Metamorfoze

Rimski pisatelj Publij Ovidij Naso se je rodil leta 43 pred našim štetjem v plemiški družini. Po študiju retorike v Rimu, Grčiji in Mali Aziji se je odločil posvetiti književnemu delu. Kmalu postane najbolj slaven pesnik Rima, toda v drugem letu po Kristusu je izgnan iz Rima, iz neznanih razlogov vse do danes.

Ovidijevo ustvarjalnost je običajno kronološko razdeljeno na tri faze: ljubezenska poezija, mitološki spevi in verzi iz izgnanstva. Mitološki ep “Metamorfoze” spada v srednjo fazo Ovidijevega ustvarjanja in napisan je v heksametrih iz 11.995 verzov. Kronološko se obdelujejo preobrazbe v starodavne mite. Skupno je 246 mitoloških zgodb, izmed katerih so najbolj znane: Apolon in Dafna, Narcis in Jeka, Orfej in Euridika, Piram in Tizba, Venera in Adonis.

Pri Ovidiju premikanje skozi delo ni pravilno linijsko, temveč postrani. Opisujejo se preobrazbe, ki so pozročile naklonjenost ali jezo bogov, človeško ljubezen in poželenje, preudarnost in malomarnost. Petnajsto knjigo epa lahko v grobem razdelimo na tri enote 5 pesnitev in to v: dobi bogov, junakov in zgodovine.

Znotraj vsake pesnitve mitov se prekrivajo, reflektne lastnosti osebnosti bogov in ljudi. Vse oblike človeške nepremišljenosti se kaznujejo. Bogovi spreminjajo svojo obliko do lastne volje, da bi dosegli posameznikovo željo ali lastno, toda ljudje spreminjajo oblike do kazni ali božji milosti. Oholost in aroganca, prav tako nikoli ne ostaneta nekaznovana. Pogosto življenjske situacije, katerim so podvrženi junaki in junakinje obdelujejo groteskno in patetično.

Metamorfoze obnova

Prva pesnitev

Ovidij skliče vse bogove, da mu pomagajo. Po stoiškem nauku opisuje genezo sveta, ki je bil na začetku kaos, preden se je preoblikoval v štiri elemente: v zemljo, morje, zrak in nebo. Vsak izmed teh elementov je dobil drugačne prebivalce. Iz božanskega semena je nato oblikoval človeka. Najprej je bila zlata doba, čas zvestobe in pravičnosti. Niso bili potrebni zakoni. Človek je bil ponižen do Boga. Ljudstva so živela mirno in niso imeli vojsk. Imeli so dovolj hrane in prevladovala je večna pomlad. Ko je bil Saturn odstavljen iz prestola in vržen v podzemni svet, se je začela doba boga Jupitera, ki se imenuje tudi srebrna doba. Nekdanjo pomlad je Jupiter skrajšal za eno leto in jo razdelil v štiri letne čase. Potem je prišlo tretje obdobje brona, ko so bili ljudje besni, pripravljeni za boj. Železna doba je bila naslednja. Zvestoba je izginila, ni bilo niti sramu niti resnice, ter na njihovo mesto pridejo prevare, goljufije in želja po bogastvu. Iskal se je zaklad v zemlji, ki je med ljudmi povzročil vojno. Krvavo zemljo je zapustila Astreja, boginja pravičnosti.

Velikani so želeli priti do Jupiterovega cesarstva, zato so nakopičili več gor, eno na drugo, da bi prišli do njegovega cesarstva, toda Jupiter jih premaga in pokoplje pred gorami, katere so zlagali. Iz krvi Velikanov, ki jih je Jupiter ubil, ko so se vzpenjali proti Olimpu, se je rodilo novo, zlobno človeštvo. Iz krvi velikanov je nastal Likaon, brezbožen kot tudi druge človeške vrste iz istega izvora. Zato se Jupiter na splošno odloči potopiti vse živo na zemlji, saj je že pred tem brezbožnega Likaona spremenil v volka. Do Jupitra je večina povečala jezo, medtem ko so se ostali bogovi po dolžnosti odločili, da ostanejo z njim, toda vsem je bilo žal, ker bo izumrla človeška vrsta. Najprej je mislil razpršiti strele po zemlji, toda spomnil se je usode za katero, če bo zemlja izgorela, bo izgorelo tudi morje in se bodo zažgali nebeški dvori. Zato Jupiter izbere drugačno kazen. Spustil bo dež iz vseh nebes in ljudi potopil.

Tu sam Jupiter zapre severni veter in druge vetrove v jamo Akvilona, ter spusti na svobodo Noto, južni veter, ki prinaša dež. Jeznemu Jupitru niso bila dovolj nebesa, zato mu na pomoč pride brat Neptun, gospodar sinjega morja in ostalih voda. Od vseh ljudi sta se le Deuklalion in Pira rešila, tako da sta pristala z ladjo na gori Parnasi. Odločila sta se moliti za božanstvo in v svetovni prerokbi poiskati pomoč. Vprašala sta boginjo Temido, kako nadomestiti izgubo naroda na propadajočem svetu. V skladu z navodili sta sklenila, da je zemlja velika mati in kamenje po njenem telesu so kosti, ter njih je treba vreči za zaledje. Iz tega kamenja bodo nastali novi ljudje.

Zemlja je rodila, med drugim tudi ostale živali, tako da sta se z njo pomešala vlaga in toplina. Toda rodila je tudi zmaja Pitona, ki ga je Apolon ubil in za spomin na to priložnost je ustanovil pitičke igre v katerih mladi moški tekmujejo v rokoborbi ali v dirki, da premagajo drugega. V teh igrah so zmagovalce nagrajevali sprva z hrastovim vencem, ker takrat lovorja še ni bilo.

Nato se pripoveduje o prvi erotični metamorfozi o Dafni, ki je zbežala iz ljubezni Apolona, vse dokler jo njen oče Penej na njeno prošnjo ne spremeni v lovor. Apolon ponosen, ker je premagal zmaja vpraša Kupida, kaj tako neustrašnemu mladeniču pomeni junaško orožje. On se razjezi in potegne dve streli. Prva je bila zlata in ostra, ter druga z luknjo, ki je v sebi imela svinec. S prvo strelo Kupid zadane Nimfo in z drugo Apolona. Ker je Apolon nenehno hrepenel po njeni ljubezni je Nimfa med bežanjem izrekla kletev, da se spremeni v drevo, toda Apolon jo je tudi takšno ljubil in jo naredil za slaven lovor, s katerim se je vedno okrasil, ko je zmagal.

