Figaro, maček ki je smrčal

Figaro, maček ki je smrčal je čudovita pravljica o prijateljstvu. Poleg tega je v zgodbi lepo pojasnjeno, katera je vloga vsake živali, ki živi na kmetiji. Pes je zadolžen za lajanje, ko začuti neko nevarnost, petelin je odgovoren za jutranje bujenje in osel se oglaša z riganjem, ko želi nekoga lepo pozdraviti. Figarova vloga je bila ta, da drži miši na kmetiji pod kontrolo in to je delal okretno ter spretno. Na žalost pa je bila njegova slabost smrčanje, ostale živali je to motilo, zato so se ga odločile prositi, da naj smrči v oddaljenenm, zapuščenem hlevu.

Figaro je bil prvič razočaran, ker ga njegovi dobri prijatelji želijo samo tako izgnati iz kmetije, toda po nekem času mu je bilo všeč živeti samotno življenje. Mačke imajo vseeno rade, da se jih pusti na miru, medtem ko dremajo, zaradi tega je tudi Figaro začel uživati v samoti. Kdo ve, kaj bi z njim bilo, če se prijatelji ne odločili priti po njega. Prosili so ga naj se vrne na kmetijo, ker so jih prevzele miši in brez pomoči Figara se jjih zagotovo ne bodo mogli rešiti. Njemu je bilo zelo všeč, ko so ugotovili, koga so izgubili on je bil vesel, da gre z njimi.

Živali so ugotovile, da jim manjka zvest prijatelj in z nemirom so prišle, če bi se Figaro vrnil v njihovo življenje. Verjetno so se bali nasilnih miši, ki so se invazirale na kmetijo, toda njihov Figaro jim je zelo manjkal, zaradi tega je vseeno to glavni razlog zaradi katerega so se odločili, da ga pokličejo nazaj v njihovo življenje. Celo njegovo smrčanje jih ni več motilo, temveč so ga celo dejansko prenašali in to je značilnost vsakega dobrega prijatelja. Želeli so samo, da se vrne, da bi nadaljevali preživljanje časa skupaj.

Slikanica o mačku Figaru, poleg tega, ker je zanimiva, vsebuje čudovite ilustracije v katerih bodo otroci uživali in se bodo lahko tudi naučili, kako izgledajo maček, pes, petelin in osel.

Vrsta dela: basen

Tema dela: prijateljstvo in sprejemanje slabosti drugih

Mesto nastanka: kmetija, zapuščen hlev

Čas nastanka: nedoločeno

Figaro, maček ki je smrčal obnova

Maček z imenom Figaro je vsak popoldne po kosilu počival na senu v kotu staje in pri tem je trdno zaspal. Edino zaradi česar je vse živali motilo, medtem ko je spal je bilo njegovo glasno smčanje. Znano je, da mačke rade predejo, toda ni bilo pogosto, da glasno smrčijo.

Pes, petelin in osel so se odločili, da gredo do Figara, da bi mu rekli, da je njegovo smrčanje zares neznosno. Pes je pojasnil, da on laja samo takrat, ko mora opozoriti na nevarnost, petelin je rekel, da on kikirika izključno takrat, ko mora celotno kmetijo zbuditi, medtem ko je osel rekel, da on riga le, ko želi pozdraviti prijatelja.

Ko so se živali zbrale in rekle Figaru, da preglasno smrči, je bil presenečen. Rekel jim je, da on nikoli ne smrči, ter potem mu je petelin rekel, da smrči glasno kot vlak. Pes mu je rekel, da toliko glasno smrči, da se ga sliši vse do vasi in osel je dodal, da se ga sliši celo do reke. Živalim ni bil namen, da bi bil Figaro žalosten, toda prosile so ga naj na popoldanski počitek odide nekam daleč od kmetije. Pes je rekel, da se nedaleč od njihove kmetije nahaja ena zapuščena staja, v bližini velikega hrasta in bi bilo tam idealno mesto za Figarovo popoldansko spanje. Maček ni mogel priti k sebi. Ni mogel verjeti v tisto kar sliši. Ni upal, da se ga prijatelji želijo le tako rešiti in izgnati iz kmetije.

