Knjiga Izhoda

Knjiga Izhoda obnova

Osvoboditev iz Egipta

Mojzes

Minilo je  mnogo let, odkar je od Jakovljevih otrok bilo veliko potomcev. Njihovo število je bilo tako veliko, da se še prešteti niso mogli.

Egipt je prevzel nov kralj, ki ni bil podkovan v tem, kar je Jožef dobro naredil za ljudi. Bal se je le, da se ne bi Jožef in njegovi potomci obrnili proti njemu, kot sovražniki in da ne pobegnejo v svojo domovino. Novi faraon je želel, da bi Jožef in njegovi potomci ostali, ter služili njemu, kot sužnji.

Zloben faraon prepriča Egipčane proti Jožefu in njegovim potomcem, ki so znani, kot Judje in Izraelci. In od takrat zelo slabo ravnajo z njimi, prisli jih, da delajo na poljih in gradijo hiše.

Kljub temu, da so z Izraelci grdo ravnali, so postajali številni. Tako je Gospod opravil vse, kar je bilo obljubljeno in to je, da bodo postali mogočen narod.

Faraon pa je takrat ukazal, da se ubije vse moške otroke. Deklice so lahko ostale žive, ker nikoli ne bi mogle postati vojakinje.

Ženske, ki so skrbele za otroke po porodu (babice), so bile zadolžene, da se ob rojstvu takoj ubije vse moške otroke. Vendar pa so se bale Boga in tako zapustile fantke žive. Faraon je nato takoj ukazal svojim podanikom, da takoj ko odkrijejo, da je fant, ga naj vržejo v reko, da bi se utopili in jih pojedli krokodili. Toda Bog je zaščitil svoje ljudstvo.

Takrat se je rodil Mojzes, katerega so starši zelo ljubili. Bali so se, da bi jim kralj lahko odvzel ljubljenega sina, zato ga je mama skrivala v hiši tri mesece. Potem je naredila košaro in jo od zunaj oblepila s smolo, da ne prepuščala vode.

Mati je nato otroka zapustila v košari navzdol po vodi, ter svoji hčerki Mirjam rekla, da naj med vejami sledi otroku, kaj se bo zgodilo z otrokom, da bi mu lahko pomagala na nek način.

Kmalu zatem, se ena od faraonovih hčera odloči okopati v reki. Takrat je med vejami zagledala majhen čoln. Ukazala je takoj eni od služkinj naj gre do čolnička in ga odpre, da bi videla kaj se v njem nahaja. Ko ga je služkinja odprla je v njem videla otroka.

Faraonova hčer se je odločila, da ga bo posvojila, ker ji ga je bilo žal. Nato se prikaže Mirjam, dečkova sestra, ki je vse to gledala iz daljave. Vpraša jo, če bi lahko prinesla eno Hebrejko, ki bi skrbela za otroka namesto nje. Ona se strinja in ji pove, da otroku ne bo nikoli ničesar manjkalo. Tako je za dečka ponovno lahko skrbela njegova mama.

Ko je Mojzes bil že velik, ga je kraljeva hči povabila na dvor, da bi tam živel. Dala mu je ime Mojzes, kar je pomenilo “Rešen”.

Tako je Mojzes mnogo let živel na dvoru in ko je odrastel je hotel oditi na obisk k pravimi starši.

Ko je bil z njimi, je na ulici videl enega Egipčana kako tolče Izraelca, ki je bil tudi njegov bratranec, zato se je odločil da ga ubije in telo skrije v pesek. Naslednji dan je Mojzes ponovno bil priča prepiru, vendar tokrat sta se dva Izraelca prepirala. On jih opozori in eden izmed njiju je govoril o tem, kako je Mojzes ubil Egipčana. Takrat je Mojzes spoznal, da ga je nekdo videl prejšnji dan.

Kmalu je faraon izvedel za Mojzesov umor in odločil se je, da ga ulovi in ubije. Vendar Mojzes pobegne v midijansko deželo, ker je vedel, da bo tako zbežal pred faraonom.

