Roman “Jim Knof in strojevodja Luka” je danes prvenstveni roman nemškega pisatelja za mlade Michaela Endeja, najbolj znanega po njegovem romanu “Neskončna zgodba”.
Ta knjiga je nastala na zelo neobičajen način. Sam avtor pravi, da je nekega dne dobil poziv, da piše in se je usedel, ter začel pisati dogodivščine Jima Knofa. Pisal je tako dolgo, kot je imel navdih in ko je odšel, je odložil rokopis in čakal, da mu nove ideje padejo na pamet. Po enem letu takšnega pisanja, je Ende imel pred sabo končan rokopis. Poslal ga je številnim založnikom, toda vsak ga je zavrnil, ker so menili, da je roman preveč dolg za otroški roman. Kmalu ga je sprejela majhna založniška hiša.
Roman je bil prvič izdan leta 1960 in takoj dobil nagrado za najboljšo nemško otroško knjigo. Nagrado pet tisoč mark, je Ende porabil, da bi plačal ostanek najemnine. Zelo kmalu je knjiga postala uspešnica. Tako veliko, da majhna založniška hiša ni mogla tiskati dovolj knjig, kot je bilo potrebno. Roman je bil nominiran za najprestižnejšo literarno nagrado za otroško in mladinsko književnost “Hans Christian Andersen” in skupaj z njegovim nadaljevanjem “Jim Knof in strojevodja Luka” objavljena leta 1962, je bil prilagojen za film in preveden v številne svetovne jezike, ter od Michaela Endeja je naredil svetovno znanega pisatelja za mlade.
Roman “Jim Knof in strojevodja Luka” je poln čudnih bitij in pokrajin, v katerem dva prijatelja odideta na potovanje, ki jima bo spremenilo življenje in pogled na svet. Odkrila bosta dežele sveta za katere nista vedela, medtem ko se bosta nepričakovano spoprijateljila z bitji iz pravljic. Njuno potovanje je polno prikupnih in napetih pustolovščin.
Jim Knof in strojevodja Luka obnova
Na zelo majhnem otoku v Lumerlandiji živijo Luka, Kralj, Rokav in Kaaj. Kaaj ima trgovino, kjer lahko dobite vse, kar potrebujete in spominke s storitvami kupuje gospod Rokav. Luka je delal, kot strojevodja, popolnoma črn pred umazanijo, kljub vsakodnevnemu umivanju. Kralja vidijo samo ob praznikih, ker je zaseden z vladanjem. Točno četrt pred 12. uro odide na oken in prebivalci začnejo vzklikati in metati svoje klobuke. Takrat zažvižga Ema in vsi dobijo sladoled, predvsem vanilijo in zlasti za velike praznike pa jagodnega. Gospa Kaaj je zelo usposobljena za pripravljanje sladoleda, zato ga kralj naroči od nje.
Vse življenje je potekalo mirno, vse dokler se nekega dne ni zgodilo nekaj neobičajnega. Nekega lepega dne je vzdolž obale pristala poštna ladja. Iz nje skoči poštar z uradnim izrazom, z večjim paketom pod roko. Vprašal je, če tu stanuje gospa Malcan. Vsi so se začudili, ker so vedeli, da poštar vse pozna. Poštar se je vzpel na hrib in pokazal kralju paket, na katerem je pisalo: “Gospa Malcan, v XuMRlATii, Stara cesta 133, tretje nadstropje”.
Kralj je večkrat z začudenjem prebral naslov. Nihče od njegovih podložnikov ni vedel, kdo je ta gospa. Nikjer na otoku ni obstajalo tretje nadstropje, Stara cesta in niti številka 133 in papir na katerem je bil napisan naslov, je bil razmazano, zato je bilo težko ugotoviti, kaj točno piše.
Vsi so bili začudeni, zato so se odločili, da preiščejo otok. Na žalost niso uspeli najdi gospo Malcan. Poštar se je odločil, da se bo vrnil čez en teden in če ne najdejo gospo, bo vzel paket nazaj.
Po dolgih razpravah, so od kralja dobili dovoljenje, da odprejo paket. Ko so odprli paket, so ugotovili, da je notri majhen črni dojenček. Strojevodja Luka je bil tako jezen, da se je odločil, da bo pretepel osebo, ki ga je dala v škatlo. Vpil je in majhen deček se je prestrašil in začel jokati. Ker je jokal, ga gospa Kaaj vzame v naročje, da bi ga potolažila. Luka je stal poleg nje z žalostnim obrazom, ker ni želel prestrašiti dojenčka.
Vsi so sprejeli majhnega dečka in mu dali ime Jim, ter od takrat sta z Lukom prijatelja. Po enem tednu, je gospa Kaaj odšla na obalo in čakala poštarja. Rekla mu je, da je bil paket za njo in da je vse v redu, čeprav to ni bila resnica. Namreč, samo bala se je, da ji bo poštar vzel otroka. Kasneje, ko je bil Jim večji, ko se je gospa Kaaj razjezila na njega in bila resna do njega, ter vedno se je spraševala, kdo je Jimova prava mama. Vedno je imela v mislih, da mu bo morala povedati resnico, vendar je prelagala.
Jim se je pogosto vozil v lokomotivi imenovani Ema in včasih je pod Lukovim nadzorom tudi sam vozil Emo. Jimova največja želja je bila, da postane strojevodja, tako kot Luka. Prav tako je menil, da bi se mu to delo odlično prilegalo zaradi kože, toda vedel je, da če želi biti strojevodja, mora imeti svojo lokomotivo, čeprav so drage in jih je težko kupiti, zagotovo na Lumerlandiji.
Jimov priimek je bil Knof in dobil ga je tako, ker je vedno na istem mestu imel luknjo na hlačah, čeprav mu je gospa Kaaj vedno zašila to luknjo. Na koncu mu je zašila gumb, ki je pokril to luknjo.