Potem so se zbrali rečni bogovi pri Peneju, da ga potolažijo. Le Inah ni prišel, ker je žaloval za hčerko Ijo, ki se je izgubila. Junona Saturnova hčerka je slutila, da jo Jupiter vara in ga je želela razkriti. Toda, ker je Jupiter začutil njen prihod, jo je spremenil v kravo, toda kravo je nato moral predati ljubosumni ženi. Junona, ki se boji kraje, jo je izročila vedno budnem Argu, da jo pazi. Arg je imel sto oči po celi glavi in izmed teh oči sta vedno izmenično spala dva. Ija se je poskušala pritožiti Argu, toda iz njenih ust je prišlo le tuljenje. Bilo ji je hudo in bala se je svojega glasu. Na hrib je prišla k svojemu očetu in odšla z njim. Inah ju je na koncu prepoznal, toda Arg ju je ločil. Jupiter, ki je videl toliko težav je poklical Merkurja in mu rekel, da ubije Arga, ker mu je povedal zgodbo o nimfi Siringi, ki je zbežala pred Panom in se spremenila v trst, toda Pan je iz trsta izdelal piščal. Ko je Arg zaspal mu je Merkur odsekal glavo in Junona je presadila njegove oči v pavov rep. Rešena Ija še naprej trpi zaradi Juninega sovraštva, vse dokler ne pride do Nilove obale. Tu se ji ponovno vrne človeško obliko, saj je Jupiter molil za Junono in nato rodi sina Epafa, ki so ga Egipčani častili kot boga. Nato se prepirata Epaf in Featon, sin Febov o njunem izvoru.

Druga pesnitev

Ker je Epaf očital Featonu, da ni božanskega porekla je Featon odšel po nasvetu svoje mame Klimene v dvorišče svojega očeta Feba in ga prosil, da podpiše očetovstvo. Zaradi prisege, s katero se je obvezal njegov oče, mu usliši prošnjo, čeprav ga opozori, da je to kar si želi zelo nevarno in si s tem svojim neznanjem lahko nakopiči smrtno obsodbo. Opozoril ga je, če bo previsoko zašel, bo z vozom zažgal nebeške dvore in tudi prenizko zemljo. Featon se povzpne na voz in veselo drži vajeti v rokah. Zahvali se očetu, toda oče se tega ne veseli. Nesrečni Featon ni mogel držati vajeti konjev Piroenta, Eona, Etona in Flegonta. Obžaluje, ker je izvedel za svoje rodstvo in izreče opravičilo očetu. Sončni konji so se približali zemlji, tako da je vse zagorelo na zemlji. Da bi rešil svet je Jupiter s strelo ubil Featona in zrušil se je v reko Eridan.

Ker je bil njegov oče zelo žalosten, je bil brez sonca po cele dneve. Svetil je le ogenj in v tem zlu je bila takrat korist. Za Featonom na njegovem grobu žalujejo njegove sestre Helijade, vse dokler se niso spremenile v smreke in sorodnik Kiknos, ki se je spremenil v laboda. Žalostnega očeta Jupitra komaj pregovori, da znova vzame v roke vajeti sončnih konj. Jupiter je nato obšel svet, da vidi, koliko je poškodovan od ognja in nato Arkadiji vrne njene vode in gozd. Opazil je nato Dijano Kalisto, ki ji je Jupiter obljubil obličje. Dijana izžene Kalisto od sebe. Kalista je rodila Jupitru sina Arkada in Junona jo je nato spremenila v medvedko, katero je rojeni sin v lovu ubil. Nato Jupiter Kalisto in sina spremeni v zvezde in Junona prosi Okeana ter Tetido, da te zvezde – velika in medvedka, ter njena pazi, da nikoli ne padejo v morje, ker so okužene z nečistovanjem in se ne smejo kopati v čisti vodi. Junona se nato na nebo vrne z vozom, v katerega so vpreženi pavi. Pavi so s tem dobili novo obličje, ker je Junona v njihovo perje presadila Argove oči.

Tako je šele pred kratkim novo obličje dobil tudi krokar, ki je do takrat imel belo perje. Apolonu je rekel za prešuštvo njegove Koronide. Apolon jo ustreli s strelo in svojega sina Eskulapija izvleče iz njenega telesa in ga preda Hironu, da ga vzgaja. Toda krokar, ki je upal za nagrado, da se spremeni v črno ptico je tako tudi krokarja doletela kazen, ker ni želel poslušati vrano, ki mu je povedala, da je ona postala ptica, ker je očitala Minervi, da ni bila tiho. Njeno mesto je prevzela Niktimena, toda tudi njo je doletela kazen, ker je prešuštva z očetom in se spremenila v sovo. Eskulapijo vzame Okiroa, hči Hironova in Jupiter jo zato spremeni v kobilo.

Oče Hiron je zaman klical na pomoč Apolona, ker je zaljubljeni bog takrat pasel svojo čredo v Elidi. Ker je bil zaljubljen je pozabil tudi svoje vole. To nezgodo izkoristi Merkurij, zato izžene njegovo čredo. To je videl starec Bat. Ko se je Merkur s skušnjavo prepričal, da bi ga Bat kljub obljubi izdal, ga spremeni v kremen. Merkur odide iz Elide v Atiko na dvorec Kekropov, ker ljubi Herso, Kerkropovo hčerko. Za veliko nagrado mu ponudi svojo pomoč sestra Hersina, Aglaura, toda Minerva jo želi kaznovati zaradi radovednosti, ker je razkrila skrivnost Erihotniju, zato pošlje nad njo Zavist, zaradi katere Aglaura tudi začne odvračati pozornost Merkurju od svoje sestre. Merkur jo zato spremeni v kamen. Merkur je odšel na nebo in dobil ukaz od Jupitra, ki se je zaljubl v Evropo, hči kralja Sidonskega Agenora, da Agenorovo čredo nažene k morski obali. Jupiter se nato spremeni v bika in Evropa ga hrani s cvetjem, da bi se mu približala, ter v igri je sedla na njegov hrbet. Jupiter jo pripelje čez morje na otok Kreto.

