Komu zvoni

Ernest Hemingway je napisal roman “Komu zvoni” leta 1940, ko se je vrnil iz Španije, kjer je bil v času državljanske vojne in delal, kot vojni dopisnik.

Naslov roman “Komu zvoni” je vzeti iz znanih stihov Johna Donnea: “…In zato nikoli ne vprašajo komu zvoni; Tebi zvoni”.

Čeprav delo v knjigi ni tesno povezan s špansko državljansko vojno, pravzprav v njem ni političnega in zgodovinskega konteksta, vidimo delitev oseb na fašiste in republikance. Avtor je dal svojo oznako, da lahko republikanci zmagajo, če dobijo spodbubo iz drugih držav na svetu.

Zgodbi sledi skupina španskih gverilcev in glavnemu liku Robertu Jordanu in vse se zgodi v 72 urah.

Komu zvoni obnova

Robert Jordan je bil nekoč profesor španskega jezika na univerzi v Ameriki in je bil zdaj pripravljen delati, kot prostovoljec v Španski državljanski vojni. Bil je strokovnjak za eksplozive in je dobil nalogo, da razstreli pomemben most za sovražnikovo črto.

Tako se je Robert Jordan napotil pod vodstvom članov republikanskih gverilcev Anselma do ene skupine gverilcev, ki so bili pod vodstvom Pabla in so mu oni mogli pomagati pri tej akciji.

Tabor, kjer so bili gverilci nameščeni, se je nahajal v gostem borovem gozdu, ki je bila iz vseh strani obdana s skalami in je tam bila tudi velika jama.

Pablova skupina gverilcev je občasno napadla avtomobile in vlake. V eni od takšnih številnih akcij je sodeloval tudi Kaškin, Robertov prijatelj, ki je kmalu zatem umrl. Vsem iz svoje ekipe je ostal v spominu po tem, ker se je zelo bal smrti.

Robert je v taboru srečal še cigana Rafaela in dekle Marijo, Pilar – Pablovo ženo.

Robert je bil še posebej navdušen nad Marijo, dekletom ki je imela samo devetnajst let in katero so gverilci rešili v napadu na vlak. Ostala je sama brez staršev, ki so jih ubili fašisti in je bila zapuščena. Ko so jo gverilci rešili, je bila v zelo slabem stanju. Ni želela govoriti in dneve je preživela v joku. Toda Pilar ji je veliko pomagala, da to premaga in je bila postopoma vse boljša in boljša.

Pablo je bil nekoč zelo pogumen in neustrašen borec, toda sčasoma je postajal vse manj pogumen in vse bolj sumničav. Tako da zdaj ni želel sodelovati v akciji rušenja mostu, ker je verjel, da jim ta akcija ne more prinesti ničesar dobrega.

Vse to je pripeljalo do konflikta med Pablom in Robertom in vsi ostali, ki so morali sodelovati v akciji, so bili na strani Roberta in Pablove žene, ki se je bila pripravljena boriti za Republiko in je menila, da je cela akcija upravičena in Pablota šteje za strahopetca. Tako se naprej v zelo kratkem času razvije globoka povezanost in čustva med Marijo in Robertom.

Na poti so se kratko ustavili pri potoku in Pilar je na predlog Roberta začela zgodbo o tem, kako je v njihovem mestu prišlo do gibanja. Govorila je, da je Pablo v tem času bil zelo krut in brez kakršne koli milosti. Hitro so zavzeli mesto in pokazali so tudi veliko krutost do fašistov, ki so se zatekli tja.

Ko je Pilar končala svojo zgodbo, je bil Robert navdušen. Želel si je, da bi znal dobro pisati in da bi lahko napisal eno takšno zgodbo, v kateri bi povedal vse, kar so oni dosegli.

El Sordova skupina je bila na koncu zadolžena za nakup konjev in ko so se dogovorili do najmanjše podrobnosti, so se vrnili v svoj tabor.

Zunaj je začel padati sneg, čeprav je bil že maj. Čas je pokazal svojo muhavo stran in se spremenil. Ko so se vrnili v jamo, so tam srečali pijanega Pabla. Robert se je takoj skregal z njim in Pablo si je potem premislil in se odločil, da se priključi organizirani skupini napada.

Robert je Pabla gledal z nezaupanjem, zaradi tega, ker si je tako hitro premislil in potem se je spomnil svojih začetkov, ko je prispel v Španijo.

Naslednji dan je bil usoden za El Sordovo skupino. Odkrili so jih fašisti in jih likvidirali. Pablo se je nato odločil, da bi zavedel patruljo.

Po tem dogodku so se v ekipo naselili strah in tesnoba. Robert Jordan je vedel, da po tem, mora biti most porušen takoj naslednji dan, ne glede na dogovor prej. Takoj je poslal enega gverilca, da prenese sporočilo, da se mora akcija takoj začeti.

Nato se je spomnil svojega dedka in njegovega poguma. Namreč on se je boril v Ameriški državljanski vojni. Spomnil se je tudi svojega očeta, ki je storil samomor. Razmišljal je o tem, da bi na nekateri način to lahko razumel, toda ne more sprejeti.