Leta so minevala in Jim Knof je rastel, ter kmalu postal polovica prebivalca. V neki drugi deželi bi moral že v šolo, toda ker je na Lumerlandiji ni bilo, nikomur ni padlo na pamet, da je deček dovolj star za šolo. Gospa Kaaj ga je vsak mesec merila in se veselila njegovi rasti in kralj je bil vse bolj zaskrbljen. Poklical je strojevodjo Luko na pogovor. Dejal mu je, da se mora rešiti Eme, zaradi prenaseljenosti. Rekel je, da si bo Jim, verjetno nekega dne želel postaviti hišo, toda tega ne bo mogel, ker so povsod po otoku tirnice. Obstajata dve rešitvi: ali odide Ema ali Jim. Ker je bil Luka Jimov prijatelj, ne bo dovolil, da Jim odide.
Po pogovoru s kraljem, je Luka odšel na svojo majhno postajo, kjer ga je čakala Ema. Odločil se je, da bosta z Emo skupaj odšla, ker ne moreta eden brez drugega. Toda Jim je slišal pogovor med Lukom in Emo, ter izvedel, da odhaja zaradi njega. Luka je rekel Jimu, da odhaja nocoj in da je to najboljša rešitev. Ker je bil Luka najboljši Jimov prijatelj, ni mogel dovoliti, da odide brez njega, zato se je odločil, da odide z njim, ne da bi to povedal gospe Kaaj. Ker ni znal pisati, se je odločil, da ji pismo nariše. Luka je sprva nasprotoval, toda na koncu je popustil, ker ni mogel zavrniti svojega prijatelja. Zmenila sta se, da odpotujeta skupaj ob polnoči.
Jim je po večerji zazehal, kot da je zelo utrujen in rekel gospe Kaaj, da bo odšel takoj spat. Jim je bil zelo živahen deček in gospe Kaaj je bilo sicer težko spraviti Jima spat, zato je zdaj mislila, da je končno prišel k pameti. Ko je bil že v postelji, je prišla do njega, kot vsak večer, ga pokrila, poljubila za lahko noč in nato odšla plesti pulover za njega. Ko je razmišljal o vsem tem, je bil Jim zelo žalosten, zato je v enem trenutku želel oditi dol v kuhinjo in vse povedati gospe Kaaj. Toda vedel je, da tega ne sme. Ujela ga je utrujenost in je zaspal.
Sanjal je, da je na državni meji in da se na nočnem morju vozi Ema. Videl je Luka, ki mu maha z velikim rdečim robčkom ter klical “Zakaj nisi prišel? Zbogom, Jim! Zbogom, Jim!”. Jim je gledal, kako lokomotiva izginja v temnem obzorju. Prizadeval si je, da pobegne od sanj toliko, da se je zelo preplašil in skočil v zrak. Vprašal se je, ali je bilo vse to v resnici realnost. Nenkrat je zaslišal, da je v stolpu palače udarilo dvanajst. Skočil je iz postelje, se oblekel in želel oditi skozi okno, ko se je spomnil, da mora narisati pismo. Z drhtečimi rokami je narisal pismo, v katerem gospe Kaaj razloži, da se je odpeljal s strojevodjo Luko in Emo in da naj ne bo žalostna, temveč mirna.
Ko je Jim prišel na dogovorjeno mesto, Eme ni bilo več. Hitro je odhitel proti deželni meji in zagledal Emo, ki je že plavala na vodi. Luka je sedel na njej in dvignil jadra na jambor. Zelo je bil zadovoljen, ko je zagledal Jima, ker se je bal, da se je odločil ostati ali da je zaspal. Luka je iz Eme naredil ladjo, tako da je zaprl vse luknje, izpustil vso vodo iz kotla, blokiral vrata s predivom in katranom, ter izpraznil iz vagona premog.
Odvezala sta vrvi, s katerimi je bila Ema privezana ob obali in odšla na svoje potovanje. Niti en zvok, razen zvok vetra in valov, se ni slišal. Lumerlandija se je vse bolj in bolj oddaljevala. Čez Jimov obraz je pritekla solza, ki jo je pogumno obrisal. Oba sta bila žalostna, zato sta se na Lukov predlog obrnila proti Lumerlandiji in hiši gospe Kaaj in se začela zabavati. Tistega večera je luna žarela.
Samo potovanje po morju je potekalo brez težav. Vreme je bilo lepo, z vetričem, zaradi katerega je Ema zelo hitro napredovala. Niti Luka niti Jim nista vedela, kam potujeta. Večkrat je Jim padel v morje in ko sta bila lačna, sta ulovila nekaj morskih hrušk ali morskih kumar iz visokih koralnih dreves. Ta drevesa so pogosto rasla vse od dna do površine morja. Čez dan, sta si pripovedovala zgodbe, žvižgala pesmi ali igrala družabne igre, ki jih je Jim vzel s sabo. Zvečer sta spala v notranjosti lokomotive, zavita v odejo.
Na tretji dan četrtega tedna, se je njuno morsko potovanje končalo. Jim se je zbudil zgodaj in zdelo se mu je, da čuti močan sunek. Ema se ni več nihala. Jim se je počasi povzpel skozi okno “v roza zori je zagledal čudno pokrajino lepote in milosti”. Nikoli kaj takega ni videl. Mislil je, da sanja in se vrnil spat, toda potem, ko je zaprl oči, ni videl ničesar razen črno. Sklenil je, da ne gre za sanje. Videl je, kako so zunaj lepa drevesa in rože nenavadnih oblik in njihova barva je bila prozorna. Videl je mostove iz porcelana, od katerih so nekateri imeli čudne strehe. Ko se je prebudil Luka, na začetku ni verjel, da so prišli na kopno in mislil je, da še vedno spi. Ko je pogledal skozi okno, je videl čarobno pokrajino. Jim ga je vprašal, katera je to država in Luka je odgovoril, da je to zagotovo dežela Mandala.