Tretja pesnitev

Ko Jupiter pride na Kreto, pove Evropi kdo je. Agenor ukaže sinu Kadmu, da naj gre poiskat sestro in da naj se ne vrne vse dokler je ne najde. Kadmo zaman obišče zemljo in ljudstva, zato se na koncu odloči vprašati Apolonovo prerokbo, kje bi se lahko za vedno naselil. Dobil je odgovor naj sledi kravi, ki jo bo srečal med potjo in tam, kjer se ona vleže, naj ustvari mesto. Tako je prišel v kraj Tebe. Sredi gozda je bila jama z vejami in grmičevjem, ter v jami se je skrival zmaj. Ubil je zmaja in po Minervinem predlogu je posadil njegove zobe iz katerih so poskočili velikani. Velikani so med sabo začeli boj, vse dokler jih ni preostalo le pet živih in njim je Kadmo zgradil Tebe.

S svojim ljudstvom Kadmo ni imel veliko sreče. Njegovega vnuka Akteona je Dijana spremenila v jelena, ker jo je po nesreči ujel, ko se je kopala in nato so ga lastni psi raztrgali. Kadmova hči Semela je Jupitrova ljubica, zato jo je ljubosumna Junona prevzela obliko njene varuške Beore. Pregovori jo, da naj se prikaže v tej obliki, v kateri pride k Junoni. Jupiter jo naznane kot gromnica in ona izgori zaradi strel. Bakha, ki je bil v njenem telesu, ga je Jupiter izvlekel in vgradil v svoje bedro. Ko se je drugič rodil, ga je predal vzgoji tete in nato Nisejskim Nimfam. V tem času se je Jupiter kregal z Junono, če je sla večja v žensko ali moškega. Odločita se vprašati Tiresija, ki je bil za sedem let spremenjen v žensko. Tiresija je rekel, da je sla večja v žensko. Junona je nato ugrabila vid, toda Jupiter mu je podaril dar prerokovanja. Njegova prva prerokba se je uresničila na Narcisu, ki prezira vsa dekleta in tudi Nimfo Eho, ki se od praznih želja spreminja v kamen, v katerem le glas še vedno živi. Izhaja kot odmev. Toda Narcisa je dohitela kazen, ker ko je zagledal svoj odsev obraza v izvoru vode, se je zaljubil v samega sebe in iz te ljubezni ni popolnoma izginil, ter se spremenil v cvet, s čimer ga je dosegla kazen.

Pentej, tebanski kralj kljub prerokbi ne upošteva opozorila vidca Tiresije. Ni želel priznati Bakhovo božanstvo, čeprav je njegova mati Agava in celotno tebansko ljudstvo spoštovalo to božanstvo. Pentej se je odločil uloviti Bakha in ga vrgel v ječo, toda ujet ni bil bog, ampak eden izmed njegovih spremljevalcev. Spremljevalec je Penteju pripovedoval, da je Bakho Tirenske čolnarje spremenil v delfine, ko so ga želeli oropati. Pentej ukaže, da se Bakhove spremljevalce premaga, toda v obrazu spremljevalca se je skrival sam bog, ki se je rešil. Na gori Kiteroni ženske in med njimi tudi njegova mama Agava, praznujejo novega boga. Ker se je Pentej sam odločil oditi na goro, so ga one prebodle v divjem vedenju, misleče da je prašič. Od takrat se je Bakhovo božanstvo priznavalo v Tebah.

Četrta pesnitev

Minija, hči Alkitoja ne verjame v Bakhove praznike. Meni, da on ni Jupitrov sin. Hudobijo z njim delijo njene sestre. Na dan, posvečen Bakhu in njegovemu kultu Minija, njene setre in služkinje ostanejo doma, predejo in tkejo, ter so zaposlene z pripovedovanjem. Pripovedujejo zgodbo o ljubezni Pirama in Tizbe. Piram je storil samomor v mnenju, da je Tizbo napadla levinja. Sviloprejka je posledica spremenjene barve, ker je bil poškrpljen s Piramovo krvjo. Ko je prišla Tizba in zagledala Pirama, je prav tako storila samomor in prosila njune očete, da sta skupaj pokopana, ker ju je ljubezen s smrtjo združila. Levkonoja takrat začne pripovedovati drugo zgodbo o Martovi ljubezni z Venero, katera je Apolona, ker ju je izdal, kaznuje z nesrečno ljubeznijo. Apolon, da bi se približal svoji ljubezni Levkonji vzame podobo Evrinome, njene mame. Toda Apolona je izdala Klitija, njegova prejšnja ljubica, zaradi tega je Orham svojo hčer živo zakopal v zemljo. Iz njenega groba je zrastlo kadilo in zavidljivo Klitijo Apolon spremeni v modro sončnico. Alkitoja, najstarejša od Minijevih hčera, pove še zgodbo o mladeniču Hermafroditu, ki se je z Nimfo Salmakido združil v eno telo.

Medtem, ko so pripovedovale zgodbe, se je približala Bakhova procesija in hčerke so se spremenile v netopirje. Agava, mama Pneteja se veseli njihove kazni, toda do nje pridejo žalostne novice. Junona ne more sprejeti, da Bakho, sin njene nasprotnice dobiva toliko moči in spoštovanja. Nato se želi maščevati Semelinenemu rodu in pošlje Tisifona na Ino in Atamasa, njenega moža. V blaznosti Atamas ubije lastnega sina Learha in Ina z drugim sinom Melikertom išče rešitev v morskih valovih. Neptun na Venerino prošnjo naredi Ino in njenega sina za morsko božanstvo. Medtem, ko so Inine služkinje žalovale za gospodarico, so se spremenile v kamenje in nekatere so postale ptice. Kadmo z ženo Harmonijo žaluje za Ino, zato odide iz Tebe v Ilirijo, kjer se oba spremenita v kače.

Od Bakhovih nasprotnikov je ostal živ le Akrisije, kralj v Argosi in Persejov dedek, ki je obglavil glavo Gorgoni (Meduzi). Pri bežanju z Meduzino glavo pride Persej do kralja Atlasa in ga prosi za zavetje. Ko ga Atlas zavrne, mu pokaže Meduzino glavo in Atlas se spremeni v goro. Ko je prišel v Etiopijo je Persej osvobodil Andromedo, hči Kefejevo, ki je bila priklenjena na skalo in izpostavljena kot hrana za morske pošasti. Ko je premagal zver je položil Meduzino glavo na travo in iz trave so nastale korale. Persej se poroči z Andromedo in pri svadbi ga gostje prosijo, da jim pove, kako je premagal Gorgono. Iz njegove krvi je nastal krilati konj Pegas in njegov brat Hrisaor.

