Jara gospoda

Jara gospoda obnova

Zgodba se dogaja v Grobljah in se začne, ko v vas pride nov uradni list, na katerem je pisalo, da bodo vaščani dobili novega sodnika, Andreja Vrbanoja. Medtem v gostilni poteka pogovor o njen in njegovem bivanju, notar in adjunkt Pavel pa o njem povesta nekaj več, saj ga poznata še iz študijskih let.

V drugem poglavju pisatelj opisuje, kaj se je dogajalo pred 15 leti. Na gradu Veseliki se skupina mladih pripravlja na izlet, na hrib Kremen, kjer naj bi se udeležili maše. V ospredju hodita Maruša in Vrbanoj, ki je bil vseučilski dijak kmečkega stanu in skupaj vodita osla s prtljago.

Vrbanoj se je zanimal za dekle Julko, a ga Maruša posvari, pove mu namreč, da je njegov nagelj vrgla stran, shranila pa je Pavlovega. Kmalu se jima v pogovoru pridružijo še ostali in Tinče se ponudi, da bo vodil osla, vendar ga Maruša zavrne, ker naj bi z njim ravnal preveč grobo.

Notar Tine pove Pavletu, da je Julka postala učiteljica v Zagorici, nato pa mu Pavel pojasni, kaj se je zgodilo pred petnajstimi leti na izletu. Pavel in Julka sta se oddaljila od družbe in Pavel ji je izpovedal ljubezen, a ju je prekinil Vrbanoj, ki je bil v bližini in slišal o čem se pogovarjata.

Julka se je oddaljila, Vrbanoj in Pavel pa sta se stepla na robu prepada. Pred tragičnim koncem enega od njiju, je prekinil spopad stric Pepe, ki je bil v bližini in nato so se po tem dogodku razšli, ter krenili vsak po svoje na življenjsko pot.

Oče Krača postavlja slavolok za dobrodošlico Andreju in njegov namen Pavel sprva napačno oceni. Pavel izve, da se v vasi nahaja Julka in takoj pohiti, da jo poišče. Ugotovi, da je še vedno lepa, ter po nekaj besedah odide v Zagorico. Ko prispeta škof in kasneje še Andrej, se dogajanja preseli v krčmo.

Razvname se pogovor med Pavlom in Andrejem, kjer Andrej pove, da je zasovražil plemstvo, saj je moral opravljati vedno manj vredna dela, kljub višji izobrazbi. Govorijo tudi o tem, zakaj sta še vedno samska, vmeša pa se Tine, ki govori o natakarici in ju izziva s poroko.

Nato se čez pol leta uresniči, kar je rekel Andrej, župnik napove poroko med Ančko in Andrejem. Vsi govorijo o tem, da kako je Ančka srečna, ker se bo poročila s sodnikom. Pavel in Tine pa imata o poroki drugačno mnenje in pravita, da Ančka ni primerna zanj, saj nima izobrazbe in je izučena samo za strežbo drugih.

Približuje se dan stoletnice župnije in zato se vsi pripravljajo na praznovanje. Duhovniki prirejajo slavje v cerkvi, kmetje pa se že veselijo pretepa ob koncu s fanti iz druge vasi. Plemištvo pa se zbira in skupno določijo njihov cilj, najprej za šolsko zastavo, ter določijo Ančko za kumico, predlagajo pa tudi ustanovitev gasilskega društva.

Sprva se razširi vtis, da Ančka sploh ni primerna za ženo Andreju, saj je nespretna in se ne zna pravilno vesti, ter izražati. Prime se jo naziv “jarogosposka” Ančka. Postopoma pa se stanje izboljša, saj Ančki pomaga druženje z Valentinovo ženo Evfenijo. Ne spremeni se le splošno mnenje o Ančki, temveč tudi v Pavletu se vedno bolj povečuje poželenje po njej.

Dan pred praznovanjem se zbere skupina ljudi, v kateri so Pavel, Ančka, Andrej in Julka, ter veseljačijo. Odločijo se, da se bodo lovili in ker se Andrej bolj ukvarja z Julko, kot s svojo ženo, priložnost izrabi Pavle, ki jo ujame in ji razkrije svoja čustva do nje. Verbanojka pa ga zavrne in možu očita, zakaj se je sploh poročil z njo, če se sedaj podi za Julko.

