Faust

Goethejevo delo “Faust” je po vrsti tragedija, toda velja za eno izmed največjih del nemške književnosti. Goethe se je z delom ukvarjal večji del svojega življenja in drug del je končal tik pred smrtjo. Drama je napisana v dveh delih in je namenjena predvsem za branje, toda ne učinkovitosi. Prvi del je bil objavljen leta 1808 in drugi 1832.

V prvem delu je poudarek dela na sami prodaji Faustove duše hudiču in njunem potovanju v iskanju za neodkritimi skrivnosti doslej neznanih zadovoljstev v življenju in v drugem delu se poudarek dela prenese na filozofske in mistične teme, ki se v delu obdelujejo. Drugi del je bil prav tako razdeljen na pet dejanj in se v njih opisujejo različni dogodki različnih tem, medtem ko se dogodki iz prvega dela ne omenjajo več. Drugi del se začne s Faustovim prebujanjem in dejstvom, da je pripravljen na nove pustolovščine.

Delo “Faust” temelji na dobro znani legendi o Faustu, človeku ki je prodal dušo Hudiču, da bi spoznal nadnaravne moči in tako odkril vse skrivnosti o življenju in svetu, ki so mu kot navadnemu človeku nedostopne. Po legendi je Faust obsojen na propad od samega začetka in njegova duša na koncu pripada Hudiču.

Goethe piše drugačno zgodbo v kateri želi podrobneje preučiti različne teme, kot so filozofije, religije, politike in kulture. Na samem začetku je poudaril svoje nezadovoljstvo, ker je pridobil vse znanje, ki bi ga lahko pridobil na običajen način in zdaj išče nekaj, kar bi mu omogočilo zavedanje višjega znanja, nedostopnega navadnemu človeku. Pojavi se hudič Mefistofeles, ki je v nebesih sklenil dogovor z Bogom, da bo Fausta postavil na preizkušnjo in ga uspel zapeljati na napačno pot, medtem ko je bil Bog prepričan, da bo Faust ostal njegov zvest služabnik. Mefistofeles ponudi Faustu ponudbo, ki je ne more zavrniti, v zameno za njegovo dušo in skupaj odideta v iskanje nečesa višjega, kar Faust želi doseči in Hudič trdi, da mu lahko ponudi.

Prvi del se dogaja v svetu, s katerim je Faust dobro seznanjen, običajen svet v katerem ni naključnih sprememb časa in obdobja v katerih se delo dogaja, vendar je moč hudiča preizkušena v krogu normalnega sveta, medtem ko je drugi del popolnoma različen. V tem delu so izgubljene meje časa in mesta, zato se osebe lahko premikajo iz enega mesta na drugega ter iz enega časovnega obdobja v drugega.

Vrsta dela: drama

Mesto nastanka: Burgdorf

Čas nastanka: prvi del se začne večer pred Veliko nočjo, v drugem delu ne obstaja časovne meje in se osebe preselijo tudi celo v srednji vek

Obnova Faust

Prvi del

Zgodba se začne v Raju, kjer trije nadangeli Rafael, Gabrijel in Mihael slavijo vse, kaj je Bog ustvaril; Sonce, Zemljo in celo nevihte. Mefistofeles prinaša Bogu svoje sporočilo o stanju na Zemlji in pravi, da nima besed hvale kakor angeli, ker vse kar je on tam videl, je bilo človeško mučenje. On se za razliko od angelov, ki hvalijo naravo, ki jo je Bog ustvaril, razmišlja o stanju človeštva. Bog ne razume, kako to, da na Zemlji ni nikoli dobro in so njegove izjave vedno negativne, toda on ga prepriča, da je res tako.

Bog vpraša Mefistofelesa, če pozna Fausta, njegovega služabnika in odgovori, da ga pozna, toda da mu on služi na zelo nenavaden način. Bog se postavi v njegovo obrambo in pravi, da čeprav je Faust še vedno zmeden na način, na katerega bi mu moral služiti, mu bo na koncu vse postalo jasno in se bo izkazal za dobrega služabnika. Mefistofeles zaprosi za dovoljenje, da dokaže Bogu, kako je možno pripeljati Fausta v skušnjavo in ga pripeljati na napačno pot. Bog mu to omogoči in ga opozori, da se bo Faust pokazal za zvestega njemu.

Srečamo Fausta, ki v večernih urah sedi v svoji delavni sobi in razmišlja o vsem znanju, ki ga je pridobil iz različnih področij: filozofiji, teologiji, medicini in čeprav je pametnejši od vseh svojih učencev in ostalih učiteljev, je prišel do vrhunca svojega znanga in to ga boli. V svojem iskanju za znanjem se je obrnil celo k alkemiji. V nekem trenutku v knjigi zagleda znak, ki ga spomni na angelel in na brezmejnost narave. Poziva zemeljskega duha, da se mu pridruži, toda ko se on prikaže, se Faust ne more soočiti z njim.

