Knjiga Stvarjenja obnova
Stvarjanje sveta
Raj na Zemlji
Nekoč, ko svet še ni obstajal, ga je Bog ustvaril. Takrat na svetu ni bilo ničesar in Bog je ustvaril ljudi, živali, drevesa, rože.
Do takrat je bil svet pust in temačen. In potem Bogu ustvari svetlobo. Svetloba mu je bila zelo všeč, tako da jo je imenoval – dan. Ko se je dan končal, je znova prišla tema. Bog se je odločil, da jo imenuje – noč. Vse to je Bogu ustvaril prvi dan, ko je ustvarjal svet.
Naslednji dan ustvarjanja je Bog ustvaril razprostrta neba. Tako je bil imenovan – nebo.
Potem, tretji dan je Bog dal ukaz za vse vode na svetu, da gre ena od njih na jezero in ena na morje. Prikaže se kopno. Na kopnem je Bog dal, da začnejo rasti drevesa, trava in grmičevje.
Četrti dan se je podnevi prikazalo sonce in ponoči, se je lahko videla luna in zvezde.
Na peti dan je Bog ustvaril dve vrsti ptic, tiste ki živijo ob vodi in tiste, ki živijo v gozdu, ter ustvaril ribe in vse morsko življenje.
Šesti dan ustvarjanja je Bog ustvaril živali in sicer domače in divje, nato žuželke v katere so bile vključene mravlje in čebele. Na koncu ustvarjanja Bog ustvari človeka in ga imenuje Adam.
Bog mu je dal prečudovit vrt in ga imenoval Edenski vrt. V tem vrtu bo Adam živel. Vrt je bil poln dreves, na katerih so rasli sadje in čez celoten park je tekla reka, ki je namakala celotno področje.
Bog je rekel Adamu, da lahko je sadje z dreves, razen z enega ne, kateremu je dal ime “drevo spoznanja dobrega in zla”. Če Adam poje sadje iz tega drevesa, bo začel umirati.
Ker je bil Adam edini človek na celem svetu, se je Bog odločil, da ustvari družbo, da ne bi bil osamljen in da bi imel pomoč. Bog mu ustvari žensko, po imenu Eva. Bog jo je ustvaril tako, da je uspaval Adama, nato pa je vzel eno izmed njegovih reber.
Poslal je celotno živalsko vrsto k Adamu, da jim Adam da imena.
Bog je na koncu šestega dne bil zelo zadovoljen z ustvarjenim in se je sedmi dan odločil za počitek. Tako je ta dan postal miren in spokojen, povsem drugačen od vseh prejšnjih dni. To je bil sveti dan počitka.
Prvi človeški greh
Poleg Eve in Adama je bil v Edenskem vrtu tudi duh – Satan. Prišel je v obliki kače. Nekega dne je Satan vprašal Evo, če sme jesti sadeže z dreves na vrtu. Eva mu odgovori, da lahko je vse sadeže, razen iz enega drevesa ne, ki je drevo spoznanja dobrega in zla. Razloži mu, da bo začela umirati, če poje sadje iz tega drevesa.
Satan pa ji odgovori, da to ni res in da je nasprotno, če poje sadje iz tega drevesa, bo postala modra. Eva nato odide, ampak se je odpravila do omenjenega drevesa. Sadje je izgledalo čudovito. Eva se odloči pojesti sadje, da bi postala modras in nato odnese sadje še Adamu.
Potem, ko sta pojedla vso sadje, se zasliši Božji glas. Prišel ju je zbuditi, vendar se Adam na to skrije. Obtoži Evo za vse in Eva se brani z besedami Bogu, da jo je kača prevarala.
Bog se zelo razjezi na oba in na kačo, zato se odloči, da bo kača celo življenje preživela plazeča in Eva bo rodila svoje otroke v trpljenju in bolečinah. Prepove jima bivanje v Edenskem vrtu. Pri vhodu postavi angela
Bog je pojasnil Adamu, da se bo moral sam potruditi, da bo zemlja dobro obrodila in da se bo na koncu svojega življenja ponovno spremenil v prah iz katerega je nastal.
