Modra puščica

Razburljivo zgodbo “Modra puščica” nam prinaša slavni italijanski avtor in novinar Gianni Rodari znan po lepih zgodbah za otroke. V tej zgodbi opisuje potovanje lutke iz trgovine stare gospe Befane.

Namreč to je zgodba o fantu Francescu, ki si je želel imeti vlak iz trgovine igrač. Njegova želja je bila tolikšna, da je vsakega dne stal pred trgovino z igračami in gledal v vlak, toda tudi ostale lutke, ki so krasile izložbo. Igračke so bile še posebej navdušene nad veliko željo majhnega fantka, zato so se odločile, da zapustijo Befano, lastnico prodajalne, da bi razveselile Francesca.

Potovanje igrač sledijo mnogim dogodivščinam. Na nekem delu potovanja, so se igrače odločile ločiti med sabo. Tako so razveselile Francesca in številne druge otroke.

Avtor prinaša domiselen in nepričakovan zaplet. Toda glavni dogodki, ki so zaznamovali to knjigo, se zagotovo vrtijo okoli ljubezni do otrok, kateri na poseben dan niso mogli dobiti svojih daril.

Zgodba ima veliko oseb, ki na koncu pridobijo človeške lastnosti. Tako na primer majhen in zvest psiček Kusko na koncu postane najboljši prijatelj in pravi pes. Veliko oseb med zgodbo bralca ganejo do solz, toda tudi isreno nasmejijo.

V knjigi so tudi ilustracije Magde Dulčić, ki nam na bolj natančo prikaže glavne osebe. Tako jih otroci lahko povežejo s tistimi napisanimi in s tistimi, ki nekako živijo v otroških glavah.

Modra puščica obnova

Befanina prodajalna

Na začetku knjige spoznamo Befano, ki je bila skoraj baronica. Imela je čudovito prodajalno igrač, ki ni mogla iti neopaženo mimo niti enemu otroku. Njena izložba je bila vedno osvetljena, da bi otroci lahko uživali v njeni lepoti. Ko je Befana ugotovila, da nekatera igračka ni všeč otrokom, jo je takoj umaknila iz izložbe.

Tistega dne je bilo jutro in Sveti trije kralji. Befana je bila zaposlena celo noč. Namreč v družbi svoje služkinje Tereze je letela na metli, da bi otrokom dostavila darila. Ko sta končno prispeli domov, je Befana prosila Terezo, da ji skuha kamiličin čaj in ga pripravi z pol žličke ruma. Befana se je potopila v knjige in začela brati prispela pisma…

Modra puščica

Befana v družbi svoje služkinje odide v klet, da bi zbrala nove igračke. Vesela je, ker je prepričana, da je rdečokožec (ime je ustvarilo kanadsko pleme, ki so imeli običaj, da se mažejo z rdečo barvo, da je bila njihova koža videti, kot da je rdeča). Poleg tega meni, da je električni vlak, ki ga ima, resnično čaroben. Dala mu je ime, ki si ga zasluži in to je Modra puščica.

Befana je dobro očistila vlak in stojevodja vlaka je tudi videl. Vprašal je vodjo, če so pripravljeni iti. Na peronu je bila četa strelcev pod vodstvom polkovnika. V bližini so bili tudi topovi. Za njimi je bila ravnina, ki jo je prekinila le gora, na kateri so že bili utaborjeni rdečokožci. Glavni med njimi je bil poglavar Srebrno Pero.

Tu je bil tudi avion, v katerem je bil postavljen Sedeči pilot in rdeča kletka, v kateri so bili rumeni kanarčki. Opazilo se je tudi psička Kuska in eno jadrnico, ki je imela tri jambore in njen kapitan je bil Polbradi. Kapitan postaje in kapitan jadrnice sta bila drug na drugega ljubosumna.

Befana je dvignila zaveso in sonce je obsijalo izložbo. Pred izložbo je bilo par žalostnih oči, ki so zdaj delovale še večje. Bile so na široko odprte kot okno. Fantek je bil zelo žalosten in vsakič je bilo možno opaziti tavajočo solzico, ki mu je zdsnila po obrazu.