Lukatova ideja je bila, da gresta v glavno mesto Ping in vprašata carja, če potrebujejo strojevodjo in lokomotivo. Pripravila sta Emo za pot, odmontirala sta ji jadro in jambor, odprla zamazana vrata, napolnila kotel z vodo in zalogovnik s suhim lesom, ter zakurila, da se voda segreje. Odšla sta proti Pingu in se izognila porcelanastim mostovom, ker sta vedela, da ne morejo zdržati Emine teže. Čez nekaj časa sta prišla na široko cesto, po kateri sta lahko udobno in hitro potovala. Jim je sedel na strehi lokomotive in opazoval okolico.
V glavnem mestu Ping je bilo veliko ljudi, Jim, ki do sedaj še ni videl toliko ljudi, se je počutil malo neprijetno. Vsi so imeli mandljeve oči in čope, medtem ko so na glavah imeli velike okrogle klobuke. Vsi Mandalčanni so se držali za roke, od največjih do najmanjših, v velikosti graha. Bili so vsi Mandalčani s svojimi otroki in otroci svojih otrok. Bilo jih je tako veliko, da so se trli po ulicah. Mesto je imelo več tisoč hiš in vsaka hiša je imela veliko nadstropij in vsako nadstropje je imelo streho v obliki dežnika zlate barve. Na oknih so bile zastave in lampijoni. Ema je morala zelo previdno iti skozi vso to množico. Nenehno je trobila in žvižgala, da ne bi koga poškodovala.
Ustavili so se pred palačo in Luka, ter Jim sta odšla proti vhodu v palačo. Povzpeti sta se morala po 99 srebrnih stopnicah. Na vrhu sta prišla do vrat visokih 10 m in širokih 6 in pol metra, izrezljane iz plemenite ebenovine. Na koncu vrat je bila plošča iz slonovine, na kateri je pisalo “Cesar Mandale” in pod njo je bil velik diamanten zvonec. Ko je Luka pozvonil, se je na vratih pojavila Velika rumena glava. Pojasnila je, da cesar nima časa za njiju in da ga ne moreta videti.
Odločila sta se, da se sprehodita po mestu in spoznala, da imajo Mandalčani radi čistočo, zato pogosto obiščejo čistilce ušes. Obstajali so tudi števci las, ki so z zlatimi kleščami šteli dlake. Na ulicah je bilo veliko čarovnikov, akrobatov in veliko za kupiti. Bili so tudi rezbarji iz slonovine, ki so rezljali samo eden in edini kos slonovine celotno življenje, saj so bili v velikosti graha, vse do starosti. Vsi Mandalčani so spoštovali rezbarji slonovine in jih imenovali “veliki mojstri slonovine”.
Luka in Jim sta porabila cel dan za tavanje po mestu. Kot je noč padla, so Mandalčani prižgali svoje lampijone v vseh barvah. Od vseh dogajanj sta prijatelja pozabila, da nista nič jedla, ter se napotila v gostilno. Problem je bil, ker nista imela mandalskega denarja. Luka se je spomnil, da lahko denar zasluži, tako da bo za deset lijev vozil meščane en krog po velikem dvorskem trgu. Čeprav je bil trg poln ljudi, se nihče ni želel peljati, zaradi strahu. Ko sta prižgala Emo, so vsi zbežali. Prišla sta do zaključka, da bi jima bilo lažje, če bi poklicala nekega Mandalčana. Nato sta opazila majhnega Mandalca, kako se jima ovija po nogah. Priklonil se je in dejal, da je Ping Pong. Slišal je, da sta lačna, zato jih bo on pogostil. Prinesel je majhen pladenj in nekaj majhnih blazin, ter jima rekel naj se usedeta. To sta storila in on ju je ljubeznivo vprašal, kaj naj jima prinese za jesti. Luka in Jim sta ugotovila, da obstajajo različne jedi, katera imena niso bila mamljiva, ter sta vprašala Ping Ponga, ali ima kaj razumnega za jesti. Nastal je problem, ker Ping Pong ni vedel, kaj je kruh z maslom ali pečeni krompir z ocvrtimi jajci. Ker so Mandalčani imeli riž, sta se Luka in Jim odločila, da bosta to jedla. Ping Pong jima je prinesel veliko majhnih skodelic polnih z raznimi riži in dve majhni paličici, kot pribor za hrano. Bil je zelen, rdeč in črni riž, poprov in slan, ter Luka in Jim sta samo jedla in jedla. Spoznala sta, da ima Ping Pong točno 368 dni (leto in tri dni), štiri zobe in da je zelo pameten.
Ko se je znočilo, so se slišali zvonci in Ping Pong je moral oditi po svojo stekleničko za lahko noč. Ko se je vrnil, je povedal Luku in Jimu, da je on dvaintrideseti otrok cesarjevega nadkuharja Šu Fu Lu Pi Pluja in da bi morala biti ta večerja cesarjeva, vendar jo je zavrnil, da jo poje. Luka je opazil, da na paličicah nekaj piše in sčasoma je prepoznal mandalsko pismo. Bila je pesmica mandalskega cesarja, ki jo je sam sestavil. Ping Pong je odnesel posodo nazaj v palačo in ko se je vrnil, ga je zaprosil, če ga zapelje malo z lokomotivo. Luka se je strinjal in odpeljali so se do drugega trga, ki je bilo središče Mandale. Tam sta izvedela, da je cesar Pung Ping svojo hčerko Li Si ponujal za ženo tistemu, ki bi jo osvobodil iz Zmajskega Mesta. Potem se je moral Ping Pong kmalu vrniti domov, zato sta ga odpeljala v cesarjevo palačo. Zmenili so se, da se vidijo jutri in vsi so odšli spat. Preden sta zaspala, sta Jim in Luka razpravljala, da bi morda lahko prav onadva osvobodila princeso iz zmajskega mesta.
Ko sta se zjutraj zbudila, sta videla, da je veliko ljudi na trgu in da od daleč občudujejo njuno lokomotivo. Takoj sta se odločila, da se povzpneta do vrat iz ebenovine, da bi povedala cesarju, da bosta onadva rešila njegovo hčerko. Tam ju je pričakala ista velika rumena glava, katera ju ni, kot včeraj, želela spustiti k cesarju. Ko sta ji rekla, da prav onadva želita osvoboditi cesarjevo hčerko, je velika rumena glava izginila.
