Gimnazijka

Gimnazijka obnova

Nekega lepega majskega jutra, so se v eni od ljubljanskih gimnazij učenci tretjega letnika zabavali. Med njimi je bila tudi Jelka, ki je bila pridna učenka. In na vrsti so imeli uro kemije, ter Jelka je z začudenjem opazovala profesorico kemije. V tistem trenutku pa se ji je nekaj v trebuhu premaknilo in se je ustrašila, ker se je spomnila, da je bila na neki zabavi in da ni morda noseča.

Sedaj pa ni bilo nobenega dvoma več, res je bila noseča in ta dan je bila zelo raztresena, da je komaj sledila predavanjem. Med odmorom ji je sošolec Tomaž rekel, da imajo po pouku sestanek, a ona se je odpravila do mesta, kjer je kupila knjigo z nasveti za mlade in jo začela prebirati. Domov je prišla pozno, vendar staršev še ni bilo iz službe. Odšla je v sobo in znova začela prebirati knjigo, kjer je prebrala, da je za njo že prepozno za splav, kar pomeni, da ga bo morala obdržati.

Nastopil je dan, ko se je Jelka odpravila z vlakom v Pariz in očka jo je pospremil na postajo, ter ji dal napotke o tem, kako prepoznala Gramontove na postaji v Parizu. Pot je bila dolga in med njo je spoznala različne prijatelje, prav tako pa je imela veliko časa za razmišljanje.

Ko je prispela, sta jo na postaji čakala Gramontova in med potjo do doma, so si še malo ogledovali znamenitosti Pariza. Med drugim tudi Aiflov stolp, za katerega je gospod Gramont rekel, da je v zadnjem času prizorišče tragičnih dogodkov.

Pri Gramontovih jih je dočakala njihova služkinja Franchon in gospod se je nato odpravil nazaj v službo. Jelka pa si je po nekaj dnevih bivanja v Parizu ogledala že kar precej znamenitosti. Gramontovi so ji tudi predlagali, da bi se z njimi za nekaj dni odpravila na morje in v planine, a jo je skrbelo zaradi nosečnosti in se je nekako izgovorila, da ji to ne prija. Odšli so sami, Jelka pa je ostala sama s služkinjo.

Bila je zelo obupana in spomnila se je besed Gramonta, ko je razlagal za stolp, da je že kar nekaj ljudi skočilo iz njega v smrt. Tako se je tudi sama odpravila do njega, ker je menila, da je to edini način za rešitev problema, a jo je nekako nevidna roka odpravila od te namere. Odpravila se je domov, kjer jo že čakala služkinja s pismom v roki.

Pismo je bilo od Tomaža in je takoj odšla v sobo, da ga prebere. Med tem je vstopila v sobo služkinja in našla Jelko v solzah. Vprašala jo je, če jo je zapustil fant in če je on tisti, s katerim je noseča. Jelka je bila preseneča, kako Franchon ve, da je noseča. Franchon je bila zelo dobra in razumevajoča, ki je veliko prestala v življenju, zato je Jelko potolažila in ji veliko pomagala. Postali sta prijateljici.

Medtem je Jelka odpisala Tomažu, da ne morata biti par, lahko pa ostaneta prijatelja. Jelkini dnevi pa so se hitro približevali porodu in preselila se je k Franchonim sinom, v Lens. On je imel svojo družino, ženo in dva otroka. Nato je Jelka rodila sina, ki ga je imenovala Francois, ter živeli pri tej družini Budinovi. Tako je čuvala še njuna dva otroka, poleg svojega in zelo lepo so se razumeli.

Napočil pa je dan, ko je morala domov sporočiti, da je postala mamica. Ni vedela, kako bodo njeni starši to sprejeli in najprej je novico sporočila očetu. Napisala je pismo in nestrpno pričakovala odgovor.

Dnevi so minevali, a še vedno ni bilo nič odgovora. Gospa Sofija pa ji je predlagala, da bi se izučila za šiviljo in živela pri njih. Nekega dne je prišla na obisk rudarska družina Slovencev, ki so bili zainteresirani, da bi posvojili Jelkinega otroka, ker svojih niso imeli. Vendar je bila Jelka proti.

Minevali so neskončni dnevi, ko je Jelka pričakovala odgovor in skoraj obupala, ko je nekega dne poštar le prinesel pismo. Pisalo je, da bo oče kmalu prišel po njo in res napočil je dan, ko je prispel. Srečanja se je Jelka malo bala, a je bil očka z njo zelo prijazen.

