Matkova Tina

Matkova Tina obnova

V času uporov preprostih kmetov proti gosposki, so bili v letu 1714 na Tolminskem obsojeni štirje uporniki na kruto smrt in sicer z obešanjem in raztelešenjem. Ti uporniki so bili Janez Gradnik, Kobal, Lahernar in Podgornik. Prav tako so mučili tudi njihove sodruge.

Usmrtitev teh nesrečnikov naj bi se zgodilo na Tolminskem oziroma v Gorici. Tja so prihajali vaški pijanci in ostali radovedneži, da bi si ogledali smrt in raztelešenje teh upornikov.

Eden izmed teh upornikov, Janez Gradnik, je bil nesojeni ženin Tine. Tina je bila hčerka pijanca Matka in njen oče ni maral njenega izvoljenca, ker je pod srcem nosila njegovega otroka in je bila že zelo visoko noseča.

Oče je ubogo Tino zelo karal in jo preklinjal, vendar v srcu jo je kljub vsemu še vedno imel rad. Samo pokazati ni želel tega na noben način. Strašno je sovražil tudi vse biriče in orožnike, ki so trpinčili male ljudi. Za njih je veljala njegova pesmica, ki jim jo je prepeval: “Vsem goljotom vile v vamp!” Ta pesmica je bila stalno prisotna v besedičenju pijanega Matka.

Ko je uboga Tina izvedela, kako strašno bodo uporniki mučeni, kako jim bodo biriči in rablji sekali ude, rezali glave in jih obešali na drogove, si je želela, da bi čim prej prišla v Gorico in da bi še enkrat lahko videla svojega Janeza in se poslovila od njega. Njen oče Matko, se je prav tako odpravljal z ostalimi vaščani na Tolminsko in zaslutil je, da bo njegova hčerka tudi prišla.

Ker je nosila Janezovega otroka, je bil sovražen do nje in je ni maral, ter vso pot jo je zmerjal in zaničeval, zato se je Tina odločila, da se skrije in sama nadaljuje pot na Tolminsko.

Pot od Trebuše in Šebrela pa do Kobarida je bila zanjo zelo težka, pri sebi pa si je tarnala in vzdihovala, da bo vzela Janezovo glavo v naročje, da bo poljubljala njegove krvave roke in noge, ter oči, da bo njegovo dete lahko imelo mir v življenju in bo vedel, kaj je prestala.

Želela si je, da bi čimprej prišla v Solkan, da bi lahko svojega Janeza videla še živega. Ker pa je bila noseča, ji je hitra hoja delala težave. S strahom v srcu je nadaljevala pot, se opotekala in ni hotela verjeti, da bo zaradi prehitre hoje, lahko prezgodaj rodila.

Borila se je sama s seboj in nadaljevala svojo težko pot, kljub bolečinam, ki so se ji začele pojavljati po celem telesu. V stiski se je zato zatekla k molitvi in prosila Mater božjo, naj pomaga njeni trpeči duši in ubogem nič krivem, še nerojenemu otroku. Pot je nadaljevala s strahom, bolečinami in s stisnjenimi zobmi, pri sebi pa si je zdaj zaželela samo še, da bi se njenemu Janezu čimprej končalo trpljenje.

Nato je iznenada zaslišala mrliški zvon in takrat je vedela, da njen Janez ni več med živimi, da je pogubljen in rešen trpljenja. Tako je ugotovila, da je bila tudi vsa njena pot zaman in da nikoli več ne bo videla Janeza, ki so ga že usmrtili. Zdaj si je želela samo še, da bi lahko prišla nazaj domov, da bi rodila svoje dete in ga krstila, kot se spodobi.

Vendar se ji je od silnih porodnih bolečin že bledlo in zdelo se ji je, kot da se je k njej sklonila Marija, da bi ji pomagala v stiski. Vprašala jo je, kje ima kakšno krpico, da bi lahko povila njeno dete. Tina pa je z zadnjimi močmi kričala in vpila na pomoč.

Kmetice, ki so slišale njene krike so izpod mrtve Tine potegnile dete. Matko pa je zaman iskal svojo hčer in ker je ni našel, se je vrnil domov. Ni čutil nobenega sovraštva do svoje hčere in v njegovem srcu tudi ni bilo več mržnje do upornika Janeza Gradnika, ki je bil tako kruto pogubljen.

Ves čas svoje poti domov, pa je pijani Matko znova kričal in tulil svojo priljubljeno pesmico: “Vsem goljotom vile v vamp!”

Vrsta dela: proza

Kraj dogajanja: na Tolminskem

Čas dogajanja: v letu 1714

Liki: Tina, Matko

Avtor: Ivan Pregelj

Opomba o avtorju

Ivan Pregelj je bil slovenski dramatik, pisatelj, pesnik in kritik. Rodil se je 27. oktobra 1883 na Mostu na Soči na Tolminskem, v obrtniški družini.

Po smrti staršev sta zanj skrbela njegova dva brata. Obiskoval je gimnazijo v Gorici, nato pa na Dunaj odšel študirat germanistiko in slavistiko. Kot gimnazijski profesor je služboval najprej v Gorici, Pazinu, Idriji, Kranju in nazadnje še v Ljubljani, kjer je tudi umrl 30. januarja 1960.

Njegovo delo uvrščajo med moderno in ekspresionizem, njegov slog pa je včasih patetičen, svetopisemsko privzdignjen, slovesen, liričen in ritmiziran, kar ga približuje baroku. Nekatera njegova dela pa so bila prevedena tudi v druge jezike.