Kmetske slike

Kmetske slike predstavljajo Kersnikove krajše proze, ki so izšle v Ljubljanskem zvonu. V delu Kmetske slike se tako nahaja več zgodb, to so: Ponkrčev oča, Rojenica, V zemljiški knjigi, Mačkova očeta, Mohoričev Tone, Otroški dohtar, Kmetska smrt in Mamon. V nadaljevanju so opisane kratke obnove iz vsake zgodbe.

Kmetske slike obnova

Ponkrčev oča!

Pod Kompoljskim gradom je živela mlada dekla, ki je bila sama in nekega dne je mimo prišel grajski učitelj. Takoj, ko je zagledal to mlado dekle, se je vanjo zaljubil. Kmalu zatem je bila mlada dekla, po imenu Urška noseča.

Ko je otrok privekal na svet, je bila Urška zelo bolna in zato ni mogla priti k njegovemu krstu. Otroka so, kljub temu da so vsi nasprotovali temu, krstili za Ponkreca, ker duhovniku niso smeli ugovarjati. Ko je Urška to izvedela, kako so dali njenemu sinu ime, je še bolj zbolela in naslednji dan umrla.

Po tridesetih letih je bil mladi Ponkrec že velik in je imel v lasti posestvo. Tako je nekega večera prišel na obisk capin, ki je bil na smrt bolan. Povedal mu je, da je njegov oče in Ponkrec se je zgrozil, vendar mu je na koncu le verjel. Takoj naslednji dan je Ponkrčev oče umrl, zaradi bolezni, ter pogreb je plačal Ponkrec.

Rojenica!

Zgodba govori o ženi Rojenici, ki je napovedala kmetovemu novorojenčku veliko bodočnost. Toda njen resnični potek, se je na koncu odvil čisto drugače. Jurca je svojega sina sprva namenil za gospodarja, na tihem celo za škofa in kateremu nato pri študiju spodleti.

Potem postane pisar na bližnjem uradu, nato pa ga pokličejo v vojsko, kar v Jurci vzpodbudi nove upe. Vendar v naglem zasuku, sledi še novi udarec navzdol. Zvrstijo se dogodki, najprej pogreb vojaškega prostaka na daljnem Dunaju, klavrna zadnja pot krste, ob kateri se za trenutek ustavi cesar in mrtvemu nakloni svoj pozdrav.

Napoved Rojenice se je sicer res zgodila, a povsem drugače, kot jo je nekoč doživel pijani Jurca.

Zemljiška knjiga!

V nekem večernem vzdušju vaške krčme, sta se pogovarjala med sabo advokat Pavlin in zdravnik Sever. Igrala sta domine in tako preganjala dolgčas, ter se vmes pogovarjala o Znojilčevem posestvu.

Ta zgodba je govorila o nekem očetu, ki je imel dva sinova. Njun oče pa je umrl, še preden je uspel napisati oporoko, zato je to posestvo dobil Tomaž, doto pa se je delila med Matevžem in rejenko Lajdo. Lajda je nato odšla za dekle na bližnjo posest, Matevž pa je odšel za hlapca na Tomaževo posest.

Čez nekaj časa pa sta Matevž in Lajda dobila otroka Lukca. Kmalu sta Lajda in Lukec umrla, Matevž pa je izginil neznano kam. Nato je šlo Tomaževi kmetiji čedalje slabše in so jo morali prodati. Kupec te posesti je bil advokat Pavlin.

Mačkova očeta!

Zgodba govori o Mačku, ki je mukoma in šele v svojih poznih letih izročil kajžo ter zemljo svojemu sinu, ki je bil že star preko štirideset let. Čeprav si je stari Maček v hiši priboril živež in priboljšek, ga sin vseeno kmalu nažene iz hiše.

Ko je stari Maček izročil svoj grunt, je s tem izgubil vse. Telesno nebogljen je shiral pod sosedovo streho, dokler ni umrl. Ista situacija pa se ni zgodila samo staremu Mačku, temveč čez mnogo let tudi mlajšemu Mačku in še celo hujša situacija, saj se je le ta predajal še žganju. Tako je šlo iz roda v rod ta strast in prekletstvo grunta, ki je tako pošastno nagrajevala garanje, ter stradanje življenje Mačkov.

Mohoričev Tone!

Živel je Tone, ki se je nekega dne poročil z Marjano, ter katera je imela rejenko Cilko. Tone je imel brata Šimona, ki se je nato preselil k Tonetu. Ta pa se je takoj zaljubil v Cilko.

