Majhnica, ki prihaja

Majhnica, ki prihaja je pripovedka za otroke slovenskega književnika Nika Grafenauerja je povedana skozi šest poglavij: Ljubitelj ur, Majhnica Primavera, Pozabljeno poletje, Duša in zrcalo, Vsak sam, Mahajana.

Pripovedka govori o nenavadnem potovanju deklice Majhnice skozi štiri leta. Znajdejo se na različnih čarobnih krajih, Majhnica naleti na različne osebe, sklepa prijateljstva ter sprejema izkušnje o svojem življenju in o življenju na Zemlji nasploh. Njeno potovanje je kot sanje, ne potuje v realnosti, temveč v sanjah. Vsakič, ko zapre oči, se znajde v novem čudnem mestu in v drugem časovnem obdobju.

Nedoločljivost pripovedke je hkrati tudi njena glavna lastnost, kot tudi opis književnikove poetike. Vsaka majhna zgodba, osebe, nov kraj, niso opisani v popolnosti, niti se ne ve končna usoda oseb. Pripovedovalec (avtor) prepušča bralcem, da oblikujejo svoj konec vsake mikro zgodbe ter pušča prostor, da se bralec poistoveti z Majhnico, postavi sebe in svojo življenjsko situacijo na njeno mesto. Na koncu dela zato niti ne obstaja posebnih podatkov, kam je Majhnica pravzaprav odšla, zakaj je ni možno najti. Je nenehno v gibanju in ne ve se, katera je naslednja postaja. Zato se pripovedka tudi imenuje Majhnica, ki prihaja.

Glede na to, da se književnik Niko Grafenauer v svojem književnem delu ukvarja s pisanjem poezije, so pesniške figure in občutki prisotni tudi v njegovih proznih delih, tako tudi v Majhnici, ki prihaja. Želja in nemir sta osnovna občutka, s katerima se Majhnica srečuje in s katerima se srečuje vsak človek v času njegove rasti in odraščanja.

Zaradi alegoričnega karakterja pripovedke je delo primerno tudi za odrasle bralce. Ker je Majhnica pravo ime in mesto njenega odraščanja v delu niso konkretizirani, se na njenem mestu lahko znajde vsak zainteresiran bralec.

Književno delo je podprto z ilustracijami Svetlana Junakovića, ki prinaša prizore iz basni zgodbe, kar prispeva k zaznavnim izkušnjam bralca.

Vrsta dela: pripovedka

Mesto nastanka: Urarija, univerzitetni park, Apsencija (Zemlja odsotnih), Crnogorod, Otok dni

Čas nastanka: pomlad, poletje, jesen, zima

Majhnica, ki prihaja obnova

Majhnica je sledila Ljubitelju Ur v neznan, čudovit park. Tam je videla prekrasno grmičevje, drevesa kostanja, veliko nenavadnih rož, fontane in spomenike. Vendar pa jo je presenetilo, ker ni bilo ljudi. Ljubitelj Ur ji je pojasnil, da gredo v park lahko samo oni. Park je zemlja, v kateri vse ure utripajo, kot njeno srce in ona lahko dostopa samo, če verjame v Ljubitelja Ur.

Majhnico je Ljubitelj Ur spominjal na nekoga, ki ga ima rada, toda ni se mogla spomniti, kdo je to. Medtem, ko sta se sprehajala po nenavadni zemlji Urariji je Ljubitelj Ur spoznaval Majhnico z ostalimi urami, ki sta jih srečala: Klopotača, ure jajčki, Kloparalo, Kukulela…

V pesku sta iskala prespane sekunde. To so sekunde, ki jih ljudje potrebujejo, da se zbudijo, potem ko jim zazvoni budilka. Zbiratelji ur vzamejo te sekunde in jih meljejo v mlinih ter postanejo prašek za spanje za ljudi, ki ne morejo spati.