Peta pesnitev

Andromedina poroka z Persejem je razjezila njenega strica Fineja, kateremu je dala obljubo pred Persejevim prihodom. V času poročnega slavja pride Finej s svojo vojsko nad Persejem, toda Persej ga premaga v bitki. Nekatere njegove vojake spremeni v kamenje z Meduzino glavo. Pri prihodu z Andromedo domov je na isti način kaznoval Preta, ki je pregnal svojega brata Akrsija, Persejevega dedka in Polidekta, vladarja otoka Serifa, kateri je s svojimi ljubezenskimi ponudbami dolgočasil njegovo mamo Danajo. Ko je Persej srečno prišel domov, Minerva njegova zvesta prijateljica odide od njega na goro Helikon, da bi videla novo vrelišče Hipokreno, ki je nastala iz Pegasovega kopita. Tu so jo pričakale Muze in so ji povedale različne zgodbe, ter se združile z zlobneži.

Prva Muza govori o Pireneju, ki je želel posiljevati Muze, toda rešile so se, ker mu tega med letom ni uspelo. Ko je Muza končala svojo zgodbo je priletelo devet srak. Minerva je ugotovila, da so vse srake hčerke Pijera, kralja Makedonije in v srake so se spremenile, ker so z Muzami tekmovale v petju. Ko so bile poražene, so preklele zmagovalce. Med tekmovanjem so pevke s pesmijo govorile različne zgodbe izmed katerih je bila najbolj obsežna tista o Cererinem tavanju in Prosperovi nesreči, zaradi česar jih poje Muza Kaliopa.

Šesta pesnitev

Ker se je Minerva zgledovala po vzoru Muz, se je odločila ona vzeti obliko starke in se pomeriti v tkanju z Arahno, ki je bila zelo dobra pri tem delu in na to je bila ponosna. Med tekmovanjem sta izdelovale različne slike in Arahninemu delu se ni moglo ugovarjati, vse dokler Minerva ni videla, kako njene slike žalijo bogove, zato ji raztrga tkanino. Arahna se iz žalosti in sramote obesi in boginja jo spremeni v pajka. Kazen, ki je doletela Arahno ni ustrašila Niobo, hčerko Tantalovo in ženo tebanskega kralja Amfiona, temveč ona še naprej nadaljuje z zasmehovanjem Latone, ker je rodila le dva otroka in ona se je hvalila s številnostjo svojih otrok in njihove lepote. Apolon je zato ubil sedem njenih sinov in Diani enako številno njenih hčerk. Amfion se je iz žalosti sam ubil, Nioba pa se je spremenila v skalo na gori Sipila, katera se nenehno zmanjšuje.

Ljudje so bili opozorjeni, ko so videli, kakšno kazen je doletela Niobo. Likijski vaščani so bili kaznovani, ker so Latoni preprečili pitje vode, ko je tavala z dvema otrokoma po svetu. Niobino nesrečo objokuje Pelop, njen brat. Vsi prihajajo k njemu, da bi ga potešili, le Atenci ne, ker jih skrbi kralj Terej, kralj Trakije. Tereje je oskrunil Filomelo, sestro svoje žene Prokne in da ga ne bi izdala, ji je odrezal jezik. Filomela je nesrečo pokazala Prokni, tako da je v krpo vtkala črke. Prokna je zaradi tega najprej osvobodila sestro, skrito v gozdu. Ko je Terej to izvedel, je želel z mečem razsekati Prokno in Filomelo. Onidve pobegneta. V času bega se Filomela spremeni v ptico in Prokna v lastovko. Terej, ki ju je preganjal se spremeni v jastreba. Ko je Pandion, oče Prokne in Filomele izvedel, da sta njuni hčerki v težavah, je umrl od žalosti. Po njem je kralj v Atenah postal Erehtej. Njegova hči Oritija se je poročila z Borejem, bogom vetra in rodila mu je dvojčka Kalaisa in Zeta, ki so skupaj z Minijci spremljali Jasona v Kolhidu.

Sedma pesnitev

Jason je s prijatelji prišel v Kolhido. Zlato runo, ki jo je on želel imeti, je pazil vedno buden zmaj. Na srečo se je v njega zaljubila Medej, hči kralja Aeta. Ko ji je Jason obljubil, da jo bo vzel za ženo, mu pomaga premagati vse ovire in on z Medejo in zlato runo odpluje srečno nazaj v Tesalijo. Medeja je čarovnica, zaradi tega jo Jason prosi, da ob vrnitvi podaljša življenje njegovemu očetu Ezonu, ter ona mu ob vrnitvi vrne mladost. Pomlajevanje je Medeja obljubila tudi Peliji, nevernemu stricu od Jasona, tako da je pred njegovimi hčerkami za ta primer zaklala ovna in nato ga je spet oživela in pomladila. Hčerke so ji verjele, zato zakoljejo svojega očeta, toda Medeja ga ni želela oživeti.

Potem Medeja obišče na zmajski vpregi različna mesta in pride v Korint, kjer ubije svojo nasprotnico in otroke. Nato odide v Atene, da bi se poročila s kraljem Egejem. Proti Egeju se je nekaj časa boril Minos, kretski kralj. Medeja je že pred tem želela zastrupiti Teseja. Minos se je želel maščevati Atencem, zaradi umora sina Ardrogeja. Oni pošljejo Kefala, da poišče pomoč pri kralju Eaka na Eginu. Eak jim je pripravljen pomagati in pripoveduje Kefalu, da je njegovo ljudstvo v celoti postalo polno bolno, ker mu je Junona nekdanje ljudstvo uničila s kugo. Kefal pove to Foku, sinu Eakovu, ki je presenečen nad njegovim lovskim kopjem iz nenavadnega lesa, ter kako je prišel do tega kopja in da je z njim nehote ubil svojo ženo Prokrijo, ker je mislil, da je jelen. Eak zgovorno pove o kugi na otoku Egini.

Osma pesnitev

Medtem, ko je Kefal z vojsko katero je dobil od Eaka hitel domov, Minos pripravlja neurje nad mestom Alkatoa (Megaro). Alkatoa je tesno združena z Atenami, ker je kralj Nis, sin atenskega kralja Pandiona in Egejev brat. Skila, Nisova hči izda mesto, ker se je zaljubila v Mina in mu predala vijolično dlako iz glave svojega očeta. Skila se spremeni v ptico Ciris in Nis v morskega orla, zato jo začne preganjati. Po vojnem pohodu se Minos vrne na Kreto in zapre Minotavra v Labirint. Njega je rodila njegova žena Pasifaja. Kot žrtev pokore za umor Androgeja, Atenci pošljejo Minotavru vsakih devet let sedem svojih sinov in hčerk, vse dokler Minotavra ni premagal Tesej, kateremu je pri tem pomagala Minova hči Arijadna.

