovska družina Zahler, ki je prišla skupaj z Avstijci je postavila hotel ob mostu na bregu in ljudje ga imenujejo Lotikin hotel. Ime je dobil po gospodarjevi svakinji, ki je bila izredno lepa in sposobna. Vedno poln hotel začne izgubljati goste nekaj let pred vojno in takrat se začne tudi mladinsko gibanje Mlada Bosna, v katerem je bil pristoten tudi sam pisatelj.
Med poletnimi počitnicami, ko so študentje prihajali domov, so razpravljali o nacionalnih in socialnih problemih. Med njimi je bil tudi Nikola Glasinčanin, sin kockarja, ki se zaljubi v učiteljico Zofko. Skleneta poiskati srečo v Ameriki, a jima načrt prepreči vojna. S prihodom vojne se tudi življenje ob mostu spremeni in trg skoraj izumre, saj je poln vojske, nasilja in granat. V vojni so preganjani Srbi, dogajajo se družinske tragedije, osumljenci so obešeni tako, da za njimi ostajajo mlade vdove in lačna usta. Nekaterim Srbom se je uspelo skriti v gozdove in tako vsak dan obstreljujejo most, dokler se nenazadnje le sesuje v pepel in s tem Alihodži od obupa poči srce. Z njegovo smrtjo umre tudi star način vrednote življenja in starih, saj ga simbolizira in zastopa.
V tem romanu je Andrič hotel pokazati, da je življenje nerazumljiv čudež, da živi modrost mostu. Ta most, ki je kljuboval vsem poplavam in vojskam je dokazal, da je dobro delo močnejše od človeške hudobije. Alihodža, ki je častil lepoto mostu, ga je obhajala misel, da se bo svet spremenil v puščavo, vendar pa veliki in modri ljudje nikoli ne izginejo in vedno bodo zidali zgradbe, ki bodo trajne vrednosti, da bo svet lepši in boljši. Alihodža je primer duhovnega vpogleda na te ljudi in okolje in hkrati je vrhunska osebnost tega romana.
Vrsta dela: zgodovinski roman
Avtor: Ivo Andrič
Čas nastanka: od sredine 16. stoletja do začetka druge svetovne vojne leta 1914
Mesto nastanka: osrednja Bosna, mesto Višegrad
Liki: Mehmed, Alihodža, Fate, Lotika, Milan Glasinčanin, srb Radislav
Opomba o avtorju
Ivo Andrič je bil bosanski književnik in diplomat, rojen 9. oktobra 1892 v Dolcu pri Travniku v revni družini obrtnika. V mladosti mu je umrl oče in ker ga mama ni mogla preživljati, ga je posvojila očetova sestra iz Višegrada, kjer je obiskoval osnovno šolo.
Mladost je preživel v družini polnega sovraštva, medsebojnega nerazumevanja in med raznimi verskimi in nacionalnimi predsodki. Gimnazijo je obiskoval v Sarajevu, kjer se je učil evropske jezike. Študij je nadaljeval v Zagrebu, Dunaju in Krakovu. Doktoriral je na univerzi v Gradcu in postal diplomatki uradnik kraljevine Jugoslavije.
Med vojno je živel v Beogradu in pisal, po vojni pa se je udejstvoval na različnih področjih. Bil je predsednik Zveze jugoslovanskih književnikov, član mnogih državnih delegacij in predaval na univerzah.
Ivo Andrič je bil edini, ki je prejel Nobelovo nagrado za književnost leta 1961 za roman Most na Drini (Na Drini ćuprija), prejel pa je tudi nagrado AVNOJ leta 1969 in Vukovo nagrado leta 1972, ter druga državna odlikovanja.
Umrl je 13. marca leta 1975 v Beogradu.
Dodaj odgovor