Krst pri Savici

Prešernovo delo Krst pri Savici obsega tri dele: posvetilni sonet Matiju Čopu, Uvod in Krst. Posvetilni sonet si je pesnik zamislil, kot slovo od mrtvega prijatelja in odpoved v ljubezni.

Krst pri Savici obnova

Matiju Čopu

V poslovilnem govoru Čopu pove, da ga je njegova smrt prizadela in izrazi svojo notranjo bolečino. Pove tudi, da je življenje zelo kratko in da se jezi nad dejstvom, da njegovega prijatelja ni več, ko pa je imel v življenju še toliko za postoriti. Jasno nam tudi da vedeti, da bo še nekaj časa žaloval za njim.

Uvod

Opisuje Vojhuna, ki je bil pokristjanjevalec in je pobijal vse drugače misleče ljudi. Na slovenskem se je dogajal boj med pogani in kristjani.

Veliko ljudi je bilo ubitih in veliko krvi prelite, ostal je le še Črtomir, ki se je s svojimi četami zatekel v Bohinj. Vojhun jih je kmalu odkril in jih skupaj s svojimi četami obkolil in oblegal 6 mesecev. Kmalu je Črtomir in njegova vojska porabila vso zalogo hrane in začeli so stradati.

Črtomir je tako neke noči prepričal svojo četo, da naj gre z njim, ker rajši umre, kot pa da bi postal suženj. Črtomirjeva vojska se soglasno odloči, da napadejo sovražnika, ko bo spal. Vendar pa je bil istih misli tudi Valjhun in je tako prišlo do velikega pokola, kjer so Črtomirovi vojaki umrli. Vojhun pa je iskal Črtomirja med padlimi vojaki, a zaman.

Krst

Opisuje dogodke po boju in Črtomir je edini ostal živ, vendar se vihar po boju v njegovi duši še vedno ni pomiril, želel si je še boja, še več krvi, želel si je maščevati svoje tovariše.

Pesnik pove, da moramo Slovenci obdržati naš narod enoten in da je le tujcem na Kranjskem lepo. Črtomirju dopoveduje, da kljub bolečini, ki jo nosi v sebi, ne sme misliti na samomor.

Pesnik mu tudi dopoveduje, da ne sme čakati, ker bo starost prišla hitreje, kakor misli in da naj zdaj, ko je še mlad naredi, kar ima za narediti.

Nato opisuje vse lepote Bleda, kako se v daljavi vidijo gore, grad, polja in griči, da je to zanj raj. Na blejskem otoku je tudi v Črtomirjevih časih stal kip boginje Žive. Tja so zaljubljenci hodili k njej in se ji priporočili, ter da tam Staroslav in njegova hči Bogomila zapirata in odpirata vrata sobe, kjer je Živa.

Bogomila je bila nebeško lepa 16 letno dekle, ki pa še ni bila zaljubljena. Otepala se je vseh mladeničev, ki so jo prosili za roko. Črtomir se je nekega dne pripeljal mimo otoka z ladjo in tam zagledal Bogomilo. V trenutku, ko jo je zagledal, ga je njegova podoba čisto prevzela, to je bila ljubezen na prvi pogled.

Bogomila je začutila enako, ko je prvič zagledala Črtomirja in kaj kmalu sta se zaljubljenca držala za roke.

Njuna sreča je bila popolna, vendar ni bila večna in po enem letu srečnega razmerja je prišel grozen trenutek ločitve. Vzrok je bil Vojhun, ki je bil zopet na pohodu pokristjanjevanja in s tem tudi na lovu za Črtomirjem. Tako sta se Črtomir in Bogomila še zadnjič objela in strastno poljubila. Črtomirjeva edina rešitev pa je bila beg. Vendar tako Črtomir, kot Bogomila se nista mogla sprijazniti z ločitvijo in to ju je še toliko bolj žalostilo.

Vojhun pa je bil z vsakim trenutkom bližje Črtomirju in poskušal mu je pobegniti, a ga je kaj kmalu dohitel in na izbiro mu je ostalo le še neizprosen boj na življenje in smrt. Podal se je v brezupen boj in se boril zelo junaško in ko se je boj končal, je ostal sam obkrožen z mrtvimi telesi in po glavi mu je rojila misel o samomoru, ki ga je ustavila le roka podobe lepe Bogomile.

Nemudoma si je želel izvedeti ali je še živa in zdrava in če se je mogoče že predala komu drugemu, vse to je želel izvedeti še pred svojo smrtjo.

Nato se je pripeljal mimo ribič, ki ga je opomnil, da ga povsod išče Vojhun in da mora iti z njim do varnega zavetja. Nato ga je ribič odpeljal na varno k izviru Savice. Črtomir se je želel zahvaliti ribiču s plačilom, vendar ga ni nič imel. Prosil ga je naj poišče Bogomilo in da mu bo ona dala denar, da pa misli resno, mu je dal v varstvo prstan.

Preden je ribič odšel, mu je še naročil naj poizve, kako gre Bogomili, sam pa je počakal na novice pri slapu Savica.