Zasliši se trkanje na vrata in pride Wagner. Slišal je pogovor v Faustovi delavni sobi in izrazi svoje razočaranje, ker ne pozna znanja iz prejšnjih obdobij. Faust ga prepriča, da je znanje nesmiselno. Po njegovem odhodu Faust obupa zaradi dejstva, da je bil toliko blizu nekemu višjemu znanju, toda ga ne more spoznati. Vzame stekleničko strupa z namenom, da stori samomor. Doživi vizije veličastnosti narave in pravi si, da je čas, da stori nekaj, česar navadni ljudje neradi delajo. Želi se pogumno soočiti s smrtjo. V trenutku, ko želi popiti strup, se prikaže zbor angelov, ki napovejo Jezusovo vstajenje in Faust pusti strup. Prikaz angela doživi, kot klic, da se vrne v življenje.

Pred mestom Burgdorf se nahaja množica ljudi med katerimi se nahajata tudi Faust in Wagner. Faust opazuje množico, ki praznujejo Veliko noč in se jim čudi, ker meni, da se nahajajo v svojem raju. Wagner občuduje Fausta zaradi načina na katerega najde lepoto v enostavnih stvareh. Približa se jima kmet in hvali Fausta. Vsem prisotnim sporoči zasluge Fausta in njegovega očeta v medicini, ker sta jim pomagala v težkih časih. Wagner je navdušena nad načinom na katerega se ljudje obračajo k Fausta, toda Faust nad tem ni navdušen. Meni, da niti on, niti njegov oče ne zaslužita takšnih besed pohval, ker sta naredila več zla, kot dobrega. Veliko ljudi je umrlo, medtem ko sta jim poskušala pomagati. Wagner ga tolaži in mu pravi, da ne bi moral tako negativno gledati, ker se vsak uči iz svojih napak. Toda Faustu to ne pomaga.

Zagledata črnega psa in Faustu se zdi, da je obnašanje psa zelo nenavadno. Toda Wagner ga pomiri z besedami, da je to navaden pes, ki se obnaša, kot vsak drug pes in da je verjetno zelo dobro dresiran. Vrne se v svojo delavno sobo in psu nudi zatočišče, ker ga je med potjo zabavljal. Faust poskuša prevesti del iz Nove zaveze in opozori psa, da naj se umiri in naj bo tiho, drugače ga bo nagnal. Nenadoma pes začne menjati izgled in obliko, ter se pred Faustom ustvari Mefistofeles, toda oblečen tako kot učenjak Faust. Faust se nasmeji, ker je mislil, da je zlobni duh in se skliceval na Kristusovo ime, da bi ga držal stran od sebe. Mefistofeles opiše vse svoje moči in Fasut ga opozori, da se ne bo predal mračnim silam. Mefistofeles ne more oditi, ker ga mu to preprečuje nepopolen pentagram. Zapusti lahko hišo samo na isti način na katerega je prišel. Faust odkrije, da ima Pekel svoje zakone in prosi Mefistofelesa, da mu pokaže nekatere trike, toda kmalu zaspi. Mefistofeles prepozna priložnost za beg, ter konča pentagram in odide. Faust se zbudi in ugotovi, da je prevaran.

Mefistofeles znova pride, potrka na vrata Faustove delovne sobe in on ga mora trikrat poklicati, da vstopi. Faust trpi zaradi stanja svoje duše, ker ne more najti tistega, kar išče. Mefistofeles mu obljubi, da ga lahko osvobodi njegovega trpljenja. Ponudi mu možnost odkrivanja skrivnosti, ki so mu bile do sedaj nedostopne, toda samo če se strinja, da bo njegov spremljevalec. Faust mu pravi, da ve, da on sodeluje s hudičem in da ta bitja ne delajo drugim usluge brez razloga. Mefistofeles mu pravi, da se strinja, da je njegov služabnik v tem življenju, če Faust pristane na isto po smrti. Faust mu odgovori, da ga ne skrbi, kaj bo po smrti, da ga zanima samo sedanje življenje. Želi vedeti vse njegove skrivnosti, toda ne strinja se takoj z Mefistofelesovim predlogom, ker meni, da mu lahko nudi tisto, kar išče. Na koncu se Faust strinja, samo če mu Mefistofeles lahko nudi trenutek popolne sreče, sicer pa je svoboden. Mefistofeles, ki ne verjame na besedo, da bo Faust držal svojo obljubo, zahteva pisni podpis s krvjo.

Mefistofeles pravi, da nikoli ni srečal človeka, ki ga poganja takšna strast in ga opozori, da mogoče ne bo zadovoljen s tistim, kar odkrije. Morda bi mu bilo bolje, da si najde nekega pesnika, ki bi bil njegov vodja, toda Faust vztraja pri dogovoru s Mefistofelesom, ker je prepričan, da ga samo nadnaravne sile lahko rešijo.

