Guliverjeva potovanja je zanimiv fantazijski roman književnika Jonathana Swifta. Swift je v svojem delu predstavil svoje osebno mišljenje o Angliji in njeni politiki.
Guliverjeva potovanja obnova
Zgodba o pomorščaku Guliverju in njegovimi pustolovščinami je bila uporabljena kot okvir v katerem je dal svojo kritiko celotnega angleškega življenja. V delu se posmehuje nekdanjemu družbenemu življenju v Angliji in tudi človeškim slabostim, kot so nečimrnost, sebičnost in pohlep.
Enotnost tega dvojnega pomena “Guliverjevih potovanj” je zagotovil, da je delo brezsmrtna vrednost in Jonathana Swifta sprejela z enim od najbolj znanih angleških in svetovnih pisateljev.
Pot v Liliput
Lamuel Guliver je angleški mornar, ki na enem izmed svojih potovanj doživi brodolom. 5. novembra 1699 mu ladjo razbije, ko udari v steno nevihta. Valovi ga odvedejo do nepoznane obale in komaj se je odvlekel do obale, zaradi izčrpanosti zaspi v mehki travi.
Ko se prebudi je bil začuden. Privezan je bil na zemljo. V tem času zagleda malega človeka, velikega vsega nekaj 15 cm, ki se je povzpel po njegovem telesu. Pridružilo se mu je še štirideset takih malih človekov. Vsi so imeli loke in puščice in male tulce, v katerih so jih nosili. Guliver jim objasni, da je lačen in žejen in mala bitja so mu takoj prinesla veliko količino hrane in pijače v malih dimenzijah. Nikakor se niso mogli nagledati, da obstaja tako velik človek.
V pijačo so mu dali mamilo in Guliver hitro zaspi.
Hitro so mu zgradili leseno konstrukcijo na kateri so ga prenesli do mesta, ter namestili v veliki zapuščeni tempelj. Guliver se je tam lahko premikal samo s plazenjem. Pred tem so ga privezali z verigami, da ni mogel pobegniti.
V kratkem se je Guliver prilagodil in spoznal nov način življenja. Spoznal je kulturo, politiko, jezik in običaje. Zemlja na kateri se je nahajal je imela ime Liliput in v njej je bilo vse majhno. Glavno mesto je bil Mildend in v njem je živelo okoli pol milijona prebivalcev. Na čelu države je bil cesar, poleg njega parlament in vojska. Stranka nizkih peta je bila takrat na oblasti in med strankami so se pogosto pojavili spori. Nekateri iz stranke visokopetcev so celo pobegnili v Blefaskijo, sovražno državo.
Razdor, vojne in velike krvave borbe so bile pogoste v Liliputu. Največji vzrok prepirov je bil zaradi nesoglasij ali je treba jajce najprej razbiti na zgornji ali spodnji strani. Spodnji del se je imenoval tušek in zgornji vršek. O tej temi je napisanih veliko knjig in zakonov. Trenutno so bile tuškove knjige prepovedane in vsem, ki so kršili, so jim bile odvzete pravice in so bili izgnani iz državne službe. Nekateri so pobegnili v sosednjo državo Blafaskujo in nagovarjali njihovega cesarja, da napade Liliput, da bi lahko ponovno prišli na oblast. Zaradi tega sta ti dve državi v vojni.
Na dvoru Lilipot se pogosto odvijajo številne igre od katerih so pomembne igre skakanja, hoje in prevrnitev na vrv, ter igra lezenja pod preprogo. Tisti, ki je najboljši v teh igrah, dobi najboljše in najvišje položaje v državi.
Ker Guliver nastopi zelo ponižno pred cesarjem in cesarico, kmalu pridobi njuno veliko zaupanje. To nikakor ni bilo vprid ministrom in generalom in so bili iz tega razloga zelo ljubosomni do Guliverja.
Guliver postane znan, ker je ubranil mesto pred napadom nasprotne države. Ko je cesar videl, da ima veliko pomoč in prednost zaradi Guliverja je načrtoval, da se pokori in osvoji Blafaskujo s pomočjo Guliverja.
Ko so morali skleniti premirje je bil Guliver tisti, ki je odšel skleniti premirje v državo Blafaskujo. Tam ga je tamkajšnji cesar hotel izkoristiti, da bi ga dobil na svojo stran in bi mu bil velika pomoč pri osvajanju države Liliput.
Guliver spozna, da ga želijo v Liliputu ubiti, ter izkoristi priliko nasedle ladje in zbeži. Blefuščani so mu pomagali, da je dobil zaloge hrane in vode. Tako je odplul na morje, kjer ga je rešila angleška ladja. Bilo je leta 1702. V Angliji noben ni verjel v njegovo zgodbo o malih ljudeh. Verjeli so mu šele takrat, ko iz žepa vzame male živali.
Pot v Brobdingeng
Guliver je na naslednje potovanje odšel samo po dveh mesecih povratka iz Liliputa. Ponovno je v družbi mornarjev odšel proti jugu. Ker so zaloge vode bile na koncu, se je odločil nadaljevati z mornarji s čolnom po obali, ki se je nahajala v bližini.