Francesco

V prodajalno je prišel majhen fantek Monti Francesco di Guiseppe, isti ki je še nekaj časa nazaj jokal pred izložbo. Takoj po vstopu se je obrnil k Begani in ji rekel, da si za darilo želi vlak. Befana mu odgovori, da ima že zapisano to informacijo, toda da ne more dobiti darila, ker njegova mama ni plačala darila že za dve leti nazaj.

Fantek je bil zelo žalosten in je odšel iz trgovine. Ponovno je gledal v izložbo in vsi so lahko slišali, kako je ihtel. Polbradi se je nato samo nasmehnil, ker ni mogel verjeti, da bi lahko nekdo tako jokal zaradi vlaka.

Vodja postaje nima ideje

Naslednji dan je Francesco spet prišel pred izložbo. Znan je bil že med prebivalci izložbe, ki so ga vzljubili. Če bi se zgodilo, da en dan Francesco ne bi mogel priti pred izložbo, bi bili prebivalci že v skrbeh. In tako je bilo iz dneva v dan, iz meseca v mesec. Prebivalci so ugotovili, da je 6. januar.

Prepustite to Kusku

Kusko ima idejo in Srebrno Pero reče vsem, da naj ga poslušajo. Kusko je prišel do ideje, da pripravi Francescu presenečenje. Ker je on pes in lahko najde nekoga po vohanju sledi, se je odločil, da sledi Francescovemu vonju in tako bo našel kraj, kjer živi.

Kmalu so vsi prebivalci sodelovali v živahni razpravi in topniški general jim je rekel, da bo pohod trajal v zaščiti od njegove vojske. Dan, ko bi se pohod začel, je bil dan pred 6. januarjem.

Odhod

Ko so se zmenili, da odidejo na pot, se je pojavil problem. Namreč niso vedeli, kako bodo prišli iz prodajalne. Nato nam avtor predstavi inženirja “Mehanike”, ki je bil zadolžen za to, da se ne more prodreti čez pločevinasto zaveso. Pri tem je pojavi psiček Kusko, ki prebivalcem reče, da se v kleti nahaja luknja skozi katero lahko odidejo.

Toda znova se pojavi problem. Zastavlja se vprašanja, kako se bodo vsi prebivalci spustili po stopnicah v klet.

Odločitev je bila sprejeta s pomočjo Naslednjega pilota, ki bo pripeljal vse tiste, ki ne morejo po stopnicah in ostali bodo šli sami. Kmalu so vsi odšli in zadnji med njimi je bil kolesar akrobat.

Befanina služkinja Tereza je kmalu ugotovila, da ni niti ene igrače in je o tem obvestila Befano. Toda bilo je že prepozno. Inženir “Mehanike” je že zaprl vrata skladišča in so vsi zbežali.

Rumeni medo gred dol na prvi postaji

Ko so se vsi prebivalci izložbe znašli na drugi strani stene, jim je general rekel, da naj gredo vsak na svoje topove, ker je videl sovražnika. Toda kmalu so ugotovili, da gre za fantka, ki je spal v svoji postelji. Vsi so razumel, da gre za revno družino.

Prišli so v bližino postelje in nekatere lutke so se skrile za Rumenim medvedom, ker si še niso opomogle od šola. Opazili so pismo in general ga je prebral na glas. Fantek Giampaolo si je v pismu, ki ga je napisal za Befani, zaželel igračo. Toda ni bilo napisano katero točno igračo si želi.

Rumeni medved se je nato odločil, da bo ostal pri majhnem fantku in kmalu so se poslovili in odšli na pot.

Vznemirjenje na mostu

Kusko je družbi rekel, da morajo iti desno, toda vlak je končal v mlaki vode. Voda je bila zelo globoka in je prihajala vse do njihovih oknov. Inženirju “Mehanike” je nato šinila odlična ideja in to je, da bi on lahko zgradil most iz delov, ki jih je vzel s sabo v svoji škatli.

