Knjiga o Juditi

Sveto pismo ali Biblijo delimo na stare in nove zaveze knjig. Stara zaveza je nastala v obdobju pred rojstvom Jezusa Kristusa, medtem ko Nova zaveza opiše politično, ekonosmko in duhovno stanje družbe po njegovem rojstvu.

Biblija svoje ime dolguje za svojo pomanljševalnico starogrški besedi za zbirko ali knjigo, ki je biblos, ki se v množini imenuje biblia.

Nekoč je bil Byblos staro feničansko pristanišče, severno od današnjega Bejruta v Libanonu. V tem času je bilo veliko feničansko trgovsko središče in Feničani so bili glavni posredniki za pisateljski material in začetniki abecede. Zaradi tega ni presenetljivo, da so Grki prav v tem pristanišču, za katerega lahko rečemo, da je epicenter naše pismenosti, poimenovali pergamente, ki so vsebovali pisano besedo.

Biblija ima več avtorjev in se predpostavlja, da je bila napisana v obdobju od 10.st.pr.K. do 1.st.po.K. Judje in Kristjani zbirajo verski obseg vsak na svoj način, se šteje za sveto.

Biblijska besedila so več kot samo literarno delo in zgodovinski zapisi o življenju starih civilizacij Mezopotamije in Egipta. Številna ljudstva menijo, da vsebuje Božjo besedo in napotke za etično, pravično in dostojno življenje v Bogu. Prav tako je Biblija spomenik zgodovine človeštva in temelj evropske kulture ter civilizacije.

Biblijski motivi so več let in stoletja bili pogosto navdih številnim umetnikom za uresničitev svojih umetnin. Eden izmed takšnih biblijskih motivov je tudi motiv lepe vdove Judite, ki daje veliko žrtev za rešitev in obrambo svojega ljudstva okupiranega od sovražne vojske. Motiv nedolžne žrtve in zmage skozi zmago, je bil izjemen navdih za umetnike in ga je v času renesanse uporabil tudi Marko Marulić v svojem znamenitem epu “Judita”. V njem opisuje zgodbo stare zaveze, pravzaprav alegorično opisuje upor Splitčanov pred napadom Turkov, ki se je zgodil v času Marulićovega življenja.

Pomembno je poudariti, da samo katoliška Stara zaveza v svojem kanonu vsebuje Knjigo o Juditi, saj Judje za sveto štejejo samo knjige napisane v aramejščini in hebrejščini v obdobju pred rojstvom Jezusa Kristusa. Te knjige, ki vsebujejo prva božja načela, še imenujemo protokanonske ali prav načela tj. zakone. Devterokanonične knjige (gr. deuter pomeni drugi) so knjige stare zaveze napisane v grščini.

Čeprav je Knjiga o Juditi in Knjiga o Tobiju prvotno napisana v hebrejskem jeziku, se ne štejejo kot protokanonske knjige, ker so ti zapisi izgubljeni in so najdeni le grški prevodi.

Poleg Knjige o Juditi so devterokanonične knjige tudi še 1. in 2. knjiga o Makabejcih, Tobiju, Knjiga Sirahova in Knjiga Modrosti ter deli Baruhove, Danielove, Esterine knjige in Jeremijevo pismo, tudi ta dela so del svetopisemskega kanona.

Stara zaveza vsebuje 46 knjig in jo delimo na pet glavnih oddelkov. To so: Peteroknjižje (Geneza, Eksodus, Levitik, Numeri, Devteronomij), Zgodovinske (Judita, Tobit, 1. Knjiga Makabejcev, 2. Knjiga Makabejcev, Jozue, Sodniki, Knjiga o Ruti, Prva knjiga o Samuelu, Druga knjiga o Samuelu, Prva knjiga kraljev, Druga knjiga kraljev, 1. kroniška knjiga, 2. kroniška knjiga, Knjiga Ezra, Knjiga Nehemija), Psalmi, Modrostne knjige (Job, Pregovori, Pridigar, Visoka pesem, Knjiga modrosti, Sirah), Preroške knjige (Izaija, Jeremija, Ezekiel, Baruh, Žalostinke, Daniel, Ozej, Joel, Amos, Abdija, Jona, Mihej, Nahum, Habakuk, Sofonija, Agej, Zaharija, Malahija).