Toda Bog je usmiljen do njiju in se odloči, da jima omogoči možnost, da se rešita. Odločil se je, da jima pošlje Odrešenika, ki bo utrpel vse grehe za njiju dva. Prav tako je dejal, da za vse tiste, ki bodo verjeli vanj in prosili odpuščanja, bodo rešeni.
Ko je Odrešenik končno prišel, je naredil zadoščenje za grehe vseh nas, ne samo za grehe Adama in Eve, ter njunih otrok.
Kajn in Abel
Potem, ko sta bila Adam in Eva izgnana iz Edenskega vrta, jima je Bog dal dva sinova z imeni Kajn in Abel. Nista bila dobra, prav tako kot njuni starši ne.
Starejši je bil Kajn in ko je odrastel je postal poljedelec, medtem ko je bil mlajši Abel živinorejec. Oba sta veliko grešila, vendar je Abel verjel v Odrešenika.
Nekega dne se je Abel odloči žrtvovati Bogu in nato ubije eno jagnje. Ubil ga je in zažgal na žrtvenem oltarju. S tem je Abel pokazal Bogu, da ga ljubi in spoštuje. Bog je bil zelo vesel zaradi tega, ker ga je spomnil na Odrešenika in na to, da se bo on nekega dne žrtvoval za vse ljudi tega Sveta.
Kajn pa ni verjel v Boga, niti odrekel se ni svojim grehom. Čeprav je Bog želel, da mu prav tako prinese, kot žrtev jagnje, on tega ni želel narediti, temveč mu je dal nekaj, kar je vzgojil v svojem vrtu.
Bog je še vedno ljubil Kajna in bil z njim, ne glede na to, da ga ni poslušal. Vendar Kajn je bil še vedno jezen na Boga. Celo toliko, da se je nekega dne odločil ubiti svojega brata Abela in tako vso jezo preložiti na njega. Zemlja se je nato namočila od Abelove krvi.
Ko ga je Bog vprašal, kje je brat, je Kajn rekel, da ne ve, ker ni varuh svojega brata. Vendar je Bog vedel, kaj se je zgodilo in se je odločil, da mora biti Kajn kaznovan.
Rekel mu je, da bo moral do konca svojega življenja tavati in da ne bo imel stalnega doma. Ljudje ga bodo sovražili in ga želeli ubiti, vendar nobenemu ne bo dovoljeno tega narediti. To bo preprečil tako, da bo na Kajnu vidno znamenje.
Adam je na koncu umrl, ko je imel 930 let in bil spremenjen v prah. Bog je takrat dovolil ljudem, da živijo dlje.
Minilo je že mnogo let, in Adam in Eva sta imela veliko otrok in njuni otroci, so imeli svoje otroke. Kajnov sin z imenom Henok je bil poseben po tem, ker je ljubil zelo ljubil Boga in vedno hodil z njim. Zaradi tega se Bog odloči, da ga pokliče k sebi v nebo, vendar ne na način, da je umrl, temveč le da je odšel v nebesa. Ko se je to zgodilo, je imel 365 let. Od takrat je Henok živel z Bogom.
Henokov sin, ki se je imenoval Metušalah, je bil najstarejši človek, ki je kdaj koli živel na zemlji. Ugotovljeno je bilo, da je imel 969 let, ko je umrl.
Potop
Sčasoma so bili ljudje na zemlji vse bolj pokvarjeni, niso ga poslušali niti spoštovali. Bog se nato razjezi in se odloči, da jim pošlje potop. Vse ljudi bo prekrila voda in bodo umrli.
En človek na zemlji pa je bil dober, ime mu je bilo Noe. Iz tega razloga, se Bog odloči povedati Noetu za potop, da bi se lahko rešil. Naroči mu, da si naredi veliko ladjo, veliko kot trojadrnica, ki bo imela okna in vrata. Na tej ladji bo Noe s svojo družino, ženo, sinovoma in njihovimi ženami lahko plul.
Prav tako mu naroči, naj s sabo vzame po en par od vsake živalske vrste, moškega in žensko, da bi se lahko rešili in kasneje lahko razmnoževali.