Polkovnik je dal vse ljudi na razpolago in most je bil skoraj končan. Indijanci in kavboiji so se utaborili na drugi strani obale. Modro Puščico so z žerjavom dvignili in jo postavili na most, toda takoj so opazili nevarnost. V bližini je bila Befana, ki je letela na metli. General je izdal ukaz, da vsi ugasnejo svetilke.

Strojevodja je bil zadolžen za to, da je bil vlak hitro v največji hitrosti, da je prečkal most. Prebivalci so prišli v hišno vežo in v zadnjem času so zaprli vrata, da jih Befana ni opazila. Odločila se je vrniti nazaj v prodajalno.

Pobotanje z lutko Rožo

Lutke so bile v mrzli veži, ki je dišala po sadju. Zagledali so starko, ki je ležala na tleh. Vojak je menil, da starka spi s čudnimi sanji. Nato se je pojavila lutka Roža, ki si je želela ostati poleg starke, da ne bi bila sama. Ostale igrače so se povzpele na vlak in odšle naprej.

Lutka Roža je kmalu zaspala s starko, trdno stisnjena. Zjutraj ju je našel hišnik in kmalu so prišli pogrebniki in odnesli starko, ker je umrla. Eden od pogrebnikov je vzel lutko Rožo za svojo hčerko.

Kip generala

Kusko se je nenadoma ustavil in se začel vrteti v krogu. Ni več mogel vonjati Francescovega vonja. Nato je general vzkliknil, da je nekdo ukradel Francesca, ker se njegov vonj izgubi na sredini ulice. Podal je ukaz vojakom, da naj pripravijo topove in naj bodo v stanju pripravljenosti na ogenj.

Začeli so dajati topove iz vagona, toda oni so izginjali pod snegom. General je bil obupan. Vrgel se je na kolena in začel kopati po snegu, da bi jih našel. Nato je ugotovil, da so bili nad kanalizacijo. General je rekel, da ne more nič več narediti in da je konec njegovega časa. Vsem je povedal, da njegovo življenje nima več smisla, ker nima svojih topov.

Sneg je začel vse bolj močno padati in kmalu je pokopal generala, da je od njega ostal samo kip prekrit s snegom.

V tem času je mačka napadla Rumenega kanarčka, ki je bil zunaj na mrazu. Pri kanarčkih se je nekaj premaknilo in kmalu je bila vzmet prosta in je mačko udarila po nosu. Maček je bil presenečen in se samo žalostno oddaljil, toda kanarček je padel na tla.

Modra Puščica je ostala brez dveh članov. Ko je bil pogreb končan, so odšli naprej. Toda niso vedeli, da je šel mimo človek na kolesu, ki je našel kanarčka. Popravil je vzmet in ga odnesel za darilo svojemu sinu.

Spomenik, ki govori

Sedeči pilot je bil na misiji, da najde Francesba. Letel je in skušal najti sled. Prišel je do enega spomenika, ki mu je rekel, da včasih sledi izginejo na zemlji, ker se fantki radi vozijo na zadnji strani avtomobila. Povedal mu je o fantku, ki je sedel na stopnicah.

Sedeči pilot je bil prepričan, da gre za Francesca. Kusko se je še naprej vrte, da bi našel vonj Francescovih čevljev, ki so bili strgani. Polkovnik pehote se je odločil, da bi lahko praznovali ta dogodek z enim koncertom vojaške glasbe.

Proti cilju

Befana in Tereza sta se po razdelitvi daril vrnile v iskanje za izgubljeno Modro Puščico. Zgodba se vrne na Srebrno Pero, ki je povedal, da so Rdečokožci nekaj slišali. Takoj zatem se je zaslišalo pokanje vej in Tereza je pristala na tleh. Rdečokožci so takoj odšli v akcijo in se vrgli na Terezo, da bi jo ujeli. Svoje sekire so ji zabili v plašč, da se ne bi mogla premikati.

Befana je bila obupana, klicala je Terezo naj se vrne, toda ona se ni mogla premikati. Tereza se je bala lutk, zato se je odločila, da jim da beležko, v kateri so bila zapisana imena otrok, ki niso dobili daril od Befane, ker so bili revni in niso imeli denarja.