Naslednji dan se praznovanje odvija z nekaj manjšimi nesrečami, a kljub temu ostanejo ljudje dobre volje vse do večera. V krčmi se zberejo malo bolj imenitnejši vaščani in pričnejo s plesom, na katerem si Pavel za soplesalko izbere Ančko. Pove mu, da se širijo govorice o njiju in po plesu se mu ne upira, ko jo začne poljubljati.

Mož opazi, da se je Ančka začela čudno vesti in jo vpraša, če je kaj narobe, vendar se po negativnem odgovoru vseeno odpravi v službo, ne da bi se poglobil v njeno spremenjeno obnašanje. Proti večeru se oba pogosto odpravita h Kračarju, kjer se Andrej pridruži meščanom, Ančka pa pomaga pri knjigovodstvu.

Ančke ne privlači več želja po domačem okolju, temveč vse bolj želja po Pavlu, s katerim se sestaja v sobi, ki ji je še vedno pripadala po poroki. O njenem sestajanju so seznanjeni že vsi, razen njenega moža Andreja ne.

Valentin se izkaže, kot dober prijatelj Andreju, saj Pavla posvari, naj preneha s sestajanjem z Ančko, on pa mu odvrne, naj pazi on, saj naj bi se tudi med njim in Julko nekaj dogajalo, čeprav to seveda ni bilo res. Stanje postaja vse bolj absurdno tudi Evfemiji, ki obišče teti v mestu in skupaj sestavijo načrt, kako bi Andreja obvestili o ženini nezvestobi.

Andrej dobi v roke anonimno pismo in po prebranem pismu ne more verjeti temu, šele ko vidi Pavlovo mlačno reakcijo, spozna da je to res. Ne upira se ženini navezanosti na Pavla in mu reče, naj jo vzame, saj je ne želi več videti.

Zadnje poglavje opisuje deset let po Andrejevem usodnem spoznanju. Mesto sodnika prevzame Pavel, Andrej pa je svetovalec pri okrožnem sodišču. Pred Pavla pripeljejo pritepenko Ančko Vrbanoj, ki je obtožena prosjačenja. Prisiljena je Pavlu razložiti zadnjih deset let po ločitvi in Pavel jo obtoži na tri dni zapora. Po dveh dneh v ječi, kljub zdravnikovi prisotnosti umre.

Vrsta dela: roman

Čas dogajanja: obdobje realizma

Kraj dogajanja: v Grobljah

Liki: Pavel, Andrej, Ančka

Avtor: Janko Kersnik

Opomba o avtorju

Janko Kersnik je bil slovenski pisatelj, politik in notar, ki se je rodil 4. septembra 1852 na Brdu pri Lukovici, kot prvi sin in prvi otrok v družini. Njegov oče je bil sodnik, mati pa plemkinja.

Svojo mladost je preživel na gradu, gimnazijo pa je obiskoval v Ljubljani. Ker je bil zaveden Slovenec, je moral iz sedmega razreda izstopiti, ker bi bil drugače izključen. Zato ga je doma poučeval Levec, kjer ga je poučeval tudi slovensko književost.

Po uspešno končani maturi, je odšel študirat pravo na Dunaj in v Gradec, nato služboval, kot notar v domačem kraju. Poročil se je leta 1881 in imel tri sinove, ter šest hčera.

Istega leta pa je tudi dokončal Jurčičeve Rokovnjače. Med drugim je bil tudi deželni poslanec in dalj časa župan v Lukovici. Umrl je prezgodaj za jetiko v grlu 28. julija 1897 v Ljubljani.

Že v gimnaziji je pisal nemške pesmi, pod vplivom Levca pa jih je opustil in začel pesniti slovenske. Pomemben je le kot pisatelj, njegovo tematiko pa bi lahko razdelili na meščansko (Ciklamen – 1883, Agitator – 1885, Jara gospoda – 1893) in na kmečko (Kmetske slike – 1891, Testament – 1887). V kmečki tematiki je dobro risal moške značaje, medtem ko je v meščanski dobro oblikoval ženske like.