Ko je prispel tja, ni vedel kako naprej. Vsedel se je poleg izvira in razmišljal. Nato vidi prihajati sedem sester, ki so bile v iskanju vode. Pastirji so jih hoteli pregnati, a jih je Mojzes zaščitil in jim pomagal, da dajo svojim blagim vodo.

Dekleta so prišla domov in oče jih je vprašal, kako so se uspele tako hitro vrniti. Povejo mu zgodbo o Mojzesu in oče jih vpraša, zakaj ga niso povabile domov. Takrat so se vrnile in prinesle Mojzesa.

Od takrat je Mojzes živel z njimi in jim pomagal. Na koncu se je poročil z eno od sester in do konca življenja njihovega očeta, skrbel za ovce.

Izraelci pa so vse bolj trpeli silo od Egipčanov in zato prosijo Boga za pomoč. Bog se odloči poklicati Mojzesa, da jim pomaga.

Tako se nekega dne, ko je Mojzes vodil čredo, pojavi pred njim goreči grm. Medtem Mojzes takoj opazi, da ta grm ne izgoreva.

Bog je govoril Mojzesu iz grma in ga prosi naj se ne približuje in naj sezuje sandale, ker se nahaja na svetem mestu. Predstavi se mu, kot Bog njegovih očetov.

Mojzes pa si pokriva svoj obraz, ker se je bal pogledati v Boga. Bog mu pove, da njegovi ljudje trpijo in da je prišel iz nebes, da bi jim pomagal.

Bog pa takrat pove Mojzes, da odide do faraona in mu pove, da mora Izraelcem omogočiti, da se vrnejo nazaj v Kanaan. Takrat je v Egiptu že vladal neki drugi kralj, ne ta, ki je želel Mojzesa ubiti.

Vendar pa je bilo Mojzesa strah naloge in bal se je, da ga bo kralj ubil. Bog mu je rekel, da ni razloga, da bi se bal, ker bo on z njim. Svoje ljudi mora pripeljati iz Egipta pred točno ta goreči grm, ki ne izgori.

Mojzes se je bal naloge in ni želel pristopiti k nalogi. Bal se je, da ga nihče ne bo poslušal. Takrat Bog reče Mojzesu, da naj vrže palico, katera postane kača in ko jo Mojzes znova prime, se ponovno spremeni v palico. Prav tako Mojzesova roka postane bela od gobavosti in se ponovno spremeni v zdravo. S temi dvemi čudesi je želel Bog Mojzesu pokazati, kako bi lahko ljudi prepričal, da govori resnico in da se jim v pogovoru z njimi obrne, kot govoreči Božjo besedo.

Mojzes pa se še vedno ni želel prepričati in je iskal izgovore. Takrat se je Bog razjezil na Mojzesa. Potem je pustil, da govori še njegov brat Aron, ki bi odšel z njim na pot do Egipta in bo govori vse z njim, kar mu bo Bog med potjo posredoval.

Bog je nato zapustil goreči grm, ker je rekel vse kar je mislil in Mojzes se je odpravil domov, da bi dobil dovoljenje od svojega tasta Jitra, da odide na pot do Egipta na obisk k svojim ljudem.

Bog je rekel Aronu, Mojzesovemu bratu da najde svojega brata na planini Horeb. Ko sta se srečala, mu Mojzes pove celotno zgodbo in skupaj se odpravita na pot proti Egiptu.

Ko prispeta v Egipt, sta najprej govorila z izraelskim vodjo in Mojzes je napravil oba čudesa. Izraelci jima verjamejo, da je Mojzes tisti, ki jih bo izvlekel iz Egipta.

Takrat so odšli do faraona in mu rekli, da mora pustiti Izraelce iz Egipta, da bi žrtvovali žrtev v puščavi. Faraon jih ni hotel poslušati in bil celo jezen na njih. Kričal je, da bo trpel njegov posel.

V bistvu je bila ena izmed izraelskih sužnjev ta, da so morali kopati, oblikovati in sušiti opeke iz gline na soncu. Glino so morali mešati s slamo, kar je opekam dalo močnejšo trdoto in slamo jim je dobavljal faraon.