Ko so pristali na kopnem, so se mornarji napotili v eno smer v iskanje vode, medtem ko se je Guliver odločil, da se bo razgledal po kopnem. Čez nekaj časa, ne uspe ničesar najti, kar bi ga posebej zanimalo, se odloči vrniti. Vendar v zadnjem času je opazil, kako mornarji hitro veslajo proti ladji in za njimi veliko bitje. Rešili so se zaradi razloga, da je bilo bitje veliko, pa je težko hodil. Uspeli so se rešiti in Guliver je ostal sam na kopnem, ki ga ni poznal.
Preostalo mu ni ničesar drugega, kot da se je odločil sprehoditi in razledati po kopnem. Hodil je po velikih poljih z žitom, ter naenkrat srečal velikega človeka, kateremu se je v zadnjem trenutku uspel skriti. Hitro jih je prišlo še sedem takih. Bili so v velikosti zvonikov in prišli so na žetev.
Ko se mu je eden približal je Guliver od strahu kriknil, kar ga je izdalo. Eden od velikanov ga je prijel in pokazal ostalim. Guliver se ni upiral zaradi strahu, da ga ne bi prijel bolj močno in velika bitja so se čudila nad tem malim razumnim bitjem.
Velikan je Guliverja prinesel domov in tam se je kmalu navadil na življenje. Za njega je skrbela velikanova hčer Glumdalclitch, ki je znala šivati obleke za svoje lutke. Vsem je bil tako majhen Guliver zelo simpatičen. On se je v tako veliki hiši, med velikani srečal s številnimi problemi. Ogromen otrok, pes, podgana so bili le nekateri problemi skozi katere je moral iti.
Ker je Guliver zaradi svoje nizkosti bil zelo priljubljen, mu je dal eden od vaščano predlog, da potuje z njim in da mu pokaže, kako lahko z delom prinese dodatne prihodke. Komaj preživi takšno naporno življenje in se zasmili kralju, ker je spoznal, da bi Guliver od takega tempa lahko umrl.
Prodal ga je kraljici in kralju, ki so lahko najbolje skrbeli za njega. Guliver je to sprejel pod pogojem, da mu družbo še vedno dela velikanova hčer. Za njene starše je bila to čast in se mu pridruži.
To je za Guliverja pomenilo novo življenje. Kmalu je postal kraljičin ljubljenček in pripovedal je o Angliji in svojem prejšnjem življenju. Za Guliverja je bila zgrajena posebna jedilnica, imel je svojo novo sobo in prilagodil se je življenju na dvoru, čeprav ga je mučila jeza zaradi velikih predmetov in ljudi. Največji Guliverjev sovražnik je bil dvorski škrat, ki je bil ljubosumen, ker je izgubil pozornost kraljice.
Guliver se je čudežno uspel rešiti na enem izmed kraljevskih izletih. Ker je bil sluga v skrbeh za njega, ga je prosil, da ga postavijo v hiško, kjer ga odložijo na neko steno. Ker ni bil osredotočen le na rešitev, Guliverja s hiško kmalu zagrabi velik orel. Iz zraka pade v vodo in kmalu ga reši prihajajoča ladja in ga vrne domov.
Nihče v državi ni verjel, da je bil v državi velikanov. Zdaj mu je bilo vse preveč majhno v primerjavi s prejšnjim življenjem v deželi velikanov. Žena mu je prepovedala nadaljna potovanja, vendar ji Guliver tega ni mogel izpolniti.
Opomba o avtorju
Jonathan Swift je bil rojen 30. novembra 1667.
Po šolanju na Trintiy College in smrti strica, ki ga je vzdrževal od očetove smrti naprej, zapusti Irsko. Delal je, kot tajnik politika Eilliama Templea in inštuktor punce Esthere, ki odigra pomembno vlogo v njegovem življenju in delu (Stella v Dnevniku). Strastno ga je zanimalo sodobno dogajanje in sodeloval je v političnem življenju z ostrimi članki.
Okoli leta 1710 je zapustil vigovce in prešel v tabor konservativcev. Kot pisatelj brezobzirnih člankov v torijevskem časopisu Examiner, v kratkem času postane najbolj pomemben novinar.
Ko vigovci ponovno pridejo na oblast, Swift leta 1714 odide v Dublin v izgnanstvo. Brez udeležbe v javnem življenju, brez prijateljev preživlja grenke in temne dneve, in napredovala je tudi huda bolezen (tumor), ter umre 19. oktobra 1745 v globoki apatiji, slep, gluh in skoraj nem. Na njegovem grobu se nahaja napis, ki ga je sam sestavil: “Pridi skozi popotnik, in če lahko poglej na revnega zagovornika svobode!”
Predmet njegove razkrivajoče in uničujoče vabe niso določeni posamezniki, okolje, zaloge, dogodki, temveč človeška narava, ki se valja v morju gluposti.
Najbolj znana dela so “Zgodba o sodu”, “Knjiga bitk”, “Suknarjeva pisma” ter “Guliverjeva potovanja”.
Dodaj odgovor