Nato je zaspal in iz dremeža, ter premišljevanja ga zbudijo glasovi, ki so se mu približevali. Kmalu je zagledal ribiča, nekega moškega in na njegovo veselje Bogomilo, ki jo takoj steče objeti. Bogomila pa se mu izmakne iz objema in sede na skalo.

Črtomir pa se takoj zave, da je nekaj narobe in mu pove, da je postala kristjanka in kako je sploh prišlo do tega. Bilo jo je strah za Črtomirja in ta strah bi jo skoraj pahnil v smrt, ko je spoznala duhovnika in ji povedal kakšni so krščanski nauki in da ima Bog vse rad. Povedala mu je tudi, da je bil ta duhovnik včasih druid in da je potem spoznal resnico v krščanski veri. Skrbelo pa jo je, ker Črtomir ni bil kristjan in da Bog ne mara nekristjanov, ter da ga bodo zaradi tega ubili. Nato ga je povabila, naj se ji pridruži in stopi v krščansko vero, da bosta lahko skupaj srečno živela.

Črtomirju Bogomila veliko pomeni in za njo bi tudi umrl in ji ne bi mogel odreči ničesar, vendar se sprašuje, če ni ravno Vojhun pobil veliko ljudi pod poslanstvom Boga ljubezni.

Medtem duhovnik zatrjuje Črtomirju, da Vojhun dela po svoji glavi in po Božji volji, ter pravi, da se moramo med sabo ljubiti in ne sovražiti. Črtomir se ne brani te vere, vendar se mu le v spomin vračajo slike njegovih umrlih tovarišev, ki jih je pokončala roka te vere v katero se podaja.

Bogomila mu še pove, da tudi ne bo mogla postati njegova žena, če se ne bo dal krstiti. Obljubi mu, da bosta po krstu lahko srečno živela skupaj. V mislih pa je imela skupno srečno življenje po smrti. V tem življenju pa v zakon z njim ni hotela stopiti tudi, ker ni želela postati ena izmed mnogih vdov, ker Črtomirja lahko ubijejo. Naroči mu naj odide v Oglej, kjer naj se pri patriarhu da posvetiti za duhovnika.

Toda Črtomir pa ima še vedno pomisleke in sicer kako naj sprejme krščansko vero, vero ki mu je bila sovražna že celo življenje. Zato po premisleku po Bogomili, da zveza z njim ni ravno pametno dejanje, ker on še vedno ne more in ne more pozabiti svojih tovarišev.

Odloči se, da je najboljša rešitev, če odide. Ko Bogomila to sliši, jo prevzame žalost, ker je zelo imela rada Črtomirja in bi rada z njim večno živela, pa čeprav šele v naslednjem življenju, ker mora v tem ostati zvesta Bogu. Nato Črtomirja prevzame Bogomilin mili pogled in še zadnjič pogleda Bogomilo in jo objame.

A Bogomila se ne preda in reče Črtomirju, da naj zavoljo njegove ljubezni, če jo ima res tako rad, usliši še njeno zadnjo željo, to je da se da krstiti zdaj, ko je duhovnik še tukaj. Ker seveda ljubezen prevlada, ugodi njeni želji in gre z duhovnikom k slapu, kjer ga krsti. Nato odide v Akvilejo, kjer postane duhovnik in tako nikoli več ni videl Bogomile. Vsaj ne v tem življenju.

Vrsta dela: sonet

Kraj dogajanja: Gorenjska, ob Bohinjskem jezeru

Čas dogajanja: v obdobju romantike

Liki: Črtomir, Bogomila, Vojhun, duhovnik

Avtor: France Prešeren

Opomba o avtorju

France Prešeren je bil slovenski pesnik, ki se je rodil 3. decembra 1800, v Vrbi kmečki družini. Po uspešno končanem študiju na dunajski pravni fakulteti se je vrnil v Ljubljano, kjer je delal, kot odvetnik. V tem času je napisal večino svojih pesmi in pri pisanju le teh, ga je pomembno usmerjal prijatelj Matija Čop. Prešeren je prvi Slovenec, ki se je po kakovosti svojega pisanja lahko kosal s sodobniki po Evropi, kjer je tedaj vladala romantična usmeritev.

Bil je nesrečno zaljubljen v bogato Primičevo Julijo, kateri je tudi posvetil Sonetni venec (1834) in še nekatere druge ljubezenske pesmi. Njegovi prijatelji so umirali eden za drugim, ter kot pesnik v času svojega življenja ni bil priznan. V zadnjih letih življenja se je vse bolj soočal z malodušjem, težavami z alkoholom, ki pa je nazadnje povzročil njegovo smrt. Umrl je 8. februarja 1849 v Kranju.

Še danes pa velja France Prešeren za enega največjega slovenskega pesnika. Del njegove pesmi Zdravljica (1844), je besedilo državne himne Republike Slovenije, obletnica njegove smrti pa osrednji državni kulturni praznik. V manjšem obsegu obeležujemo tudi obletnico njegovega rojstva in sicer, kot Ta veseli dan kulture.