Zdaj se je faraon razjezil in jim rekel, da bodo sedaj sami prisiljeni skrbeti za slamo, toda število opek mora ostati isti. Izraelci so si prizadevali, da bi naredili isto število opek, vendar jim je bilo to težko, da bi uspeli v tem. Zato so bili nekateri od njih pretepeni.

Izraelci so se pritožili faraonu, kako lahko od njih pričakuje isto količino opek in da morajo sami iskati slamo, nakar jim faraon odvrne, da so lenuhi.

Takrat Izraelci ugotovijo, da se jim je stanje še poslabšalo in nekateri od njih to povedo Mojzesu in Aronu. Mojzes se je takrat pritožil Bogu z vprašanje, zakaj ga je sploh poslal, ko se stanje Izraelcem še poslabšalo.

Bog mu pa reče, da naj bo še malo potrpežljiv in ponovno mu reče, da se bo njegovo ljudstvo izvleklo iz suženjstva. Mojzes je vse to prenesel Izraelcem, kateri niso več hoteli več poslušati.

Bog pa ponovno reče Mojzesu naj obišče faraona in pred njiim izvede nekatero od čudes. Mojzes vrže palico pred faraona, ki se pretvori v kačo. In faraon pripelje svoje čarovnike, kateri storijo enako. Kasneje je spoznal, da je to isto omogočil Bog. Vendar takrat Aronova kača pogoltne faraonove ljudi. Čeprav se je to zgodilo, ni dovolil Izraelcem, da odidejo iz Egipta.

Bog je naročil Mojzesu, da naj naslednji dan ujame faraona na sprehodu in mu še enkrat pove, da mora pustiti ljudi iz Egipta. Mojzes je to storil, vendar faraon ponovno ni poslušal.

Nato Bog reče Aronu naj s pastirsko palico udari po reki, da bi se spremenila v kri. Aron to stori. Medtem Bog stori, da bi to enako lahko storili faraonovi čarovniki. Tako v Egiptu ni bilo več vode za pitje, ker se je vsa spremenila v kri in poginile so vse ribe. Faraon pa ponovno ni spustil Izraelce, da odidejo iz Egipta, ter se vrnil na svoj dvor.

Polnih sedem dni je kri ostala v reki in Egipčani so kopali jame, da bi prišli do pitne vode.

Ker se ni ničesar spremenilo, Bog ukaže Mojzesu, da pove faraonu, da bo prišlo na milijone žab, katere bodo prekrile celo mesto in bodo skakale Egipčanom v postelje. Aron je naredil, da je bilo celo mesto prekrito z žabami in enako je Bog dovolil, da gredo tudi za čarovniki.

Ker so bile žabe prava preizkušnja za Egipčane je faraon zaprosil Mojzesa in Arona k molitvi Bogu, da žabe pogubi. Če jima uspe, bo on pustil ljudi, da odidejo iz Egipta. In Mojzes je storil, tako kot je prosil faraon in naslednji dan po molitvi, so vse žabe poginile. Toda, ko je faraon videl, da žabe ne delajo več problema, sploh ni hotel spustili ljudi iz mesta.

Potem Gospod reče Aronu, da naj s palico udari po prahu, da bi se spremenila v drobne žuželke, ki so se imenovale uši. In Aron to stori. Vendar tokrat Bog ni dal enake možnosti čarovnikom. Tako čarovniki ugotovijo, da za tem stoji Bog. Faraon jih ni hotel poslušati in še naprej ni hotel pustiti ljudi, da odidejo iz Egipta.

Gospod pa je rekel Mojzesu, da naj naslednji dan vstane zgodaj in naj se sreča s faraonom pri reki, ko se bo kopal. Mojzes stori, kot ga je Bog zaprosil, odide in ponovno prosi faraona, da pusti ljudi oditi iz mesta, drugače bo mesto preplavilo polno muh. Faraon se naredi gluhega in Bog stori, da so bili vsi kraji, kjer so bili Egipčani napolnjeni z muhami. Tam, kjer so živeli Izraelci, muh ni bilo.