Luka in Jim sta se odločila, da sama poskrbita za zajtrk. Pripravila sta akrobatsko predstavo. Jim je bil klovn in Luka “najmočnejši mož na svetu”. Za prvo točko je Luka upognil železen drog, za drugo, ko je Jim držal gorečo vžigalico, ki jo je Luka, kot umetnik v pljuvanju ugasnil iz oddaljenosti tri in pol metra. Potem je Luka z lokomotivo Emo zažvižgal eno pesem. Za konec je Luka pljunil čudovito, velikansko osmico, toliko velike, da so vsi zaploskali od navdušenja. In tako sta Jim in Luka pridobila veliko denarja.
Čeprav so minevale ure in ure, se rumena glava še vedno ni prikazala. V pisarnah gre vedno vse počasi in tako je novica o dveh prijateljih, ki želita osvoboditi princeso šla od čuvaja vrat, do pisarn in vse do višjega ministra, najvišjega ministra Mandal. Sedanji višji minister je bil gospod Pi Pa Po, ki je ves pozelenel od ljubosumja, ko je slišal, da bosta dva prijatelja rešila princeso iz Zmajskega mesta. Namreč menil je, da od vseh ljudi, si on zasluži dobiti princeso za ženo, čeprav mu za njo ni bilo preveč mar. Bil je samo ljubosumen, zato se je odločil, da Luko in Jima obtoži za vohuna. Poklical je kapitana cesarjeve dvorske straže in ukazal, da odpelje Jima in Luka v zapor.
Jimu in Luku je uspelo dobiti dovolj denarja in odločila sta se, da odideta nekaj pojest. Ravno, ko sta gledalcem napovedala kratko pavzo, se odprejo vrata palače in iz njih pridejo ven trideset ljudi v uniformah. Postavili so se okoli njiju in kapitan je zahteval, da gresta takoj z njimi. Imeli so zaobljene čelade in vsak je imel meč na boku. Na začetku Luka ni želel oditi z njimi, zaradi česar so ure čakali, da so jih poklicali v palačo. Na koncu je popustil in tako so Luka, Jim in stražarji odšli v palačo. Vstopili so v veliko dvorano, okrašeno z vsemi vrstami barv, spiralnimi stebri, ter z veliko vrati. Kapitan jih je pripeljal do pisarne Pi Pa Poja, kjer so jih čakali trije ministri in trije pismouki. Višji minister Pi Pa Po in njegova dva prijatelja, so spraševali Luka in Jima. Če ne bosta odgovorila na vsa vprašanja, ne bosta videla cesarja. Ugotovila sta, da na lep način ne bosta prišla do cesarja in še obtožena sta bila za vohune, zato se je Luka začel boriti s pismouki in ministri. Višji minister je končal v košu za smeti, medtem ko so ostali ministri sprejeli, da odpeljejo Luka in Jima pred cesarja, brez kakršnega koli certificiranja. Straža je zaslišala višjega ministra vpiti, zato so vstopili v sobo in začeli napadati Luka in Jima. Vse to je videl njuj prijatelj Ping Pong, ki je pritekel vse do sobe cesarjevega prestola. Ko je končno vstopil v dvorano, polno astrologov, knezov, plemičev in drugih visokih uradnikov, pade pred cesarja z obrazom navzdol in mu pove, kaj vse se je zgodilo.
Luka in Jim sta končala v verigah in skoraj so ju dosegli meči, ko je prišel cesar in ukazal, da se ju osvobodi. Višji minister in ostali so končali v verigah. Luka in Jim sta se priklonila cesarju in se rokovala z njim. Dva prijatelja sta iskala Ping Ponga in videla sta, da je zaspal v bližini svilene zavese. Ta podvig je bil zelo naporen za malega otroka, ter ga je cesar vzel in odnesel v svojo cesarsko posteljo. Ping Pong bo cesarsko nagrajen, medtem ko bodo Pi Pa Po in njegovi prijatelji, kaznovani. Vsi v palači so bili zelo srečni zaradi Luke in Jima, ter so ju častili.
V cesarjevi knjižnici je bilo zelo veliko knjig in cesar je zadolžil znanstvenike, da bi odkrili, kaj prebivalci Lumerlandije najbolj radi jedo. Sam nadkuhar Šu Fu Lu Pi Plu je kuhal za njih. Vsi njegovi otroci so bili kuharji in vsi so bili ponosni na najmlajšega Ping Ponga. Oba prijatelja sta uživala v hrani in sta pohvalila gospoda nadkuharja, ki je zardel od veselja. Po hrani so odšli s cesarjem na veliko teraso, kjer so se igrali igro”Človek, ne jezi se”, ki jo je Jim prinesel iz lokomotive.
Po večerji je cesar zbral svoje cenjene Cvetove učenosti, enaindvajset najbolj učenih znanstvenikov, ki so vedeli o vsem. Prijatelja sta spoznala, da je princesa Li Si poslala sporočilo z naslovom, kje se nahaja. Naslov je bil: “Princesa Li Si pri gospe Malcan, Kumerlandija, Stara cesta, številka 133, tretje nadstropje levo”. Gospa Malcan je bila Zmaj in Trinajsterica je prodajala princeso. Luka se je spomnil, da je takšen podoben naslov že videl. Odločil se je povedati resnico majhnemu Jimu o njegovem ozadju. Vsi so se strinjali, da bi moral biti Jim poslan k gospe Malcan, toda ker se ne ve, kje je Kumerlandija, ga je poštar slučajno prinesel na Lumerlandijo. Odločila sta se, da rešita princeso in izvesta resnico o Jimu. Naslednji dan sta odpotovala.
