Legende o Kristusu

“Legende o Kristusu” je zbirka zgodb švedske pisateljice Selme Lagerlof in začne z edino realno pripovedko v celotni knjigi, ki nosi naslov “Sveta noč”. Zgodba se začne s spomini babice od avtorice, ki je njej kot majhni deklici vedno govorila lepe zgodbe. Teh zgodb se spominja bolje kot lastno babico. Od nje ji je v spominu najbolj ostalo dan njene smrti, ki se je zgodila, ko je avtorica imela le pet let. Vendar ji je pred smrtjo babica večkrat pripovedovala zgodbe. Pripovedke ji je začela pripovedovati na en božični večer, ko ona niti babica nista mogli oditi k polnočnici, ker je bila ena premlada in druga prestara za to dejavnost. Ostali sta sami doma in to je bila dobra priložnost za božično zgodbo o zgodbi po Kristusovem rojstvu.

Uvod v zgodbo o Kristusovem rojstvu je bila osebna izpoved o babici in njenem vplivu na deklico, sedaj odraslo pisateljico. Uvod je napisan v prvi osebi, nato pa kasneje zgodbo prevzame babica. Ker je babica vzela vlogo pripovedovalca je zgodba spet povedana v prvi osebi, zaradi tega imamo tu primer pripovedovalca znotraj zgodbe.

Zgodbe, ki jih govori babica, so pravzaprav legende. Samo prva zgodba ima realen okvir, čeprav tudi v njej najdemo elemente nadnaravnega. Vse ostale zgodbe oblikujejo nadrealistični motivi, temveč tudi s krščanskimi simboli. Avtorica je s temi zgodbami želela otrokom približati Jezusa Kristusa in dogodke povezane z njegovim rojstvom, ter zgodnje otroštvo in to na način, da prikaže čudeže njegovega življenja. Ti čudeži se kažejo predvsem z njegovo dobroto, povezanost z vsemi živimi bitji, empatijo in šele nato z nadnaravnimi močmi, ki jih je imel kot Božji sin. Vse njegove moči so izražene skozi njegovo blago naravo in željo, da dela dobro.

Poleg te splošne ideje dela ima vsaka zgodba dodatno lastno, močno in neposredno lekcijo, prav tako kot imajo to vse zgodbe, ki jih pripovedujejo babice.

Avtorica je za svoje književno delo dobila Nobelovo nagrado leta 1909 kot prva ženska, ki je to nagrado dobila.

Vrsta dela: zbirka pripovedk

Čas nastanka: okoli časa Jezusovega rojstva

Mesto natanka: Jeruzalem, Betlehem, Egipt, Nazaret in Rim.

Osebe: Jezus, Jožef, Marija, vojak, cesar Avgust…

Legende o Kristusu obnova

Sveta noč

Zgodba se začne z opisom dejanj, ko človek neke temne noči išče ogenj od hiše do hiše. Namreč ženska mu je rodila majhnega otroka in mu mora biti toplo. Toda nihče mu ne želi odpreti vrat in pomagati, bilo je zelo pozno in vsi so že spali.

Ker je dolgo hodil, je zagledal na polju odsev. Zdelo se mu, da bi to lahko bil ogenj. Ko se je približeval mestu je ugotovil, da je imel prav. Na polju je poleg ognja bil pastir, ki je čuval svoje ovce. Pastir ni bil topel in prijazen človek, temveč popolno nasprotje tega. Bil je sovražen do vseh.

Človeka, ki je želel najti ogenj, so najprej nadli pastirjevi psi, toda on ni čustil njihovih ugrizov. Potem se je pastir odločil, da ga napade s palico, toda palica se je sama od sebe umaknila. Pastir je čudno gledal in ni želel imeti preveč dela s tem človekom, zato se je odločil, da mu ugodi željo, da mu da ogenj, da bi prižgal ogenj. Toda, ko je zagledal ogenj, je ugotovil, da je že skoraj pogorel in da je od njega ostalo le žar.

V tistem času človek, ki je iskal ogenj je hitro zgrabil žar z golimi rokami in ga položil v dežni plašč. Pastir je čudno in zamišljeno pogledal. Ni mu bilo jasno, kaj se je tega večera vse zgodilo, kakšna je to čudna noč v kateri pasji ugrizi ne bolijo, palica ne more ubiti in ogenj ne peče.

Pastir se odloči oditi za človekom, da bi videl, kaj se bo naprej zgodilo. Ko so prišli do meste, kjer je človek živel, je pastir videl le gole in hladne stene ene jame. Tam sta ležala ženska in šele rojen majhen otrok. Pastirju je bilo žal majhnega otroka, zato se odloči, da mu podari ovčje krzno, da bi lahko otrok spal na toplem.