Srebrno Pero je pogledal v beležko z imeni in rekel, da bo najprej odšel k Francescu in nato naprej. Vsakdo, ki želi, bo lahko ostal pri Francescu.

Tereza se je medtem vrnila v trgovino in Kusko je tekel vse bolj in bolj. Kmalu je bil prepričan, da je našel hišo, v kateri živi Francesco. Toda, ko so prišli v hišo, so videli, da je prazna.

Srca treh lesenih lutk

Vsi potniki Modre Puščice so bili malo obupani, toda odločili so se, da ne bodo odnehali. Niso razmišljali o vrnitvi v Befanino trgovino, temveč so se odpravili naprej na pot, da bi našli vse otroke iz Terezine beležke. Kusko se je odločil ostati in počakati na Francesca. Tri lesene lutke so bile premražene, zato jim je Rdečko narisal srca, da bi začutile toploto.

Potniki so odšli naprej in pred tem so se poslovili od Kuska, ki se je odločil, da počaka Francesca na hišnem pragu.

Zgodba o Francescu

Nato izvemo vse o žalostnem življenju fantka Francesca. Namreč fantku je umrl oče in z družino se je moral preseliti iz hiše, kjer so živeli. To je razlog, zakaj je bila hiša prazna.

Francesco je bil v šoli pogosto utrujen, ker je moral delati v kinu. Pred tem je prodajal časopis namesto očeta. Pogosto je v kinu ostal pozno v noč, ker je moral po filmu počistiti dvorano, toda nobenemu ni želel povedati ničesar.

Tako je nekega večera po opravljenem delu v kinu odšel proti baraki, kjer je zdaj živel, ko ga je nekdo potegnil na stran. Kmalu je vedel, da gre za lopove.

Eden izmed lopovov mu je rekel, da ni uspel odpreti vrat prodajalne, zato mora iti Francesco tja in jih odpreti od znotraj. Francesco je odšel v prodajalno, toda ni želel odpreti vrat lopovom. Glasno je kričal, da bi priklical pomoč. In pomoč je tudi kmalu prišla. Nočna straža je odpeljala majhnega Francesca v zapor, ker mu niso verjeli, da on ni lopov.

Sedeči pilot vzleti

Motorist je bil ponosen na sebe, ker je vodil lutke in lutke so počasi, ena po eno, ostale pri revnih otrocih iz Terezine beležke. Lutke so prišle do hiše Livije Besozzi.

Vodja postaje je sklenil, da bi tu morala ostati ena od lutk. Ostala je samo ena lutka – Črna lutka, toda oni ni želela ostati sama, brez Sedečega pilota. Tako je na koncu Sedeči pilot ostal s Črno lutko. Na začetku mu ni bila všeč ideja, ker ni želel ostati pri deklici, toda na koncu je sklenil, da mora spodbujati tudi žensko letalstvo.

Polbradi končno jadra

Lutke so se kmalu znašle v hiši Marina Rossija. Polbardi je bil navdušen, ko je zaslišal ime Marino, ker je menil, da ima fantek rad morje in da bi on lahko tu ostal.

Inženir “Mehanike” se je odločil narediti vzpenjačo, da bi Polbradi lahko vstopil. Lutke so bile malo žalostne, ker se morajo ločiti od Polbradega in so mu sledile s pogledom, ko je vstopal v hišo. Vsem je bil zelo všeč in jim je težko, ker bodo ostale brez njega.

Polbradi se je takoj udomačil v hiši in se namestil v lep umivalnik.

Čudežni dogodki škatlice z barvicami

Kmalu na vagonu Modre puščice ni bilo potnikov. Ker so se tudi Indijanci namestili v hišo, na kateri so bila okna prekrita z številnimi stripi o Indijancih. Zdaj so na vlaku ostale samo barvice in vsaka izmed njih je zavzela en del. Prišli so pred hišo fantka Franca, ki ni spal.

