Ledene magnolije

Ledene magnolije obnova

Lucija je bila pridna deklica, tiha in vase zaprta, v šoli pa je slovela po svoji pridnosti in vzornosti. Živela je z mamo, njen oče pa jo je že v otroštvu zapustil. Imela je dve prijateljici, s katerima so se poznale že od malih nog, njuna imena so Mija in Pika.

Bile so nerazdružljive prijateljice, tri peresna deteljica. Mija je imela starejšo sestro in v otroštvu so se veliko skupaj igrali. Nato pa se je kar naenkrat poročila s fantom Tonijem, ki se je znašel v njihovem mestu. Kmalu sta dobila tudi dva otroka.

Lucijino mamo so vsi občudovali, ker se je odločno uprla njenemu očetu in s tem, ko si je našla drugega moškega, je požela še več občudovanja. Ta moški je bil urejen, črnolas, brkat in doma iz velikega mesta. Vendar Lucija ga je sovražila. Nekako pa se je vseeno prebila skozi osnovno šolo in potem odšla na gimnazijo, kjer je spoznala čudovitega fanta Nika, ki je živel ravno v tisti hiši, katero je Lucija občudovala že od otroštva.

Najbolj je oboževala ledeno bele magnolije, ki so rasle ob hiši, ni pa vedela kaj čuti ob pogledu na njih. Ali so ji strašljive, ali pa le tako neznansko všeč. Z Nikom sta se spoprijateljila in na začetku je kazalo, da bo med njima tudi nekaj več. Vse do tedaj, ko jo je njen očim začel izsiljevati, kmalu pa ni ostalo le pri tem. Namreč nato jo je posilil, kar pa se ni zgodilo samo enkrat, to je počel venomer.

Iz Lucije je nastajala neka pošast. Medtem se tudi Mijini sestri Neži ni godilo dobro. Njen mož Toni jo je pretepel tako, da je splavila tretjega otroka, vendar so kmalu vse uredili. Zakonca sta se ločila.

Lucija pa se je izogibala svojih prijateljic in sicer tudi na splošno vseh dotikov z nasprotnim spolom, še posebej Nika. Kmalu je nihče več ni razumel in v sebi je nosila občutek krivde. Mislila je, da je za vse kriva sama, kar se je dogajalo in da je pač blago z napako. Najbolj od vsega je sovražila očimove kosmate roke, ter njegov steklen pogled. Močno ga je sovražila, včasih pa je dobila občutek, da bi lahko komu vse povedala, a ni mogla.

Naposled se je le izpovedala samo enemu človeku. To je bil Nežin bivši prijatelj Boštjan in takrat je prišla do spoznanja, da bo to kar se dogaja, morala le enkrat vsem povedati. Nato se ji je kmalu po pogovoru zmešalo, razrezala je vse lepe obleke in si obrila glavo. Očim in njena mama sta se odločila, da jo pošljeta na drugo šolo in sicer v internat.

Nato odide v internat, kjer pa se je počutila zapostavljena in noben je ni resnično poznal. Kmalu zatem je pisala svojima dvema prijateljicama, ker ju je zelo pogrešala. Napisala jima je vse, zakaj se je tako obnašala in vzroke. Takrat se je nato vse uredilo, dobila je odgovore in prvič v življenju je začela upati. Pikin oče se je pogovoril z njeno mamo o teh dogajanjih in jo postavil na trdna tla, nato pa je še prijavil njenega očima.

Na srečo ji nobena od prijateljic ni nič zamerila, Nik pa ji je tudi poslal lep cvet magnolije. Izpovedal ji je ljubezen in s tem se je Luciji odprl povsem nov svet. To je bil svet poln svetlobe in ljubezni.

Vrsta dela: roman

Čas nastanka: leto 2002

Liki: Lucija, Nik, Mija, Pika

Avtor: Marjana Moškrič

Opomba o avtorju

Marjana Moškrič je slovenska pisateljica in knjižničarka, ki se je rodila 18. novembra 1958 v Ljubljani. Po uspešno končani gimnaziji se je vpisala na Filozofsko fakulteto, kjer je študirala primerjalno književnost in slovenski jezik s književnostjo.

Leta 1981 je diplomirala in se zaposlila v knjižnici Jožeta Mazovca v Ljubljani. Začetek njenega pisanja in objavljanja del, se začne okoli leta 1998 z izidom knjige Čadavec. Piše knjige za mladino, otroke in pa tudi za odrasle.

Napisala je dve pripovedi z naslovoma Potovanje v nekoč (2001) in Stvar (2002). Izdala je tudi pravljico O sivem mestu in črni roži (2008).

Leta 2004 je izdala avtorsko slikanico Pravljica o belem in črnem. Piše tudi romane in sicer je napisala dva mladinska romana z naslovoma Čadavec (1998) in Ledene magnolije (2002) ter roman za odrasle z naslovom Samo jesen (2005).