Zjutraj sta se Luka in Jim zbudila preden je sonce vzšlo. Nadkuhar jima je prinesel sendviče namazane na lumerlandski način, medtem ko jima je cesar poklonil zlato termovko s čajem. Potovala sta skozi Gozd s tisočimi čudesi, ki je bil poln steklenih dreves, plezalcev in različnega cvetja. Skozi gozd sta počasi potovala tri dni in prišla sta do gorovja znanega, kot Krona sveta. Vsaka gora se je bleščala z rdečimi in belimi progami v različnih smereh. Čez nekaj časa, je Luka izvlekel karto, da bi lahko ugotovil, kje je Dolina mraka. Tja sta morala priti. Luka se je z razliko od Jima, zelo dobro znašel na karti in je takoj našel, kam morata iti. Spoznala sta, da sta odšla malo preveč na sever, zato sta šla vzdolž gore proti jugu, vse dokler nista videla majhne doline, ki ju je vodila naprej.
Dolina mraka se je opisovala, kot temna dolina z rdečo zemljo, ravno kot asfalt. Jim in Luka sta se odločila, da en del prehodita, da bi videla, če gre Emma lahko naprej in da preverita, koliko je resnice v zgodbi o srhljivih glasovih. Ničesar nista slišala, toda ko je Jim spregovoril, so se začeli Jimovi glasovi slišati iz vseh strani. Luka mu je nato pojasnil, da je to odmev, ki se nenehno vrača in povečuje svojo glasnost. Ker je bil odmev vse močnejši in močnejši, je Luka naredil kroglice iz voska, ki sta jih dala v uho, da jima ne bi popokali bobniči. Nista več slišala odmev in s polno paro sta nadaljevala skozi dolino. Ampak zaradi ogromnega hrupa, se je dolina začela rušiti. Jim je to opazil, zato sta z Lukom pritisnila rdečo ročico z imenom “Ročica v sili” in z največjo hitrostjo popihala iz doline.
Po prečkanju Doline somraka, sta se znašla v puščavi imenovani Konec sveta. Luka in Jima sta opazila, da z Emo nekaj ni v redu. Pregledala sta jo in potrdila, da je šel bat. Luka je imel rezervni del in odločila sta se, da ga zamenjata, toda problem je bil, ker sta morala razstaviti kos za kosom lokomotivo, ker je bil bat v samem središču. Ujela ju je noč. Jim je slišal nekakšen šum in opazil veliko črnih ptic z zelenimi očmi. Skoraj je zakričal od strahu. Luka mu je rekel, da sto mrhovinarji. Ni se jih treba bati, ker ne bodo napadli živih ljudi.
Po številnih urah dela na Emi, je Luka prišel ven in rekel Jimu, da on sam ne more odstraniti zadnji vijak. To se lahko naredi samo, če se gre v kotel. Jim se je odločil, da bo to on storil, čeprav je bil na strehi en mrhovinar, ki se ga je Jim še posebno bal. Odšel je v kotel poln vode in odvil vijak. Jim je iz kotla izstopil ves moker, zato ga je Luka preoblekel. Nato je zamenjal bat in dal vijak na zunanjo stran. Ema je končno začela puhati in prijatelja sta odšla spat.
Potem, ko sta se zbudila, sta prijatelja pojedla zajtrk in se odpravila naprej. V puščavi je bilo zelo vroče in edina smernica je bila Krona sveta. Poskušala sta najti Rumeno reko s pomočjo, katere bi prišla do zmajskega mesta. Prijatelja sta v enem trenutku izgubila smer in znašla sta se na majhni plaži s palmami. Tam je bilo vse narobe.
Odločila sta se, da se vozita še malo naprej, da bi videla, če se bo kaj spremenilo. Naenkrat sta videla Eifflov stolp, indijanske šotore, ter mesto Ping in kakor se je to pojavilo, tako je tudi skrivnostno izginilo. V nekem trenutku sta videla Lumerlandijo z njenimi prebivalci. Ema se je napotila proti njim in tudi Lumerlandija je izginila. Jimu sta po obrazu pritekle dve solzi in z molkom sta se peljala naprej. Ko sta v puščavi zagledala še eno Emo, Luka in Jima, se je Luka spomnil, da je to fatamorgana in Jimu pojasnil, kaj je to. Odločila sta se, da počakata na noč, da ju fatamorgana ne bo več prevarala.
Ko sta se zbudila iz sanj, sta pojedla vse zaloge iz košare in odločila, sta nadaljevati naprej. Usmerjena sta bila proti zahajajočemu soncu. Na obzorju sta opazila starega velikana z sivo brado. Imel je slamnati klobuk in nosil je dolgo obleko. Odločila sta se, da se mu približata, ko sta zaslišala tihi glasek, ki jima je pravil, da ne bo naredil nobene škode. Jim, ki se je še naprej bal velikana, mu ni verjel. Velikan je bil osamljen in je samo želel govoriti z njima. Ko sta se mu približala, sta prijatelja opazila, da velikan pravzaprav ni velikan, temveč je še celo za glavo manjši od Luke. Gospod Tur Tur je bil samo privid velikana, zato so se mu vsi izogibali.
Oaza gospoda Tura Tura je bila sestavljena iz bistrega ribnika, sredi katerega je kot vodomet pljuskal izvir. Tu je bila tudi bela hišica z majhnim vrtom, kjer je gospod Tur Tur vzgajal cvetje in zelenjavo. Bil je vegetarijanec in bil je žalosten, ker so vse živali pred njim bežale. Ko so se vsi najedli, je gospod Tur Tur povedal svojo zgodbo. Ko se oddaljuje, on postaja vse večji in večji, namesto da bi postajal vse manjši in manjši. Takšen je bil že od majhnih nog, zato nikoli ni imel prijateljev, ker so se ga vsi bali. Gospod Tur Tur je tu prišel živeti po smrti svojih staršev, kateri se njega niso bali. Tur Tur prihaja iz Ognjene dežele. Zatekel se je v puščavo, da nikoli ne bo več nobenega strašil. Luka in Jim sta prvi osebi poleg njegovih starših, edina človeka, ki se ga ne bojita.
