“Improvizacija v Versaillesu” ali “Versaillska konverzacija” je komedija Jeana Baptista Moliera, ki izvira iz obdobja klasicizma, ki je bilo posebno razvito v Franciji. Delo je bilo objavljeno leta 1682 po avtorjevi smrti.
Komedija na humoren in satiričen način prikazuje tedanjo francosko družbo, tj. njej Moliere nasprotuje s svojimi sovražniki, kritiki njegovih del. Navdih je torej realnost, vsakodnevno meščansko življenje, ponavadi v povprečju ljudi in njihove razvade in napake, so v tem delu zavist in zloba, podkupovanje in tekmovanje. Namiguje na svoje ljubosumne kolege in sovražnike, kritike.
Ritem je zelo dinamičen, dogodki hitro spreminjajo prizore, krajši prizor, ne predolgi monologi, številnost oseb, ki razen Moliera niti eden ne izstopa preveč.
Namen tega dela je zabavati občinstvo na enostaven, jasen, racionalen, jedrnat način. Prenesti jim posebno sporočilo skozi humor in ironijo.
Delo sodi v nizki slog pisanja. Oblikuje ga dnevni jezik, govorni jezik, ki je tudi vir smeha. Slog pisanja je enostaven in zelo berljiv in razumljiv.
Delo se dogaja v najbolj luksuznem francoskem dvoru Versaillesu, kjer prevladujejo številne spletke, čenke, prevare, dogodki.
To delo je neke vrste komedija v komediji, tj. predstava v predstavi. Delo se vrti okoli Moliera in njegov igralske skupine, ki imajo v zadnjem trenutku vajo predstave, ki jo morajo čez nekaj odigrati pred kraljem. Glavna tema in lik te njihove predstave je prav tako Moliere in njegovi kritiki. Znotraj teh predstav so kritizirani Molierovi kritiki, prijatelji igralci in pisatelji. Oni se njemu maščujejo tako, da napišejo predstavo predstavo v kateri je kritiziran sam Moliere. Prav tako igralci znotraj te predstave vodijo razne razprave okoli tega, kdo je od njiju igral Markiza v Molierjevi kritiki.
Časa je vse manj in igralci so živčni zaradi dejstva, da ne znajo teksta in tudi vloge dobijo v zadnjem trenutku. Moliere zavrne predlog za odlog predstave, ker meni, da se ne smejo upreti in postaviti proti kralju. Čeprav je zelo živčen se boji, da predstava ne bo uspela.
Celotno vajo prekinjajo razna nepotrebna vprašanja in dialogi, ter nenadni obiski in preverjanja. Na koncu pride tudi sam kralj s svojimi sodelavci in igralci ne želijo igrati glede nato, da niso končali vaje.
Toda, kot se to dogaja v komedijah, se tudi ta srečno konča. Namreč kralj je slišal za njihove napake in nespretnosti ter se odločil, da jim da več časa za to predstavo. In za zdaj bo zadovoljne s katero koli predstavo, ki je bil predhodno uspešno izvedena.
Skozi celotno komedijo Moliere pokaže svoje stališče do kritikov in to je, da se on ne izpostavlja dobesedno in da jih ne zasmehuje v svojih likih, temveč jim vrne tako, da enostavno naredi boljšo predstavo. Ne ukvarja se s povračilom in izgubo svojega časa, kar oni pravzaprav tudi pričakujejo.
Improvizacija v Versaillesu obnova
Prvi prizor
Vsi udeleženci so v kostimih, pripravljajo se za vajo predstave, ki jo je naredil Moliere (komedija v prozi). Dobil je nalogo od kralja, da ima osem dni časa narediti novo predstavo. Prihod kralja se pričakuje čez dve uri in Moliere vse prisotne pokliče, da začnejo z vajo. Nihče ne pozna svoje vloke, niti svojega besedila.
Gospodična De Brie pričakuje, da ji bo nekdo šepetal njeno besedilo, ter Moliere in Bejart planeta z besedilom v roki igrat. Vsi igralci so malce živčni in preplašeni glede na to, da nihče ni pripravljen in Moliera kot avtorja tega dela, skrbi pred neuspehom. Toda meni, da kralju ne sme dati odpora in zato zavrne predlog, da prosijo za več časa.
Bejart mu govori, ker ni za predstavo uporabil že narejeni koncept predstave. Ta koncept se nanaša na prikaz igralske družine, tj. predstave v kateri pesnik pride ponuditi svojo igro družini, ki je prispela iz province. Med njimi išče igralca, ki bi igral kralja, toda oni pokažejo na mladeniča, ki ne odgovarja pesnikovim merilom kralja in to je da kralj mora biti močne postave in debel, ter imeti velik trebuh, mora imeti takšen obseg, da zapolni prestol.