Potem, ko sta obiskala Kukulelo na drevesu, je Ljubitelj Ur odšel naviti uro na stolpu. Majhnica je ostala osamljena in začel jo je strah. Prav takrat, ko je pomislila, da se ne bo več vrnil, se je Ljubitelj Ur prikazal in ji podaril jabolko. V tem jabolku je bil shranjen čas od pomladi do zime.

Ljubitelj Ur je poudaril, da je jabolko simbol, ki jo bo vedno spominjal na njega in na to, da jo ima rad. Jabolko lahko poje, toda simbola ne more. Odpeljal jo je na čudovit travnik in ji pokazal različne rože. Obljubil ji je, da ji bo podaril rože, ko zrastejo, ker ona spada v njegov prihodnji čas.

Nenadoma je oblak prekril sonce in ustavile so vse ure, izginile so v neznan prihodnji čas. Majhnica se je znašla sredi parka, okoli nje so se slišali tramvaji. Okoli sebe je videla pohodnike, vojake in mornarje. Ta prizor jo je spomnil na sliko, ki jo je oče dal na podstrešje.

Majhnica je odrasla in uživala v tem občutku. Menila, je da je simbol, ki ji ga je podaril Ljubitelj Ur v veliki meri pomagal, da sprejme svet odraslih in uživa v njem. Naenkrat so se pred njo prikazala visoka vrata in na obeh straneh stene z gostim bršljanom.

Pri vhodu sta bila dva velika hrasta in v njih sta bile zgrajene dve hišici: ena je prikazovala čas in druga letne čase. Pred desno hišico je bil s soncem obsijan jahač na konju in z leve hišice je prišla ven deklica. Na obleki je imela vezen napis Primavera. Čeprav je bila deklica leta je Majhnica spoznala, da je temačna in nezainteresirana za pogovor.

Odšla je naprej in se znašla v čarobnem vrtu polno tulipanov vseh barv. Na presenečenje Majhnice je cvetje glasovalo v barvah. V vrtu je Majhnica srečala nenavadnega mladeniča oblečenega v plašč bršljanovih listov. To je bil Juraj Pan (Zeleni Juraj). Rekel ji je, da jo je zelo dolgo čakal in jo poklical Primavera, ker je znova pripeljala spomlad v vrt.

Juraj Pan je Majhnico navdušil nad skladbo na nenavaden instrument, podoben flavti. S to melodijo je privabil veliko živali k sebi: veverice, zajce, kače, metulje, kačje pastirje, koze, sove, netopirje… Majhnica se je spomnila, da je takšen prizor že videla na goblinu med slikami v veliki rimski galeriji.

Juraj Pan je Majhnici pomagal, da se povzpne na čarobnega kačjega pastirj, Samoroga. Odpeljal jo je na daljno jaso, ki jo je osvetljevala modra svetloba. Na tej jasi je spoznala čarobne moči Samoroga in toplino, kakršne še nikoli ni čutila.

Ko sta se zbudila iz čarovnije sta Majhnica in Juraj Pan ugotovila, da se nahajata v ozki ulici polno visokih hiš. Ulica je vodila na trg s fontano. Majhnici so bili spet ti prizori znani, toda ni vedela od kje. Na trgu se jima je približal simpatični starček, ki je mislil, da sta Majhnica in Juraj Pan na poročnem potovanju.

Majhnica je skozi pogovor želela izvedeti od kje prihaja starček, toda on se ničesar ni spomnil. Rekel je le, da je njim, starčkom tako zelo dobro. Starček je bil obremenjen z izbubljenim časom in je bil nenavaden, ter zato, ker je imel dneve in dogodke nenehno zmedene in rad je igral igro lovljenje.