Faraon spet prosi Mojzesa, da naj moli k Bogu in odpravi muhe, in bo v zameno pustil Izraelce iz mesta, vendar da ne bi šli tako daleč, da ne potujejo tri dni v puščavi. Mojzes mu to obljubi, vendar ga spomni, da ga ne sme znova prevarati. Čeprav je faraon rekel, da bo izpolnil svojo obljubo, se to spet ni zgodilo.

In Mojzes reče faraonu, da mu bodo poginila vsa goveda, krave, konji in osli, če ne spusti ljudi, da odidejo. Faraon ga ni hotel poslušati. In zgodi se rečeno. Vsa goveda razen izraelskih goved so poginila. Faraon se je takrat še bolj razjezil in njegovo srce se še bolj napolni s hudobijo.

Bog izgovori nov ukaz za Mojzesa in Arona. Tokrat morata vreči pepel v zrak, kateri bo Egipčanom prinesel rane po telesu. Kmalu se zgodi, da so bili vsi Egipčani prekriti z ranami, hkrati pa nobeden izmed Izraelcem ni imel rane. Faraon jih še naprej ni pustil, da odidejo iz Egipta.

Po tem Gospod reče Mojzesu, da odide do faraona in mu pove, da bo prišel velik vihar in toča. Mojzes takoj odhiti k faraonu, da naj umakne govedo, ker bo prišla velika nevihta, taka ki ni bila še nikoli videna na zemlji. Nekateri Egipčani so verjeli Gospodu in so takoj umaknili živali, večina pa jih ni.

Takrat Mojzes dobi ukaz od Boga, da iztegne roko proti nebu. Takoj, ko je to storil je bila nad Egipt poslana velika nevihta. Vse je bilo uničeno, razen tistega dela ne, kjer je živelo izraelsko ljudstvo.

Faraon pa je rekle Mojzesu, da je spoznal, da je Gospod dober in bo takoj spustil narod, da odide, samo naj ustavi nevihto. In Mojzes ponovno odide, prosi in nevihta se ustavi. Vendar se faraon ponovno premisli in zadrži izraelsko ljudstvo v Egiptu.

Aron in Mojzes obvestita faraona, da bo Gospod poslal puščavske kobilice, če ga ne bo poslušal. Oni bodo uničili še tisto malo, kar je ostalo od nevihte. Faraon se na zahtevo ponovno ni oziral, zato so ogromne kobilice preplavile Egipt. Spet faraon prosi Mojzesa, da naj ustavi kobilice, Mojzes prosi Boga in kobilice izginejo.

Toda faraon še zmeraj ni hotel slišati zahteve, da naj izpust izraelsko ljudstvo iz suženjstva. Potem je Bog poslal temo, ki je trajal tri dni. V tem času noben Egipčan ni videl ničesar, niti ni mogel oditi iz hiše. Pri Izraelcih je bilo v tem času svetlo.

Faraon se strinja, da ljudje odidejo iz Egipta, vendar pod pogojem, da s sabo ne vzamejo živine. Mojzes mu reče, da nihče ne bo odšel brez živali, nakar se faraon razjezi in mu reče, da ga nikdar ne želi več videti.

Mojzes je bil takrat besen in rekel faraonu, da bo sam Gospod prišel nad Egipt in da bo v vsaki hiši umrl najstarejši sin. V izraelskih družinah, se ne bo ničesar zgodilo. Prav tako bo umrl najstarejši faraonov sin. Takrat bo vladala velika žalost, kakršna še ni bila videna v Egiptu. Sami Egipčani bodo prišli do Izraelcev in jih prosili, naj zapustijo mesto. Mojzes je potem zapustil faraona.

Gospod je obvestil Izraelce, da naj bodo čez štiri dni pripravljeni, da zapustijo Egipt. Pred tem, ko bodo odšli bodo dobili darila od Egipčanov, kateri jih bodo radi darovali. Tako bodo poleg uhanov z dragimi kamni, dobili tudi zapestnice iz zlata.