Toda vseeno se ga odloči poslušati in mladenič recitira nekaj stihov iz vloge kralj, iz Nikomeda.. Posluša ga pesnik ga kritizira, da mu manjka patosa in vzhičenosti. Toda mladi igralec mu odgovori, da meni, da mora kralj govoriti bolj jasno in človeško, bolj enostavno. Nato pesnik išče dva igralca, ki bi odigrala vlogo ljubimca, zaljubljenca. Toda pesnik je spet nezadovoljen, išče naravnost in strast. In tu je Moliere končal s recitiranjem svoje ideje o predstavi.
Na prošnjo gospodične De Brie nadaljuje z posnemanjem in recitiranjem stihov iz raznih del: iz Cida, iz Sartorija, nato iz igralca de Villiersa.
Gospodični Brie je pripadala vloke markize in Moliere ji pravi, da naj pazi, kako bo odigrala svojo vlogo v prizoru z njim. Gospodični De Parc je pripadala vloga vplivneža in se pritožuje, kako se slabo znajde v tej vlogi, toda Moliere ji je podedil vlogo podobno kot v Kritiki Šole za ženske in tam je izvrstno odigrala svojo vlogo.
Moliere se nato obrne k svojim igralcem in jim pove o svojih vlogah, ter na kaj morajo obrniti pozornost, ko igrajo, da bi natačno prikazali svoj značaj. Vsem govori le Le Grangeu ne.
De Croisy igra vlogo pesnika in mora poudariti predrzen odnos, pameten ton, natačnost v izgovorjavi, ki poudarja vsak slog in ne izpusti niti enega glasu, ter se drži najstrožjega preverjanja.
Brecourt igra uglednega človeka iz dvorca, najti mora stalno držo, naraven glas in čim manj uporabljati kretnje, podobno takšno vlogo je igral tudi v Kritični Šoli za ženske.
Gospodična Bejart predstavlja eno od tistih žensk, ki si za pravico vzamejo veliko tega, prav iz razloga, ker za tem stoji njihova telesna čistoča, tj. čistost. Takšen tip ženske tehta tudi mero vsakega od glave do pete, niti ena značilnost drugih oseb se ne more meriti s čistostjo takšne osebe.
Gospodična Brie igra navidezno čistost. Ohranja svoj sloves nedotaknjen, meni da je čednost ena od pomembnih značilnosti, ki jo pokaže v dobri luči v družbi. Toda za to masko častnega odnosa, ona skriva svoje dogodke in grehe.
Gospodična Moliere igra isto vlogo, kot tudi v Kritiki in za njo nima besed.
Gospodična Du Croisy predstavlja žensko, ki želi biti do vseh nežna in prijazna, toda kljub temu uspe vsakega malo skritizirati.
Gospodična Herve je služkinja ene princese (uglajena in visoka), ta služkinja se rada vpleta v pogovore in vsako priložnost uporabi za izražanje sebe kot njena gospodarica.
Prizor se konča s prihodom nadlegovalca.
Drugi prizor
La Thorilliere je kraljev služabnik in pride, da pogleda, kako napreduje predstava, sprašuje Moliera o času trajanja predstave, o imenu, kostumih, o pričakovanem prihodu kralja. Molliere poskuša ignorirati njegova vprašanja, tako da cel čas obrača pozornost na igralce in na La Thoriellierova vprašanja odgovarja mimogrede in nato ga pošlje k vragu. La Thorilliere je izkoristil priložnost, da se pritoži gospodični Du Croisy in Herve.
Na Mollierovo prošnjo gospodična De Brie diskretno odžene La Thorielliera tako, da mu odgovori, da na njihovo vajo nihče ne pride nepovabljen in da mu predstava pravzaprav ne bo zanimiva.
Thorielliere nato odide, da obvesti, da je predstava pripravljena.
Tretji prizor
Delo njegove predstave je postavljeno v Kraljevo dvorano. Z razlogom, ker tam lahko namesti in upraviči prisotnost žensk na odru. Komedija se začne s prizorom srečanja dveh markizov. Začneta se prepirati, kateri od njiju je Markiz v Molierjevi kritiki in stavita za sto pištol v gotovini.
Četrti prizor
Na oder pride Brecourt in on je sodnik teh dveh markizov v njuni stavi. Toda on presodi, da niti eden izmed njiju ni Markiz v Molierjevi Kritiki. Njegovo mnenje je, da je slišal pogovor Moliera z ljudmi, v katerem razloži, da on v svojih predstavah poskuša opisati običaje in navade ljubi brez obravnave osebnosti osebe in da so vsi njegovi liki izmišljeni liki, prikaze ki jih uporablja po svoji domišljiji, da bi zabaval gledalce. Ker je namen komedije prikazovanje in posmeh ljudi, ki se uporabljajo ne le na enem človeku, temveč na večino od njih. Zato ni niti malo čudno, da se ljudje v njem prepoznajo. Nezadovoljna sta z njegovim sojenjem, Moliere in La Grange se odločita najti novega sodnika.