Tezej se je vrnil z Arijadno domov, toda na poti jo je na skrivaj pustil na otoku Naksu. Bakho se jo je usmilil in jo vzel za ženo, tako da je presadil njen dekliški venec med zvezde. Dedal, ki je zgradil Labirint je želel na skrivaj pobegniti s sinom Ikarom iz Krete, zaradi tega je naredil sebi in sinu krila, toda Ikar je padel v morje. Dedalovi nesreči se je veselil Perdiks, ki ga je Dedal zaradi ljubosumja pahnil iz Akropole v Atenah, toda Minerva ga je spremenila v ptico z istim imenom. Ker je Tezej ubil Minotavra, se je razširila beseda o njem in ga je na pomoč poklical kralj Etolije Enej.

Na njegovo zemljo je Dijana poslala strašnega merjasca, ker je mimo nje šel, kot primer žrtve. Enejev sin Meleagar v lovu pogubi merjasca, toda nagrado za to je vseeno prepustil Atalanti, ker je ona prva ranila merjasca. Vendar njegovi strici niso sprejeli darila in v prepiru ubije Meleagar. Da bi maščevala smrt svojega brata Alteja, mama Meleagrova vrže v ogenj hlod od katerega je bilo odvisno življenje Meleagrovo. Mama vseeno ni mogla preboleti smrti, zato se sama ubije in sestre se iz žalosti spremenijo v ptice. Ob vrnitvi iz lova se Tezej spusti k rečnemu bogu Aheloju in si ogleduje Ehinadske otoke. V Ehinadske otoke so se spremenile Najade, natančno pet izmed njih, ker so prezirale Aheloja. Neptun je na isti način spremenil v otok Perimelo, Hipodamasovo hčer. Takšne dogodke potrjuje Leleg, eden izmed lovcev, z zgodbo, kako je Jupiter spremenil pobožna starca Filemona in Baukida v drevesa in njuno hišo v tempelj. Po Tezejevi želji pripoveduje Ahelu, kakšne težave so vse utrpeli Protej, Mestra in on sam.

Deveta pesnitev

Aheloj pripoveduje, kako se je boril s Herkulom, zaradi Dejanire, Enejeve hčerke in kako se je zaradi tega spremenil v bika, saj se je zavedal, da je slabši od svojega nasprotnika, toda ob nepravem času, ker mu je Herkul raztrgal rog. Aheloj je tolažbo dobil tako, ker je bolje naredil kot Kentavrin Nes, ki ga je Herkul premagal, ker je želel ugrabiti Dejaniru. Ko je umiral je predal Nes Dejaniri svojo obleko prepojeno z zastrupljeno krvjo. Ta oblačila je Dejanira poslala nezvestemu Herkulu, ko je slišala, da je on svojo ljubezen daroval Joli, hčerki Eurita, kralja mesta Ehalije. Obleko je Herkulu prinesel služabnik Liha. Ko jo je Herkul oblekel je ogorčen zaradi strupa in v jezi vrgel nedolžnega Liha v morje. Bogovi so Liha spremenili v steno. Zaradi tega je Herkul odšel na hrib Eto in se tam sežgal na grmadi. Jupiter ga je prenesel v nebo.

Alkmena žaluje za sinom Herkulom in mu govori o svoji snahi Joli, kako se je Herkul rodil in kako se je s to nezgodo njena služkinja Galantida spremenila v lisico. Jola pripoveduje svoji tašči, da se je njena sestra Driopa spremenila v lotosov drevo, ko je odtrgala vejo lotosa. Medtem, ko govorita pride k njima Jilaj, sin Ifikla, brata Herkula, katerega je Heba pomladila po Herkulovi želji. Tudi ostali bogovi so želeli, da njihovi ljubljeni postanejo znova mladi, toda Jupiter jih je opozoril, da je vse odvisno od usode, kdo se lahko pomladi, ker je tudi Jupiter želel, da se pomladi Eaka, Radamanta in Minojo, toda usoda jim tega ni dopuščala. Pred Minojem je enkrat bežal Milet. Ko je prišel v Azijo, sta se mu rodila dva otroka Biblida in Kauno. Biblida se je zaljubila v brata in iz žalosti se je spremenila v vrelo. Biblidina nesreča je bila vsem nenavadna, da se ob istem času dekle Ifija na svoj poročni dan ni spremenila v fanta.

Deseta pesnitev

Ifijine poroke poroke se je udeležil tudi bog Himenej, ki se je kmlau napotil k Orfeju, toda s sabo je prinesel slabo srečo, ker je Euridka, Orfejeva žena umrla kmalu po poroki. Orfej odide v podzemni svet, da bi prosil od Dita svojo ženo. Dit mu jo vrne, toda pod pogojem, da se ne obrne k Euridiki, ki mu bo sledila vse dokler se ne vrne na zgornji svet. Orfej se je obrnil in drugič je izgubil Euridiko. Orfej ni več ljubil žensk, temveč se je ljubil s fanti. Ko je enkrat igral in pel na nekem hribu, so se okoli njega zbrale živali in drevesa, vključno s cipresami, ki so nastale od mladih Kiparisov. Z zbranimi drevesi in zveri je Orfej prepeval raznorazne pesmi o fantih, ki so postali ljubimci bogov in od dekletih, ki so bile uničene zaradi nedovoljene ljubezni.

Fanta Frižanina Ganimeda je Jupiter ljubil in ga je ugrabil tako, da ga je spremenil v orla. Apolonov ljubimec Hijakint je umrl pri igri diska in Apolon ga ni mogel več oživeti, zato ga je spremenil v cvet z istim imenom. Zaradi Hijakinta je prišel na slab glas otok Kipar, toda osramotile so ga tudi Propetide, ki so svojo ljubezen prodale za denar, vse dokler se niso spremenile v kremen. Pigmalion, ki se je seznanil z zlom v njih, se ni želel več poročiti, temveč je naredil čudovit kip iz slonove kosti, v katerega se je zaljubil. Pigmalion je prosil Venero, da podari njegovemu kipu življenje in on dobi skupaj s svojo ženo hčerko Pafo.

