Kraljevič Čopko

Kraljevič Čopko je pravljica o dveh princesah in grdem kraljeviču, ko so imeli sposobnosti podarjene iz strani dobre vile. Navajeni smo, da se v pravljicah dogajajo čudeži, tako se je tudi Čopkotu zgodilo, da se je zaljubil v najlepšo princeso v kraljestvu, toda na začetku ljubezen ni bila obojestranska.

Čeprav je bil grd, si je upal govoriti s prelepo princeso, ki se je na koncu zaljubila v njegove lepe značilnosti, kot so modrost, duhovitost in dobra narava, ter ni več opazila njegovih pomanjkljivosti.

Nauk te zgodbe je, da ljudje pogosto sanjajo o tem, da združijo lepoto in pamet, kot nekaj popolnega. Čopkotu je to uspelo, toda to se ni zgodilo zaradi čarovnije, temveč zaradi obojestranske ljubezni, ki se je zgodila med dvema mladima ljudema.

Kraljevič Čopko obnova

Nekoč je živela kraljica, ki je imela sina precej grdega izgleda in so se nekateri v vasi spraševali, če ima sploh izgled človeškega bitja. Med njegovim rojstvom je bila prisotna ena vila, ki je rekla, da bo bil deček lušten in sladek, ter da mu bo podarila darilo in to je modrost, ki jo bo lahko podaril deklici v katero se bo nekega dne zaljubil.

Kraljica je bila vseeno neutolažljiva in razmišljala, kako je rodila tako grdega otroka. Otrok niti še ni začel govoriti, temveč bil je že čudežno pameten, da so ga vsi občudovali. Deček je imel na glavi čopek in so ga tako tudi poimenovali.

V primernem času sta se v sosednjem kraljestvu rodila otroka. To sta bili dve princesi. Starejša je bila lepa in kraljica je bila presrečna zaradi tega, toda čutila je, da bo njeno veliko veselje povzročilo zlo. Vila, ki je bila prisotna med Čopkovim rojstvom, je bila udeležan tudi, ko sta se rodili princesi. Zmanjšala je kraljičino veselje, tako da je povedala, da bo princesa kolikor bo lepa, bo toliko tudi bolj neumna. Kraljica je bila žalostna, toda ni bila več, ko je zagledala drugo princeso, ki je bila izredno grda. Vila jo je opozorila, da bo njena druga hčerka pametna, toliko da njenega zunanjega izgleda ne bo nihče niti opazil.

Kraljica je bila obupana in vprašala vilo, če lahko lepi hčerki podari tudi malo več pameti. Toda vila ni mogla vplivati na njeno pamet, temveč samo na njeno lepoto. Da bi osrečila kraljico, ji je rekla, da bo princesi podarila, da bo lahko naredila lepo tisto osebo, v katero se bo zaljubila.

Princesi sta vsak dan vse bolj rasli in ljudje so občudovali eno zaradi lepote in drugo zaradi toliko modrosti. Toda, kot so bile poudarjene njune prednosti, tako so se vse bolj izražale tudi njune slabosti. Mlajša princesa je bila vse bolj grda in starejša vse bolj neumna. Starejša princesa je poleg tega, da je bila neumna, bila tudi nespretna. Kar koli je prijela v roke, ji je po nekaj sekundah padlo na tla in se razbilo. Celo ni znala piti iz kozarca in da se ne polije.

Čeprav lepoto vsi vidijo, so ljudje bolj cenili mlajšo princeso, zaradi njene modrosti. Vsi so najprej opazili lepoto starejše sestre, toda kmalu so ugotovili, da je mlajša sestra pametnejša in s tem tudi bolj duhovita od starejše. Starejša princesa je ostala brez prijateljev in z mlajšo so se želeli vsi družiti. Najbolj si je želela žrtvovati vso svojo lepoto, za samo malo sestrine modrosti. Čutila se je nemočno in nesrečno, toda kraljica ji ni mogla pomagati.

Starejša princesa je nekega dne odšla v gozd, kjer je srečala grdega dečka. To je bil mladi princ Čopko, ki je bil navdušen nad njeno lepoto. Ubožica je odšla v gozd žalovat zaradi njene nesreče in je bil presrečen, ker je bila sama. Obrnil se je k njen, toda opazil je, da je neizmerno žalostna. Vprašala jo je, zaradi česa žaluje in ona mu je rekla, da se ne more sprijazniti z dejstvom, da je toliko neumna. Najbolj od vsega si je želela biti pametna in ne lepa. Čopko ji je rekel, da ji lahko on pomaga, ker ima čarobno moč.

Čopko ji je dal rok leto dni, da bi se odločila, če želi njegovo darilo. Bila je šokirana in ni mogla takoj odgovoriti, toda razmislila je in leto dni se ji je zdelo zelo dolgo. Odločila je, da sprejme poroko z njim. In zgodil se je čudež. Princesa je lahko normalno govorila s Čopkom, bila je duhovita in z lahkoto je govorila o vsem. Njega je bilo strah, če ji ni morda dal preveč pameti.

Ko se je princesa vrnila na dvorec, so bili vsi navdušeni nad njenim govorom. Govorila je o pametnih in razumnih stvareh, kar prej ni bilo možno, toda njena mlajša sestra se je poleg nje počutila ogroženo, ker je ona zdaj nenadoma bila lepa in pametna. Imela je občutek, da je odklon grdote.