Pravi Moliere poudarja, da je zelo ključnega pomena za celotno predstavo, da se Brecourt izrazi, da bo Moliere vedno imel gradivo za svoje predstave, ker bodo vedno ljudje na sodišču, ki za svoje sladko, lažno, pretirano obnašanje iščejo priznanje.
Vaja se nadaljuje, prideta Elise in Climene (gospodični Moliere in Du Parc). Gospodična Moliere se dela prijazno do gospodične Du Parc, hvali jo in ji daje laskave komentarje o izgledu, njeni bledi koži in ognjenih ustnic, nato zahteva od nje, da odstrani svojo tančico iz njene glave.
Peti prizor
Vaja se nadaljuje…
Gospodična De Brie pride z novico, da je gospod Lysidar napisal igro proti Molieru z imenom Boursauta. V tej igri se posmehuje vsem, obsoja vse preference ženske, kot so vzvišen način izražanja, posmehuje se celo iz častnih žensk in jih poimenuje s častnimi zlobnimi čudakinjami.
Nato komentirajo Molierove predstave in način na katerega so napisane, tako da jih imajo ljudje radi in so zelo obiskane, prav iz tega razloga, ker se vsem posmehuje, toda ljudje se v njih prepoznajo in se počutijo užaljeni. Toda predstava, v kateri se norčujejo iz Moliera, za njega ne predstavlja nobenega problema, poleg tega pa se bo on udeležil te predstave. Vrnil jim bo tako, da bo naredil novo komedijo, s katero jim bo prevzel vso publiko in glavna tema te predstave ne bo novo posmehovanje, v kateri bi opisoval svoje nasprotnike.
Nato gospodična Berajt prekine vajo, da bi povedala Molieru, da ima on popolnoma prav, da se posmehuje iz svojih nasprotnikov in da jim osramoti v predstavi. Na to ji on odvrne, da se ne želi zapletati z njimi, ne želi jih žaliti. To bi bil znak duše, ki je občutljica na žalitve in da bi to bilo maščevanje, če jim ponudi točno tisto, kar oni pričakujejo.
Nato se vmeša gospodična De Brie in pravi, da so oni zelo užaljeni na tri, štiri besede omenjene na njihov račun v Smešnih draguljih. Nato Moliere odvrne, da jim je največ škodil, ker so njegove igre publiki zelo všeč. Toda njemu ni vašno, ko se napade njegova dela, če so imela srečo, da so všeč ljudem, katerim je on želel, da so jim.
Meni, da bi bila prevelika čast, da se v svojih komedijah posmehuje iz Boursauta, da bi tako pridobil pozornost, za katero on hrepenei in povečal pomembnost, ker je to človek, ki nima ničesar izgubiti. Samo želi ga dobiti v boj, da bi ga odvrnil od njegovih novih del. Toda Moliere trdno stoji pri svojem, da nima namena odgovarjati na nobene kritike in protikritike… če paže, on ne bi imel ničesar proti, če se oni ukvarjajo z njegovimi deli po tem, ker to oni potrebujejo in njemu bi bilo všeč, če bi jim pomagal pri vzdrževanju.
Njihovo razpravo in vajo prekinejo glasovi, tj. prihod kralj. Nato so vsi igralci nezadovoljni, ker niso v stanju igrati svoje vloke, brez da jo ponovijo.
Šesti prizor
Bejart napove, da je kralj prišel in čaka začetek predstave. Moliere prosi za malo več časa. Gospodična Du Parc mu kaže, da naj se gre pogovorit.
Sedmi prizor
Uradnik zahteva začetek predstave. Moliere se nahaja v precej neprijetni situaciji glede na to, da njegovi igralci niso pripravljeni.
Osmi prizor
Drugi uradnik zahteva začetek predstave in Moliere se obrne k igralcem ter jih prosi, naj ga ne osramotijo.
Deveti prizor
Tretji uradnik zahteva začetek predstave.
Deseti prizor
Četrti služabnik zahteva začetek predstave in Moliere odgovori, da so pripravljeni.
Enajsti prizor
Pride Bejart in obvesti Moliera, da je kralj seznanjen z vsemi okoliščinami in stiskami, ki so vplivale na igralsko skupino; in da preloži prikaz nove komedije do druge priložnosti, ter da bo zadovoljen s katero koli komedijo, ki je bila do zdaj uspešno izvedena.