Osel je dejal Figar, da se ga ne želi rešiti, temveč ga samo prosi naj se spočije nekje drugje, da ne bi morali poslušati njegovega glasnega smrčanja. Vseeno je bila kmetija tudi Figarov dom, prav tako kot njihov in ne bi bilo v redu, da ga kdor koli izžene. Petelin ga je potolažil in mu rekel, da se na kmetijo lahko vrne, ko se spočije in Figaru je bilo malo lažje. Ugotovil je, da jih moti smrčanje in rekel, da bo spal nekje drugje. Le želel si je, da bi bilo to mesto za spanje prijetno in da ga nihče ne moti med počitkom.

Dnevi so minevali in Figaro je začel vse bolj uživati v zapuščeni staji. Tako je sčasoma začel vse bolj redkeje hoditi na kmetijo. Na koncu mu niti to ni več padlo na pamet in je nehal hoditi k svojim prijateljem.

Po nekem premoru je zagledal pred sabo svoje prijatelje petelina, psa in osla. Prišli so preveriti, kako mu je v zapuščeni staji, toda pri tem jim je bilo malo neprijetno. Petelin mu je rekel, da se lahko vrne na kmetijo, kadar koli želi in se tam spočije kot nekoč. Osel se je strinjal s petelinom in rekel, da bi jim bilo všeč, da spet počiva na svojem starem mestu. Ni jim bilo več pomembno niti njegovo smrčanje, ker je vsaka žival posebna. Kot psi lajajo, tako Figaro smrči in to ni nič nenaravnega, je sklenil pes.

Figaru je bilo všeč, ker so prijatelji prišli preverit, kako živi in ga povabili nazaj na kmetijo. Vseeno jih je vprašal, kateri je pravi razlog tega in zakaj so si premislili okoli njegovega popoldanskega počitka in ugotovili, da jih smrčanje ne moti več? Petelin je rekel, da razlog obstaja in osel je nadaljeval, da jim res manjka. Na koncu je pes dejal, da poleg tega, da jim manjka, se je na kmetiji pojavilo toliko miši, da se jih ne morejo rešiti in je zaradi tega Figaro več kot dobrodošel. Figaro je skočil oslu na hrbet in vsi skupaj so odšli nazaj proti kmetiji.

Osebe: maček Figaro, pes, petelin, osel

Opis oseb

Maček Figaro – dober maček, ki je imel eno slabost in to je glasno smrčanje. Njegovi prijatelji ga niso mogli več prenašati, ker med popoldanskim počitkom tako glasno smrči, zato so ga prosili naj poišče neko drugo mesto za počitek. Figaro je bil nad tem razočaran, toda strinjal se je zapustiti kmetijo.

Po nekem času so njegovi prijatelji ugotovili, da to ni bila dobra odločitev, ker poleg tega, da jim je manjkal dober prijatelj, se je na kmetiji pojavilo veliko miši, ki se jih niso mogli rešiti. Poklicali so Figara nazaj na kmetijo, da jim pomaga, ker je poleg tega bil odličen prijatelj, njegova vloga je bila držati miši pod kontrolo, da ne prevzeli oblast na kmetiji.

Opomba o avtorju

Jean-Baptiste Baronian je bil znan pod psevdonimom Alexandre Lous, rojen 29. aprila 1942 v Antwerpenu v Belgiji. Čeprav je Belgijc, armenijskega izvora, piše dela v francoskem jeziku.

Živi in dela med Parizom in Brusljem. Dela kot kritik, esejist, novelist in kot pisatelj knjig za otroke. Do danes je objavil približno petdeset knjig in več let je delal v založništvu. Pisal je kritike in članke za belgijske tedenske in književne časopise.

Od leta 2004 je član Kraljevske akademije francoskega jezika in književnosti. Prav tako je tudi aktivni predsednik društva Georgesa Simenona, društva ustanovljenega leta 1987 v Bruslju.