Knjiga Psalmov

Biblija ali Sveto pismo je krščanska sveta knjiga, ki jo delima na Staro in Novo zavezo. Knjiga Psalmov je ena od petih knjig Stare zaveze. Poleg Psalmov je Stara zaveza sestavljena iz: Pentatevha, Zgodovinske knjige, Modrostne knjie in Preroške knjige. Knjiga Psalmov je posebna, ker je po obsegu največja od vseh petih naštetih starozaveznih knjig. Beseda “psalmi” označuje kratke molitve. Izvor besede najdemo v grškem jeziku v katerem psalmi v prevodu pomenijo “instrumentalna glasba”, toda tudi “besede, ki jih spremlja glasba”. Za vse to lahko sklenimo, da je večina psalmov bila opevanih in so jih spremljali glasbeni instrumenti, kot so najpogostejši danes.

Biblijsko Knjigo psalmov naredi 150 individualnih molitev, ki so pogosto opredeljene kot himne, ker slavijo Boga. Hebrejski naziv za to knjigo je Sefer tehilim ali skrajšano Tehilim, v prevodu “knjiga hvalnic”. Ker so napisani v imenu Gospodovem, spadajo med verske pesmi, napisane po svobodnih verzih.

Teme, ki se ukvarjajo s psalmi so raznovrstne. Nekatere od njih so prošnje za pomoč in milost. Nekatere so zahvale in izkazovanje veselja ali pa izkazovanje vere in zaupanje v Boga. Toda vsem je skupno, da odražajo želje, upe, strahove in boje izraelskega naroda, katere predstavnike v psalmih najdemo njihove avtorje. Nekateri znanstevniki, ki se ukvarjajo s preučevanjem Biblije delijo Psalme v nekaj več tem: himne (kot razne hvale Gospodu), skupna žalovanja (vse kar muči izraelsko ljudstvo kot celota, torej tema, ki govori o problemih te družbe v celoti), kraljevski psalmi (kraljevsko kronanje, poroke ali bitke), posamezna žalovanja (žalostinke namenjene eni osebi) in posamezne zahvale.

Več kot 73 psalmov pripisujejo židovskemu kralju Davidu, vendar sodobni preučevalci Biblije ne sprejemajo takšne razlage. Namreč vsak od psalmov vsebuje poseben naslov, za katerega ni gotovo ali govori o tem, kateremu je psalm posvečen ali kdo ga je pravzaprav napisal. Primer prvega takšnega psalma je, ki nosi določeno vsebino je tretji psalm, prve knjige psalmov. V njem se v nekaterih hrvaških prevodih imenuje “Davidov psalm” ali “Davidov spev”, iz katerega lahko potegnemo zaključek, da je avtor zares David. Toda to lahko pomeni, da je lahko tudi nekdo drug avtor pesmi, vendar da je napisan iz Davidove perspektive in posvečen njemu. Poleg Davida, kot avtorji se omenjajo kralj Salomon, Korahovi sinovi, Mojzes in Azaf. Poleg takšnih naslovov in vsebin, ki nam lahko povedo nekaj o možnem avtorju obstajajo tudi opisi in naslovi, kot so “zborovodja” ali “s strunami”, ki so pravzaprav navodila za zbor in orkester, ki so bili z glasbeno spremljavo v besedilu psalma.

Slogovno in jezikovno gledano so psalmi v glavnem kriki in zvkliki, retorična vprašanja, neposredno obračanje k Gospodu.

Psalmi zagotavljajo vrsto modrih nasvetov človeku, učijo o judovski veri, služijo za liturgična praznovanja, nekateri sodobni in nekateri starejši glasbeniki jih uvrščajo v svoje skladbe in verze pesmi, so navdih številnim ljudem ne glede na versko opredelitev njihovih bralcev. Vse to in še veliko več jih postavlja v dragocena književna dela le za sebe, kar je še bolj pomembno v delih kot celote – Biblije.

Knjiga Psalmov je razdeljena na pet knjig. Knjiga 1 vsebuje psalme številke 1-41, Knjiga 2 psalme 42-72, Knjiga 3 psalme 73-89, Knjiga 4 psalme 90-106 in Knjiga 5 psalme 107-150.

Prva knjiga (1-41)

Psalmi, ki spadajo v to knjigo se pripisujejo kralju Davidu, razen psalmov 1., 2., 10. in 33.