Knjiga o Juditi spada med zgodovinske knjige in literarni zgodovinarji jo štejejo za prvo zgodovinsko pripoved ali moralno priliko. Medtem, ko opisuje zgodovinsko obdobje vladavine asirskega kralja Nebukadnezarja, zgodovinsko netočno pa se zato šteje pomembna kot alegorija in moralna lekcija dela. Judita, kar v hebrejščini pomeni “slavljena” je Judinja in prelepa mlada vdova, ki se odloči zapeljati vojaka sovražne vojske Holoferna in tako rešiti judovsko ljudstvo, ki je z izgubo vero v Boga postalo apatično in se je prenehal upirati sovražnikovi moči. Videti je, da je judovsko ljudstvo nemočno, se Judita žrtvuje za rešitev svojega božjega ljudstva. S svojo odločitvijo, da se žrtvuje za splošno dobro, ona alegorično opraviči svoje ime, kar v prenesenem pomenu pomeni “slavljena Judkinja” in postane rešiteljica Judov, simbol upora in neomajne vere v Boga, zato je slavljena.

Da bi v celoti razumeli pomembnost samega dela, moramo upoštevati časovni okvir v katerem je zapisano. Pisano je v času judovskega boja proti helenizaciji med 2. in 1. stoletjem pred Kristusom. Zaradi nenehnega bojevanja, pomanjkanja vode, hrane in različnih bolezni je judovsko ljudstvo oslabljeno in nemočno, zato je nenehno ogroženo od eksodusa. Zato se ustvarja potreba po poveličevanju pomembnosti ohranjanja judovskega porekla.

Tako se je začela zgodba o pogumni ženski, ki je moralno čista, zvesta in se je pripravljena žrtvovati za svoje ljudstvo, kljub temu, da je cena te žrtve njena čast. S svojo pogumnostjo on judovskemu ljudstvu postane zgled in obnovi moč ter voljo za boj.

Sama zgodba ima srečen konec, zmaga judovskega ljudstva nad sovražnikom. Simbolizira zmago monoteizma, ki ga uporabljajo Judje, pred politeizmom, ki je v tem času bil najbolj razširjen verski tok.

To domoljubno pripoved delimo na:

1. Holofernov vojni pohod

2. Obleganje Betulije

3. Judita

4. Judita in Holofernes

5. Zmaga

Knjiga o Juditi obnova

Holofernov vojni pohod

Na začetku dela izvemo, da se delo odvija v času dvanajstega leta vladavine Nebukadnezarja, kralj Asirije. Odloči se maščevati celotnemu judovskemu ljudstvu zaradi nepokorščine, potem ko je poslal iz Ninive povabilo številnim ljudstem, da se mu pridružijo v boju proti Afraskada, kralju Medijaca. V Bibliji je zapisano: “Nebukadnezar, kralj Asircev, pošlji sporočilo vsem prebivalcem Perzije, vsem tistim, ki so živeli na zahodu, prebivalcem Kilikija, Damaska, Libanona in Antilibanona ter vsem prebivalcem morske obale, ljudstvu Karmela, Gileada, Zgornja Galijeja in obsežna ravnica Ezdrelona, vsem tisti, ki živjo v Samariji in njenih mest, v Jordanijo in vse do Jeruzalema, Batane, Kelusa, Kadeša, Egipčanske reke, Tafnesa, Ramsesa in po vsem področju Gešema, vse do Tanisa in Memfisa in na koncu vsem prebivalcem Egipta vse do meje Etiopije.”