Kako zgraditi ladjo, je Noe rabil več, kot 100 let. V vsem tem času, je razen gradnje, pripovedoval ljudem o Bogu in gledal, kako so ljudje grešni. Opozarjal jih je, da bo velika poplava, če se ne spremenijo. Vendar ga ni noben poslušal.
Ko je zgradil ladjo, je Bog rekel Noetu, da na barko vzame svojo ženo ter njune sinove z njihovimi ženskami. Prav tako je moral od vsake živalske vrste vzeti po dve živali. Noetu je končno uspelo.
Vsi skupaj so šli na ladjo in jo zaklenili. Po sedmih dneh je začel padati neverjeten močan dež. In padal je štirideset dni. Dvignil je vse reke in jezera in na zemlji je bila poplava.
Vsi ljudje in živali, ki so bili zunaj ladje, so kmalu utonili. Na zemlji kmalu ni bilo ničesar več opaziti, razen vode in Noetove barke.
Bog je čuval Noeta, njegovo družino in njihovo ladjo, ter nobenemu se ni ničesar naredilo. Končno dež preneha padati in Noetova barka se ustavi na visoki gori Ararat. Po 150 dneh preživetih na barki, je Noe lahko šel ven. Vendar ni prejel potrditve od Boga, tako da je ostal še malo časa na barki.
Medtem, ko se je zemlja že skoraj popolnoma posušila, je po dveh mesecih preživetja na ladji, Noe dobil Božje dovoljenje, da lahko zapusti barko. Za njim so prišli tudi cela njegova družina in vse živali.
Potem se Noe odloči, da Bogu žrtvuje eno žival, da se mu oddolži, ker je rešil njega in celotno njegovo družino. Bog obljubi Noetu, da nikoli več ne bo prišlo do takšnega potopa in kot znamenje mu pošlje mavrico. Kasneje je Noe lahko pogosto videl mavrico po dežju na nebu in vedno se je spomnil Božje besede.
Čas po potopu
Babilonski stolp
Ko je minilo že nekaj časa od poplave, je Noe postal dedek. Skratka njegovi sinovi so dobili otroke in njihovi otroci otroke in tako je zemlja počasi znova postala naseljena.
Vsi so vedeli, da je bila poplava, ker se je vedno govorilo o tem in od teh malih ljudi, so vsi govorili isti jezik.
Vendar, čeprav so ljudje vedeli, da ne smejo biti slabi, se niso ozirali na preteklost. Bili so grešni in niso hoteli poslušati Boga. Vedeli so, da poplave ne bo več, ker Bog ne bo prekinil svoje obljube.
Kmalu so se odločili, da bi zgradili velik stolp, s katerim bi se lahko hvalili. Toda Bogu ni bilo všeč, ko so se tako obnašali.
Kmalu, ko se je začela gradnja, se je Bog odločil, da razdeli ljudi po jezikih. Tako so se stvari spremenile. Ker so do sedaj vsi govorili isti jezik, so se lahko sporazumevali, ampak od zdaj naprej, je bilo jezikov več in ljudje niso mogli več graditi skupaj, ker se niso razumeli. Tudi razjezili so se eden na drugega, ker se niso razumeli, zato je vsak odšel v svojo hišo.
Kmalu so ljudje začeli živeti s posledico jezika, katerega govorijo in razlog zato je da danes obstaja toliko veliko jezikov na svetu.
Nazadnje je bil stolp, ki je bil poimenovan Babilonski stolp, nikoli dokončan. Beseda babilon je pomenila pomešan in taki so bili ljudje, ki so začeli govoriti različne jezike.
Začetek izbranih ljudi
Abrahamova zaveza
V današnji državi Irak in nekdanjem mestu Uru na Kaldejskem, je živel Abraham. Ker so ljudje tega mesta častili razne kipe iz lesa in kamna, Bog reče Abrahamu, naj jih zapusti in gre živet v drugo državo.