Potem reče Gospod, da naj vsaka Izraelska družina zakolje po enega jagnjeta in s krvo premažejo vrata s tremi znamenji. Ko četrti dan to storijo, morajo ostati v hiši, ker bo potem šel skozi Egipt Gospodov angel in ubil najstarejše otroke v vseh hišah, katere nimajo tega znamenja. Prav tako morajo četrti dan speči in pojesti jagnje vsak iz družine, ter morajo biti pripravljeni za na pot. Potem se zgodi nesreča v Egiptu, faraon jim pusti, da odidejo iz mesta.

Obrok, katerega so Izraelci jedli tega večera se je imenoval “Gospodova Pojedina”.

In tako je prišla ta noč. To noč je Gospod prišel k vsem egipčanskim družinam, vendar tam kjer se je nahajalo znamenje, ni vstopil. Ta večer je umrl v vsaki egipčanski družini najstarejši sin in nesreča ni obšla niti faraonove družine.

Potem so Egipčani prosili Izraelce, da zapustijo mesto, jih obdarovali in mnogi so tudi odšli z njimi. Bali so se, da jih bo doletela še večja katastrofa. In tako je tega večera izraelsko ljudstvo odšlo iz Egipta.

Jagnje, ki je bilo zaklano je bil Odrešenik, ki se je žrtvoval za nas. Prav tako, bo ko se vrne, prizaneseno vsem, katerim je srce očiščeno od grehov z njegovo krvjo.

Odhod iz Egipta

Tako je bilo izraelsko ljudstvo končno svobodno. Gospod jih je pripeljal do Črnega morja, do kraja Etam, ki je bil na samem robu puščave. Tam so se ustavili in utaborili s šotori, da bi se spočili.

Med celotnim potovanjem, je Gospod šel pred njimi v oblaku in jim pokazal pot, dokler se je ponoči prikazal v obliki ognjenega stebra.

Zdaj so bili v veliki puščavi med Egiptom in Kanaananom. Toda kmalu so popili vso vodo in so bili na robu žeje. Prišli so na kraj Mara, vendar pa je bila tam voda preveč grenka za piti. In namesto, da bi molili k Gospodu, da jim pomaga, so se oni odšli pritožit Mojzesu. Mojzes začne moliti k Bogu in on pravi, da naj vrže les v vodo in tako bo postala pitna.

Nadaljevali so potovanje do Elima v katerem je bilo sedemdeset palm in dvanajst izvirov vode, ter dalje do puščave Greha. Ampak potem je prišlo do upora. Ljudje so se uprli Mojzesu in Aronu, ker niso imeli več hrane.

To je vse prišlo tudi do Gospoda, ki jim pravi, da jim bo poslal še isto noč meso in naslednje jutro kruh. Kakor je Gospod obljubljal, tako je storil. Pojavile so se nizko leteče prepelice, tako da so jih lahko Izraelci ulovili s palicami. In naslednje jutro, ko ni bilo več rose, se je vse pobelilo od nekih nejasnih snežink, ki so jih imenovali “mane”. Na njihovem jeziku “mana” je pomenilo “kaj je to?”. Mojzes jim pravi, da je to kruh.

Toda Bog je imel eno zahtevo. Ni jim bilo dovoljeno, da zbirajo mane več dni, ampak samo en dan in naslednji dan bi jim Bog poslal nove mane. Morali so mu zaupati in verovati v njega. Vendar pa so nekateri zbrali kruh za nekaj dni, ampak je bil že drugi dan kruh pokvarjen in so morali ponovno zbrati kruh.

Vsak dan kasneje, ko je bilo sonce že dovolj močno, so mane izginile. Vsak dan so Izraelci zbirali mane, razen zadnjega sedmega dne, v soboto. Samo takrat so lahko zbrali mano za dva dni. Vendar pa so se nekateri odpravili ta dan iskati mano in Gospod se je razjezil na njih. Po tem niso tega več storili.

Mana je bila okrogle oblike, majhna in puhasta. Bela, kot semenka koriandra. Mojzes je s pomočjo Arona napolnil skledo z manami, tako da so bili vsi seznanjeni z njenim izgledom. Podobna je bila kruhu z medom. Tako so imeli Izraelci polnih štirideset let hrano od Boga, vse dokler niso prišli v Kanaan.