Gospod Tur Tur je poznal puščavo, zato ju je že v treh urah pripeljal do severne meje puščave Konec sveta. Spoznala sta, da se zmajsko mesto nahaja v Deželi tisočerih vulkanom. To je bila velika planota, s tisoči velikimi in majhnimi gorami, ki bruhajo ogenj. Jim in Luka sta morala iti čez območje Črnih skal, kjer se ničesar ni moglo videti. Morala sta voziti naravnost, ker bi se v nasprotnem zrušila v prepad. Na vrhu so se nahajala Žrelo smrti, znana po svojih izjemnih ovinkih.
Prijatelja sta se poslovila od gospoda Tur Tura in nadaljevala svoje potovanje. Nadaljevala sta skozi temo in bilo je vse bolj hladneje in hladneje. Emma se je upočasnila, zato sta Luka in Jima morala skupaj nalagati premog. Naenkrat sta se ustavila in zunaj je bilo pretemno, da bi videla, kaj se dogaja. Da ne bi za vedno ostala tu, sta se morala spomniti nekaj. Rešila ju je zamrznjena para iz lokomotive, ki se je spremenila v snežinke. S pomočjo tega sta obrnila Emo naprej, šla skozi Žrelo smrti in se znašli na soncu. Pred njimi je bila Dežela s tisočerimi vulkani. Imela tisoč gora raznih velikosti. Dežela se je nenehno tresla, medtem ko je tekla vroča lava. Tu nekje je bilo Zmajsko mesto.
Po zajtrku, sta zaslišala hrup, kot jok. Prihajal je iz ugašenega vulkana, kjer so naleteli na zmaja imenovanega Nepomuk. On pravzaprav ni bil zmaj, temveč pol zmaj, ker je bila njegova mama povodni konj. Potem, ko sta pomagala Nepomuku popraviti kamin, sta v zahvalo dobila oglje za Emo. Celo pokazal jima je, kje je Zmajsko mesto. Emo so morali preobleči v zmaja, da bi lahko prišli v Zmajsko mesto, saj so notri lahko prišli le zmaji.
Naslednje jutro so šli do vhoda v Zmajsko mesto. Nepomuk jima je pokazal dolgo pot in v bližini so se jame ločile. V jami so našli zmaja stražarja, ki sta se ga Luka in Jim ustrašila. Mislili so, da bo zmaj odkril prevaro, vendar jim je uspelo opraviti prehod in odšli v Zmajsko mesto. V mestu so naleteli na različne vrste zmajev, ki so opravljali različne vrste dela. Opazili so, da v mestu ni otrok in ni prostora za njihovo igro. Ugotovili so, da zmaji nimajo otrok, ker oni niso umrli, ampak so se samo starali.
Luka, Jim in Ema so že nekaj časa tavali po mestu in niso mogli najti hiše gospe Malcan. Imeli so srečo in našla Staro cesto ter hišno številko 133. Pred hišo sta našla kamnita vrata z napisom: “Ga. Malcan prosim trikrat potrkajte. Obisk nezaželen”. Luka je z vsem naporom premaknil kamen in z Jimom odšel v hišo gospe Malcan. Pustila sta Emo, z zahtevo, da naj bo zelo tiho. Preverjala sta prostore v hiši, dokler nista zaslišala besno rjovenje. Prikradla sta se do vrat in zagledala velik prostor s šolskimi potrebščinami. Na šolske klopi so bili z verigami priklenjeni otroci različnih narodnosti. Med njimi sta takoj opazila princeso Li Si, imela je dolge kitke. Gospa Malcan je zaslišala njuno govorjenje in pomislila je, da je nekdo iz razreda spregovoril. Zelo se je razjezila na malega Indijančka in ga prebičala, ker ni vedel, koliko je osem krat sedem. Potem je vprašala malo Li Si, ki je vedela vse odgovore. Čeprav je vse vedela, se je gospa Malcan odločila, da jo kaznuje. V tem trenutku je Jim, ki mu je bila Li Si takoj všeč, odločil da jo reši. Ema je prav tako prišla v prostor, se borila z zmajem in ga premagala. Vsi otroci so vriskali. Emmi je padla zmajska preobleka in odločili so se, da pobegnejo po Rumeni reki, ki je izvirala za hišo. Vsi so odšli spat, da bi lahko naslednji dan bili spočiti za pobeg.
Luka je ob desetih zbudil otroke. S pomočjo smole so zaprli vse špranje na lokomotivi. Odločili so se, da zmaja vzamejo s sabo, da bi dobil zasluženo kazen. Ker je imel samo en zob, je Luka en konec verige ovil okoli tega zoba, da bi jim zmaj lahko sledil. Ko so prišli do reke, so izpraznili kotel in šli v vodo. Zmaj na začetku ni želel iti, toda ko je videl, da nima drugega izhoda, je šel v vodo. Zmaji niso imeli radi vode, ker jim opere vso umazanijo in ugasne ogenj. Potovali so z reko, vse do kamnitih vrat, kjer je sledil slap. Vsi so bili prestrašeni, vse dokler niso šli skozi druga kamnita vrata. Opazili so, da se nahajajo v Mandali. Od vsega veselja, je Jim dobil poljub od male princese. Odločili so se, da svak pove svojo zgodbo prihoda v Zmajsko mesto.
Prva, ki se je za to odločila, je bila princesa Li Si. Pripovedovala je, da se je namerno preveč ločila od vseh, čeprav so ji njene služkinje govorile, da tega ne sme delati. Ugrabili so jo gusarji in jo dali v kletko. Bila je prestrašena in zvečer jo je zelo zeblo, ker se ni imela z ničemer pokriti. Gusarji so bili znani, kot Trinajsterica in vsak večer so prepevali pesmi. Slišala je, da morajo oditi na dogovorjeno mesto, da se dobili z gospo Malcan. Princeso Li Si so zamenjali za sodček pravega kumerlandskega žganja. Po njeni zgodbi, so vsi pripovedovali svoje. Jim se je v nekem trenutku razjezil na Li Si, ker je rekla, da je pomembno znati pisati in brati. Mislil je, da mu ugovarja in ga ošteva. Po vseh teh dogodkih, so zagledali luči mesta Ping.
