Heidi

“Heidi” je roman, pri katerem so se mnogi spraševali, ko so ga prebrali, ali je v njem sploh kaj slabih ljudi. Heidi je oseba, ki je polna dobrote, nesebičnih namer in ki se nikoli ne naveliča pomagati drugim.

Čeprav so njena dejanja v veliki meri pojasnjena, kot dejanja naglega otroka, velikodušnost ki jo pokaže z vsakim dejanjem, je opravičilo za to, kar bi nekateri pojasnili, kot obnašanje nepremišljenega otroka.

Heidi obnova

Ali ste vedeli, da se lahko iz majhnega alpskega mesta Mayenfelda v samo eni uri, da priti peš do vasi Selce? Prav tako toliko časa potrebujete, da pridete do planinskih pašnikov in na pol poti se nahaja Petrova koliba, oseba o kateri boste kmalu izvedeli malo več.

Na začetku romana bralec spozna visoko in močno deklico Deto, ki za roko vodi nečakinjo Heidi. Namen Dete je, da nečakinjo pri 5 letih odpelje vse do planine, kjer v samoti živi dedek, ki ima samo svojo kolibo in dve kozi. Ker se Heidi ni ničesar spraševala, tako tudi dedek ni imel pravega mišljenja na Detino odločitev.

Majhna Heidi takoj, ko je prišla do dedkove kolibe, je takoj odšla raziskovat novo področje. Ded ji je takoj pokazal skromno notranjost kolibe, v kateri je poleg vgrajene omare bila še miza s stoli. Na enem kraju prostora je bila postelja, kjer je ded spal in na drugem veliki kotel.

Heidi je izbrala spanje na podstrešju in tam ji je ded uredil posteljo s svežim senom. Bilo je očitno, da mu je bila deklica všeč in takoj mu je prirasla k srcu. Že naslednji dan Heidi spozna mladega kozarja Petra, s katerim je odšla na pašo. Sledile so jima koze iz Selc, ter dve dedove koze: Sivka in Belka.

Z vsakim dnem je bila Heidi močnejša in uporabljala vse prednosti življenja v planinah. Topla sezona se je končala in nastopila je zima, ter povsod padel sneg. Heidi je velik del časa preživela s Petrom, ki jo je povabil k sebi in ded jo je s sankami pripeljal do Petrove kolibe, da spozna njegovo družino. S svojo dobroto in iskrenostjo je deklica osvojila vse člane gospodinjstva in najbolj Petrovo mamo in slepo babico, ki ji je vsakič rekla, da jo rada posluša.

Že naslednji dan je Heidi prepričala deda, da popravi kolibo od stare babice, da se ne bi porušila. To je bil prvi dedov prihod med ljudi, ko se je umaknil v samoto. Sledili so srečni dnevi za vse, ko je Heidi razveseljevala člane gospodinjstva, medtem ko je ded popravljal hišo.

Minila so tri leta, ko je sladka deklica prišla k staremu dedu v planine in se v tem času veliko naučila. Imela je osem let in že so prihajala sporočila, da bi morala oditi v šolo, toda ded je bil trmast in je zavrnil to idejo. Po dolgem času se spet pojavi Deta, ki je kljub nasprotovanju deda, babičinem joku in Petrovem besu, odpeljala Heidi v Frankfurt, v hišo gospoda Sesemanna, da bi delala družbo njegovi osamljeni hčerki Klari. Heidi je spoznala tudi gospodično Rottenmeier, glavno gospodinjo.

Kako je čas mineval, tako je Heidi vse bolj hrepenela po pašnikih in naravi. Izkoristila je vsako priložnost, da bi našla željeno mesto in tako je skozi okno zagledala cerkveni zvonik. Odšla je z namenom, da ga najde, toda ni vedela, kako priti in je za nasvet vprašala dečka postopača, ki je za željeno informacijo zahteval 40 pfenigov. Ko je končno prišla do zvonika tudi takrat ni mogla videti hribe in doline.

Od zvonarja cerkve je dobila dve mački, ki jih je skrivno odnesla domov in po nekaj nerodnih situacij z gospodično Rottenmeier, ki ne mara živali, sta Heidi in Klara s pomočjo uslužbenca Sebastjana našli varno mesto v hiši za dve sladki muci. Naslednji dan v hišo pride deček in prosi Heidi, da mu da 40 pfenigov, ki mu jih dolguje. V tem trenutku pride gospodična Rottenmeier, ki se spotakne ob želvo, ki jo je prinesel deček. Prestrašena ukaže Sebastjanu, naj izžene vsiljivca.

Toda njeni problemi še vedno niso končani, ker Sebastjan prinese košaro iz katere skoči nekaj muck. Gospodična Rottenmeier se ustraši in Sebastjan jih odnese na varno na podstrešje hiše. Čeprav se je Heidi razumela s Klaro, je niso imeli radi učitelj in voditeljica gospodinjstva, zato so izkoristili vsako priložnost, da jo okrivijo in ko se je končno vrnil gospod Sesemann, so mu rekli, da je Heidi duševno zaostala. On je sklenil, da je z deklico vse v redu in da je ona odlična družba za njegovo Klaro, ki je na žalost obsojena na invalidski voziček.

