Martin Krpan

Martin Krpan obnova

V Notranjem se nahaja majhna vasica po imenu Vrh. V tej vasici je v starih časih živel Martin Krpan, ki je bil močan in silen človek. Iz morja je nosil na svoji kobilici angleško sol, kar je bilo že takrat ostro prepovedano.

Neke zime je bila zelo ostra zima in sneg je ležal krog in krog, ter ljudi je skupaj držala samo ozka potka, ker takrat še ni bilo cest, kot jih imamo v današnjih časih. Tako je nesel Krpan po ozki potki na svoji kobilici nekoliko stotov soli, nakar mu nasproti pripelje nek lep voz. Na tem vozu je bil cesar Janez, ki pa se je ravno peljal v Trst.

Krpan je bil pa kmečki človek, zato ga tudi ni spoznal in ni vedel zanj. Krpan je nemudoma prijel kobilico in tovor, ter se z njo premaknil na stran, da je voz ne bi podrl. To je naredil tako, kot je drugemu prestaviti stol. Ko je cesar to videl, kako je z lahkoto prestavil svojo kobilico, je kočijažu dejal, naj nemudoma ustavi kočijo. Cesar je vprašal Krpana, kdo je on in odgovoril mu je, da je Krpan, doma pa z Vrha od Svete Trojice.

Dalje ga je vprašal, kaj tovori in Krpan se naglo izmisli ter reče, da tovori kresilno gobo, ter da je nekaj brusov še naložil. Cesar se začudi temu, da so brusi v vrečah in ga vpraša, zakaj so v njih. Krpan pa mu na to odgovori, da so v vrečah zato, ker se boji, da od mraza ne bi razpokali.

Nato je minilo leto in morda še kakšen dan več, Krpan je še vedno tovoril po hribih in dolinah. Na Dunaj pride strašen velikan, po imenu Brdavs. Ta je vabil vse junake našega cesarstva, da bi se pomerili z njim v boju. Cesar pa tudi ni imel tako boječih ljudi, tako da si noben ne bi upal iti nadenj, vendar kdorkoli se je z njim boril, je bil premagan.

Velikan pa ni bil mož, kateri ima usmiljeno srce, zato je vsakega umoril, ko ga je obvladal. Cesar pa se je bal, da se Brdavs ne bi nikoli ustavil in bi vse pobil. Medtem ga je slišal kočijaž in ga spomnil na Krpana, kako je takrat prestavil svojo kobilico. Če Krpan ne bo mogel premagati Brdavsa, potem ga nihče ne bo mogel. Takoj so poslali veliko in lepo kočijo po Krpana in ko je kočija prispela do tja, je cesarski sel ravno videl, kako je Krpan opravil s petnajstimi možmi in takoj je vedel, da je on pravi mož za Brdavsa.

Ko ga Krpan opazi, ga vpraša kaj bi rad. Sel pa mu odgovori, naj se hitro pripravi, kajti odšla bosta na Dunaj do cesarja. Razloži mu, da ga je cesar poslal ponj, da bi ubil Brdavsa.

Ko prispeta na Dunaj, je bilo celotno mesto že črno pregrnjeno, ljudje pa so se klavrno plazili, kakor mravlje. Ravno tisti dan pa je Brdavs med drugim ubil tudi cesarjevega sina, zato je bil cesar zelo vesel, ko je zagledal Krpana. Cesar ga začne takoj spraševati, kako bo premagal Brdavsa, on pa odvrne naj jih to, kako in s čim ga bo premagal, čisto nič ne skrbi. Nato so Krpana nahranili in mu dali piti, ter nato sta s cesarjem odšla izbrati orožje.

Ko sta prispela v shrambo, kjer je bilo shranjeno orožje, je Krpan začel izbirati in izbirati, ter karkoli je prijel v roke, je vse zdrobil. Nato si je Krpan orožje izdelal kar sam v kovačnici. Orožje je bilo podobno mesarici, ter medtem z njim požagal še mlado lipo, ki jo je tudi potreboval za orožje. Poleg orožja je potreboval še konja in ker noben ni bil tako močan, pošljejo po njegovo kobilico.

Nastopil je tako čas boja z velikanom. Ko ugleda Brdavs jezdeca, svojega sovražnika, se začne smejati Krpanu, ker je bil videti prav smešen na svoji kobilici. Nato si tekmeca podata roki in med rokovanjem Krpan Brdavsu tako močno stisne roko, da mu iz nohtov udari kri.

Brdavs se je malo ustrašil, a si je pri sebi mislil, da je kmet, ki se pravzaprav sploh ne zna bojevati. V boju seveda zmaga Krpan, saj je pameten in močan. Brdavsu na koncu odseka še glavo in se vrne nazaj proti mestu. Cesar pa Krpanu ponuja nagrado, ter ponuja mu kar želi, pogače, vino, še celo svojo hčerko mu ponuja.

Krpan pa po dolgem pogovoru s cesarjem, kaj vse mu lahko da, se končno spomni na zimo in cesarju pove resnico o tem, kaj je pravzaprav takrat tovoril. Na koncu zgodbe tako Krpan dobi dovoljenje, da lahko prevaža sol na svoji kobilici, ter nekaj denarja.

Vrsta dela: pripovedka

Kraj dogajanja: vasica Vrh, Dunaj

Čas dogajanja: pred davnimi časi

Liki: Martin Krpan, Brdavs, cesar

Avtor: Fran Levstik

Opomba o avtorju

Fran Levstik je bil slovenski pisatelj, dramatik, kritik in jezikoslovec. Rodil se je 28. septembra 1831 v Dolnje Retnje pri Velikih Laščah, v kmečki družini.

Obiskoval je ljubljansko normalko in gimnazijo, a mature zaradi sporov s šolskimi oblastmi, ni dokončal. Nekaj časa je delal, kot domači učitelj, pozenej pa kot tajnik in urednik. Leta 1869 je na Dunaj začel izdajati zabavljivo šaljiv list Pavliha.

Nato so mu s sedmo številko prepovedali izdajati časopis, češ da z njim prejema državno podporo in je bil obtožen narodnega izdajstva. Nato je pomagal pri urejanju Ljubljanskega zvona.

Zatem pa dobil mesto skriptorja v ljubljanski licejski knjižnici, kjer je služboval do smrti. Po vrnitvi  v Ljubljano se je popolnoma umaknil iz javnega in političnega življenja, ter zaradi telesnih in psihičnih naporov zbolel za duševno boleznijo. Umrl je 16. novebmra 1887 v Ljubljani.

Levstik je bil nadarjen za mnoga različna področja literarnega delovanja. Ukvarjal se je s pesništvom, pripovedništvom, dramatiko, esejistiko, literarno kritiko in zgodovino. Bil je tudi začetnik literarne smeri, ki se je pojavila leta 1858 in živela, kot vzporedni pojav slovenskega realizma.

Njegova najbolj znana dela so: Martin Krpan z Vrha (1858), Popotovanje iz Litije do Čateža (1858), Deseti brat (1863), Pesmi (1854), Franjine pesmi (1870), Tugomer (1876).