Ko so prispeli na kraj Refidim, so bili Izraelci zelo žejni. Spet so se pritožili Mojzesu in poiskal je pomoč pri Gospodu.

Bili so že blizu gore Hereb, na kateri je bil goreči grm, v katerem je Gospod naročil Mojzesu, da reši izraelsko ljudstvo. Gospod je Mojzesa napotil do stene in da udari s palico v njo. Iz stene je pritekla voda in vsi so imeli dovolj vode za piti.

Božje zapovedi

Bog pa je dal Izraelcem deset Božjih zapovedi.

1. Veruj v enega Boga

2. Ne skruni božjega imena

3.  Posvečuj Gospodov dan

4. Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji

5. Ne ubijaj

6. Ne nečistuj

7. Ne kradi

8. Ne pričaj po krivem

9. Ne želi svojega bližnjega žene

10. Ne želi svojega bližnjega blaga

Bog je dal Mojzesu kamnite plošče, na katerih je bilo zapisano deset Božjih zapovedi. Mojzes je bil z Bogom na gori Horeb (današnji Sinaj) za štirideset dni in noči. Tako se je Mojzes naučil vse o tem, kako Bog želi, da bi ljudje živeli.

Ker se je Mojzes zelo dolgo zadržal, so Izraelci postali zelo nestrpni. Od Arona so zahtevali, da jim dovoli, da začnejo spoštovati nekatere druge kipe, kakor ostala ljudstva.

Aron je pristal nato in jim rekel, da jim bo prinesel zlato ženo in otroci naj ga pretolčejo v kip teleta. In tako so Izraelci dobili zlati kip, katerega so mogli spoštovati. Začeli so častiti kip, za katerega so mislili, da je zaslužen za to, da so lahko odšli iz Egipta.

Aron je postavil žrtveni oltar in rekel Izraelcem, da pridejo naslednji dan, da bi darovali žrtev. In tako je bilo, praznovali so, peli in plesali okoli zlatega teleta.

Ko je Bog videl, kaj se dogaja, je rekel Mojzesu, da hitro pohiti nazaj, ker so ljudje začeli častiti kip. Mojzes je v družbi Joshue takoj pohitel dol in ko sta prišla iz gore, sta zaslišala veliko praznovanje.

Mojzes je bil zelo jezen in je vrgel tisti dve kamniti plošči, na katerima so bile Božje zapovedi, da so se razbile na majhne koščke…

Mojzes je vzel zlatega teleta, ter ga razbil, da je od njega ostal samo zlati prah. Prah je vrgel v vodo in nagnal Izraelce, da to vodo popijejo.

Ko je Mojzes vprašal Arona zakaj jim je sploh omogočil zlatega teleta, se Aron zlaže, da so ga Izraelci prisilili.

Bog se je odločil kaznovati Izraelce za zlo, ki so ga storili, ter dejal da se naj približajo vsi tisti, ki so na njegovi strani. Pristopili so vsi iz plemena Leva. Bog jim reče, naj se odpravijo v tabor in z meči ubijejo vse ljudi, katere srečajo. Levi so ta dan ubili tri tisoč ljudi.

Naslednji dan je Mojzes molil za vse, ki so grešili in odločil se je prositi Boga za njihovo odpuščanje. Toda Bog jim ni odpustil, celo rekel je, da jih bo kaznoval. Da jih ne bo več vodil v Obljubljeno deželo, da bo zadržal oblak.

Mojzes pa je še naprej prosil Boga, da oprosti Izraelcem in Bog je uslišal njegove molitve. Rekel mu je, da naj naredi enaki dve kamniti plošči, katere je razbil in Bog bo znova na njih zapisal deset Božjih zapovedi.

Bog je rekel Mojzesu, da naj pride naslednji dan, takoj zjutraj na goro. V bližini ni bilo dovoljeno nobenega, tudi črede, se niso smele pasti.

Bog je odpustil Izraelcem in se odločil, da jih še naprej vodi v Obljubljeno deželo Kanaan.