Juraj Pan in Majhnica sta nato odšla na limonado. Tam sta srečala fantka, ki je v pozabljenem svetu bil na počitnicah. Fant se je imenoval Žan-Žak in je bil eden izmed fantov in deklic, ki so v pozabljenem svetu pasli svoje dedke in babice. Njegovega deda sta Juraj Pan in Majhnica srečala pri fontani. Zanimalo ju je od kod prihaja Žan-Žak. Odgovoril jima je, da je njegov dom tam, kjer je tudi od Majhnice – ni boljšega doma od spanja.

Celotna družba je nato zaigrala Človek, ne jezi se. Majhnica in Juraj Pan sta se na koncu povzpela na kočijo in odšla na potovanje v sanjah. Preden sta odšla je Žan-Žak rekel Majhnici, da se bosta znova srečal v zimskem času. V kočiji sta zaspala in se zbudila v novi realnosti, v velikem univerzitetnem parku. Okoli njiju je bilo suho jesensko listje, kostanji in majhne živali. V spodnjem delu parka je bila velika stavba s kipi devetih grških Muz. Nad vhodom v stavbo je pisalo njeno ime: Alma mater.

V novem svetu sta Majhnica in Juraj Pan srečala majhnega profesorja psihologije, Herbsta in številne srečne študente. Profesor jima je ponudil, da se vpišeta na univerzo ter pojasnil, da so vsi študenti, ki sta jih srečala že napisani, niso se potrebovali vpisati. Študenti vključno s profesorjem so zapisani v jeseni življenja, kjer vsak na hrbtu nosi pet ali več križev. Profesor ju je povabil, da se udeležita izvedbi eksperimenta v Križni predavalnici.

Križna predavalnica je navdušila Majhnico in Jurija Pana. Stene so bile okrašene s slikami posnetkov iz življenja znanstvenikov, ki so zaznamovali delovanje univerze. Dvorana je bila temna, le kateder, kjer je bil profesor je bil osvetljen. Poskus je bil povezan z ločitvijo duše od telesa. Vendar pa profesor ni imel prostovoljcev, ker so se vsi študenti bali začasno odreči duši.

Nenadoma se je v dvorani pojavila priložnost Pesnika z zaprtimi očmi (kip Pesnika z zaprtimi očmi je krasil vhod v univerzo), brez telesa in opozorila profesorja, da naj ne opravi preizkusa, ker je on primer duše brez telesa in obsojen, da je duh. Pesnik je odkril, da je pravzaprav on duša profesorja Herbsta. Profesorjeva duša, pravzaprav duh Pesnika z zaprtimi očmi je povedala občinstvu zgodbo o profesorjevem življenju in nesrečni ljubezni. Med poslušanjem Dušine zgodbe in spomini iz dogodkov iz svojega življenja, je profesorju počilo srce.

Po jeseni je prišla zima. Rjava oblačila iz listja, ki jih je nosil Juraj Pan so naenkrat postala bela. Pobelilo mu je obraz in lase. Bel obraz se je komaj videl v njegovi beli, zasneženi podlagi. Sprva je njegov glas postal čuden in se izgubljal, toda nato se je v tej belini izgubil tudi sam Juraj Pan.

Majhnica se je počutila osamljena, kot nikoli v življenju. Ko je tekla za njim, je prišla v neznano, zasneženo zemljo. Ni bilo živih bitij, namesto ljudi so se po mestu sprehajale sence, ki niso opazile Majhnice. Kmalu je srečala senco, ki je spominjala na obris, kakršne je iz črnega papirja izrezoval Čeh Havliček. Senca se je imenoval Vsak Sam.

Vsak Sam je razložil Majhnici, da vsak človek enkrat zapusti telo in pride živeti v zasneženo zemljo, Zemljo odsotnih, kot senca. To se bo zgodilo tudi njej. Nahajali so se v mestu, ki se je imenoval Crnogorod. Vsak Sam je pojasnil Majhnici, da je on mrtva duša in ji dovolil, da gre skozi njega, da bi se prepričala, da je on samo privid. Bil je tudi medij in je Majhnici povedal svoje izkušnje, ki jih je doživel s posredovanjem živih in mrtvih duš.