Abraham posluša Boga in odide v daljno državo s svojo ženo Sarajo, nečakom Lotom, ter s svojimi služabniki. V državo, katero je odšel nikoli ni bil, vendar je bil prepričan, da mu bo Bog pomagal. Abraham je bil takrat star 75 let.
Na dolgi poti, je Bog poskrbel, da je Abraham srečno prispel. Abraham je končno varno prispel do Kanaana, obljubljeno deželo. Nekdanji Kanaan, je današnji Izrael.
Bog je poskrbel, da nihče v tej deželi ne škoduje Abrahamu, čeprav to na prvi pogled ni bilo mogoče, ker je v državi vladala revščina in lakota. Nič iz zemlje ni raslo in ljudje niso imeli ničesar za jesti.
Potem se je Abraham znova odločil preseliti in odide v Egipt. Tam je ostal, vse dokler v Izraelu ni bilo hrane za njega in njegove. Potem se je vrnil z družino v Izrael. Zahvalil se je Bogu tako, da se je odločil žrtvovati eno jagnje. Ubil ga je in potem zažgal.
Kmalu je Abraham postal zelo bogat. Imel je veliko živali, enako kot njegov nečak Lot. Toda kmalu so se Lotovi in Abrahamovi ljudje, ki so čuvali živino, začeli prepirati. Abraham je začel umirjati situacijo in dogovorili so se z Lotom o vsem, da se nihče več ne bi prepiral.
Lotu je rekel naj si izbere del zemlje katero želi, da bi si razdelili in da ne bi več prišlo do prepira. Abraham je dal Lotu, da prvi izbere in Lot je izbral bogato zemljo ob reki Jordan. Eno od mest tam, je bilo Sodoma. Ljudje, ki so živeli v Sodomi so bili zelo zlobni, vendar je Lot kljub temu želel tam živeti.
Lot ni bil slab človek in je spoštoval Boga in tam se je naselil z namenom, da obogati poleg teh zlobnih ljudi.
Potem, ko se je Lot odselil, je Bog Abrahamu dejal, da bo vso to zemljo na koncu dobil on. Rekel mu je, da bo imel veliko otrok in vnukov in tako je bilo. Potomci Abrahama se danes imenujejo Izraelci in Židje.
Nekega vročega dne, je Abraham sedel na vhodu v šotor in zagledal tri ljudi, ki so prihajali k njemu na obisk. Steče k njim in se jim pokloni. Reče jim naj se malo spočijejo v senci drevesa in pohiti po vodo, da bi se osvežili in oprali svoje utrujene noge.
Abraham odhiti v šotor, kjer reče ženi, da speče hruh, medtem ko on zakolje eno tele. Poleg tega je tujcem prinesel še kruh, maslo in mleko. Ko so se najedli, so skupaj odšli proti Sodomi, saj jih je Abraham vodil.
To daje občutek, da oni niso bili običajni ljudje, temveč da sta bila dva angela in tretji je bil sam Bog. Bog je svojo namero razkril Abrahamu in to je bila, da se uniči celotna Sodoma. Bog je to želel narediti, ker so tam živeli zlobni ljudje.
Vendar Abrahama to vprašanje razšalosti, ker je tam živel njegov nečak Lot in bilo je še nekaj dobrih ljudi tam. Bog mu obljubi, da ne bo uničil mesta, če najde 50 dobrih ljudi. Abraham se pritoži, da je v mestu mogoče manj ljudi, vendar da so dobri, nakar pravi Bog, da ne bo uničil mesta, če najde vsaj 10 dobrih ljudi.
Tu se onadva razideta, Bog se odpravi proti Sodomi in Abraham proti svojemu šotoru.
Lot je sedel v sprednjem delu obzidja mesta, ko sta se pojavila dva človeka pozno zvečer. Lot jih želi gostiti na svojem domu, ker se je bal za svoje življenje. Ker je Lot vztrajal, se onadva strinjata. Dejstvo je, da sta bila dva angela, za katera Lot ni vedel, ker sta bila povsem, kot običajna človeka in to sta bila onadva, ki sta potovala z Bogom.