V tistem času, ko se je odločil, da bo usmiljen, se pastirju odprejo oči, pogleda okoli sebe in vidi veliko angelov. Angeli so slavili Rešitelja, ki bo svet rešil od greha. Pastir je bil ves navdušen, ko je spregledal, da je padel na kolena in začel moliti ter hvaliti Boga.

Cesarjeva vizija

“Cesarjeva vizija” je druga pripovedka. Temelji na zgodbi o samih začetkih krščanstva. To je bilo obdobje v času cesarja Avgusta v Rimu. Senatorji so predlagali, da se cesarju postavi tempelj na Sveti rimski ladji, medtem ko je Avgust želel to željo potrditi tako, da bi se žrtovaval žrtev.

Toda, ko so prišli na ladjo, se jim je prikazala Sibila, prerokinja. Bila je zasedena z rojstvom Jezusa Kristusa v Betlehemu, ki ji je prišlo v vizijo. Avgust je ugotovil, da se je takrat rodil Bog. Boga bodo častili na kapiteljski ladji. Prenehal je z gradnjo novega templja in se odločil zgraditi svetišče za novorojenega otroka. Imenoval ga bo Nebeški oltar – Ara Coeli.

Vodnjak modrecev

“Vodnjak modrecev” je tretja pripovedka. V njej Suša, ki je prikazana kot poosebljen lik tava po Judeji. Prišla je tako do vodnjaka modrecev in ga želela presušiti. Najde tako tri jahače in jim želi povedati zgodbo o vodnjaku. V Medeji, v Gabesu pred več leti so živeli trije modreci, ki so bili zelo revni. V neki svetli noči so zagledali na nebu svetlo zvezdo čudovitega sijaja in sklenili, da se je zagotovo rodil na zemlji močan kralj. Upali so, da je otrokov oče bogat in da jim bo dal dobre nagrade v zameno, če mu sporočijo to novico.

Zvezda vodnica jim je s svojim sijajem kazala pot in jih vodila do jame, kjer je ležal majhen otrok. Toda, ko so prišli do jame in zagledali otroka, so bili prepričani, da so se zmotili in odšli naprej, ne da bi komur koli kaj povedali. Toda, ko so želeli oditi naprej v iskanje, zvezde ni bilo več.

Kmalu zatem so modreci ugotovili, da so se zmotili glede Boga in so želeli znova oditi do jame. Toda brez zvezde vodnice to niso mogli. Le brezciljno so tavali in nikakor niso mogli najti jame. Toda, ko so se približali vodnjaku na katerega so naleteli, so v njegovi globini zagledali odsev zvezde, ki bi jim mogla pomagati, da pridejo vse od daljnega Vzhoda. Namreč sijaj zvezde se je vrnil in njen odsev jih je ponovno odpeljal do jame, kjer je ležal šele rojen otrok.

Bog se je odločil, da jih nagradi. Črn je posla lep človek, gobavec je postal zdrav in stari berač je postal mlad,

Ko so potniki vprašali Sušo, če so se potniki vodnjaku nekako oddolžili, je Suša pobegnila ne glede na to, da je ugotovila, da gre za modrece. Ni želela gledati, da modreci kličejo služabnike in kako tovorijo kamele z vodo, ter polnijo vodnjak življenja z rajsko vodo.

Betlehemski otrok

“Betlehemski otrok” je četrta pripovedka in govori o otroštvu Jezusa. Jezus je iz prvih dni svojega otroštva delal čudeže. Lovil je čebele, da bi jim lahko pomagal vrnitev v panj, rože lilij, ki so bile zelo nežne je želel zaščititi pred nevihto, da se ne bi uničile.

V bližini je vojak stražil, ko je naletel na fantka. Takoj se je spomnil prerokbe starega žida, ki je rekel, da bo prišlo do tisočletnega miru. Vojaku s tem sploh ni bil zadovoljen, ker je vedel, da je on potem odveč. In, ker je čas preživljal z gledanjem v fantka, tako mu je postala vse bolj slaba misel na mir, ki bo trajala tako dolgo let.

Nekega dne je sonce zelo pripekalo in vročina je bila neznosna. Vojak se spekel v svojem oklepu, mislil je da mu bodo možgani razpadli. Fantek je opazil, da se vojak peče od vročine in prišel je k njemu ter mu podaril nekaj kapljic vode, da bi se osvežil. Vojak se osveži kot da mu je fantek, dal veliko količine vode. Čeprav mu je pomagal, vojak ni čutil niti malo hvaležnosti.

V tistem času se je kralj Herold odločil pobiti vse moške otroke v Betlehemu. Bal se je, da ne bi prišlo do uresničitve prerokbe, tj. da se ne bi ustvarilo, da novi kralj ustanovi kraljestvo dolgega miru in veliko svetosti. Iz tega razloga je zvabil mame z otroci na svoj dvorec in nato je spustil svoje vojake, da bi jih vse pobili. Marija se je uspela nekako rešiti in to pravzaprav tik ob vojaku, ki je bil znan po svoji nehvaležnosti. On jima ne bi prizanesel, toda v tistem trenutku je prišla čebela in ga zbodla v oko.