Prvi psalm nosi naslov “Dvakrat” in govori o pravičnem in poštenem človeku, ki sledi Gospodovemu zakonu, ter o zlobnih ljudeh, ki so popolno nasprotje tistim pravičnim. “Zakaj Gospod pozna pot pravičnih, pot krivičnih pa vodi v pogubo”. S tem stavkom končuje prvi psalm in je tudi njeno sporočilo v njej – potrebno je slediti Gospodovi poti, če želimo biti srečni.

Drugi psalm je pomemben po tem, ker se začne z vprašanjem: “Zakaj hrumijo narodi in ljudstva razmišljajo prazne stvari?” To vprašanje uvaja v temo psalma in to je gibanje vseh zemeljskih vladarjev proti Gospodu in njegovimi maziljenci. Bistvo psalma je, da bi morali vsi zemeljski vladarji s strahom spoštovati Boga, predvsem pa ga častiti in ga ubogati. “Blagor vsem, ki se zatekajo k njemu!” Pogosto takšne vzklike stavkov ustvarjo končno misel posameznih psalmov in nosijo glavno misel tega psalma. Ta psalm poudarja, da bi moralo biti Božje kraljestvo močnejše in bolj dragoceno od tistega človeškega, zemeljskega.

Tretji psalm je prvi, ki se v tej knjigi pripisuje kralju Davidu kot avtorju. Govori o njegovem begu od sina Abšaloma. Misel tega psalma je, da mu nihče ne more nič, ker je Bog na njegovi strani, ki ga ščiti od vseh sovražnikov.

Psalm sedem je znan tudi kot Davidova pritožba k Bogu. David ga prosi, da mu oprosti, ker je storil greh. “O Gospod, sodite mi po mojem ravnanju in po nedolžnosti, ki je v meni.”

Osmi psalm prikazuje razliko med velikim Gospodom in človekom, ki je za razliko od njega šele neznano bitje (“kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?”).

Štirinajsti psalm govori, da je človek brez Boga. Vsi tisti, ki ne kličejo ime Njegovo so v glavnem nepravični in krivični. Takšni ljudje so bedaki in če nekdo želi te ljudi spreobrniti, da delajo dobro, naj jim ponudi zatočišče pri Bogu.

Šestanjsti psalm nosi naslov “Miktam”: V prevodu s hebrejskega bi to pomenilo zlato. Naslov tega psalma, ki se pripisuje še psalmom 56-60 se razlaga kot tisto, kar človek lahko vedno nosi s sabo, kot kup idej in nasvetov, ki se uporabljajo celo življenje. V tem psalmu se David obrne k Gospodu s hvalami, da je On edini gospodar in da brez Njega ni blaženosti in pravice. Gospod ga ne bo pustil v Podzemlju, temveč mu bo pokazal pot do življenja.

Osemnajsti psalm je prvi dolgi psalm, ki je pravzaprav hvalnica kralj Davida, ker ga je Gospod osvobodil iz Savlovega ujetništva. “Osvobajaš me od mojega sovražnika, še več, povzdiguješ me nad moje napadalce, rešuješ me pred možem nasilja”.

Dvajseti psalm in enaindvajseti je eden izmed najbolj znanih psalmov in verjetno najbolj glasbeno izveden. Začne se s stavkom: “Gospod je moj pastir: nič mi ne manjka.” Ta psalm izraža avtorjevo naklonjenost in privrženost Bogu in gre za enega izmed najlepših psalmov danes. Tudi ta psalm prinaša lekcijo o tem, da je tisti, ki veruje v Njega varen do konca življenja in da mu bo vedno lepo, če sledi Gospodu.

Trideseti psalm je Davidova zahvala, ker ga je Gospod rešil pred smrtjo. “Moje žalovanje si mi spremenil v rajanje, odvezal si mi raševnik in me opasal z veseljem.”

Obstajajo tudi psalmi, ki imajo več tem, ki jih vsebujejo. Takšen je enaintrideseti psalm, ki je delno molitev v težavah, vendar hkrati tudi zahvala za uslišanje te molitve. “Slavljen naj bo Gospod, ker mi je izkazal čudovito dobroto v utrjenem mestu. Jaz pa sem rekel v svoji malodušnosti: Odrezan sem izpred tvojih oči. Toda uslišal si glas moje prošnje, ko sem k tebi klical na pomoč.”

Štiriintrideseti psalm je pohvala božanski pravici, potem ko je David uspešno pobegnil pred Abimelekom, ker se je naredil neumnega.