Po večerji vprašata Lota, če ima še kaj družine. Če ima, naj se poklonijo, drugače bo Bog uničil celotno mesto. Lot takoj opozori svoje hčerke in zete, vendar mu oni ne verjamejo, zato se vrne nazaj domov.
Drugi dan zgodaj zjutraj, angeli opozorijo Lota, da naj takoj zapusti mesto, ker ga bo Bog uničil. Lot se takoj odpravi s svojo ženo in dvemi dekleti čim dlje od Sodome. Angeli so mu rekli, da naj gredo na goro in da se ne ozira nazaj.
Tako so se čim prej odpravili, da bi zbežali pred ognjem. Vendar je Lotova žena pogledala nazaj in je bila takoj spremenjena v steber soli. Lot se je s svojima hčerkama uspel rešiti, ko je prišel v mesto Soar.
Sodoma je bila cela zažgana. Tako je bilo uničeno vse kar je Lot imel. Abraham je videl oblak dima in vedel je, da Bog ni mogel najti deset dobrih ljudi v tem mestu in da ga je uničil.
Bog je blagoslovil Abrahama v globoki starosti in tako se mu pri 100 letih rodi sin. Poimenovali so ga Izak, ker je tako Bog želel. Abraham ni želel, da se sin poroči z eno izmed deklet iz svoje države, ker so se tam vsi klanjali lesenim ali kamnitim kipom. Abraham je želel Izaka poročiti z dekletom iz države, od koder so bili njegovi sorodniki, tam kjer se je spoštovalo pravega Boga.
Abraham zato pošlje svojega služabnika na pot v daljno deželo, da najde ženo Izaku. Pove mu, da mu bo pomagal Bog.
Služabnik se napoti skupaj z desetimi natovorjenimi kamelami in z veliko darili na pot. Po dolgih dnevih potovanja je služabnik prišel v mesto Abrahamovih sorodnikov. Stopil je do vodnjaka ravno zvečer, ko so dekleta šla ven iz mesta po vodo. Ker jih je bilo veliko, je služabnik prosil Boga, naj mu pomaga, da najde tisto pravo.
In spomnil se je. Tista, ki jo bo prosil, da mu da piti iz njenega vrča in poleg tega, da tudi njegove kamele, bo prava Izakova žena. In tako je služabnik molil, ter pride do vodnjaka dekle z imenom Rebeka.
Nagnila se je, da bi napolnila svoj vrč z vodo in služabnik jo vpraša, če bi mu dala vodo, da jo popije in da napoji svoje kamele. Dekle takoj pristane.
Služabnik se ji je zahvalil z zlatim uhanom in dvema zlatima zapestnicama, ter jo vpraša iz katere hiše je in če ima prostor za njega in njegove služabnike, da bi prenočili. Odgovori mu, da ima prostor in da je Betuelova hčer.
Ko je služabnik slišal, da je dekle Betuelova hčer, se je zelo razveselil. Takoj je vedel, da gre za Abrahamove sorodnike, ker je bil Abraham Betuelov stric. Služabnik se je takoj poklonil Bogu, da bi se mu zahvalil, ker mu je pomagal, da najde tako dobro dekle.
Rebeka je hitro odšla domov in vse povedala mami, da bi se lahko pripravila za prihod ljudi. Ko je Rebekin brat Laban vse slišal, je hitro odhitel, da bi pomagal služabniku s kamelami in poleg tega, da jih spozna z vsem in jih pripelje v hišo.
Služabnik se spotoma predstavi in pove celotno zgodbo, zakaj je prišel in kako je spoznal Rebeko. Vpraša, če gre lahko ona z njim in postane Izakova žena. Vsi se zelo razveselijo in se strinjajo.
Služabnik se takoj zahvali Gospodu in odloči se, da daruje zlato, srebro in prekrasne obleke Rebeki, ter njeni materi in bratu.
Prenočijo in naslednji dan so bili pripravljeni potovati nazaj. Čeprav je Rebekina mama želela, da se Rebeka še malo pripravi za na pot in da odidejo kasneje, se Rebeka odloči, da takoj odpotujejo. Od tega dne, je nikoli več niso videli.