Kinirina hčerka Mira se je zaljubila v svojega očeta. S pomočjo svoje varuške se mu je približala ponoči. Ko je Kinira pri svetlobi ugotovil, da se je v temi ljubil s svojo hčerko, jo je želel ubiti z mečem, toda ona je pobegnila. Tavala je okrog, vse dokler bogovi niso uslišali njeno molitev in jo spremenili v Mirino drevo. Iz drevesa se je rodil otrok Kinire in njegove hčerke. To je bil lepi fantek Adonis, Venerin ljubimec. Adonis je bil strasten lovec. Venera se je bala, da se ne bo poškodoval pri lovu na leve, zato mu pripoveduje o tem, kako so nastali. Atalanti je jasnovidki svetovala, da se ne poroči. Ona je od vseh svojih snubcev zato zahtevala, da z njo skušajo tekmovati na dirki in vsakega je premagala. Hipomen pa jo je vseeno prehitel, ker ga je Venera naučila, kako prelisičiti Atalanto, toda Hipomen se je po zmagi pozabil zahvaliti Veneri, zato ga je boginja spodbudila, da s svojo ljubeznijo oskrune tempelj Kibelin. Potem je njega in Atalanto spremenila v leva. Adonis ni želel poslušati Venerino opozorilo, zato ga je raztrgal prašič, toda njegova kri se je spremenila v rdeče rože.

Enajsta pesnitev

Tračke ženske, ki so praznovale Bahkovo slovesnot, v blaznosti ubijejo Orfeja. Kmalu jih doleti kazen, zato se spremenijo v drevesa. Njegov glavo so valovi odnesli v Metimno na otok Lezbos in tu jo je ena kača želela pogoltniti, toda Apolon spremeni Orfejevo glavo v kamen. Bakho se zaradi Orfejeve smrti razjezi na Tračane in odide v Frifijo. Njegovega spremljevalca, vinjenega Silena so ujeli Frižani, toda Mida njihov kralj, ga je pripeljal nazaj Bakhu. Bakbo je obljubil Midi za nagrado kar koli si želi. Mida si zaželi, da se vse česar se dotakne spremeni v zlato. Ko mu je bog končno izpolnil željo, mu preti smrt zaradi lakote in žeje. Zato se je Bakho odločil, da ga odveže od nevarnega dara, tako da mu je rekel naj se okopa v reki Paktoli. Takrat se pesek te reke spremeni v zlato.

Mido kmalu doseže druga težava. Pan in Apolon sta ga poklicala, da presodi, kdo od izmed njiju bolje igra. Ko je on napačno presodil zmago Panu, je Apolon spremenil njegova ušsa v oslovske. Mida je skušal skrbno paziti, da prikrije svoje oslovska ušesa, toda opazil ga je eden izmed njegovih služabnikov. Ker on ni smel na glas povedati, kar je videl, mu skoplje jamo v zemlji in njej pove skrivnost. Iz zemlje zrastel trs, ki je od tresenja zaradi vetra ponavljal besede služabnikove. Ko je kaznoval Mido, je Apolon prevzel človeško obliko in skupaj z Neptunom je zgradil Laomedonu trojanske zidove. Laomedin ni želel dati obljubljeno plačilo, zaradi tega je Neptun poplavil trojansko zemljo in poslal pošast, ki naj bi požrla Hesiono, Laomedonovo hčerko.

Hesino je rešil Herkul, toda njega je Laomedon za nagrado prevaral. Herkul osvoji Trojo in da svojemu pomočniku Telamonu Hesino za ženo. Pelej se je že pred tem poročil s Tetido, ki se je dolgo časa trudila prevzeti različne oblike, vse dokler jo on na koncu ni prelisičil s Protejevo pomočjo. Peleju je Tetida rodila Ahila in je bil srečen, da ni z bratom Telamonom ubil brata Foka in onadva sta skupaj zbežala iz domovine. Telamon je našel novo prestolnico na Salamini. Pelej je prišel v Trahin v Tesaliji, na dvor kralj Keika. Keik mu pripoveduje kako je hčerka njegovega brata Hiona ubila Dijana in Dedalion se je zaradi žalosti pahnil čez skale in Apolon ga je spremenil v jastreba.

Medtem, ko Keik pripoveduje, pride novica, da je volk raztrgal čredo, ki jo je imel Pelej. Pelej je ugotovil, da se mu s tem maščuje Psamata, Fokova mama in ga prosi za odpuščanje. Za njega se potegne njegova žena Tetida, zato mu Psamata oprosti in volka spremeni v kamen. Peleja je zločinov očistil Akast iz Jolka. Keik sam obtiči na morju medtem, ko potuje do Apolonovega preročišča v Klaro. Alkiona njegova žena je v sanjah videla, kako se on utaplja, zaradi tega odide iskati njegovo telo. Ko ga je opazila v vodi, se je vrgla na njega in skupaj s Keikom se spremeni v vodno ptico. Starci, ki so ju videli, kako letita nad morjem, so se spomnili, da se je tudi Esak, sin Prijama in Aleksiroje spremenil v vodno ptico. Esak se med žalovanjem za Hesperijo, vrže v morje.

Dvanajsta pesnitev

Prijam meni, da je Esak res umrl, zato mu dvigne prazen grob in s svojimi sinovi organizira pogrebni obred. V času pogreba ni bil navzoč Paris, ker je odšel v Grčijo, da bi ugrabil Heleno. Grki so ga kasneje z ladjo pregnali. V času preganjanja so videli, da je zmaj požrl devet vrabcev in nato je okamenel, ko je Dijana rešila Ifigenijo, Agamemnovo hčer, ko bi jo moral žrtvovati. Fama Trojancem sporoči prihod Grkov in oni jih sovražno pričakajo. V prvi bitki je Hektor premagal Protesilaja in Ahil Kiknosa, Neptunovega sina. Medtem, ko je Ahil vzel orožje iz njega, se je Kiknos spremenil v laboda in odletel. Ko je premagal Kikna, je Ahil pripravil pojedino. V času pojedine je pripovedoval Nestor, da je Neptun spremenil dekle v mladeniča Keneja, katerega nihče ni mogel poškodovati.