Psalm šestintrideseti je eden redkih psalmov, ki neposredno poudarjajo kontrast Boga in človeka. V tem psalmu je beseda o Božji dobroti z ene strani (“V nebesa Gospod, tvojo milost, do oblakov tvoja zvestoba.”) in človeški pokvarjenosti po drugi strani (“Grešen je namen v srcu krivičnih, ni strahu Božjega pred njegovimi očmi.”).

Veliko od psalmov se zdi, kot da so kopije že nekaterih prejšnjih. Toda ne glede na isto ali podobno temo, s katero se vsak ukvarja, ima vsak svojo vrednost. Sedemintrideseti psalm spominja na prvi psalm “Dvakrat”. V tem psalmu, ki je poleg osemnajstega prvi izmed dolgih v prvi knjigi, spominja na različnost usode pravičnika in krivičnika. Krepostni in nedolžni ljudje dobijo potomstvo in njihovo seme se lahko razširi in grešniki bodo uničeni.

Štirideseti psalm govori o radosti, ki jo David dobi, ko dela Božjo voljo in ko se k njemu zateče. Tudi ta psalm je hkrati zahvala in prošnja. Zahvala na dobroti in milosti, ki jo Gospod da Davidu in prošnja, da mu Gospod ne bo prikrajšal nič.

Prva knjiga psalmov se konča z enainštiridesetim psalmom, ki je sklicevanje in zahvala bolnika, ker ga bo Gospod dvignil iz bolniške postelje zdravega in ker bo s tem bolnik pokazal sovražnikom, da je Gospod velik, ker ga je ozdravil.

Druga knjiga (42-72)

Druga knjiga psalmov se začne z osmimi psalmi Korahovih sinov. Edinstvenost na začetku te knjige je v prvih dveh psalmih, ki je dejansko sestavljen iz ene pesmi. Povezuje jih ponavljanje enega verza: “Kaj si ti, duša, klonila in kaj kličeš v meni?” Ta verz v teh dveh psalmih se ponavlja trikrat in jih vidijo kot popolen psalm, začne se s slavnim in pogosto citiranem stavku: “Kot jelen hrepeni za izvor-vodo, tako za vas moja duša hrepeni, Gospod za tabo.”

Petinštirideseti psalm je del večjih tematik, ki spominja na kraljevske obrede, kot so poroke ali kronanja. V tem psalmu je beseda o poroki pravičnega kralja na čigar strani je Gospod in kraljeva hči.

Naslednjih štiri psalmov se pripisujejo Korahovim sinovom in petdeseti psalm je prvi za katerega se avtorja navaja Asaf (Azaf). V njem govori tudi o nujnosti bogoslužja, pravzaprav prinašanje darov kot zahvalnica Bogu. “Tako sem častil eno žrtev zahvalno: in tistega, ki hodi po poti pravilni – njemu bom pokazal rešitev svojo.”

Enainpetdeseti psalm se znova pripisuje Davidu. Tu David Boga prosi za milost in odpuščanje, ker je storil greh z Bet-Šebom. Ta psalm je znan pod imenom “Miserere” po prvi besedi v latinske verzije tega psalma. Ta psalm se zaradi tega v bogoslužju uporablja za kesanje. “Usmili se me Bog, po usmiljenju svojem, po svojem velikem sočutju, me operi krivde! Operi me vseh mojih krivic, od grehov mojih me očisti!”

Psalmi 56-60 spadajo v skupino tistih, ki nosijo naslov “Miktam” kar je že pojasnjeno pri šestnajstem psalmu. Teh nekaj kot tudi naslednjih devet psalmov pripadajo Davidovim psalmom. Psalmi 61-69 vsebujejo Davidove molitve, toda tudi niz nekaterih zahvalnic (65-67). Tako imamo splošno zahvalnico v psalmu 65 v katerem se David zahvaljuje Gospodu, ki usliši molitve. Psalm 66 je zahvalnica za osvoboditev in naslednji zahvalnica za žetev.

Oseminšestdeseti psalm govori o Jezusovi poti od Egipta do svete gore Sion v Jeruzalemu, kjer je bil tudi jeruzalemski tempelj. Namreč to je metafora za prenos zaveze, ki je bila podpisana v imenu kralja Salamona v ime izhoda Judov iz egipčanskega suženjstva. Za Jude je bil Bog tam, kjer je bila zaveza.