Gospod Sesemann je spet moral na pot, toda zato najavi prihod svoje mame, Klarine babice. Bila je dobra ženska, mladega srca, ki je bila Heidi takoj vešč in ki je našla način, da osvoji dekličino srce in v njej prebudi zanimanje za knjigo. Čeprav je Heidi dobila še enega prijatelja, je še vedno hrepenela po planinah in vsak dan bolj. Z vsakim dnem je bila vse bolj bleda in vse manj je jedla.

V hiši so se prav tako začele dogajati čudne stvari in vse je strašila misel, da imajo v hiši duha, ker vsako jutro najdejo odprta hišna vrata. K sreči se je vrnil Klarin oče, ker je s pomočjo zdravnika Classena prišel do prav resnice in razlog za čuden izgled, je Heidine hoje v spanju, ki vsak večer nevede odpre vrata. Zdravnik pojasnjuje, da deklica trpi po planinah in da je zaradi tega vse bolj slaba z zdravjem, zaradi česar bi jo morali poslati v planine, da si opomore.

Zjutraj spakira in pošljejo jo na vlak do Mayenfelda, od kjer jo je z avtom pek odpeljal do Selc. Heidi je takoj pritekla do Petrove kolibe in k slepi babici, ki ji je prinesla nekaj žemelj, da ne bi jedla starega kruha. Vsi so bili srečni zaradi njene vrnitve in najbolj ded, ki je spoznal svojo napako in da je spet dobil nazaj zaupanje v ljudi. Odločil se je, da zimo preživi v Selci, da bo Heidi lahko šla v šolo.

Kmalu pride pismo od Klare s sporočilom, da jih bo kmalu obiskala. Tako so minili meseci in zdravnika Classena je doletela velika tragedija, ker mu je umrla hčer edinka. Na žalost Klarino zdravje ni bilo dobro in pot v Švico je bila preložena, toda namesto nje pride zdravnik, ki mu je pot dobro dela. Zbudil se mu je apetit, takoj se je spoprijateljil z dedom in namesto v hotelu v Ragazu, se je na dedov predlog naselil v majhni gostilnici v Selci.

Po enem klicu, da s Heidi in Petrom odide na pašnik, je zdravnik tako vsak dan preživel z dvema otrokoma. Čeprav je bil na začetku ljubosumen Peter, je sprejel ljubeznivega gosta, ki mu je enkrat ponudil okusen obrok hrane. Doktor je zaprosil Heidi, da ga pride obiskat v Frankfurt in negovati, če bo zbolel. S težkim srcem je zapustil prelepo mesto v planinah.

Pred težkimi snežnimi viharji, sta Heidi in ded v oktobru preselila dve kozi v Selce. Tako je deklica odšla v šolo, ko je Peter bežal iz šole, nakar se je ded razjezil in mu grozil z udarci. Zahvaljujoč zvitosti Heidi, je uspela naučiti Petra brati v dedkovi hiši.

V tem času pride pismo od Klare, ki napoveduje prihod, nakar Peter pobesni in z jezo s šibo tepe uboge koze. Ko so prišli babica, Sesemann in Klara, navdušeni nad okolico, je Klara namesto v hotelu v Ragazu, sprejela namestitev v dedkovi kolibi. Zima se je končno končala in vsi so lahko stanovali v dedkovi kolibi v planinah.

Kot so dnevi minevali, tako je ded skrbel za Klaro in ji pomagal, ter Heidi dajal fino kozje mleko. Klara je bila vse bolj močnejša in Petere je bil vse bolj jezen, ker se je Heidi več družina s Klaro, kot pa z njim. Nekega dne na skrivaj ves besen potisne invalidski voziček, ki se je med potjo razbil. Ded je odšel pogledati, kaj je z vozičkom in Heidi je nagnala Petra, da ji pomaga povrniti Klaro, ki je tako korak za korakom na koncu shodila.

Klara ni želela ničesar povedati babici, temveč je čakala, da pride, da jo preseneti. Težko je bilo določiti, kdo je srečnejši s trenutnim življenjem, dedek ali dve deklici. Kmalu prispe babica, toda tudi Klarin oče. Bili so šokirani zaradi novice in Peter ne vedoč, da je Sesemann Klarin oče, se od strahu spotakne in pade po hribu navzdol. Na koncu se ni zlomil, toda bil je ves v modricah. Peter je bil prepričan, da je Sesemann policaj, ki je prišel iskat tistega, ki je razbil Klarin voziček.

Na koncu se je vse srečno končalo, Peter je priznal krivico, toda kakor je njegovo dejanje imel dober izhod, mu je bilo na koncu oproščeno in še dobil je življenjsko nagrado v obliki desetih kovancev na teden. Tako je babica določila. Dedku je bila uslišana želja, da bo po njegovi smrti poskrbljeno za Heidi. To so mu obljubili gospod Sesemann in zdravnik Classen, ki je Heidi imel rad, kot svojo hčerko. Heidi je bila srečna, ker se ji je izpolnila še ena želja in tako je Petrova babica dobila posebno posteljo z debelo odejo in blazino. Celotna družina Sesemann odide v Frankfurt, toda z obljubo, da se bodo znova našli na planini spomladi.