Ker je za prebivalc zahodnih pokrajin Nebukadnezar le običajen človek in ga niso šteli za boga, njegove zahteve s prezirom zavrnejo in odpremijo njegove kraljeve glasnike praznih rok in mu ne izkažejo časi. Nebukadnezar se močno razjezi zaradi nepokorščine in prisega, da bo uničil vsa ta področja.

V sedemnajstem letu vsa slava glavnega mesta Medijaca Ekbatane se zmanjša na uničene mestne tržnice in zavzeti so stolpi pompoznega obzidja mesta. Nebukadnezar izžene svo asirsko vojsko in njihovega kralja Arfaksada s sulico zabode do smrti, potem ko ga njegovi vojaki pri begu v gore Ragaua ujamejo.

Po zmagi se skupaj s svojimi vojaki utabori med zidovi Ekbatane in se po 120 dneh v miru in spokojnosti prepusti brezdelnosti. Zadovoljen in vesel nad zmago, začne kovati načrte in razmišljati o maščevanju nad zahodnimi deželami. Povabi svojega velikega vojskovodja Holofernesa, da pripelje maščevalni pohod in ga pošlje na zahod z vojsko z sto dvajset tišočimi pešči in dvanajst tisočimi strelci na konjih. Kamele, osli in voli so jim nosili intenzivno opremo, hrano in zlato, ki so jih vzeli s sabo na pot.

Nebukadnezer je Holofernesu rekel, da naj bo brez milosti do zapornikov in da naj uničijo vse, kar se bodo dotaknili. Ko so Zahodna plemena videla krutost vojske, ki ji je poveljeval Holofernes, ki je ropalo blago, požgala njive in ubijala mlade, iz strahu pošljejo svoje glasnike, da se predajo in pokorijo Holofernesu, ter mu dajo na voljo svoja življenja in premoženje.

Ko je prihajal v mesta, so ljudje padali pred njim na kolena in imenovali Nebukadnezarja za Boga. Dovolili so jim, da vse njihove domače bogove in templje zravnajo z zemljo.

Novica o Holofernesovih zmagah, krutosti njegove vojske in uničenju dežel so prišle tudi do Judeje. Njeni prebivalci so se začeli pripravljati za obrambo, takoj ko so se vrnili iz egipčanskega suženjstva.

Začnejo dvigati utrdbe, tabore in zbirati hrano, toda veliki duhovnik Joakim, ki je bil v Jeruzalemu, sporoči preko svojih glasnikov prebivalcem Betulije in Betomestaima, da imajo gorske prelaze, ki peljejo v Judejo. Prehod je bil tako ozek, da sta lahko samo po dva človeka šla mimo.

Hkrati so se duhovno začeli pripravljati na novo težavo, katera le, ker jih ni zadela.

Verni prebivalci v znak pokore začnejo s postom, posujejo se s pepelom in oblečejo kostrijet, grob plašč iz živalske dlake, ki se nosi kot pokora. Padejo na kolena in začnejo klicati Božje ime, da pogleda svoje ljudstvo in ga ne preda pokolu in suženjstvu.

Novica o pripravah Izraela za boj pride do Holofernesa. Začne ga zelo zanimati, katero je to ljudstvo, ki se edini upirajo njegovi sili.

Njegov sluga Ahior, vodja vseh sinov Amonovih mu pove zgodovino izraelskega ljudstva, ki se je odreklo bogovom svojih prednikov in začelo spoštovati Boga nebeškega. Ahior mu je svetoval, da pred pohodom pozanima, če živijo trenutno v harmoniji s svojim Bogom, ker dokler ga častijo, jih spremlja blaginja in blagoslov, toda ko mu obrnejo hrbet, padejo v nemilost in suženjstvo, ter jih doletijo številne stiske.

Holofernesa razjezi Ahiorov nasvet, saj meni, da noben Bog ne more rešiti Izraelce od njegove močne vojske. Za kazen ga postavi pod hrib in ga prepusti na milost Izraelcev.