Odšla je s služabniki na dolgo pot k Izaku v Kanaan in postala je njegova žena. Takoj jo je zelo vzljubil.
Jožefovo življenje
Jakob je imel dvanajst sinov in eden izmed njih je bi Jožef. Z izjemo Benjamina je bil Jožef najmlajši od enajstih.
Ko je dopolnil sedemenjast let, se je Jožef pridružil svojim bratom pri čuvanju ovc in koz. Takrat je videl nekaj, kar njegovi bratje niso smeli narediti in vse je takoj povedal očetu. Zaradi tega, so se Jožefovi bratje zelo razjezili na njega.
Prav tako je Jožef od očeta dobil prekrasno ogrinjalo, ker mu je bil Jožef najljubši. Od takrat so bili bratje na njega tako jezni, da niso mogli niti ene besede z njim lepo spregovoriti.
Neke noči je Jožef sanjal, da je cela njegova družina na polju in vsa žita povezana v snope. Naprej je sanjal, da so vsa žita stala in se mu klanjala. Jožefovi bratje so se še bolj razjezili, ker so mislili, da Jožef namiguje na dejstvo, da bi se mu morali vsi klanjati.
Jožef pa je znova sanjal in tokrat, da se mu klanjajo mesec, sonce in vseh enajst zvezd. Jožefovi bratje se takrat še bolj razjezijo, ker so mislili, da bi se mu morala klanjati tudi oče in mati, katera sta v sanjah mesec in sonce, ter oni, ki so v sanjah zvezde. Jožefov oče se je prav tako razjezil, ko je slišal za sanje.
Kmalu po tem Jožefovi bratje odidejo s čredo v Šekem, ki je bil zelo oddaljen, da bi našli pašo za čredo. Čez nekaj časa Jakob pošlje Jožefa k bratom, da pogleda, kako jim gre.
Tako je Jožef prišel v Šekem, vendar bratov ni našel. Srečal je človeka, kateri mu je rekel, da je videl brate oditi v Dotan. Ko so bratje videli, da prihaja Jožef k njim, so se hitro odšli odločit, kdo izmed njih, ga bo ubil.
Njihov načrt je bil, da Jožefa ubijejo in ga vržejo v vodnjak. Mislili so nato povedati, da ga je raztrgala neka divja zver. Najstarejši izmed njih Ruben pa ni želel ničesar slabega storiti Jožefu. Njegov načrt je bil, da bi ga samo vrgli v vodnjak, vendar da mu ničesar ne storijo. On bi kasneje prišel in rešil Jožefa, ter ga vrnil očetu.
In ko so se odločili, so storili po dogovoru. Ko je Jožef prišel, so ga zgrabili in ga vrgli v vodnjak. Potem so odšli na kosilo. Takrat so zagledali, da se jim približujejo trgovci, ki so prevažali blago za prodajo v Egipt. Juda se domisli, da bi lahko Jožefa prodali in se ga tako za vedno rešili.
Trgovci so se dogovorili in izvršijo prodajo Jožefa za dvanajst srebrnikov. Trgovci so Jožefa odnesli zelo daleč, vse do Egipta, bratje pa so premazali njegov plašč s krvjo od koze. Odnesli so Jožefov plašč, za katerega se je sklepalo, da je bil njegov sin. Jokal je za svojim sinom do konca življenja.
V Egiptu Jožefa kupi oficir egipčanske vojske Potifar in ga odpelje v svojo hišo, da bi mu delal, kot služabnik. Jožef je bil blagoslovljen od Boga, ki mu je dal moč, da je pridno delal in po nekaj časa je bil imenovan za nadzornika vseh ostalih služabnikov. Prav tako je bil tudi Potifar blagoslovljen, ker je Jožefa lepo sprejel.
Čez nekaj časa je Potifareva žena zahtevala od Jožefa, da naredi nekaj slabega, vendar Jožef tega ni želel narediti. Razjezila se je in se odločila se je, da se mu maščuje s tem, da reče možu, da jo je Jožef želel prizadeti.