Vendar niti takrat ne odneha in ju še naprej preganja, v upanju, da bo iz tega razloga morda napredoval pri svojem delu. Toda vsakič, ko ju je skoraj ujel, sta pobegnila. Eno priložnost ju je uspel najti pri spanju v jami. In točno v tistem času, ko je želel raniti otroka, se znova prikaže čebela in mu začne brneti okoli glave. Vojak se spomne, da ga je fantek rešil pred vročino in nato se zamisli. Boril se je s sabo, dokler se na koncu ni spremenil. Pokleknil je pred majhnim Jezusom in mu poljubil noge.

Beg v Egipt

“Beg v Egipt” je peta pripovedka v seriji, ki govori o stari, visoki palmi, ki jo je nekoč posadila kraljica iz Sabe. Palmi je svetovala naj raste tako dolgo, dokler se v Judeji ne pojavi kralj, ki je večji od samega Salomona.

Palma je tako rasla sama in gledala, kaj se dogaja po puščavi. Nekega dne je zagledala, da se v puščavi prebija človek z ženo in majhnim otrokom. Palma je začutila, da je smrt blizu in pomislila, da bodo zagotovo umrli nesrečni ljudje, ki potujejo po puščavi. Toda v tem času si fantek zaželi priti do dateljnov, da bi nahranil starše. Palmi ukaže naj se nagne, da bi lahko prišel do dateljnov in palma nato spozna, da je prišel njej čas smrti. Ugotovi, da je zagledala kralj, ki je večji od Salomona.

V templju

“V templju” je šesta in zadnja pripovedka iz te zbirke. Opisuje dogodke, ko je dvanajstletni Jezus prišel v Tempelj in njegove motive prihoda. Jezusovi starši Marija in Jožef sta se bala, da bo Jezus želel za vedno ostati v Templju in da mu bo to všeč. Konec koncev, to je tudi napovedano.

Jezus je pozabil na vse čudeže, ki jih je delal, ko je bil majhen, do petega leta. Po petih letih je živel kot vsi drugi otroci. Toda Jezusa ni navdušil Tempelj.

Jezusa je zanimalo le trobenta, ki se je imenovala “Glas vladarja sveta”. Iz te trobente lahko zvabi zvok le tisti, ki uspe zbrati pod svoje okrilje vse ljudi. Nato ga je navudušilo rezilo, ki je bilo že zarjavelo. Bil je napet nad “Rajskim mostem”. To je bilo brezno in tistemu, ki ga uspe prečkati, bo prišel v raj. Nato dva stebra, ki sta bila tik poleg drug drugega. Imenovala sta se “Vrata pravičnosti”, ker med tema dvema stebroma gre lahko le pravičnik.

Naslednji dan se je Jezus odločil pred vrnitvijo v Nazaret ponovno obiskati Tempelj. Želel je pokazati svojo moč tam, ker se nje ni niti malo zavedal. Edino kar je želel je bilo ponuditi pomoč vsem tistim, ki jo potrebujejo. Jezus nato uspe v vsemu tistemu kar ga je navduševalo. Uspel je doseči, da se sliši zvok iz trobente, prečkal je most in med stebroma.

Marija in Jožef sta ga iskala in na koncu sta ga našla med modreci, ki so ga spraševali. Marija je nato zajokala. Zavedala se je, da je on za njo sedaj izgubljen. Njegovo življenje je od tega dne zdaj usmerjeno proti pravičnosti in on od tega dne deli svojo ljubezen do zelo revnih. To je bilo tudi ključno za Jezusovo otroštvo in je zaznamovalo konec tega obdobja.

Opomba o avtorju

Selma Lagerlof – s pravim imenom Selma Ottiliana Lovica (1858 – 1940) je cenjena švedska pisateljica, rojena 20. novembra 1858. Šteje za eno izmed najboljših in najbolj cenjenih švedskih književnic.

Postala je znana po tem, ker je v svojih delih uporabljala osrednje motive in osebe iz rodne Švedske, ter poleg tega je navdih iskala v življenju južne Italije, Palestine in modernega socializma, katerih načel se je najbolj držala.

Med številnimi napisanimi deli lahko omenimo: “Nenavadno potovanje Nilsa Holegerssona po Švedski”, v kateri je opisala prigode fantka, ki je letel na goskinem hrbtu in tako spoznal domovino, nato “Gosta Berling” in znana knjiga “Legende o Jezusu”, v kateri je obdelala biblijske legende.

Nobelovo nagrado za književnost je dobila leta 1909. Uvrščali so jo med eno izmed najbolj izvirno švedsko in evropsko pripovedovalko. Umrla je leta 1940.