Oni ga ne ubijejo, temveč ga odpeljejo k svojim poglavarjem, da jim poroča o Holofernesovih načrtih. Ko so slišali, kaj se jim obeta, so padli na kolena v molitvi vso noč, ter klicali Božje ime na pomoč.

Obleganje Betulije

Takoj po zori Holofernes odide s svojo vojsko kaznovati drznike, ki so se mu upali nasprotovati.

Namesto, da s svojo silno vojsko direktno napade Izraelce, mu njegovi podložniki modro svetujejo, da zaseže izvor vode in vse izhode iz mesta, ter da naj bo potrpežljiv in jih pričaka, dokler jih ne izčrpa žeja in lakota.

Prebivalci mesta Betulije so zdržali štiriintrideset dni okupacije. Nato so ženske in otroci začeli padati v nezavest od izčrpanosti.

Ko so videli njihovo muko, so predstavniki ljudstva odšli do mestnih starešin in prosili od njih, da predajo mesto Holofernesovim roparjem, ker je bolje biti suženj, kot pa gledati otroke in ženske, kako umirajo.

Starešine jih prosijo naj potrpijo samo še pet dni. Naj se obrnejo k milostljivemu Bogu za pomoč in če jim ne bo prisluhnil, bodo predali mesto v roke Holofernesa.

Judita

Judita je bila bogaboječa ženska, šestnajsta generacija izraelskega porekla, ki je bila tri leta in 4 dni vdova Manašea. Od njegove smrti živi asketsko, v celibatu in postu.

Po mnenju zgodovinarjev je Juditino poreklo najdaljši judovski rod omenjen v Bibliji: “hči Merarija, sina Oksa, sina Oziela, sina Elkija, sina Ananije, sina Gedeona, sina Rafaina, sina Ahitoba, sina Elije, sina Helkije, sina Eliaba, sina Natanaela, sina Salamiela, sina Sarasadaja, sina Izraelova.”

Potem, ko je slišala, kaj je starešina Ozija obljubil ljudstvu, se odloči na podvig, s katerim bo preprečila predajo in o katerem se bo še dolgo – stoletja! – govorilo. Judita je verjela, da so tudi oni, kot Abrahama postavili v skušnjavo in da jih bo doletelo zlo znak, če se odrečejo svojemu Bogu. Prosi ljudstvo, da naj bodo potrpežljivi in še isti dan se napoti v Holofernesov tabor s svojo služkinjo.

Na poti proti taboru se preda molitvi Bogu, katerega prosti za moč, da izvede svoj načrt. Prosi ga, da ji da zapeljivo besedo, katera “v krvi uniči tiste, ki so grešili proti njemu”.

Judita in Holofernes

Po molitvi Judita sleče svoje obleke vdove in obleče svečano obleko. Obuje sandale, se okrasi z nakitom, da na sebe dišeče masti in okrasi lase, da naredi vtis na ljudi, ki jo bodo gledali. Svoji služkinji poda, da nosi vino in sladko pogačo in se napoti do vhoda v Holofernesov tabor.

Svoj prihod napove kot prihod hči Hebrejcev, ljudstva ki se bo predalo Holofernesu. Želi ga obvestiti, da je ljudstvo ob koncu svojih moči in so brez hrane, ter mu želi pomagati v boju s svojimi nasveti.

Vojaki, ki so bili na straži, Judita očara s svojo lepoto in jo odpeljejo k Holofernesu. Judita osvoji Holofernesovo srce z laskanjem in lažnimi obljubami. Njena usta so bila polna pohval za Nebukadnezarja in Holofernesa, ter kritike za izdajniško hebrejsko ljudstvo, ki so zagrešili brezpravje in razjezili Boga, tako da so začeli jesti meso, katerega jim je Bog prepovedal jesti.