Ko so našli mesto primerno za raztovarjanje, so šli s staro Emo, usposobljeno za kopensko vožnjo. Tu je šel mimo mandalski policaj, ki se je ustrašil zmaja. Odšel je k cesarju, da ga obvesti, kaj je videl. V glavnem mestu Ping, je prevladovalo veliko vznemirjenje. Vsi so okrasili ulice in hiše. Ko so končno prišli v mesto, jih je pričakalo veliko praznovanje in še večja povorka. Povsod okoli njih je bilo cvetje in veselje. Ko se je Ema ustavila pred palačo, je cesar pritekel do svoje hčerke in jo objel. Luka in Jim sta pozdravila Ping Ponga, ki je postal novi višji minister. Ko se je cesar pozdravil z Li Si, je poklonil Emi v čast veliko zlato pentljo z zvezdo in pazniki so odpeljali zmaja v staro hišo za slone.
V palači so zajtrkovali svojo najljubšo hrano in nato so odšli spat v svoje prostore. Luka je s cesarjem govoril o Jimovi zaroki z malo princeso. S cesarjem se je dogovoril tudi o izgradnji železnice skozi celotno Mandalo, ker se Luka ni mogel vrniti z Emo v Lumerlandijo.
Okoli poldneva, sta Luka in Jim zbudila Ping Ponga. Rekel je, jih zmaj išče. Zahvaljujoč njima, je zmaj postal Zlati zmaj modrosti, kar postanejo vsi zmaji, ki ne ubijajo ljudi. On bo zdaj zaspal in po točno enem letu, se bo zbudil. V znak zahvalnosti bo zmaj delil z njima nekaj modrosti. Luka ga je vprašal, kako se lahko Jim, Ema in on skupaj vrnejo v Lumerlandijo. Zmaj jima je rekel, da bosta na drugi dan njihovega potovanja v dvanajstih urah prišla na otok. Ta otok je plavajoči z nekaj koralnimi vejami dreves. Zatem ga je Jim želel vprašati o njegovem izvoru, toda zmaj se je že začel potapljati v spanec. Obljubil je, da mu bo to povedal po svojih sanjah. Luka, Jim in Ema so se odločili takoj ob zori odpotovati s cesarjevo ladjo v smer Lumerlandija. Ping Pong jima je izročil pismo iz Lumerlandije, v katerem je pisalo, da so vsi zaskrbljeni za njih in da želijo, da se vrnejo.
Po popoldanskem čaju, so zbudili vse otroke, ki so se odločili oditi domov in vsi so se odpravili proti pristanišču. Prispeli so v večernih urah. Vsi otroci so bili dani na ladjo in z njimi odpotovali. Jim in Luka sta kapitanu povedala vse kar jima je rekel zmaj, toda on jima ni verjel. Rekel je, da bo jutri vedel, če je to resnica. Na ladji so se dogovorili, da bodo zaroko praznovali v Lumerlandiji, medtem ko bodo poroko sklenili, ko odrasteta.
Naslednji dan opoldne so zagledali majhen otok. S pomočjo ribiške mreže so ga ujeli in ostali so konec privezali za ladjo. Jim se je odločil, da otok poimenuje Nova Lumerlandija.
Po nekaj dnevi, okoli sedme ure, je gospa Kaj zagledala eno ladjo, ki se približuje Lumerlandiji. Gospod Rokav je obvestil kralja in vsi so pritekli do ladje. Jim in gospa Kaj sta se objela. Domačinom so pokazali novi otok, za katerega so se vsi strinjali, da je zelo lep. Kralj je odobril ime otoka in odločil se je, da se preimenuje v kralja Združenih držav Lumerlandije in Nove Lumerlandije. Cesar je odredil mornarjem, da položijo telefonsko linijo med Mandalo in Lumerlandijo. Odločili so se, da praznujejo zaroko čez štiri tedne.
Ves ta čas, pa je gospa Kaj šivala majhna presenečenja za Li Si in Jima. Ko je prišel ta čas, sta oba otroka dobila svoja darila. Jim obleko strojevodje in Li Si majhno poročno obleko. Potem je Li Si podarila Jimu majhno tobačno pipo in ona je od Jima dobila majhno ljubko pralno desko. Potem so se vsi poljubili in vsi so praznovali. Svečanost je trajala cel dan in zvečer je poklical Ping Pong in čestital mladoporočencema. Luka je odpeljal Jima do Eme. Jim je opazil, da je Ema noseča in da bo dobila majhno lokomotivo. Lukovo darilo je bilo pravzaprav ta majhna lokomotiva, ki jo je Jim poimenoval Molly.
Po nekaj dneh, sta cesar in princesa odpotovala nazaj v Mandalo. Jim in Li Si sta se lahko obiskovala, kadar sta želela in lahko sta se slišala po telefonu, medtem ko cesar in kralj ne bi govorila. V Lumerlandiji je nato zavladal mir, prav tako, kot prej. Luka je vozil Emo, medtem ko je Jim večino časa skrbel za Molly. Jima in Lukata se je lahko pogosto videlo, kako sedita na deželni meji in si pripovedujeta zgodbe, ter kujeta načrte na naprej.
Vrsta dela: domišljijski roman
Mesto nastanka: Lumerlandija in Mandala
Čas nastanka: nedoločeno
Opis oseb
Luka – nizek, malo okrogel človek, ki mu ni bilo mar, ali otok potrebuje lokomotivo ali ne. Nosil je čepico s ščitnikom in delovno obleko modre barve. Njegove oči so bile modre, obraz in roke črne od saj. Imel je bele zobe, nosil majhen zlat uhan v levem ušesu in kadil je pipo. Z Jimom sta bila najboljša prijatelja.
Ema – malo debela lokomotiva, ki je bila dobra in pogumna.
