Jevgenij Onjegin obnova
Prvo poglavje
Roman Jevgenij Onjegin se začne z opisom dečka, ki se je tako imenoval. Opis dečka se nadaljuje kasneje in ko postane mladenič. Bil je izredno inteligenten in nadarjen. Veliko je vedel o zgodovini, ekonomiji, latinščini in zelo lepo se je vedel v družbi žensk in bil prijeten sogovornik. Bil je povabljen na različne zabave, na katere se je z veseljem odzval.
Veliko pozornosti je namenil videzu, imel je najboljša oblačila in drage parfume. Pisarno je imel opremljeno do najmanjših podrobnosti, katero je opremil s pariškimi in londonskimi stvarmi.
Pripovedovalec za katerega velja, da je nasploh sam Puškin pogosto komentira in daje svoje monologe. Izraža osebno mnenje in zgodbo z dečkom.
Knjiga se začne, ko Onjegin odide na ples. Tam se zabava do zgodnjih jutranjih ur. Spominja se tudi dekleta z imenom Elvina, v katero je Onjegin zaljubljen in njenih lepih nog ni mogel pozabiti. Onjegin se vrne v zgodnjih jutranjih urah domov. Utrujen je in verjetno bo spal do poldneva.
Onjegin ni dobre volje. Celoten takšen način življenja je pustil pečat na njemu. Postal je čemeren in ni imel več volje po spoznavanju žensk, po cele dveve je lenaril in ni se več ukvarjal s knjigami. Pisatelj nam daje vedeti, da je vodil v tem trenutku takšno življenje, tako da sta postala prijatelja.
Pogosto sta uživala v skupnih druženjih, vendar pripovedovalec se je hotel vrniti v Rusijo. Onjegin mu je želel biti družba na tem potovanju, vendar na koncu ni mogel. Umrl je Onjeginov oče in so hitro prišli njegovi drugi načrti. Ker ni imel moči iti na sodišče, da bi napisal dediščino, jim je prepustil vso lastnino, ker je predpostavljal, da mu bo stric zapustil vso dediščino.
Ko je slišal, da mu bo stric skoraj umrl, se je napotil k njemu, da bi zavaroval njegov denar in lastnino po njegovi smrti. Vendar prispe prepozno, stric je že umrl. Vendar pa Onjegin podeduje vse in začne svoje življenje na podeželju. Hitro je ugotovil, da mu tako življenje ne odgovarja in pisatelj nam poda svoje mnenje o tem. Govori o tem, da ljubi mirno življenje na podeželju. S tem se konča prvo poglavje.
Drugo poglavje
Začne z opisom dvorca in podeželja, kjer je živel Onjegin. Ker je verjel, da je življenje na podeželju dolgočasno je razpravljal o možnosti, da bi lahko prinesel nov zakon. Zaradi tega je bil izpostavljen posmehu in vsi so ga imeli za čudaka.
Takrat se na podeželju pojavi Vladimir Lenski. Osemnajstletni mladenič, ki se je v popolnosti razlikoval od Onjegina. Bil je ljubeč, prijazen, poln energije in strasti. Za njega je bilo prijateljstvo sveto in živel je za dan, ko bo spoznal svojo sorodno dušo. Ni veliko hodil ven in se udeleževal hrupnih zabav. Imel je samo eno željo. Hotel je spoznati Onjegina.
Čeprav sta bila povsem drugačna, sta postala neločljiva prijatelja. Pogovarjala sta se o vseh temah in kako je Lenski rad delil svojo intimo z Onjeginom, mu je povedal, da je iz otroštva zaljubljen v Olgo. Tu pisatelj znova pove s svojim mišljenjem, da je bila Olga dobra in prijazna, vendar želi najprej govoriti o Tatjani, Olgini starejši sestri. Olga je bila tiha in sramežljiva deklica, zmeraj je delovala zamišljena z rahlim izrazom na obrazu.
Tatjana je ljubila mirno življenje in prebirala je romane, kot tudi njena mama. Mati je bila v zakonu z Dimitrijem Larinom in po poroki sta se preselila na podeželje, kjer je on živel pred poroko. Tatjanini mami življenje na podeželju ni bilo všeč in hitro ji je postalo vseeno. Bila je srečna, ker se je naučila kontrolirati moža, ki jo je neizmerno ljubil. Kmalu umre. Lenski odide na grob in zamišljen se otožno spominja, kako ga je nosil v naročju, ko je bil še majhen. Tako je želel, da se Lenski poroči z Olgo.