Nekega dne, je šel Tone na semenj, da bi prodal kravo, vendar je žal ni uspel prodati. Nato je šlo pri Mohoričevih čedalje slabše, vse manj denarja so imeli in hrane, zato so začeli živeti v pomanjkanju. Čez nekaj časa je umrla Marjana in Šimon je kmalu odšel v vojsko.

Ker se kmalu ni vrnil, so mislili, da je mrtev in Cilka je bila čisto obupana, ker je bila vanj zaljubljena. Potem sta se Tone in Cilka poročila in da bi utišala zlobne jezike, sta živela sama v hiši. Kmalu jima je rodila otroka, prav tako pa se je čez nekaj le vrnil Šimon iz vojske.

Vsi so bili presenečeni nad njegovim prihodom, saj so ga imeli za mrtvega. Šimon pa je bil presenečen nad Cilkinim otrokom in razočaran nad Cilko.

Otroški dohtar!

Mana je bila otrok, vendar brez staršev. Imela pa je bogato posest z obetajočo prihodnostjo. Ko odraste, si po lastnih čustvih izbere moškega, s katerim se želi poročiti. Vendar je še mladoletna in si moža sama še ne more izbrati.

Za moža si je izbrala človeka, ki je bil samo kovač in brez velikega premoženja, zato se ji po robu najprej postavi Molek, nato pa še sodnik. Ona pa je še naprej vztrajala pri svojem hotenju in čustvih. Ko pa dobi nezakonskega otroka, Molek sčasoma le popusti, vendar sodnik ostane neizprosen varuh njene imovine in zakona ne dovoli. Sčasoma Mana pod to težo odločitve hira in na koncu umre. Tako postane žrtev svoje lastne bogate lastnine.

Kmetska smrt!

Planjavec je bil trden mož, ki se mu nekega dne na hiši odkrije slamnata streha. Odloči se jo sam popraviti in tako spleza na lestev in prekriva slamnato streho, pri tem pa pade v hišno ognjišče. Pade v ogenj, kjer se hudo opeče, da mu ni več pomoči.

Ve, da bo umrl in to mu povedo tudi sosedje, ki stojijo poleg njegove postelje. Zanj pa te besede niso bile strašne, še pred smrtjo se spove duhovniku, možem pa narekuje svoj testament, da bo njegovo premoženje resnično prišlo v prave roke. Nazadnje le umre, njegovo hišo pa preplavi ženski jok.

Mamon!

Živel je Šimon, ki se je rodil v majhni vasici imenovani Selo. Hodil je tudi v šolo in je bil zelo bister, ter učen fant. Njegova želja pa je bila, da bi postal duhovnik, pisal pa je tudi zapiske o svojem premoženju.

Tako je napisal kar nekaj knjig in služboval, kot duhovnik, ter si s tem nabiral denar. Danes o njem ne ve ničesar nič, znano je samo to, kar je zapisal v svojih dnevnikih. Umrl je, kot župnik, njegovo premoženje pa se je razdelilo med uboge, revne in bolne.

Vrsta dela: kratke proze

Čas dogajanja: obdobje realizma

Avtor: Janko Kersnik

Opomba o avtorju

Janko Kersnik je bil slovenski pisatelj, politik in notar, ki se je rodil 4. septembra 1852 na Brdu pri Lukovici, kot prvi sin in prvi otrok v družini. Njegov oče je bil sodnik, mati pa plemkinja.

Svojo mladost je preživel na gradu, gimnazijo pa je obiskoval v Ljubljani. Ker je bil zaveden Slovenec, je moral iz sedmega razreda izstopiti, ker bi bil drugače izključen. Zato ga je doma poučeval Levec, kjer ga je poučeval tudi slovensko književost.

Po uspešno končani maturi, je odšel študirat pravo na Dunaj in v Gradec, nato služboval, kot notar v domačem kraju. Poročil se je leta 1881 in imel tri sinove, ter šest hčera.

Istega leta pa je tudi dokončal Jurčičeve Rokovnjače. Med drugim je bil tudi deželni poslanec in dalj časa župan v Lukovici. Umrl je prezgodaj za jetiko v grlu 28. julija 1897 v Ljubljani.

Že v gimnaziji je pisal nemške pesmi, pod vplivom Levca pa jih je opustil in začel pesniti slovenske. Pomemben je le kot pisatelj, njegovo tematiko pa bi lahko razdelili na meščansko (Ciklamen – 1883, Agitator – 1885, Jara gospoda – 1893) in na kmečko (Kmetske slike – 1891, Testament – 1887). V kmečki tematiki je dobro risal moške značaje, medtem ko je v meščanski dobro oblikoval ženske like.