Kraljična na zrnu graha

“Kraljična na zrnu graha” je kratka, toda zanimiva pravljica slavnega Hansa Christiana Andersena. Govori o princu, ki je želel poročiti pravo princeso. Sreča se mu je nasmehnila in na vrata poslala deklico, ki je za sebe trdila, da je ravno to. Prišla je na vrata dvorca, premočena in izgubljena. Prinčeva mama je postavila pred princeso edinstven test, s katerim je dokazala, da je deklica prava princesa. Namreč, pod desetimi blazinami in odejami je postavila eno in edino zrno graha, da bi preverila, če ga bo princesa začutila.

Ta zgodba govori, da obstajajo načini, da preverimo pravo naravo ljudi. Lahko je enostavno reči, da smo nekaj in težje to dokažemo. V tej zgodbi princesa dokaže svojo občutljivost, ki jo razvije samo prava princesa, ki so jo celo življenje negovali. Takšna občuti tudi zrno graha pod desetimi odejami, blazinami in vzmetnicami. Pravzaprav takšno princeso si želi princ in takšno tudi dobil.

Ta zgodba je zelo kratka, toda zato vsebuje vse elemente pravljice. Ne vsebuje pa nobenih vil, niti živali, ki govorijo, vendar je najbolj pomembna stvar, ki jo mora pravljica vsebovati – prinčeve, princesine nauke. Zgodbica je preprosta, namenjena najmlajšim, ker ne vsebuje nobenih negativnim elementov, niti strašnih delov.

Vrsta dela: pravljica

Čas nastanka: nekoč davno

Mesto nastanka: na kraljevem dvorcu

Kraljična na zrnu graha obnova

Nekoča je živel kraljevič, ki se je želel poročiti s kraljično, vendar s tisto pravo. Samo postavljalo se je vprašanje, kako bo kraljevič vedel, katera je prava kraljična in izbranka njegovega srca. To je bilo pravzaprav res težko vprašanje, na katerega je moral najti odgovor. Prvi korak, ki ga je princ naredil je bil ukaz služabnikom, da spakirajo vse lepe stvari.

Preden bo katero koli iskal, resnično kraljično, je kraljevič rekel služabnikom, da spakirajo zlate obleke, svilene majice, klobuke in vse ostale predmete, ki bi jih potreboval na takšni poti, ki bi morala biti svečana. Starši so bili vznemirjeni, kot tudi kraljevič in so mu želeli srečno pot, upajoč da se bo njihov sin hitro vrnil.

In tako je princ odšel na pomembno potovanje v zlatih kočijah. Na potovanju je srečal veliko lepih dam, vojvodinj in ostalih vzvišenih dam, toda na žalost ga je mučilo to, ker niti za eno ni bil prepričan, da je tista prava. Tako se je princ na koncu vrnil k svojim staršem potolčen in žalosten, ker ni uspel najti pravo kraljično. Priznal je, da ni bil prepričan, katera je prava od vseh, ki jih je spoznal in o kateri cel čas sanja.

Neke noči je prišla nevihta, ki je zvenela tako nevarna, ko so strele udarjala ena za drugo in dež se je zlival, kot največji slapi. V trenutku, ko je zunaj divjalo neurje, je nekdo potrkal na vrata dvorca. To je bila deklica, ki ji je voda kapljala od las in obleke. Bila je vsa mokra in je drhtela od mraza. Kljub temu, da je bila vsa izmučena zaradi slabega vremena, je bila deklica prelepa.

Spustili so jo v dvorec, da se okrepi in deklica je cel čas trdila, da je kraljična. Kraljevič je poslal služabnike, da pokličejo kraljično in ko jo je zagledal se je takoj zaljubil. V trenutku, ko jo je zagledal, je začutil veliko srečo in želel je verjeti, da je ona prav oseba. V tem trenutku je samo razmišljal, da preveri, če je ona resnično prava kraljična ali pa ni.

Kraljevič ni vedel, da tudi njegova mama o tem razmišlja in si želi, da njen sin končno najde ženo za sebe. Spomnila se je načina, kako bi lahko preverili in je tako vzela zrno graha, odšla v sobo za goste, postavila zrno na posteljo, naložila dvajset vzmetnic. Deklica je morala spati na takšni postelji.

Zjutraj, ko so jo vprašali, kako je spala, je ona rekla, da slabo, da celo noč ni mogla zapreti oči, ker je spala na nečem trdem. Nato so bili vsi prepričani, da je deklica resnično prava kraljična, ker je začutila zrno graha. Kraljevič in deklica sta se nato poročila in zrno graha je shranjeno v zakladnico in se ga še danes lahko vidi.

Osebe: kraljevič, kraljica, kraljična, služabniki

Opis oseb

Kraljevič – kraljevič se je zelo želel poročiti, toda pod zahtevo, da najde pravo princeso. Kraljevič je bil zelo izbirčen, toda na koncu je prišlo svoje. Potrpežljivo je čakal svojo pravo princeso in ona mu je na koncu dobesedno potrkala na vrata. Ko se je princesa dokazala, kot prava princesa, jo je z zadovoljstvom poročil. Kraljevič je potrditev tega, da je v redu čakati na tisto, kar želimo in ne pristajati na manj. Na koncu pravzaprav dobimo tisto, kar smo si želeli, če smo dovolj potrpežljivi.

Kraljevičeva mama – spoštovala je odločitev in željo svojega sina, da se oženi z izključno pravo princeso. Pravzprav je bila ona dovolj pametna, da se spomni načrta, ki bo dokazal, da je prav ta princesa prava. Ona je položila zrno graha pod mnogimi vzmetnicami. Kraljevičeva mama je bila iznajdljiva in se ni pustila prevarati. Nikomur ni želela verjeti na besedo, dokler se niso dokazali z delom. Še vedno pa je bila zadovoljna, ko se je princesa izkazala za pravo. Končno je lahko oženila svojega izbirčnega sina.

Opomba o avtorju

Hans Christian Andersen se je rodila 2. aprila 1805 v Odensu. Rojen je bil v revni družini, oče je bil čevljar in mama, ki je bila doma. Čeprav niso imeli veliko, je bil Hans srečen, ker je odraščal ob očetu, ki je prepoznal njegovo željo po pustolovščinah in zgodbah. Že od majhnega mu je oče pripovedoval razne zgodbe in komedije in mu pomagal narediti lutkovno gledališče.

Težki trenutki so nastopili, ko mu je umrl oče in ko je skrb za njega prevzela mama, ki se je med drugim odločila, da pere perilo, da bi vzdrževala svojega sina in sebe. Čeprav ga je želela izučiti za krojača, je bila želja za drugačen način življenja močnejša. Tako je Hans uspel prepričati mamo, da ga pusti samega v glavno mesto.

Imel je samo 14. let in prihranjenih samo trinajst talirov, ko je odpotoval v Kopenhagen. Živel je na podstrešjih in vse poskusil, da bi se izkazal. Delal je vse in nekaj časa je celo plesal. V življenju je spoznal veliko ljudi in končo se je odločil, da konča tudi šolo in se je kot sedemnajstlenik vpisal v šolo in sedel z dvanajstletniki. Šolo je končal in zatem se je vpisal na univerzo.

Vzporedno se je učil in pisal razne tekste, toda prvo uspešno delo se šteje Pohod od Holmenskega kanala do vzhodne točke otoka Amager iz leta 1829. V delu se govori o boju mladega pisatelja za afirmacijo, dokazovanje. Delo “Grdi raček” je ena izmed zgodb za katero se šteje, da je polna avtobiografskih podrobnosti. Umrl je v Kopenhagnu 4. avgusta 1875.