Kenej se v času poročne slovesnosti pri Piritoji in Hipodarmiji, ko je nastal prepri med Kentauro in Lapitom, spremeni v ptico. Nestor natančno opiše njun boj. Ko je končal pripovedovati, se Tleptolem pritožuje, ker v tej pripovedi ni bil omenjen njegov oče Herkul. Nestor se opravičuje, da je Herkula namerno izpustil, zato ker je njegova družina trpela zaradi njega. Herkul je ubil njegovega brata Periklimena, ki se je spremenil v orla. Ko je Ahil ubil Kiknosa, je na sebe potegnil Kiknosovo jezo očeta Neptuna. Neptun pregovori Apolona v desetem letu, ko so Grki bili pod Trojo, da s strelo ubije njegovega sovražnika. Apolon usmeri na Ahila Parisovo strelo in on umre. Po njegovi smrti so tekmovali grški junaki za njegovo orožje.

Trinajsta pesnitev

Za Ahilovo orožje so tekmovali Ajaks, Telamonov sin in Odisej (Uliks). V skupščini grških vojakov predstavijo svoje prednosti in razmišljanja, zakaj imajo pravico do orožja. Skupščina orožje preda Uliksu. Ajaks ni mogel prenesti tega poraza, zato se ubije. Iz njegove krvi se oblikujejo rože, ki imajo na vsakem svojem listu črke njegovega imena. Ko je bila Troja osvojena Hekuba, Prijamova žena, pripada kot suženj Uliksu. Hekuba je videla, kako Grki njeno hčer Polidoro, ki je še edina ostala, žrtvujejo Ahilu, da bi umirili njegovo dušo. Njenega sina Polidora zaradi pohlepa za njegovim premoženjem, je ubil Polimestor, kralj Trakije, kjer je v nesreči mislil, da bo našel zavetje pred sovražnikom.

Hekuba je Polimestoru izpraskala oči, toda takrat se je tudi sama spremenila v psa. Vsi bogovi se pritožijo zaradi Hekubine težave, le boginja Zora za to nima časa. Jezno žaluje za sinom Memnonom, kraljem Etiopije, ki ga je Ahil ubil. Jupiter je na njeno prošnjo spremenil Memnovov pepel v jato ptic, ki se imenujejo po imenu Memnonovem. Zorine solze so se spremenile v kapljice rose. Ko je bežal iz Troja je Eneja prispel z očetom Anhisom in s sinom Askanijem na otok Delos, kjer ga je Apolonov duhovnik Anije gostoljubno počaščil. V času slavja jim je pripovedoval, kako so se njegove štiri hčerke spremenile v golobe, ko jih je Agamemnom želel odpeljati s sabo pod Trojo, ker jim je Bakho dal moč, da vse česar se dotakne s svojo voljo spremeni v žito, vino in olje. Ko je dobil Apolonovo prerokbo in od Anija darila je Eneja vseeno dolgo iskal obljubljeno deželo.

Po dolgi plovbi pride do Skile, ki je nekoč bila dekle. Nato je k njej prišla Nereitkinja Galateja, da jo počeše in ji med česanjem pripoveduje, da se je v njo zaljubil Kiklop Poliferm. Kiklop je zaradi ljubosumja ubil njenega ljubljenega Akisa, ki se je nato spremenil v rečnega boga. K Skili, medtem ko je tavala po peščeni obali pride rečni bog Glauk. Glauk je bil pred tem ribič, toda ko je poskusil neko travo, je skočil v morje in postal bog. Glauk izpove Skili svojo ljubezen, toda ona ga, kljub številnih drugih snubcev zavrne. Nato gre Glauk k Kirki.

Štirinajsta pesnitev

Kot tudi ostale snubce je Skila naredila Gluka bolj zrelega. Glauk prosi čarovnico, da z vrnitvijo pridobi njeno ljubezen, toda Kirka se je tudi sama zaljubila v Glauka, vendar ji Glauk ni vračal ljubezni. Kirka je Skilo zaradi tega spremenila v morsko pošast. Njen spodnji del telesa je bil obkrožen s psi. Kasneje se je Skila spremenila v morsko pečino. Njej je na srečo ušel Enej s svojo ladjo, toda kmalu zatem ga je nevihta vrgla na obalo Afrike. Eneja je nato prišel k Didoni v Kartago. Didona je sprejela Eneja in ko jo je on nenadoma pustil, se je sama zažgala na grmadi. Eneja je znova prišel na Sicilijo in plul dalje proti Italiji, ter šel mimo otoka Pitekus. Na Pitekusu so živeli ležeči Kerkopi, saj jih je Jupiter spremenil v opice, zaradi lažne zaprisege. Ko je prišel v Kumo, Enej prosi Sibilo, da ga odpelje s sabo v podzemni svet do očeta Anhisa. Sibila je uslišala njegovi prošnji. Na poti nazaj iz podzemnega sveta mu je povedala, da jo je, medtem ko je bila deklica Apolon ljubil in na njeno željo ji je daroval dolgo življenje, toda ona je pozabila, da v iskanju dolgega življenja išče tudi večno mladost, zato jo sedaj muči težka starost, vse dokler se na koncu ne spremeni v prazen glas.

Nadalje jadra po obali Italije in pride na Makareja, Uliksovega prijatelja na Kajeti. Ni želel iti naprej s Uliksom, ko je slišal od Kirke kakšne težave čakajo njegovega vodja. Makarej je ob spremstvu Eneja prepoznal nekdanjega svojega prijatelja in Uliksovega spremljevalca Ahemenida, ki je zaradi pomote ostal na otoku Kiklop. Eneja ga je tam našel. Makarej pravi Ahamenidu, da je Uliks na dolgi poti dobil od Eola vetrove zaprte v posodi. Ko so Uliksovi prijatelji blizu Itake odprli posodo po nesreči, jih je veter odnesel do ljudožerca Lestrigonaca. Kirka je nekatere izmed njih spremenila v prašiče in ko ji je Uliks zagrozil z mečem, jim je vrnila človeško obliko. Kirkina služkinja je Makareju pripovedovala, kako je njena gospodarica spremenila Pika, kralja v Ausoniji v detla in njegove prijatelje ter privržence v divje zveri, ker je preziral njeno ljubezen. Pikova žena Kanenta se je stopila od žalosti.

V Kajeti je Enej pokopal svojo varuško in po njej je mesto dobilo ime. Ko je prišel v Lacij, se je začel boj s Turnom, kraljem Rutulaca. Oba iščeta zaveznike in Turno na pomoč pokliče Diomeda, toda on mu ne more pomagati, ker ima premalo ljudi, saj so se nekateri njegovi prijatelji spremenili v ptice. Ko se njegov namestnik Venul vrne od Diomeda, je prišel do mesta na katerem se pastir Apulac spremeni v divjo oljko, ker je bil predrzen z Nimfami. Z nadaljnjim spopadom je Turno želel zažgati Enejeve ladje, toda so se po čudežu spremenile v vodne Nimfe. V bitki je umrl Turno in njegovo mesto Ardea je bilo uničeno ter zažgano. Iz pepela mesta je nastala čaplja. Ko je umrl, je Enej po zahtevi mame Venere, postal bog Indiget.