Marija je to noč preživela za zadnjo noč z Robertom in skupaj sta razmišljala o prihodnosti. Naslednji dan je Roberta zbudila Pilar in ga obvestila, da je Pablo izginil in s sabo odnesel del eksploziva in detonator, s katerim bi morali porušiti most.

Robert je bil razočaran, toda na vse, na Pabla in na celotno špansko ljudstvo. Toda takrat je zagledal Marijin obraz in se spomnil, da je spoznal tudi dobre ljudi. Odločil se je narediti napad na most, s tistim, kar mu je ostalo. Odločil se je, da ga napade z ročnimi bombami in pri tem mu bo pomagal Anselmo. Nato je začel dvomiti v izvedljivost, ki bi se mogla zgoditi ponoči.

Nato se zgodi sprememba v celotni zgodbi. Pride Pablo s še devetimi borci. Prevzela ga je slabost, ko je zapustil skupino in je želel, da se znebi Pablovih stvari. Odločil se je, da vse tvega in se vrne nazaj, ter pomaga skupini.

Zgodaj zjutraj se je zaslišal zvok letalskih bomb. To je bil znak, da se mora akcija začeti. Gverilci so se razdelili v dve skupini in začeli z napadom. Pablo in Pilar sta vodila skupino in Robert je bil zadolžen za postavljanje eksploziva. Odpravili so fašistično stražo in ko se je zaslišal zvok tankov, se je Robert odločil, da poruši most.

V času akcije je Anselmo umrl, toda uspeh je bil skoraj zagotovljen. Tanki so bili zaustavljeni pred mostom in gverilci so se umaknili v hribe. Toda nato Robetovega konja zadene tankovski strel. Robert si je zlomil nogo in ker ni mogel iti naprej, so se odločili, da ga pustijo. Poslovil se je od Marije in razmišljal o tem, da je zadnje dni preživljal, kot najlepše dneve s svojem življenju.

Opazoval je naravo okoli sebe in čakal na prihod fašistov. Misli so mu bežale na razmišljanje o samomoru, ker ni želel biti ujetnik ali ubit od fašistov. Toda samomora ni sprejemal in je bil srečen, ko je zagledal fašistično konjenico. Z zadnjimi močmi je upočasnil njihov napredek.

Vrsta dela: roman

Čas nastanka: španska državljanska vojna (72 ur obstoja španskih gverilcev)

Mesto nastanka: Španija, v času državljanske vojne

Osebe: Robert Jordan, Pablo, cigan Rafael, dekle Marija, Pilar, Anselmo

Opis oseb

Robert Jordan – univerzitetni profesor, ki je še v svoji mladosti odšel v Španijo, da bi se boril v državljanski vojni. Verjame v pravico svobode in enakosti, enakopravnost za vse. Meni, da si vsak človek zasluži biti srečen in je njegova dolžnost boj za ostale, celo v tej meri, da se mu tudi njegova smrt zdi nepomembna. Sodeluje v vojnih akcijah, kjer ubija ljudi, kar je v nasprotju z njegovimi principi, vendar mora to delati iz razloga, ker je v interesu španske skupnosti, da se sovražnika odpravi. Strastno se je zaljubil v Marijo, s katero je delil iste interese. Do konca je branil vrednote v katere je verjel in je bil pogumen. Ni žaloval za ničemer, ker je vedel, da je življenje posvetil resničnim stvarem.

Opomba o avtorju

Ernest Hemingway je bil znan ameriški pripovednik 20. stoletja. Rodil se je 21. julija 1899 v Oak Parku, v Illinoisu v ZDA. Končal je srednjo šolo in postal dopisnik časopisa v Evropi. Kot prostovoljec je sodeloval v I. svetovni vojni.

Bil je lovec, nekaj časa se je ukvarjal z boksem in je delal, kot dopisnik v času Prve svetovne vojne, v Grško-turški vojni, ter v Drugi svetovni vojni. Po vojni je živel v Parizu, kot dopisnik ameriškega časopisa, kjer se je družil z izgubljeno generacijo ameriških pisateljev.

Po Drugi svetovni vojni je živel dolgo časa na Kubi, obkrožen z ribiči, ribištvom in pisal je različna dela. Živel je burno in večkrat se je poročil. Ko je ugotovil, da ne more več pisati, je storil samomor z lovsko puško 2. julija 1961.

Hemingway velja za enega izmed vodilnih ameriških pisateljev, na katere je način pisanja močno vplival na novinarstvo. Junaki v delih so v glavnem pogumni liki, ki se ne vklopijo v okolico iz katere prihajajo.

Napisal je številne novele in romane, vendar zlasti je bil znan po romanu o I. svetovni vojni “Zbogom orožje”, po romanu o španski državljanski vojni “Komu zvoni” in po kratkem romanu “Starec in morje”. Za zadnji roman je dobil Nobelovo nagrado za književnost leta 1954.

Njegova druga znana delo so romani “Sonce vedno zaide”, “Imeti in ne imeti”, “Smrt popoldne”, “Čez reko in v gozd”.

Umrl je 2. julija 1961 v Ketchumu, v Idaho v ZDA.