Poravnal je vse račune, ki so nastali z Jelkinim porodom in odpeljala sta se proti Ljubljani. Na letališču bi ju morala pričakati mati, a je ni bilo od nikoder. Najela sta taksi in se odpravila proti domu, Jelko pa je bilo strah, ker je vedela, da bo mama jezna. Ko sta se prispela je zaslišala mamine besede »to si nama torej storila«.

Jelka se je začela opravičevati, mama pa jo je začela grabiti za lase in iz tega jo je rešil očka. Potem je morala natanko vse povedati, kako se je vse skupaj zgodilo. Mama pa je bila ogorčena, ker je izvedela, da se je vse to zgodilo pri njeni najboljši prijateljici. Nato je mama, kljub vsemu vstopila v sobo in si pogledala otročička. Oče pa ji je obljubil, da bo pristopil k ravnateljici in zahteval za naknadni vpis na gimnaziji. Tako bi Jelka lahko nadaljevala v četrti letnik.

Na obisk sta prišli sošolki Magda in Darja in Darja je bila, kar malo jezna na Jelko, ker je imel Tomaž rajši njo. Ko sta z Darjo ostali sami v sobi, ji je povedala, da sta med počitnicami začela hoditi, kar je Jelko zelo prizadelo.

Poklicala jo je tudi sošolka Ada in ji očitala, ker je vse povedala o njihovem žuru. Ado so zato doma kaznovali in je bila zelo jezna. Nato jo je poklical še oče, ki ji je povedal, da je napisal prošnjo za naknadni vpis v četrti letnik. Doma pa so se tudi zmenili, da bo v hišo prišla ženska, ki naj bi skrbela za otroka, ko bo Jelka v šoli. Ta ženska je bila očkova sestra Katra.

Nato so v zbornici, v gimnaziji učitelji razpravljali o vpisu Jelke. Ravnatelj je povedal, da bi ta vpis lahko sam uredil, a se je odločil, da o tem skupaj razpravljajo. Nekateri so nasprotovali vpisu in menili, da je boljše, če bi odšla študirat privatno. Razprava je bila dolga in nazadnje, so se odločili, da odide Jelka študirat privatno in ji ne dovolijo ponovnega vpisa v gimnazijo.

Takrat pa se je dvignila sošolka Ada pred profesorji in jih vprašala, kako pa bodo njo kaznovali, ki je navsezadnje ona kriva za vse, saj se je to pri njej zgodilo. Opisala jim je vse, kaj se je tiste noči zgodilo in jim povedala, da tudi nekaj profesorjevih otrok hodi na take zabave.

Profesorji so bili začudeni in so utihnili, nakar je ravnatelj povzdignil glas in rekel, da naj dvignejo roke tisti, ki nasprotujejo temu, da bi Jelka postala učenka četrtega letnika. Takrat je vse ostalo mirno in nobena roka se ni dvignila.

Vrsta dela: mladinski roman

Čas dogajanja: leto 1965

Kraj dogajanja: Ljubljana, Pariz

Liki: Jelka, Tomaž, Ada, služkinja Franchon, Darja, mama, oče, gospod in gospa Gramont

Avtor: Anton Ingolič

Opomba o avtorju

Anton Ingolič je bil slovenski pisatelj, profesor in urednik. Rodil se je 5. januarja 1907, v Spodnji Polskavi, v Slovenski Bistrici, v obrtno kmečki družini. Oče je bil mizar, mama pa šivilja. Rodil se je v družini, kot eden izmed šestnajstih otrok, a jih je le pet preživelo.

Prevzel naj bi družinsko obrt, a je bilo njegovo veselje do knjig močnejše. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju in nadaljeval na gimnaziji v Mariboru. Po končani maturi je odšel študirat v Pariz, da postane novinar.

Vendar je pristal na Sorboni in se izučil za učitelja francoskega jezika. Jeseni leta 1928 se je vpisal na ljubljansko Univerzo na romanistiko in slovenščino.

Med študijem se je oženil in po poroki sta se preselila v Slovenske gorice, kjer sta se jima rodila dva otroka. Leta 1931 je diplomiral, a ni našel zaposlitve, zato se je ukvarjal s pisateljevanjem.

Prvo službo pa je dobil, kot profesor slovenščine in francoščine na Ptujski gimnaziji. Kot učitelj pa se je upokojil leta 1965. Umrl je v Ljubljani 11. marca 1992, pokopan pa na Zgornji Polskavi.

Njegova najbolj znana dela so: Človek na meji (1952), Črni labirinti (1960), Obračun (1982), Mlada leta (1935), Črni kurent (1993), Mejnik (1950), Gimnazijka (1967), Tajno društvo PGC (1961).