V tem delu knjige spoznamo barvice. Zelena ima strica Rumenko in Modri. Oranžna je Rdečkin brat in Vijolična je Rdečkov in Modrin bratranec. Obstaja še veliko različnih razmerij in sorodstev, kot to velja za vse na zemlji.

Franco je rad slikal in želel postati slikar. Zaradi tega razloga so se barvice odločile biti njegovo darilo in mu nekaj narisati. Modri mu je narisal kravo, ki je celo zaživela. Franco se je prav tako odločil nekaj naslikati in je izbor padel na Človečka. Vsaka izmed barvic je nekaj naslikala.

Stražarjeva hišica št. 27

Modra puščica je prišla do stražarjeve hišice. Robertov oče je bil stražar proge in vsi so se z navdušenjem odločili ostati tam. Zadovoljno so opazovali vlake, ko se je zaslišal hrup, nato grmenje. Roberto je odšel pogledati, kaj se dogaja. Hodil je po globokem snegu, ko je zagledal, da so bile tračnice v celoti prekrite s snegom.

Do njega je prišel hiter vlak. Na srečo ga je uspel ustaviti v zadnjem trenutku. Strojevodja je skočil iz lokomotive in izrazil hvaležnost Robertu, ker so bili rešeni pred smrtjo. Vstopil je v hišo, zagledal Modro puščico in bil zelo srečen.

Befana ve, kako se to dela

K Befani je v trgovino prišel nočni stražar, da bi ji povedal, kaj se je točno zgodilo tiste noči, ko je prišlo do vloma. Befana je takoj vedela, da ji je Francesco želel le pomagati, zato je hitro odšla do zapora, bi ga rešila. Pred tem je rekla komisarju, da gre, ker je zaprl nedolžnega fantka.

Ko so Francesca spustili, se je Befana odločila, da mu ponudi delo. Francesco se je želel vrniti domov. Befana se je odločila, da mu pokliče kočijo, da se fantek ne prehladi.

Kusko želi umreti

Kusko je dneve preživljal v veliki žalosti, ker ni vedel, kje je Francesco. Od velike žalosti si je želel, da se vrže pod vlak, toda ljudje so se mu smejali in je iz sramu pobegnil.

V nekem trenutku, brez očitnega razloga, se je Kusko odločil ujeti za kočijo, ki je prihajala in odidi kamorkoli, kjer ga bo ona pripeljala. Kmalu je bil zelo utrujen od držanja in zato je odšel noter. Tam je zagledal Francesca.

Kusko se uči lajati

Takoj, ko je zagledal fantka, je Kusko vedel, da je to fantek Francesco. Kmalu je Francesco postal pravi pes. Celo zalajal je prvič v življenju. Tudi Francesco je bil izjemno vesel zaradi Kuska.

Kaj je to prijatelj

Francesco se je spoprijateljil s Kuskom in celo skupaj sta spala. Odločil se ga je odpeljati v trgovino k Befani na delo. Rekla mu je, da ga lahko pripelje, toda da mora paziti na njega. Kusko se je naučil lajati, da takoj, ko bi nekdo prišel v trgovino, se je postavil na zadnje tačke in v ustih je držal posodico, da bi ljudje lahko dali napitnino za majhneg Francesca. Francesco je ljubil psa in skupaj sta se odločila, da se nikoli ne bosta ločila.

Vrsta dela: otroški fantazijski roman

Tema dela: potovanje igrač iz Befanine izložbe z električnim vlakom Modra Puščica

Čas nastanka: časovno obdobje, daljše od enega leta (zgodba se začne na dan Svetih treh kraljev in se nadaljuje skozi vso leto, ko je Francesco vsak dan opazoval Modro Puščico v Befanini izložbi. Nato znova pride praznik Sveti trije kralji in delo se nadaljuje vse do časa, ko začne Francesco delati pri Befani v trgovini).

Mesto nastnka: nedoločeno (Befanina prodajalna, hiše otrok, zapor, Francescova hiša, Francescova baraka).