Tretje poglavje
Lenski in Onjegin ponovno govorita o Tatjani in Olgi. Lenski želi obiskati Larina in po kratkem prepiru odide tudi Onjegin z njim. Kasneje znova govorita o njih. Onjegin razkriva, katera od njiju dveh je Tatjana, ki jo označi za zanimivo. Celo mesto se ukvarja s tem, kateri od obeh bo srečnež, ki se bo poročil s Tatjano. V tistem trenutku je Tatjana razmišljala o njima in ugotovila, da ji je Onjegin zanimiv. Misli so jo vodile do tega, da je on vse, kar je kdaj iskala od moškega.
Potem pisatelj razkriva, kaj se bo naprej dogajalo v romanu. Razkriva razgovor Tatjane in njene varuške Filipjevne. Tatjana ji pove, da je zaljubljena v Onjegina in jo prosi, da ji kupi papir in svinčnik, da bi mu napisala pismo. Pisatelj pove, da je njegov stil še naprej v verzih in da mora sedaj prevedit Tatjanino pismo s francoščine na ruščino.
Tatjana napiše Onjeginu v pismo, da se je zaljubila na prvi pogled v njega in ga sprašuje zakaj je pravzaprav moral obiskati njeno družino. Ker če ne bi bila ona, bi že opazila nekoga drugega s katerim bi se poročila. Napiše mu, da mu ne bi pisala pisma, vendar ima možnost, da ga spozna. Tatjana je pismo končala šele naslednji dan in preko varuškinega vnuka ga je poslala Onjeginu.
Minila sta dva dneva in Onjegin še ni odgovoril. Lenski je obiskal Olgo, če kaj ve o Onjeginu. Odgovarja ji, da jo bo danes obiskal, ker prej ni imel časa. Nato je Tatjano sram.
Tatjana je Onjegina nestrpno pričakovala in nato zasliši žvenket konja in končno prihaja. V tem trenutku pisatelj pove, da bo kasneje nadaljeval s pisanjem, ker mora sedaj na sprehod in počitek.
Četrto poglavje
Zaradi neprijetnih ljubezenskih izkušenj Onjegin pove, da je bil osem let zaljubljen in da sedaj ni več. Prav tako pove Tatjani, ko sta se srečala v njenem vrtu, da mu ni bilo vseeno za njeno pismo. V pogovoru jo spomne, da bi bila idealna ženska za njega, ko bi se odločil za poroko. Vendar tega ne načrtuje. Razkriva ji, da jo ima rad na način, kot brat sestro in mogoče malo več od tega, da se bo kasneje zaljubil v nekoga drugega in da nima razloga za žalost.
Vendar je Tatjana vse bolj žalostna in Lenski ter Olga vsa srečnejša. Vse bolj se družita, sta zaljubljena in si pišeta pisma.
Prihajajo zimski meseci in Onjegin jih preživi, da nič ne dela. Obišče ga Lenin in ga povabi na Tatjanin god. Onjegin mu pove, da bo prišel. Lenski razkriva, da se bosta z Olgo poročila.
Peto poglavje
Tatjana je imela rada hladno rusko zimo in sneg. Sneg je zapadel tik pred njenim godom, v januarju. Peto poglavje se začne s Tatjaninimi sanjami. Sanjala je slabe sanje v katerih Onjegin ubije Lenskega in to ji ni dalo miru. Globoko v sebi je čutila, da se bo zgodilo nekaj slabega.
Larinovi so to soboto, ko je bil Tatjanin god imeli veliko gostijo. Prišla sta Onjegin in Lenski, vendar je bilo Onjeginu neprijetno, ker je sedel nasproti Tatjane. Prav tako ji ni bilo vseeno in ta nemir jo je mučil. Onjegin čestita Tatjani za god in se le rahlo prikloni, kar pri Tatjani vzbudi olajšanje.
Medtem se Onjegin želi maščevati Lenskemu, ker mu je povzročil take neprijetnosti. To je naredil s tem, da je prijel Olgo v naročje in zaplesal z njo. Dolgo sta plesala, kar je zelo razjezilo Lenskega. Poglavje se konča s tem, da Lenski jezen odide po pištolo.
Šesto poglavje
Onjegin je bil zadovoljen s svojim maščevanjem. Tatjani ni bilo všeč kar je videla in zaradi tega ni mogla zaspati. Pisatelj nam daje vedeti, da bo o tem pisal naslednjič.
Roman se vrne na Zareckija. On je pošten človek in prijatelj Onjegina, ki ga nekega jutra obišče. Prinese mu sporočilo od Lenskega, ki ga poziva na dvoboj. Onjegin mu takoj odgovori, da je pripravljen in zatem Zarecki odide. Onjegin takrat razmišlja o tem, da se mu ne bi bilo treba vmešati v vse to. Lenski je nekoliko presenečen, ko izve, da je Onjegin sprejel njegov poziv na dvoboj in tako se morata sestati naslednji dan pri mlinu.
