Zgodba se dogaja na hribu, na gradu Kozjak, v katerem je živel graščak, z dvema sinovoma. Starejši sin je bil Marko, ki je bil močne postave in dobrega srca, ter odličen bojevnik. Mlajši sin je bil Peter.
Jurij Kozjak, slovenski janičar obnova
Marka je oče, ko je prerastel otroštvo poslal na Nemško, da bi se tam izuril v tedanji vedi, v orožju in večkrat se je dokazal, kot hraber junak. Naenkrat mu je umrl oče in poklicali so ga domov, da bi prevzel očetovo imetje. Odpustili so ga s pohvalo iz cesarske vojske. Doma so ga vsi častili in nihče ni bil boljši, kot Marko Kozjak.
Po vrnitvi domov, se je kmalu poročil s sosedovo hčerjo Šumbregovo, katera je med porodom umrla in mu rodila sina Jurija. Tako je vso skrb in ljubezen namenil njemu, saj ga je spominjal na prekmalu umrlo ženo.
Njegov mlajši brat Peter pa je bil čisto drugačen, zaradi slabe postave in nesposobnosti prijeti za orožje, ga je oče poslal za duhovnika. Že v mladih letih je bil potuhnjen in zvit, katerega je oče odstavljal in se malo brigal zanj, prav tako ga tudi ostali niso marali. Ni se približeval nikomur, vse je sovražil, ker je mislil, da ga tudi vsi ostali.
Že od otroštva je bil zaradi tega zagrenjen, a po drugi strani je bil pameten, svojeglav in ni se hotel učiti, zato ga je opat odslovil. Oče pa ni mogel ničesar drugega, kot to, da mu je v zadnjem kotu gradu dodelil izbo, v kateri so bile hranjene bukve in ni mu preostalo drugega, kot da je bral te bukve.
Ko je umrl oče, je grad zapustil Marku in kmalu so se v te kraje naselili cigani, ki so se imeli za kristjane iz Egipta, da bi tako ogoljufali ljudi. Tako so hoteli ukrasti tudi enega izmed Kozjakovih konj. Samol, ki je bil glavar tega krdela, je ukazal svojemu sinu, da naj odpelje konja, a ga je zalotil Marko in ga zbil na tla, ter zaradi poškodb umrl. Ko je Samol to izvedel, mu je obljubil, da mu to povrnil.
Nekega dne je prišel na obisk k Marku znanec iz bojev na Nemškem, ki ga je prišel prosit za pomoč cesarja Friderika III. v Celju. Marko je pristal na to prošnjo, svojemu bratu pa prepustil v skrb grad in svojega sina. Petru pa je to zelo ustrezalo in že je koval načrt, kako bi se dokopal do bratovega imetja.
Ravno v pravem času pa znova pridejo cigani, ki iščejo Marka, da bi se mu maščevali za smrt poglavarjevega sina. Naletijo na Petra, ki mu povejo zaradi česa iščejo Marka. Peter pa v tem vidi priložnost za bogastvo in zaupa poglavarju, da bo Marka najbolj bolelo to, da nikoli več ne bo videl svojega sina.
Tako se naslednji dan Samol s svojim krdelom odpravi do kloštra, kjer je pod lipo sedel mladi Jurij. Vaščani se uprejo ciganom in med pretepom odpeljejo Jurija, katerega nato Samol proda Turkom za janičarja. Nato se Samol vrne k Petru in zahteva plačilo za opravljeno delo.
Medtem se Marko vrne domov in ko izve novico, ga zelo pretrese. Ker postaja vedno bolj otožen in žaluje za sinom, se odloči, da odide v klošter, v Stično za meniha, grad pa prepusti bratu. Peter je vedno bolj srečen, ker se njegov načrt uresničuje.
Jurij se na Turškem hitro privaja navadam, kjer kmalu pozabi na slovenski jezik in vero, ter sprejme islam. Kljub temu pa je še vedno ostalo nekaj v njem iz otroštva, a se tega ne zaveda. Tako ne ubija zaradi uživanja ob umiranju nasprotnikov, ne spravlja se na ženske, otroke, starejše in na neoborožene ljudi. Postane pa najstrašnejši in najhrabrejši vojščak, poglavar janičarjev.