Potifar nato vrže Jožefa v ječo. Bog da tudi sedaj Jožefu moč, da vse to zdrži in kmalu je bil Jožef imenovan za nadzornika vseh ostalih zapornikov. Vedno je Bog storil, da Jožef deluje tako, da je bilo najboljše v dani situaciji.
Nekega dne se je faraon razjezil na svoja dva služabnika, od katerih je bil eden pek in drugi pokuševalec vin, in se odloči, da jih zapre v ječo.
Neke noči sta sanjala čudne sanje in Jožef ju je zjutraj našel zelo potrta. Vprašal ju je, kaj jima je in povedala sta mu, ter se odločil, da jima pomaga. Onadva mu bosta povedala sanje in Jožef bo prosil Boga, da mu jih razloži.
Jožef jima razloži sanje, ki so pomenile, da bo bil pek obsojen na smrt in okuševalec vin bo spuščen iz zapora. Jožef jima pove svojo celotno življenjsko zgodbo, ter pravi okuševalcu vin, ko je prišel ven, da se ga spomne in mu poskuša pomagati. Medtem, ko je okuševalec vin na njega takoj pozabil.
Neke noči je faraon sanjal, da je videl iz reke Nil prihajati sedem debelih in zdravih krav. Kmalu zatem je videl, da prihajajo ven grde in suhe krave, ki so pojedle tiste zdrave in debele.
Kmalu je sanjal še ene sanje. Sanjal je, da je videl sedem klas žita kako rastejo na enem steblu. Bili so polni zrna. Kmalu so se na steblu pojavili suha in bolna zrna, ki so pojedla tista zdrava.
Faraon je želel vedeti, kaj te sanje pomenijo, ker so ga zelo vznemirile. Vendar mu nihče ni znal razložiti njegovih sanj. Pokuševalec vina se je takrat spomnil Jožefa in pošlje služabnika po njega. Jožefa osvobodijo, obrijejo in oblečejo v lepo obleko, ter ga odpeljejo faraonu.
Jožef faraonu pove, da mu on ne more pomagati, temveč Bog. Na koncu mu Jožef razloži, da njegove sanje pomenijo, da bo Egipt prvi doživel bogato obdobje, ko bo zemlja dobro obrodila in bo vsega v izobilju in potem bo sedem let suše in revščine.
Jožef predlaga faraonu, da namesti nadzornika, ki bo skrbel, da bodo Egipčani v sedmih bogatih let zbrali dovolj žita za slaba leta, ki bodo sledila. Faraonu je bil Jožefov predlog všeč in ga postavi za nadzornika.
Tako je Jožef postal nadzornik in zelo pomemben za Egipt. Kamor koli je šel, so se mu ljudje klanjali in postal je zelo bogat in močan. Jožef je od vseh kmetov vzel del pridelka, ter ga shranjeval za lačna leta, ki naj bi sledila. Zbranega je bilo že toliko žita, da se ga ni dalo več prešteti.
Kmalu so sledila sedem let lakote in ljudje so se kmalu začeli javljati, ker niso imeli več žita. Jožef je bil zadolžen za prodajo tega zbranega žita.
Jožefova družina je v Kanaanu v tem času prav tako imela problem s žitom in lakoto. Vse so porabili in postalo je nujno, da se takoj poskrbi za novo žito, da ne bi postali lačni. Jakob, Jožefov oče jih je poslal v Egipt. Najmlajši izmed njih Benjamin je ostal z očetom v Kanaanu, ker se je Jakob bal, da se mu ne bo kaj zgodilo, kot se je Jožefu.
Ko so Jožefovi bratje prišli v Egipt, so prišli do Jožefa in se mu poklonili, da bi od njega lahko kupili žito. To je vse nekoč videl Jožef v svojih sanjah. Jožefa niso prepoznali, ker je bil oblečen v egipčansko obleko, vendar on njih je.
Vendar se je Jožef pretvarjal, da jih ne pozna. Celo zaprl jih je v ječo iz katere jih je na koncu spustil in jim dal žito in eno zahtevo. V zaporu bo ostal Simon, ki bo jamstvo zato, da bratje pripeljejo najmlajšega Benjamina.