Vrsta dela: družbena komedija
Zvrst: drama
Mesto nastanka: dvorec Versailles v Parizu, v dvorani Komedije
Čas nastanka: 17. stoletje, čas francoskega absolutizma
Osebe: Moliere-smešni markiz, Brecourt-ugleden meščan, De la Grange-smešni markiz, Du Croisy-pesnik, La Thorilliere-markiz nadlegovalec, Bejart -“služkinja za vse”, Gospodična Du Parc-markizova spremljevalka, Gospodična Bejart-brezmadežna, Gospodična De Brie – pametnjakovička, Gospodična Moliere-duhovita posmehovalka, Gospodična Du Croisy-sladkobesednica zlobnica, Gospa Herve-preračunljiva služkinja
Opis oseb
Moliere – uspešen komik, ki se trenutno nahaja v neprijetnem položaju, saj ogroža uspeh njegove predstave. Zelo so mu pomembne njegove prestave in se zelo trudi, da pritegne najboljše izmed njih in njenih igralcev. V trenutkih stresa celo na žensko vpije in jo imenuje, da je neumna, ker mu je rekla, da bi moral narediti predstavo, v kateri bo igral samo on. Ker svoje predstave postavlja na prvo mesto in ker sam sebe pogosto postavi v glavne vloge, vidimo znake egoizma, sebičnosti in nečimrnosti.
Ker se on sam v svojih komedijah norčuje iz drugih ljudi in njihovih slabosti in sebe prikaže, kot človeka, ki se ne maščuje in spušča na nižji nivo, se postavi v nadrejeni položaj v odnosu do drugih.
Gospodična Bejart – precej kritična oseba, ki ne okleva povedati Molieru vse kar ji pade na pamet. Čeprav je bila to kritika povezana s predstavo, tj. neodgovornost samega koncepta in izvedbe predstave, ki je v zadnjem trenutku zamišljena in o kateri so vsi vejo zelo malo.
Gospodična De Brie – radovedna ženska, kar vidimo v primeru, ko pregovarja Moliera, da ji pove nekaj od svoji drugi komediji, ki jo je razvil. Nekoliko maščevalnega značaja, ko gre za krivico.
La Thorielle – markiz, ki pride vohljati o predstavi, zelo radoveden in preučuje Moliera. Zatežen in ni preveč priljubljena oseba pri Molieru. Malo ženskar in laskavec, ki izkoristi vsako priložnost, da se prilizuje damam.
Gospodična Du Parc in gospa De Brie – dve ženski, ki branita čast vsake ženske osebe, zelo užaljene na način, na katerem je ženska stran posmehovana, tj. vse njihove želje in posebnosti.
Opomba o avtorju
Jean Baptiste Poqelin Moliere se je rodil leta 1622 in je eden izmed najbolj znanih francoskih dramatikov poleg Corneilla in Racineja, najboljši predstavnik “zlate dobe” francoske drame, ki je svoj vrhunec doživela v 17. stoletju.
Razen kot pisatelj je Moliere deloval tudi kot scenarist in veliko prispeval k razvoju stripa satire.
Moliere se je rodil kot Jean Baptiste Poquelin 15. janurja 1622 v Parizu. Že mlad se je odločil, da ne bo nadaljeval s kariero pravnika, temveč namesto tega posvetil se je odru, kjer je kot igralec, pisatelj, scenarist in režiser direktor igralske družine delal vse do konca svojega življenja.
Napisal je 33 komeij, nekaj v verzik in nekaj v prozi in ki se štejejo za ogledalo francoscke družbe 17. stoletja. Moliere se je vedno trudil pokazati značilnosti iz vseh slojev družbe in okolice Francije iz 17. stoletja, medtem ko se je posmehoval vsemu za kar je menil, da ni v skladu z naravo, ki je bila za njega simbol razuma.
rodio se 1622. godine i jedan je od najpoznatijih francuskih komediografa te uz Corneillea i Racinea, najbolji predstavnik “zlatnog vijeka” francuske drame koja je svoj vrhunac doživjela u 17. stoljeću.
Najbolj znane komedije so: “Tartuffe”, “Don Juan”, “Skopuh”, “Šola za žene”, “Namišljeni bolnik”, “Šola za moške”, “Učene ženske”…
Moliere je vedno želel pisati tragedije, toda na koncu je postal slaven zaradi fars, ki so bile izvedene po tragediti in z razliko od njih napisane v enem dejanju. Kasneje se je posvetil pisanju glasbenih komedij.
Zbolel je za tuberkulozo, s katero se je okužil že kot mlad in po samo nekja urah, ko ne na odru izkašljeval kri, je Moliere umrl. To je bilo 17. februarja 1673 v Parizu.
Dodaj odgovor