Jim Gumb – črni deček, ki se je po naključju znašel v Lumerlandiji. Zelo je bil pravičen in pošten, tudi zelo pogumen fantek, ki je rad delal. Zaročil se je s princeso Li Si in najboljši prijatelj je bil Luka. Za zaroko je od gospe Kaj dobil nebeško modro obleko strojevodje, s pravo čepico in ščitnikom.
Kralj Alfonz Četrt-Pred-Dvanajsti – zelo dober kralj, ki je vladal otoku. Živel je v dvorcu, ki se je nahajal med dvema gorama. Ime je dobil tako, ker se je rodil četrt pred dvanajsto. Imel je krono, nosil je ogrinjalo iz rdečega žameta in na nogah je imel karirane copate. Ves dan je samo telefoniral. Zelo ga je skrbelo za Jima in Luka, ko sta odšla iz Lumerlandije.
Gospa Kaj – njena najljubša barva je roza. Ima zelo rada Jima, čeprav ni njegov prava mama in skrbi za njega. Bivala je v hiši s trgovino. “Bila je okrogla in debela, čeprav ne tako okrogla, kot lokomotiva Ema. Njena lica so bila rožnata, kot so jabolka…”. Zelo jo je skrbelo za Jima, ko ga ni bilo. Bila je skrbna mama polna ljubezni.
Ping Pong – droben fantič, velikosti dlani. Njegova glava je bila malo večja od žogice za namizni tenis. Postal je višji minister in nosil je zlato pregrinjalo. Bil je dojenček in zelo je rad spal. Bil je dvaintrideseti otrok cesarjevega kuharja Šu Fu Lu Pi Pluja. Zelo veliko je pomagal Luku in Jimu, zato so postali dobri prijatelji.
Minister Pi Pa Poja – zelo zahteven človek. Bil je ljubosumen, ker ni imel poguma rešiti princese in Zmajskega mesta. Poskušal je škoditi Luki in Jimu.
Cesar – visok, zelo star človek, s snežno belo redko brado, ki mu je zrasla vse do tal. Je pravičen in pošten. Bil je prijazen in ljubezniv do Luke in Jima.
Šu Fu Lu Pi Plu – cesarjev kuhar, ima dvaintrideset otrok in ob posebnih priložnostih nosi največjo kuharsko kapo.
Enaindvajseti “Cvet učenosti” – niso izgledali, kot cvetovi in od vsega učenja je bila večina v slabem stanju in velikim čelom. Nekateri so si od sedenja in branja skrajšali in sploščili zadnjico, ko so se nekateri od nenehnega raztezanja podaljšali in postali tanki, kot ročaj od metle. Vsi so nosili zlata očala.
Gospod Tur Tur – prividen, star velikan, ki živi v oazi. Ima dolgo sivo brado, ki mu je visela vse do kolen in bila prepletena v kitko. Na glavi je nosil star slamnat klobuk in dolgo haljo na telesu. Bil je prijazen, čeprav so se mu vsi izogibali. Pomagal je Luki in Jimu na njunem potovanju.
Nepomuk – pol zmaj, ki je imel debelo glavo, z okroglimi očmi. Spominjal je na vodnega konja, samo zato, ker je imel rumene in modre pike. Imel je mehko telo z visokim in dolgim repom, kot krokodil mladiča. Naiven in dobrosrčen, veliko je pomagal Jimu in Luki.
Gospa Malcan – zmaj večji od Eme, toda veliko tanjši. Imel je koničast nos z velikimi bradavicami in ščetinami, ter majhne prodorne oči, ki so gledale skozi bleščeča očala. Imel je tanek vrat in en edini zob. Na začetku je bil zelo zloben in kasneje, ko se je začel spreminjati v Zlatega zmaja modrosti, je postal dober. Pomagal je Jimu in Luki, da najdeta otok.
Li Si – Mandalska princesa, zaročenka od Jima Knofa. Leto dni je bila pridržana pri gospe Malcan. Imela je dve črni kitki, bila je “nežnega obraza, kot mandalska porcelanasta lutka”.
Molly – Emin otrok. Majhna lokomotiva, ki jo je Jim dobil za darilo od Luke.
Opomba o avtorju
Michael Ende znan nemški pisatelj knjig za mlade. Rojen je leta 1929 v Nemčiji.
Oče je bil znan nadrealistični slikar, toda v 2. svetovni vojni je njegova umetnost bila razglašena za “izprijeno”.
Po velikem bombardiranju v Hamburgu v 2. svetovni vojni, Ende odide v Munchen.
Zelo hitro se začne zanimati za književnost in z branjem, je začel pisati pesmi ter zgodbe. Zelo se je zanimal tudi za gledališče, zato je končal Gledališko akademijo v Munchnu, po kateri je postal poklicni igralec.
Z igranjem se je ukvarjal v manjših, večinoma potujočih gledališčih. Ni mogel dobiti glavne vloge in si ustvariti kariere.
Tako je potoval naprej in nekega dne začel pisati. Sam pravi, da je pisanje njegovega prvega romana začel impulzivno, brez načrtov ali idej, kam bi ga to lahko pripeljalo. Tako se je pisanje za njega izkazalo, kot avantura. Svetovi in dogodki o katerih je pisal enako avanturistično preživlja, kot njegove osebe.
Že prva Endejeva knjiga je prinesla uspeh. To je bil roman za otroke in mlade “Jim Knof in strojevodja Luka” in mu prinesla nagrado za najboljšo nemško knjigo za mlade leta 1961.
Velik uspeh in enako nagrado, mu je prinesla knjiga “Momo”, napisana leta 1873, toda svetovno slavo je pridobil šele z romanom za otroke in mlade “Neskončna zgodba”, napisana leta 1979.
Po njej je leta 1984 posnet film z istim naslovom, najdražji nemški film takrat, od katerega se je sam pisatelj oddaljil in ga razglasil za kičastega.
Ostala znana dela so: “Jim Knof in Divjaki”, “Ogledalo v ogledalu”, “Noč želja” in druge.
Ende je umrl leta 1995 v Nemčiji zaradi želodčnega raka.
Dodaj odgovor