Holofernesu je všeč, kar mu je Judita povedala in svojim služabnikom naroči, da jo dobro pogostijo. Dobi dovoljenje, da lahko vsak večer svojega bivanja odide s svojo služkinjo na večerno molitev.

Da bi dvignil moralo med svojimi častniki, Holofernes naroči, da se priredi zabava, na katero so povabili tudi svoj gostjo Judito. Na zabavi je užival v njeni družbi. Jedla sta in pila skupaj, ter Holofernes se je pijan od njene šarmantnosti popolnoma sprostil in popil preveč vina. Več kot kdajkoli v življenju.

Zmaga

Zabava je bila dolga in gostje so odšli na počitek. Judita je ostala sama v šotoru s Holofernesom, ki je pod vplivom vina potonil v globoke sanje.

Judita naroči svoji služkinji, da jo počaka pred spalnico, kot vsak dan pred molitvijo. Ko ostane popolnoma sama s Holofernesom, zbere moči in pošlje molitev v Nebo: “Bog Izraelcev, daj mi moč danes.” in v dveh močnih udarcih po vratih Holofernesu zdrobi glavo.

Judita preda Holofernesovo glavo svoji služkinji, ki jo da v torbo in skupaj se odpravita na dnevno molitev. Toda namesto na molitev odideta na pot proti Betuliji in nosita s sabo glavo od sovražnika.

Ko je prišla v svoje mesto, je zmagoslavno hvalila slavo Boga in svojim meščanom rekla naj hvalijo Boga, ker je bil milostljiv. Z Juditino roko je On pravkar premagal sovražnika judovskega ljudstva.

Ko so slišali to novico, padejo na kolena na tla in z enim glasom so zavpili: “Blagosovljen vam, da si Bog, ki si danes žigosal sovražnika ljudstva svojega.”

Vrsta dela: zgodovinska pripovedka, moralna parabola

Čas nastanka: okoli 2. st. pr.Kr.

Mesto nastanka: Ekbatana, Betulija

Osebe: Judita, Holofernes, Nebukadnezer, služkinja, judje…

Opis oseb

Judita, ki v hebrejščini pomeni “slavljena”, Judkinja in prelepa mlada Manašeova vdova Manašea. Odloči se zapeljati Holofernesa, vojskovodja sovražne vojske in ga s prevaro ubiti. Tako bo judovskemu ljudstvu vrnila upanje v zmago. Njeno ljudstvo je z izgubo vere v Boga postalo apatično in se prenehalo upirati sovražnikovi moči.

Judita je bila pogumna in brez dvoma je srečo svojega ljudstva postavila pred lastnim življenjem, ne samo, da je tvegala smrt, temveč da bo zagotovo prišla na slab glas, kot ženska brez morale.

Judita je bila izjemno bogaboječa ženska. Živela je asketsko po smrti svojega moža, v celibatu in postu polnih 3 let in 4 dni.

Prav tako ugotovimo, da je šestnajsta generacija izraelskega rodu in zato ni čudno, ker se je pravzaprav ona odločila svojim rojakom vrniti vero v milost božjo.

Holofernes je asirski vojskovodja, ki je bil znan po svoji krutosti in neustrašnosti. Toda njegovo grobo zunanjost je Judita uspela zlomiti s svojimi besedami, elegantnostjo in lepoto. V njej ni videl sovražnika in se je pred njo preveč sprostil. Umrl je tako, da mu je Judita zdrobila glavo, potem ko je pijan in povsem neprevidno zaspal pred njo.

Nebukadnezar je bil kralj Asircev, ki je odšel na veliki pohod osvajanja Zahoda in je uničeval vse na poti. Porazil je vojske, ubijal ljudi in bil odgovoren za strašne zločine. Vse to je utemeljeval s tem, ker se je imel za največjega in vrednega vsega tega uničenja. Za sebe je bil prepričan, da je bog Sonca in je bil veliki sovražnik palestinskega ljudstva.