Jožef jim je pripravil žito in na vrhu jim je dal denar, s katerim so žito kupili in tako so se odpravili domov nevedoč, da se denar nahaja na vrhu žita. Ko so se ustavili, da bi jedli, so ugotovili, da se na eni vreči na vrhu žita nahaja denar. Brate to zelo prestraši, ker niso vedeli, kako je denar tja prišel.
Čez nekaj časa so se vrnili domov in ugotovili, da se tudi v ostalih vrečah nahaja denar. Bili so zelo presenečeni.
Ko so porabili vse žito, jim oče naroči, da ponovno odidejo v Egipt in kupijo novo žito in naj vrnejo denar, za katerega je mislil, da je bil po nesreči dan na vrhu vreč. Prav tako jim reče, da vzamejo darila za upravitelja.
Bratje takrat rečejo Jakobu, da se ne morejo vrniti brez brata Benjamina, ker jim je tako rekel upravitelj. Po nekaj obotavljanja, oče pristane in bratje se odpravijo v Egipt, tokrat s Benjaminom. Jakob je takoj po njihovem odhodu molil za njih, da se vrnejo živi in zdravi.
Kmalu so vsi stali pred Jožefom, ki je svojim služabnikom rekel, da naj jih odpeljejo v njegovo hišo in jim pripravi hrano. Bratje se takrat prestrašijo, ker so pomislili, da bodo Jožefovi sužnji in da se ne bodo več vrnili domov in za razlog sumijo, da je bil denar, ki je bil na vrečah žita.
Bratje vse povejo Jožefu, ki jim reče, da nimajo razloga za strah in pripelje iz ječe tudi njihovega brata Simona. Služabniki jim potem dajo vodo, da operejo noge in dajo seno za osle. Bratje pripravijo darila, ker so bili prepričani, da bodo kmalu jedli z Jožefom.
Ko je Jožef prišel jih je vprašal za zdravje njihovega očeta in jih posedel za mizo po starosti. Bratje so se spraševali, kako Jožef to vse ve.
Ko so bili bratje pripravljeni za odhod je Jožef naročil služabnikom, da jim pripravi žito in na vrh naj jim ponovno dajo denar. Na žito najmlajšega Benjamina naj postavijo njegovo srebrno skledo.
Bratje so že bili na poti, ko Jožef naroči svojim služabnikom naj odidejo za njimi in da naj razložijo zakaj so vzeli srebrno skledo. Bratje so bili vsi začudeni, ker jim ni bilo jasno, kaj bi ta skleda delala pri njih. Služabniki odprejo vse vreče in skledo najdejo pri najmlajšemu med njimi, Benjaminu.
Bratje niso vedeli, kaj naj naredijo naprej, in se odpravijo skupaj s služabniki nazaj do upravitelja Jožefa. Jožef se je še naprej pretvarjal, da je prepričan, da so oni ukradli skledo. Takrat je vsat Juda in govoril v imenu vseh.
Juda je povedal Jožefu celotno zgodbo in rekel, da bo njihov oče umrl, če se ne vrne najmlajši sin Benjamin. Prosi Jožefa, da mu bo on suženj namesto njegov najmlajši brat.
Jožef pa ni mogel več zdržati, ter reče služabnikom, da naj zapustijo prostor in on začne jokati. Bratje so začudeno gledali kaj se dogaja, ko jim Jožef končno reče, da je on njihov brat.
Bratje so se takrat začeli objemati in poljubljati in Jožef jim reče, da jim je vse oprostil. Rekel jim je, da je Bog rekel, da bo lakota trajala še pet let in naj pripeljejo očeta, da bodo lahko živeli z njim v blagostanju. Faraon je bil tudi zelo vesel, ko je slišal, da so prišli Jožefovi bratje.
Jožef je pripravljal za na pot svoje brate, ter poslal veliko daril za njihovega očeta. Oče je komaj verjel, da je Jožef živ. Potem vsi zapustijo svoje hiše v Kanaanu in se odpravijo k Jožefu v Egipt.
Dodaj odgovor