V naslednjih treh psalmih avtorji pišejo o trpljenju, kateremu so problemi prišli do grla, nato pišejo o klicu na pomoč in 71 psalm je molitva starca. Naslednji psalm je zanimiv, ker je napisan iz perpektive starca, ki se obrne k Bogu z molitvijo, da ga zaščiti tudi v realnosti, ker Mu je vedno bil zvest. Prav tako prosi Gospoda, da mu da moč, da tudi v prihodnje razlaša Njegovo moč in pravičnost.

Druga knjiga psalmov se konča s Salamonovim psalmom. To je psalm, ki je pravzaprav napisan iz Davidove perspektive, ki prosi Boga, da blagoslovi njega samega in njegovega sina, da podari pravičnosti in dobro vladanje.

Tretja knjiga (73-89)

Veliko psalmov govori posredno ali neposredno na zgodovino judovskega ljudstva. Prvi psalm te knjige pripisujejo Asafu, vendar je veliko bolj zanimiv drugi psalm, pravzaprav psalm 74. Napoveduje čas v katerem je napisan. Namreč to je žalostinka o uničenju božjega Templja v Jeruzalemu, kar se je zgodilo okoli leta 607 pr. Kr. Podoben temu psalmu je psalm 79, ki se kot tudi 74 psalm pripisuje Asafu. Vsi psalmi do 84 so pripisani Asafu, po katerem sledijo štirje psalmi Korahovih sinov, in eden je Davidov.

Psalm 78 je eden od zagotovo najdaljših psalmov nasploh in govori o zgodovini Izraela od Mojzesa do Davida.

Niz Asafovih žalostink za porušeni Jeruzalem se priključi molitev za obnovo Jeruzalema v psalmu osemdeset. Tu Gospoda kličejo Izraelski Pastir in ga prosijo, da obnovi uničeni Jeruzalem in reši svoje ljudstvo.

Psalmi 82 in 83 govorita o krivičnih sodnikih in Izrelskimi sovražniki. So posebni, ker njihov avtor kliče Boga, da vzame pravico v svoje roke in sodi krivičnim. “Vstani Gospod in sodi zemljo, ker si s pravico gospodar vseh ljudstev.” Tu se Gospod predstavi kot srašen sodnik, ki bi se ga sovražniki morali bati, toda samo zato, da bi vedeli, kdo je Vsemogoč nad vso zemljo.

Naslednji psalm tretje knjige je hvalospev in molitev k Bogu Ezrahijca Etana. Psalm govori o moči zaveze Boga in Davida, ki mu je Gospod obljubil potomstvo do konca obdobja.

Četrta knjiga (90-106)

Četrta in tretja knjiga psalmov vsaka vsebujeta po 17 psalmov. Četrta knjiga se začne z Mojzesovo molitvijo, ki govori minljivosti in kratkosti človeškega življenja. Tukaj najdemo ostro nasprotje Bog-človek. Bog je tisti, ki živi večno in človek je minljiv. “Za tisoč let v očeh tvojih, je kot včerajšnji dan, ki je minil in kot straža nočna.”

Dvaindevetdeseti psalm je naveden kot tisti, ki se nanaša na sobotni dan, sveti dan za Jude. To je tipična hvalnica Gospodu, ki je pravičen.

Serija psalmov od 93 do psalmov 100 je možno videti kot eno manjšo celoto. Govorijo o Bogu kot Kralju in Sodniku. V psalmu 93 se Gospod omenja kot Kralj Vesolja, naslednji ga omenjajo kot Boga pravičnika. Nato sledi poziv k hvalitvi Boga v psalmu 95. Naslednji psalm gre za Gospoda kot Kralja in Sodnika, svetega in pravičnega kralja in na koncu so spet poudarjeni ponovni pozivi k Božji hvali, ki je pravzaprav zahvalnica in se začne s stavkom “Pojte Gospodu, vsa zemlja!”

Psalm 103 se imenuje po začetnih besedah “Blagoslovljen Gospod” ki se kot tak izraz pojavi tudi v naslednjem psalmu s pohvalo kot temo. Ta psalm je celo prilagojen kot za muzikal, ki govori dovolj o književni vrednosti in priljubljenosti psalmov na splošno.

Psalm 104 je zanimiv, ker gre za pohvalo Bogu Stvarniku, na koncu katerega se nahaja prvič omenjena beseda “Aleluja” kot vzklik hvale Gospodu. Šele po tem psalmu se ta beseda pojavi tudi v drugih psalmih.

Psalmi 105-107 se vsi začnejo z isto mislijo “Hvalite Gospoda”, kar te psalme uvršča med himne. Tema teh psalmov je osvoboditem izraelskega ljudstva iz težav in zahvala Gospodu, ker ni prekinil zaveze narejeno z Abrahamom in mu dal številno potomstvo.