Osebe: Kusko, Francesco, Befana, kapitan Polbradi, Modra puščica…

Opis oseb

Modra puščica – lep vlak s tračnicami. Bil je toliko velik, da bi lahko obšel cel trg, ko bi ga sestavil. Imel je dva železniška prehoda, kabino za potnike, vodjo postaje in postajo. Imel je tudi strojevodjo in vlakovodjo z očali. Vlak je končal pri fantku Paolu.

Francesco – desetletni revni fantek, ki je bil v četrtem razredu. Bil je dober in priden, pomagal je očetu prodajati časopis. Vsak dan je odhajal pred Befanino izložbo, da bi gledal Modro Puščico, Toda ni je mogel imeti, ker ni bilo denarja. Oče je delal, kot prodajalec časopisa, toda kmalu je zbolel in je on prodajal časopis namesto njega. Preden je odšel v šolo, je moral poskrbeti še za svoja dva mlajša brata in jima pripraviti zajtrk. Le nekaj dni pred Svetimi tremi kralji mu je umrl oče in takrta se je morala izseliti njegova družina iz hiše in začeti življenje v razpadajoči baraki. Nosil je očeteve strgane čevlje, ker njegova družina ni imela za druge. Ker je bil mladoleten, ni smel prodajati časopisa, zato se je zaposlil v kinu. Toda nikoli ni nobenemu ničesar rekel, ker je bil preveč ponosen. Ko je prišel iz zapora, kjer je bil po krivem, ga je Befana zaposlila v svoji prodajalni.

Kusko – nihče ni nikoli na njega lajal, ker se ga niso bali. Nikoli ni odpiral ust, celo ko je zazehal in nihče ni vedel kateri pasmi pripada. Bil je sramežljiv in dobrosrčen, nikoli ni lajal, ker nikoli ni z nobenim govoril. Če bi govoril, bi takoj zardel. Med celotnim potovanjem nikoli ni želel odnehati od iskanja Francesca. Ko je končno našel fantka, sta postala prijatelja za celo življenje.

Befana – skoraj baronica, toda vsi so jo klicali le Befana. Zaradi tega se ni nikoli jezila, ker je menila, da je treba biti prizanesljiv do tistih, ki ne vedo. Bila je precej skromna in svoji služkinji Terezi ni nikoli želela dati povišico. Nikoli se ni utrudila, vedno je skakala povsod, kot žoga. Bila je izjemno pogumna in neusmiljena. Majhnemu Francescu ni želela dati Modre Puščice, ker je njegova mama ostala dolžna še za dva darila. Poskušala je ujeti igrače, ko so izginile iz njene trgovine, toda to ji ni uspelo. Na koncu je spoznala dobro in tako kot njena dobra babica in se odločila pomagati Francescu, ter ga zaposlila v svoji trgovini.

Kaptan Polbradi – imel je samo pol obraza, ker mu je nekdo pozabil prilepiti drugo polovico. Zato je nenehno skrival golo polovico obraza. Vsi so ga imeli radi, čeprav ni bil preveč prijazen, ves čas je godrnjal. Na potovanju je ostal pri fantku Marinu, ker je sklenil, da če mu je tako ime, da ima rad morje.

Opomba o avtorju

Gianni Rodari se je rodil leta 1920 v mestu Omegna. Italijanski pisatelj je čisto po naključju začel pisati zgodbe za otroke.

Delal je kot novinar v časopisu “unita” in je pisal za tedensko stran za družino. Nato je napisal prve zgodbe in pesmi za otroke, ki jih je pripovedoval svojim učencem, ko je delal kot učitelj v šoli. Tako je v omenjenem časopisu natala rubrika za najmlajše, ki mu je prinesla veliko priljubljenost.

Po letu 1950 se je posvetil pisanju knjiga za otroke in so bile prevedene na številne jezike. Njegova najbolj znana dela so: “Pravljice po telefonu”, “Čipolino”, “Modra puščica”, “Dželsomin v deželi lažnivcev”.

Leta 1970 je prejel najvišjo nagrado za otroško literaturo –  Andersenovo nagrado. 10 let kasneje, leta 1980 umre v Rimu.