Pesnik omenja zgodbo o bogu naselja Vertumnu, ki se je zaljubil v lepo Pomono. Želel jo je pridobiti za sebe, tako da ji povedal zgodbo o tem, kako je mladenič Ifid brez uspeha ljubil Anaksareto in se je zaradi obupa obesil. Anaksareto je doletela zaslužena kazen in se spremenila v kamen. Vertmuno pripoveduje to zgodbo Pomoni, pred tem pa prevzame podobo stare babice in nato se spremeni v mladeniča, ter Pomona mu nameni svojo ljubezen. V času vladanja kralja Numitora se je mrzlo vrelišče sremenilo v vroče. Numitorja je nasledil Romul, ki je postal bog Kvirinom. Romulova žena Hersilija je postala boginja Horom.

Petnajsta pesnitev

Numa je nasledil Romula. Ker je bil on željan znanja, je odšel k modrecu Pitagori v Kroton. Tam spozna, da je mesto Kroton zgradil Misikel, tako da je dobil zahtevo od Herkula, da postavi naselje na grobu njegovega prijatelja Krotona. Ko je Misikel želel oditi ven iz domovine, je bil postavljen pred sodišče in vsi člani sodišča so ga obsodili. Sodnikovi črni kamenčki so se po čudežu spremenili v bele in Misikel je bil oproščen vseh grehov. Pitagora je iz otoka Sama prišel v Kroton in razlagal nauk o naselitvi duš v različna telesa. Sam je v prejšnjem življenju bil Trojanec Euforb, ki je umrl zaradi Menalejeve sulice. Ko se je vrnil iz Pitagora, je Numa do smrti pravično upravljal z Rimom in ko je umrl, je za njim žalovala Nimfa Egerija.

Teseju je življenje vrnil Eskapulij in on je zdaj kot duhovnik Viribije upravljala z Dijaninim svetiščem pri Ariciji. Egerija se je iz žalosti, ko je jokala, spremenila v vrelišče. To se je zgodilo kot čudež, kot tudi takrat, ko je iz grude zemlje nastal fant Tages, ki je Etruščane naučil vedeževati, ali ko se je Romulovo kopje zapičilo v zemljo in postalo drenovo drevo. S sklicevanjem na Muzo, pesnik pripoveduje, kako so Rimljani v času kuge po ukazu preročišča v Delfimi poklicali boga Eskapulija iz Epidaura, da jih reši. Bog je na njihovo ladjo prišel v obliki kače in ko je prišel v Rim, se je naselil na otoku reke Tibere. Ko je kuga minila, so mu Rimljani na tem mestu zgradili tempelj. Eskapulij je bil tujec in Cesar, ki se je spremenil v zvezdo in postal bog, je rojen Rimljan. Njegovo smrt so napovedale številne prerokbe in ko je umrl na rokah svojega sina, je žalostno Venero tolažil Jupiter. Jupiter ji je rekel, da bo Cesarjev pastorek Oktavijan veliko bolj pomemben kot njegov oče, vse dokler tudi on sam ne postane bog.

V naslednjih verzih pesnik poda prepričanje, da si bo s tem delom pridobil nesmrtno slavo.

Opis oseb

Jupiter – je vrhovni bog, vladar Olimpa, njegove preobrazbe so bile pogoste, predvsem ko je zaznal željo. Pretvori se na primer v Dijano, bika da bi zadovoljil svojo nebrzdano strast. Ne skrbi veliko o tem, kaj bo s predmetom njegovega poželenja, nedolžnimi nimfami in dekleti. Njihova lepota je vzrok nesreče, so nemočne pred Jupitrom. Zaradi Jupitrove nepremišljenosti in poželenja, jih neusmiljeno kaznuje Junona. V težavi Jupiter poskrbi za njih, toda bolj zato, da bi zadovoljil svojo ženo in prikril nezvestobo.

Junona – Jupitrova žena, neusmiljena in zelo maščevalna do Jupitrovih nimf in deklet, s katerimi je zagrešil nezvestobo. Junona se preobrazi, da bi vohunila za nezvestim možen in pri tem je zelo v komičnih situacijah. S svojimi dejanji ukazuje preobrazbo drugim osebam, tistim katerim se maščuje. Nikoli se ne maščuje na nepremišljen in nepreviden način, zelo je preračunljiva in inteligentna boginja.

Apolon (Feb) – Jupitrov sin, pogosto podleže strastem in močnim čustvom. Na primer njegova nepremišljenost ga vodi k temu, da pusti svojemu sinu Featonu upravljanje sončnega plovila, s čimer ogrozi varnost celega sveta. Je zelo burna oseba, pri katerem njegova nezmožnost sprejemanja premišljenih odločitev pride do izraza. Čeprav bi on moral predstavljati boga zdravljenja, ni mogel pomagati nikomur, niti sebi ne.

Opomba o avtorju

Publij Ovidij Naso (43 pr. n. št., Sulmona – 17, Tomi) je najboljši rimski pesnik, ki se je rodil v ugledni družini. Največji del svojega življenja je preživel v Rimu. Tam je ostal vse do 2. leta, ko je bil izgnan v Tomi na Črnem morju, kjer je tudi umrl.

Potoval je po Atenah, Mali Aziji in Siciliji in je delal na javnih delovnih mestih. Vse to je zapustil, da bi se posvetil pesništvu, katerega njegov oče ni odobraval.

Na začetku njegovega pesniškega ustvarjanja, so bile teme in ki jih je pisal ljubezen in obdelal je različne legende.

Iz tega obdobja pridejo tri knjige “Ljubezenske pesmi”, ep “Umetnost ljubezni” in zbirka ljubezenskih pesmi mitološke junakinje “Heroide”. Ohranjena ni “Medeja” o kateri se je veliko hvalilo.

Kasneje v času izgnanstva, je njegovo pesništvo postalo premišljen in osebni značaj, ter objavil je dve zbirki elegija – “Žalostinke” in “Obvestilo iz Ponta”.

Njegovo najbolj pomembno delo je “Metamorfoze”, s katerim je vplival na Petra Zoranića.