Mandragola

Mandragola obnova

V zgodbi nastopa glavna oseba Callimaco, ki sta mu pri devetih letih umrla starša in od takrat je živel v Parizu. K njemu pride Camillo Calfucci in začnejo se pogovarjati o lepoticah, vendar se niso mogli odločiti katera je najlepša. Tako je Callimaco spoznal Lucrezio, v katero se je tudi zaljubil. Callimaco misli, da je ne bo mogel dobiti za ženo. Naredi načrt, ki ga zaupa služabniku Siru, kako bo osvojil Lucrezio, vendar si še ne upa takoj posredovati.

Za pomoč prosi Liguria, ki je dober prijatelj z Lucrezijinim možem, da mu jo pomaga osvojiti. Načrt je bil tak, da naj bi Lucrezio zvabil na kopališče, kjer bi bil tudi Callimaco in jo tam poskusil osvojiti. Messer Nicia Lucrezin mož pa se brani, da bi skupaj odšla na kopališče. Nato Callimaco reče Liguriu, da mu noben načrt ne daje upanja in tako se je tudi odločil, da bo naredil vse, da jo dobi. Kmalu z Linguriem prideta do briljantnega načrta. Odločita se, da bo Callimaco odigral zdravnika in bo tako s spletko prišel do Lucrezie.

Tako Callimaco Nicii vliva upanje, govoreč mu, da je lahko tudi sam impotenten. Tega mu ne verjame, zato stori vse tako, kot mu Callimaco naroči. Siro in Nicia gresta po ženino vodo, da bi ugotovila zakaj ne moreta imeti otrok. Siro čaka Nicio, medtem pa ga zmerja z besedami, da je tepec, saj je očitno, da ga njegov gospodar in Ligurio vlečeta za nos. Ko prinese vodo, Callimaco nekaj govori po latinsko in ustvari zvarek iz mandragole, s katerim je prišel v stik z Lucrezio.

Nicii pa še pove, da ima ta zvarek tudi stranske učinke in sicer, da tisti, ki bo prvi spal z ženo, po tem, ko bo spila zvarek, bo umrl v 8 dneh. Callimacu komaj uspe prepričati Nicio, da bi dali tisto noč nekoga drugega poleg njegove žene. Ko Nicia pove svoji ženi za zvarek, ga ta sprva noče spiti, saj ji Bog tega ne dovoli. Najprej mora govoriti z očetom, da ji da blagoslov, da bo lahko zanosila. Ligurio in Nicia pa odideta k Lucrezijini materi, da jo poskusi prepričati naj spije zvarek. Mati ju uboga, saj hoče imeti vnučke.

Na poti v župnišče se Ligurio in Nicio odločita, da bosta očeta podkupila, pri čemer Liguriu uspe prepričati očeta skozi spletke, naj da dekletu božji blagoslov, da lahko vzame zvarek. Tu se Ligurio meni z očetom čisto nekaj drugega, kot sta se pa med sabo zmenila in je lepo vidno, da je Ligurio Nicio prinesel naogrog. Lucrezia pa se še vedno ne strinja z odločitvijo za zanositev, medtem ko jo župnik in mati prepričujeta, da je to prav in da ko se bo rodil otrok, bo potem srečna. Komaj jo prepričata, da spije zvarek in tu je tudi vidno bogokletstvo.

Callimaco se nato sprašuje, če je to pametno, kar dela, ter vsake toliko časa kar malce okleva in se sprašuje, če je znorel. S tem kar dela, si le podaljšuje upanje. Ko je vse dogovorjeno, se Callimaco spomne, da je Nicii rekel, da bo on zraven, ko bodo našli nekoga, ki bo poleg žene v postelji. In on naj bi bil to.

Župnik se obleče v Callimaca in pravega Callimaca najdejo na trgu, ter ga pripeljejo k ženi Lucreziji v posteljo. Callimaco nato Lucreziji vse razloži in tako se zmenita, kako in kje se bosta dobivala v prihodnje. Vse skupaj pa se je lepo izteklo po Callimacovih načrtih.

Vrsta dela: komedija

Kraj dogajanja: Pariz

Čas dogajanja: okoli leta 1500

Liki: Callimaco, Lucrezia, Nicia, Ligurio

Avtor: Niccolo Machiavelli

Opomba o avtorju

Niccolo Machiavelli se je rodil leta 1469 v Firencah in je bil  italijanski državnik, politik, zgodovinopisec, teoretik politike in diplomat v rojstnem kraju.

Kot teoretik politike je dajal praktične nasvete, kako osvojiti in obdržati oblast. V knjigi Il principe (Vladar – 1513) so videli njegovi nasprotniki opravičilo za avtoritarno državo, ki je ne vežejo nikakršna nravna pravila. Po Machiavelliju se imenuje tudi makiavelizem – to so politična načela o vladanju, kakor jih je zapisal v Vladarju.

Machiavellijev življenjski čas je čudovito razgibana doba moškega vretja človeštva, polna dinamizma, strastnih iskanj in prerojevanja ob prelomu 15. v 16. stoletje.

V širšem smislu je to obdobje v katerem se je odkrivalo človekov resnični svet. Človekov pogled se je odvrnil od zazrtosti v onostransko glorio obljubljenega sveta k realnim dimenzijam svojega tostranskega življenja, njegovim konfliktom in skladnostim.

Zbudil se je iz duhovne zamaknjenosti metafizično verovanih razodetij v polnokrven utrip svojega telesa, svojih čustvovanj in umivanj. Iz univerzalnega verskega občestva se je zavedel sebe, svojega dvoma in svoje individualne moči, svojega razuma pa tudi svoje ustvarjalne strasti. Pričel je dvomiti, rušiti in ustvarjati.

Umrl je v Firencah leta 1527.