Veliko se je govorila, kako je lepa princesa postala pametna in so se na dvorcu zbrali številni prinčevi snubci, eden lepši in pametnejši od drugega. Lahko je izbirala s kom se bo poročila, toda pozabila je na eno pomembno stvar. Obljubila je Čopku, da se bo z njim poročila, toda to je bilo takrat, ko je bila še neumna in je obljubo pozabila. Odšla se je sprehodid v gozd in pod njim se je naredila velika kuhinja, v kateri so se pripravljale jedi za velik praznik. Osebje so hiteli pripravljati in princesa jih je vprašala, kaj to pripravljajo. Osebje ji je odgovorilo, da se pripravlja praznovanje za jutrišnjo poroko kraljeviča Čopka.

Nato ji je šinilo po glavi, da ji je kraljevič pred letom dni obljubil poroko. Toda, takrat je bila še neumna in je zaradi tega pozabila na njun dogovor. Napotila se je nazaj v dvorec, toda Čopko se je pojavil pred njo. Bil je lepo oblečen in pripravljen na poroko. Pomislil je, da je ona prišla držat obljubo, toda priznala mu je, da poroke, kar se tiče nje, nikoli ne bo.

Čopko je bil presenečen nad tem kar sliši. Toda princesa je nadaljevala in rekla, da se zaveda, da lahko ena princesa drži svojo obljubo, toda prav tako naj on razume, zakaj se ne more poročiti z njim. Verjame, da bi on, tako moder in pameten, lahko sprejel njene razloge, zaradi katerih ne more držati besede. Rekla mu je, da se ni mogla odločiti za poroko, niti ko je bila neumna, še manj pa sedaj, ko je pametna in lahko boljše presoja. Menila je, da je Čopko naredil veliko napako s tem, ko ji je podaril pamet, ker je zdaj hitreje in boljše razumela stvari.

Čopko ji je rekel, da razume, ker mu ona želi povedati, toda zanimalo ga je, če jo moti njegov zunanji izgled ali obstaja še nekaj, kar ji na njem ni všeč. Princesa je rekla, da ima vse kvalitetne lastnosti, dobro naravo, lepo obnašanje in da je zelo duhovit. Potem ji je rekel, da ga ona lahko naredi lepšega, ker ji je med rojstvom vila podarila sposobnost, da tistega mladeniča, v katerega se bo zaljubila, lahko naredi lepšega. Zaradi tega je nadaljeval Čopko, če se bo med njima rodila ljubezen, bo on isti trenutek postal lep kraljevič. Princesa si je želela, da on postane lepši in to se je zgodilo.

Nekateri trdijo, da to ni bila čarovnija, temveč se je sprememba zgodila zaradi ljubezni. Govori se, da je Čopko prepričal princeso v njegovo ljubezen do nje in da je zaradi njegovih dobrih lastnosti ona videla v njem dobro osebo in ne grdo bitje.

Princesa se je tako poročila s kraljevičem Čopkom, toda njen oče ji je moral dati blagoslov. Pristal je, da on postane zet, ker je poznal od prej in drugi so o njem govorili, da je moder in duhovit. Organizirali so veliko poroko, takšno kakršno si je Čopko od začetka želel.

Vrsta dela: pravljica

Mesto nastanka: kraljevstvo, gozd

Osebe: vila, kraljevič Čopko, kralj, starejša lepša princesa, mlajša pametna princesa

Kraljevič Čopko – moder in duhovit mladenič, ki se je rodila zelo grd, toda zato izrazito pameten. Upal je, da bo nekega den spoznal najlepšo princeso v kraljestvu, zato je sam odšel v iskanje za njo. Srečala sta se v gozdu, kjer je ona žalovala, zaradi tega, ker je neumna. Uspel jo je razveseliti, tako da ji je pojasnil na kakšen način ji lahko podari pamet.

Starejša lepša princesa– žalostna deklica, toda nadvse lepa. Ni mogla prenesti, ker se vsi želijo družiti z njeno grdo sestro, zaradi njene pameti in je odhitela v gozd žalovat nad svojo nesrečo. Tam je srečala Čopka, v katerega se je na koncu zaljubila, zaradi njegovih kvalitetnih lastnosti.

Opomba o avtorju

Charles Perrault se je rodil 12. janurja 1628 v Parizu v Franciji, v meščanski družini, kot sedmi otrok Pierre Perraulta in Paquette Le Clerc. Od začetka je imel vse pogoje, da se šola v najboljših ustanovah.

Zahvaljujoč šolanju, ki ga je imel Charles je na koncu bil visoko izobražen človek, ki je med svojim življenjem delal veliko tega, tako je pisal razkošna dela o prijateljstvu in ljubezni, razprave o književnosti. Kljub vsemu je do konca življenja ostal najbolj znan, kot avtor pravljic, s katerimi so odrasle številne generacije.

Zgodbe, ki jih je pisla in v katerih niso uživali samo otroci, so imele oporo v ljudskih zgodbah. Nekatere izmed njih so prevzele brata Grimm in nekatere so bile prenesene ustno. Charles je za sabo pustil nekaj znanih del, ko so “Zgodbe moje mame goske”.

V Zgodbah moje mame goske so se nahajale zgodbe iz nižjih slojev družbe, ki jih je nato Charles prilagodil za bralce iz višjih slojev družbe. Zgodbe so bile sestavljene iz osem pravljic in so ustvarile posebno zbirko. Zgodbe moje mame goske niso izšle pod njegovim imenom, temveč pod imenom njegovega sina.

Charles Perrault je bil velika podpora za vse mlajše generacije, ker je v večnem boju med starejšimi in mlajšimi zastopal tiste, ki so menili, da se je potrebno obrniti k novemu načinu pisanja. Starejši so bili prepričani, da je prava pot tista, ki so ji sledili generacije pred njimi.

Pravljice s katerimi se je pokazal so: “Obuti maček”, “Rdeča kapica”, “Pepelka” in “Sinjebradec”. Prvo pravljico “Trnuljčica” je objavil leta 1696.

Umrl je 16. maja 1703 v Parizu.