Samo pa se zopet vrne k Petru po plačilo in ko uvidi, da ga je opeharil, odide v samostan k Marku in mu pove, kje se nahaja njegov sin, ter kako je tam pristal. Marko od šoka omedli, Samola pa zaprejo v ječo, od koder kmalu pobegne.
Turki nato začnejo napadati prvo Štajersko, nato preidejo na Kranjsko in Stiško. Vnamejo se boji, v katerih je veliko ubitih. Turki zavzamejo mesto in nekateri se zatečejo v gozdove. Tam Samol ponovno naleti na Petra, ki ga reši pred Turki in odideta v jamo nad Krko, kjer je tudi že nekaj domačinov. Tam Samola vržejo v reko, ker domačinom pove, da je ogleduh. S tem se ga je hotel rešiti, vendar se je v resnici Samol na tak način rešil. Medtem, ko se umika Turkom, sreča opata, kateremu pove resnico o Juriju.
Opat mu verjame in ga vodi po poti do kloštra, kjer reši še ostale in spravi bogastvo kloštra na varno. Še prej pa mu opat da svoj prstan, da bi mu verjeli. Samol v kloštru tudi pove Marku, da je njegov sin poveljnik turških janičarjev in nato se želijo vrniti po isti poti nazaj. Vendar opazijo, da so tam Turki, ker so prej videli Samola. Ti tolčejo po velikih vratih kloštra in naenkrat noter vstopi poglavar.
Hlapci nato hitro zaprejo vrata, kjer dvema turškima vojakoma raztreščijo glave. Turki pa so še kar vdirali, še posebej, ko so izvedeli, da so vklenili njihovega poglavarja. Samol je Jurija zbrcal na tla, tako da so ga lahko vklenili, hlapci pa so se vztrajno borili naprej in naslednjega jutra, je bilo na hribu pod kloštrom veliko turških trupel.
Samol nato Juriju pove zgodbo iz mladosti in tako sta Marko in Jurij presrečna, da se znova vidita po tako dolgem času.
Jurij se s svojim očetom naseli na grad Kozjak in vsi so veseli, da se je znova vrnil. Peter se obesi v gozdu, Samol pa odide iz mesta in se nikoli več ne vrne. Kmalu nato umre Marko, Jurij pa postane graščak in najboljši mož med kranjskimi plemenitaši. Ime janičar mu sicer ostane, a ne ostane mu nobene izmed tistih grozovitih lastnosti, ki so ga povezovale s tem imenom.
Vrsta dela: povest
Kraj dogajanja: Dolenjska
Čas dogajanja: 15. stoletje
Liki: Peter, Marko, Jurij Kozjak, Samol
Avtor: Josip Jurčič
Opomba o avtorju
Josip Jurčič je bil slovenski pisatelj in časnikar, rodil se je 4. marca 1844 na Muljavi, kot sin revnih kmečkih staršev. Osnovno šolo je obiskoval v Višnji Gori, gimnazijo pa v Ljubljani, kjer se je seznanjal z domačo in tujo literaturo.
Pri sedemnajstih letih je objavil svojo prvo Pripovedko o beli kači leta 1861. Po uspešno končani maturi je odšel študirat na Dunaj, kjer je vpisal slavistiko in klasično filologijo, vendar zaradi pomanjkanja denarja, študija ni dokončal.
Leta 1868 je dobil prvo službo, kot pomočnik glavnega urednika pri časniku Slovenski narod v Mariboru, ter štiri leta kasneje postal glavni urednik in se preselil v Ljubljano. Ob Franu Levstiku je postal prva osrednja oseba v slovenskem političnem in kulturnem življenju. Umrl je zaradi jetike 3. maja 1881.
V njegov spomin so poimenovali Jurčičev trg v Ljubljani, ter ulico v Novem mestu. Prav tako je njegova rojstna hiša obnovljena in ohranjena, kot spomenik.
Dodaj odgovor