Vrsta dela: otroški roman

Mesto nastanka: predvsem v hriboviti Švici (Mayenfeld, Selce, kopališče Ragaz) in velemesto Frankfurt.

Čas nastanka: različna časovna obdobja (od tistega dne do tega leta)

Glavne osebe: Heidi, ded, Klara, Peter, Petrova babica, Gospodična Rottenmeier, Babica Sesemann, Zdravnik Classen, mestni deček…

Opis oseb

Heidi – je glavna oseba v knjigi. Od majhnih nog je ostala brez očeta in matere, zato je takoj živela s teto, v dolini Alp. Kasneje se je preselila k dedku v hribe. Ta svet je bil nekaj popolnoma novega za njo. Bila je fascinirana in prestrašena hkrati. Ko se je preselila v Frankfurt, ji je zelo manjkalo življenje z dedkom v hribih, zato je enkrat tudi poskušala pobegniti. Ljubila je življenje v hribih, čeprav je imela tam samo osnovne stvari, hrano in obleke, medtem ko je bila v Frankfurtu obkrožena z velikim obiljem. Sočutna je, plemenita in dobra. Je iskrena, družabna in vesela, vedno v dogajanju. Je optimistične narave in slabe situacije z veselim duhom vedno poskuša obrniti v nekaj pozitivnega. Rada govori in to zanimive zgodbe, toda zgodbe, ki razveseljujejo druge, ker prekipeva od veselja in optimizma. Njen igrivi duh pomaga vsem, da se razvedrijo, ker je njena največja življenjska želja, da so vsi srečni in veseli.

Dedek – starec pri 70 letih življenja. Živel je, kot puščavnik, v hribih v kolibi in poleg nje, je imel samo še dve kozi. Nekoč je izgubil pri kartah vso zemljišče in kmalu potem, mu je umrl sin Tobi. Potem se je umaknil v hribe poln razočaranja. Z nikomer ni bil v kontaktu. Ko je spoznal Heidi, se njegovo življenje počasi spreminja. Heidi je takoj videla, da je dedek dober, da se trudi, da je poln moči in delaven. Malo po malo, dedek ponovno pride v kontakt z ljudmi in oni ga sprejmejo.

Peter – deček, ki je na začetku zgodbe predstavljen, kot dvanajstletnik. Bil je šest let starejši od Heidi. Živi z mamo in slepo babico na pol poti med Selcami in dedkovo kolibo. Bil je prizadeven, vsak dan je vodil koze na pašo zgodaj zjutraj in se vrnil šele zvečer. Ljubosumen je na vse, ki se obrnejo na Heidi, čuti zavist in jo želi samo za sebe. Zato mu ni enostavno prit v pogovor z ljudmi. Seveda na koncu prizna svoje napake in se spremeni. Ne mara se učiti, vse dokler ga Heidi ne prepriča, da je učenje potrebno v življenju.

Klara – deklica, ki je življenje preživljala na invalidskem vozičku, toda vedno je bila pripravljena, da se šali. Bila je hčerka vdovca Sesemanna. Imela je dvanajst let (bila je štiri leta starejša od Heidi). Ker je bila cel čas v invalidskem vozičku, je bila slaba in bolehna, bledega obraza. Čeprav je bila Heidi popolnoma drugačna od nje, neizobražena in niti malo uglajena, jo je takoj zaljubila. S Heidi se je naučila nekaj novih lepot, kot so na primer lepo zvezdnato nebo.

Opomba o avtorju

Johanna Heusser-Spyri je znana pisateljica, rojena v Švici 12. junija 1827. Zahvaljujoč svojim delom Johanna, je bila ena od najbolj znanih književnic v Švici.

Johanna je bila srečen otrok, toda zelo nesrečna kasneje v življenju. Odrasla je v družini z veliko otrok. Takoj po rojstvu v bližini jezera, v Zürichu, je večji del otroštva preživela v hiši v hribih, v kateri je bilo veliko otrok in gostov iz gore.

Poročila se je zgodaj, toda hitro jo je doletela nesreča, ker je ostala ne samo brez otroka, temveč tudi edinega moža.

Johanna še ni začela pisati v otroštvu, temveč ko je občutila potrebo. Razmišljala je, da je to bilo v času Francosko-pruske vojne leta 1871, ko je videla veliko nesrečnih ljudi, ki so jih prizadele vojne.

Predpostavlja se, da je v tem času ustvarila lik deklice, dekleta kakršno je sama želela imeti in ki je srečno živela v hribih.

Poleg tega, da je rada pisala, je vedno govorila, da ima rada naravo, zato ni bilo čudno, ker je večino časa preživela v naravi Alp. Verjela je, da narava zdravi in to je pokazala v svojem najbolj znanem delu Heidi.

Umrla je leta 1901 v Zürichu, svojem rojstnem kraju.