Srečala sta senco ene čarovnice Agato. Njena senca se je razlikovala od drugih, zaradi tega, ker jo je trpljenje še vedno vezalo za žive. Majhnico je še posebej šokiralo njena usoda. Ko je minil Dan mrtvih, so sence začele zaostajati daleč za Majhnico. Ko je odprla oči jo je osvetlilo spomladansko sonce in čutila je veliko prisotnost Juraja Pana. Vsakič, ko je zaprla oči, je čutila, da je on z njo.

V zadnjem poglavju se delo vrne v realnost. Odkar je Majhnica izginila je minilo nešteto let in nihče se ni mogel več spomniti, koliko časa je pravzaprav minilo. Na njen naslov je prišlo pismo, ki ga je zbiralec starih rokopisov shranil v svoj arhiv, ker mu je bila vsebina posebno zanimiva in je bil navdušen nad zastarelim rokopisom. Zbiralec je znanec od pripovedovalca.

V pismu je bilo petnajst strani in napisano na francoski jezik. Pripovedovalec je izvedel, da je avtor pisma Žan-Žak in da je v pismu poslal Majhnici svojo zimsko zgodbo – Zgodbo o Mahayani. Mahayana je bila ladja s katero se je Žan-Žak odpravil na Otok dni na Velikonočno morje, da bi raziskal tamkajšnjo uredbo. Tam je srečal človeka z dvema obrazoma, ki se je imenoval Pers. Persova pozornost je posebno pritegnila polica knjiga, ki je bila na ladji. Pers je Žan-Žaka srečal z nebesnimi telesi v katera se je spoznal in z ustvarjanjem horoskopov. Tam je spoznal tudi fantka Puereta, ki je na otoku iskal svojo sestro.

Na koncu pisma je Žan-Žak Majhnici napisal pesem Pueretov horoskop. Na koncu dela je bila želja pripovedovalca, da bi ugotovil, če je Pueret našel svojo sestrico, toda odgovor prepušča bralcem, da ga sami oblikujejo.

Osebe: Majhnica, Ljubitelj Ur, Klopotača, Kloparalo, Kukulela, Juraj Pan, starec, Žan-Žak, profesor Herbst, Vsak Sam, Agata, zbiratelj starih rokopisov, pripovedovalec, Pers, Pueret

Opis oseb

Kdo je Majhnica in kako ji je pravzaprav ime, v delu ni omenjeno. Bralec izve, da je njen vzdevek Majhnica iz pogovora z Ljubiteljem Ur v prvem poglavju. Majhnica je domiselna, radovedna deklica, ki pomembne življenjske nauke o življenju spozna z različnimi osebami skozi štiri letne čase. V pustolovščinah v katerih se je znašla, je aktivno sodelovala. Pazljivo je poslušala osebe, ki jih je srečala, sočustvovala z njimi, toda tudi povezala se je z njimi, kot da se resnične osebe. Posebej se je navezala na Ljubitelja Ur in Juraja Pana. Situacije v katerih se je znašla, so jo spominjale na že doživete dogodke, toda ni se mogla spomniti, kateri so bili ti dogodki. Majhnice ni bilo v realnosti let. Nihče se ni mogel spomniti, koliko je pravzaprav minilo časa odkar je odšla (med dvajset in petdeset let) ter v delu se ne omenja, kam je odšla, kje se je ustavila in s kom. Znano je le to, da je odrala in da je v odrasli dobi nadaljevala s svojimi pustolovščinami. Ne ve se, kje se bo znova prikazala.