Četrta knjiga se konča s psalmom 106, čeprav sta prejšnja dva psalma povezana z isto začetno besedo.

Peta knjiga (107-150)

107 psalm je začetek naslednje knjige psalmov in je zahvala Bogu, ker reši človeka iz vsakih težav. Ta psalm nosi dogodke, ki jih je izraelsko ljudstvo našlo na poti do Obljubljene dežele, njihove muke na poti skozi puščavo in prihod v dom Gospoda. Ta psalm vsebuje tudi refren, “Naj hvalijo Gospoda za njegovo milost, za čudeže njegove za otroke ljudi!” Stavek je tisti, ki se pojavlja v istem psalmu štirikrat, kar bralcu vzbudi melodično naravo psalma.

Iz te knjige psalmov je pomembno omeniti psalme 113-118, ki se med Judi imenujejo Halel in se nanašajo na praznike Velika noč, Binkošti, Božič in praznik posvetitve. Najkrajši od vseh je 150 psalm in še skupaj z enim od najbolj znanih psalmov 117. Glasi se: “Hvalite Gospoda, vsi narodi, slavite ga, vsa ljudstva! Zakaj silna je nad nami njegova dobrota, Gospodova zvestoba traja na veke!”

Peta knjiga Psalmov vsebuje tudi najdaljši psalm 119. Sestavljen je iz 176 verzov (vrstic), ki hvalijo božji zakon in ga dvigajo nad človeka. Vodilni motivi tega psalma so: zapoved, ukaz, Zakon, vse kar kaže na potrebo po spoštovanju Božjega Zakona. Napisan je iz perspektive človeka, ki prosi Boga, da mu pomaga še naprej slediti Njegovi poti in delati Njegove ukaze in da mu je Božja sodba v pomoč. Psalm se konča s stavkom: “Zablodil sem kakor izgubljena ovca: išči svojega služabnika, kajti nisem pozabil tvojih zapovedi.” Njegov pomen nosi lekcijo, da tisti, ki je šel z Gospode poti, je milostljivo primoran nazaj v Božje okrilje, dokler uboga Zakon.

Psalmi 120-134 nosijo podnaslov “Stopniška pesem”. To je niz kratkih, privlačnih in zelo enostavnih psalmov, za katere velja, da so služili romarjem, ki so šli v Jeruzalem in ki so prepevali ali recitirali, ko so se vzpenjali do Gospodovega templja. S to razlago je podprt psalm 122, ki se začne s stavkom: Veselil sem se, ko so mi rekli: “V Gospodovo hišo pojdemo!” Prav tako imamo tudi blagoslov verniku v psalmu 128, ki vsebuje stavek: “Blagoslovi naj te Gospod s Siona, da boš užival blaginjo Jeruzalema, vse dni svojega življenja!”

Psalm 135 vsebuje protislovje med Bogom, Gospodom in poganskimi bogovi in maliki. Vsi ti poganski bogovi so delo človeških izumov in rokah, toda oni ne slišijo in ne vidijo, čeprav imajo oči in ušesa. Gospod je pravi Bog in edino njega je treba spoštovati in blagoslavljati.

Psalm 136 je poseben po ponavljanju drugega dela verza, skozi celoten psalm, “ker na veke traja njegova ljubezen”. V vsakem verzu pred tem delom je nekakšna razlaga in nato te besede kot zaključek. Takšen obrazec psalma se nanaša na melodijo in namen njegovega avtorja, da ga napiše čim bolj glasbeno in prilagojeno ljudem.

Psalm 137 je priljubljen po eni od reggae pesmi danes in se začne z besedami: “Ob rekah Babilona, tam smo sedeli in jokali, ko smo se spominjali Siona!” Napisan je iz perspektive posameznika pripadnika izraelskega ljudstva, ki se je tedaj znašel v babilonskem suženjstvu in ki hrepeni po Sionu. Ta psalm priča, da izgnanci niso pozabili pesmi Gospodove, čeprav so bili na tuji zemlji.

Psalmi 138-145 se pripisujejo Davidu in so značilne zahvale, molitve, himne in hvalospevi Gospodu.

Končni psalmi 146-150 pridejo kot zadnje pohvale, ki dopolnjujejo celotno knjigo psalmov. Nosijo naslove “Aleluja”, ki vsebujejo njihove hvalospeve naravi, toda glavni namen psalmov kot celote je – da moramo hvaliti Boga in Mu služiti.