Prišlo je jutro in oba sta odhitela na dogovorjeno mesto. Pištoli sta bili pripravljeni in morala sta se eden od drugega oddaljiti za šestnajst korakov. Ko sta jih preštela, sta se obrnila eden proti drugemu in namerila. Vendar je bil Onjegin hitrejši in ustrelil Lenskega. Takrat mu je bilo žal in ni mogel ničesar več narediti.
Pisatelj nam še naprej daje vpogled v tem, kakšno življenje bi imel Lenski, če bi ostal živ. Odkriva nam, da je bil pokopan poleg potoka in pod drevesi. Mimogrede poleg njegovega groba so se ustavili in se spraševali kaj je z ostalimi. Kaj je s Tatjano, Olgo in Onjeginom.
Pisatelj nam pove, da nam bo to razkril nekoliko kasneje in da bo sedaj govoril o svojem življenju in o tem kako je preživel mladost…
Sedmo poglavje
V sedmem poglavju nam pisatelj pravi, da je prišla pomlad. Zgodba še naprej govori o tem, da je Olga že našla novo ljubezen in se poročila. Tatjana je ostala sam in Onjegin je izginil iz podeželja.
Med sprehodom Tatjana odide do Onjeginove hiše in pogleda notranjost. Vse se jo je zelo dotaknilo v srce in naslednji spet odide tja. Vstopi v knjižnico, ter se razgleda med Onjeginovimi knjigami. Bere jih in ugotavlja, da je pisal svoje izkušnje.
Mati se odloči, da je za njo najbolje, da gre v Moskvo, da bi se tam prej poročila. Potem se poslovi od življenja na podeželju in s žalostjo odide v mesto.
Po dolgem potovanju pridejo Tatjana, njena mama in teta v Moskvo in se vselijo pri stari teti, ki je dolgo trpela zaradi tuberkuloze. Kmalu je Tatjana vsakodnenvo hodila na obiske in družina se je trudila, da bi ji čimprej našli moža. Na koncu so ji našli nekega generala in pisatelj nam pove, da se ji vidi, da ji ni všeč in da bo o tem pisal kasneje.
Osmo poglavje
Pisatelj govori o tem, da je v času študentskih dni spoznal dekle v katero se je zaljubil. Opazil je Onjegina. Zdaj je on mladenič v starosti 26 let, nima družine in nič ne dela. Veliko potuje in slike mrtvega prijatelja ne more iz njegove glave. Iz nekega potovanja je takoj odšel na ples, ter tam zagledal znano damo. Takoj je pomislil na Tatjano. Sreča kneza in ga vpraša kdo je ona in mu odgovori, da je to njegova žena Tatjana Larinova. Onjegin je presenečen in ga vpraša, koliko časa sta skupaj in mu odgovori, da že dolgo časa, skoraj dve leti.
Čez nekaj časa je Onjegin povabljen na večerjo pri knezu in Tatjani. Takrat ugotovi, da je znova zaljubljen v njo in da se ne more pomiriti z njeno brezbrižnostjo. Zdaj se on odloči, da ji napiše pismo. Čeprav zboli, ni želel oditi v bolnico.
V pismu ji Onjegin napiše, da je zaljubljen v njo in jo prosi, da mu pove isto. Čeprav je napisal že dva pisma ni dobil Tatjaninega odgovora. Spomladi se je odločil da jo obišče. Dolgo sta se pogovarjala in mu pove, da se je morala poročiti, zaradi materinega nagovora. V tem trenutku zaslišita topot konja. Pride knez in roman se tako konča.
Vrsta dela: roman v verzih
Čas nastanka: okoli 19. stoletja
Mesto nastanka: Rusija
Liki: Jevgenij Onjegin, Lenski, Olga, Tatjana, pripovedovalec
Opomba o avtorju
Aleksander Sergejevič Puškin je bil ruski pesnik. Rojen je bil 6. junija 1799 v Moskvi. Prav tako se šteje, da je bil najboljši pesnik in oče moderne ruske književnosti. V zgodnjem otroštvu je bil prepuščen na vzgojo pri kmetu Nikit Kozlov in kmetice Arina R. Jakovljeva.
Gibal se je v družbi številnih intelektualcev, zaradi katerih je bilo njegovo ustvarjanje še boljše.
Najbolj znana dela so: “Mozart in Salieri”, “Gostija v času kuge”, “Kapetanova hči”, “Dubrovski”, “Pikova dama”, “Kavkaški ujetnik”, “Cigani” in življenjsko delo, ki nosi naslov “Jevgenij Onjegin”.
Umrl je 29. januarja 1837 za posledicami dvoboja.
Dodaj odgovor