Juraj Pan (Zeleni Juraj) je fant s katerim se je Majhnica najbolj povezala med svojim potovanjem in pustolovščinami. Srečala ga je v parku spomladi. Bil je oblečen v plašč iz listja in navdušil jo je s svojimi pesmami na instrument podoben flavti. Od takrat je postal njen zvesti spremljevalec na potovanjih, vendar tudi najboljša podpora. V številnih situacijah je Juraj Pan poskušal Majhnico obrniti stran od določenih idej, ki jih je imela in jo je ščitil. Ločila sta se na samem vhodu v Zemljo odsotnih, ko je Juraj Pan izbledel v belini Crnogoroda. Vendar je med njima obstajala vez, ki je Majhnica ni mogla opisati, temveč jo je le čutila. Vsakič, ko je zaprla oči, kjerkoli je bila, je vedela, da je Juraj Pan z njo.

Profesor Herbst je majhen profesor psihologije, ki sta ga Majhnica in Juraj Pan srečala v univerzitetnem parku, kjer sta se znašla po vožnji v kočiji iz sanj. Profesorji so bili hierarhično razdeljeni po številu križev, ki so jih nosili. Profeosr Herbst jih je nosil šest v trenutku, ko je spoznal Majhnico in Juraja Pana. Živel je skromno in sam za sebe. V nočnih urah je izvajal poskuse in poskušal ustvariti živo bitje, ter mu vdahniti človeško dušo. Profesor je prav tako nekoč izgubil svojo dušo, ko ga je zapustila ljubljena žena. Duša je odšla z njo in ona se je oblikovala v obliko duha Pesnika z zaprtimi očmi. S svojo izgubljeno dušo se je profesor ugledal pri pogledu v ogledalo. Duša se je vrnila, da se znova združi s profesorjevim telesom, toda on jo je zavrnil. Dušo, ki je odšla za ljubljeno ženo, ni želel več sprejeti. Od žalosti in občutkov, ki so se mu znova vrnili po zgodbi, ki jo je občinstvu povedala Duša, je profesorju počilo srce.

Vsak Sam je oseba, ki ga je Majhnica srečala v Zemlji odsotnih. To je zasnežena zemlja v kateri se je Majhnica znašla, potem ko je Juraj Pan izginil. Vsak Sam je senca, on je mrtva duša, ločena od telesa. Čeprav je Majhnica govorila z njim, ji je pojasnil, da on ne more sam govoriti, temveč ga ona kot živo bitje napaja s svojo energijo. Vsak Sam kot vse ostale sence v Zemlji odsotnih, hrepenijo po soncu in meni, da bi vsem bilo lažje, če jih doseže. Vsak Sam je hkrati tudi medij, pravzaprav posrednik med živimi in mrtvimi dušami.

Opomba o avtorju

Niko Grafenauer je sodoben slovenski pisatelj, esejist, urednik rojen leta 1940 v Ljubljani. V namenu, da se približa najmlajšim bralcem je napisal veliko število slikanic Živali na polju, Živali na dvorišču, Živali v gozdu. Poleg slikanic je napisal tudi otroške zbirke pesem: Kaj je na koncu sveta, Abeceda, V sredini polja rdeč mak, Kaj sonce najbolj ljudi.

Grafenauerjeve pesmi za otroke so zelo razumljive, napisane na jezik dostopno vsem otroko, z različnimi števili, igro besed, igro slike iz zvoka. Poleg slikanic in zbirk pesmi je napisal tudi pripovedke za otroke, od katerih je največjo priljubljenost pridobil s pripovedko Majhnica, ki prihaja. Pripovedka je tista, kjer so značilne figure in občutki, ki so zaznamovale pesnikovo zbirko pesmi za otroke. Niko Grafenauer ureja tudi radijske igre za otroke.

Poleg književnih del za otroke Niko Grafenauer piše tudi za odrasle. Ta njegova dela so prav tako bogata z igrami besed, toda ukvarja se z bolj resnimi temami. Njegova poetika je pogosto imenovana poetika kristalov. Najpomembnejša dela za odrasle so: Stiska jezika, Palimpsesti in Štukature.

Niko Grafenauer je bil večkrat nagrajen za svoje književno delo.