Medtem, ko se Faust pripravlja na potovanje, se Mefistofeles preobleče v Fausta in se pogovarja z enim izmed učencev. Pravi mu, da se mora popolnoma predati učenju, da bi našel svoje mesto, ker je učenec že želel odnehati, ker je menil, da na tem mestu nima sreče. Učenec želi študirati vse kar ima opraviti z naravo in znanostjo, toda Mefistofeles je utrujen od pretvarjanja, da je učenec in mu kot hudič pravi, da mora najprej spoznati in uživati v ženskah.

Mefistofeles in Faust prideta med družbo ljudi, ki se zabavajo s pitjem. Mefistofeles prepriča Fausta, da so ti ljudje našli svoje zadovoljstvo v življenju v pesmi in pijači. Odloči se, da jih ogoljufa in jim prebode mizo in skozi luknje vlije najljubše vino vsakega. Opozori jih, da ne smejo ničesar politi, toda to se naredi in izbruhne ogenj. Moški se razjezijo in ga želijo ubiti, toda on jih preseli v alternativno resničnost in moški zdaj verjamejo, da se nahajajo v čudovitem vinogradu. Gredo rezati grozdje, ki so pravzaprav nosovi drugih moških in preden jih prerežejo, Mefistofeles naredi čarovnijo, ter on in Faust izgineta. Prideta k čarovnici, da pomladi Fausta, toda on želi vedeti zakaj to za njega ne more narediti sam hudič. Mefistofeles mu odgovori, da za potrebuje za takšen napitek potrpljenje in da ga najbolje zna narediti samo hudičev služabnik. Prikaže se čarovnica in najprej ne prepozna hudiča, toda nato jima ponudi napitek.

Na ulici Faust opazi mlado žensko in se takoj zaljubi, toda ona zavrne njegovo dvorjenje. Faust ukaže Mefistofelesu, da mora dekle biti njegovo ali pa bo prekinil njun dogovor. Obljubi mu, da ga bo pripeljal v njeno sobo, ko nje ne bo tam in Faust mu ukaže, da ji kupi darilo. V njeni sobi Faust ugotovi, da do nje čuti pravo ljubezen, toda mora hitro oditi, ker se je dekle vrnila. Pred odhodom Faust pusti škatlico z nakitom in ko ga najde, ga Margaret občuduje. Faust ukaže Hudiču, da naj uredi srečanje med njima. Ko je njena mama ugotovila za nakit, ga je odnesla k duhovniku, ki je v njem prepoznal zlo. Margaret je odšla k sosedi Marthi, da bi se pritožila na mamina dejanja. Kasneje je našla nov nakit, toda odloči se to skriti pred mamo. Pride Mefistofeles preoblečen v popotnika in pravi Marthi, da je njen soprog umrl med potovanjem. Martha je jezna zaradi načina, na katerega je njen soprog živel, toda prosi Mefistofelesa, da pripelje še eno pričo, ki bi pričal o smrti.

Tega večera se Faust in Margaret spoznata. Pravi mu, da si ne zasluži takšne pozornosti in ljubezni, ker je samo revno dekle. Ima samo mamo; oče in sestra sta umrla in brat je na bojišču. Faust ji izjavi svojo ljubezen toda ona beži od njega. On jo dohiti in ona mu prav tako izjavi ljubezen, ter nato se pobotata. Faust zbeži v gozd, ker ne želi Margareti storiti zlo s svojimi občutki, zaradi dogovora s hudičem. Zahvali se, ker je spoznal nekaj novega v življenju, zaradi svoje ljubezni do Margarete. Mefistofeles ga najde in ga spomni na iskreno ljubezen, ki jo goji do nje in ga spodbuja naj se vrne, ker je ona razočarana nad njegovim odhodom.

Faust se vrne in kasneje govorita v njeni sobi o veri. Njej je vera pomembna v življenju in ne bi mogla biti z nekom, ki ni. Zato jo Faust prepriča, da je tudi on vernik, toda ona mu ne verjame. Pravi mu, da ji prisotnost Mefistofelesa povzroča nemir. Faust jo nato prepriča, da naj materi podtakne v skodelico napitek za spanje, da bi onadva lahko bila sama. Margaret kmalu ugotovi, da je noseča.

Njen brat Valentin se vrne iz vojne. Slišal je novice, da je njegova sestra noseča in se je prišel maščevat človeku, ki ji je to storil. Onadva se zapleteta v dvoboj in Faust ga ubije. Medtem, ko Valentin umre pride Margareta in ga poskuša potolažiti, toda on je žaljiv in ji pravi, da jo bo doletela kazen zaradi njenega obnašanja in na koncu umre. Odide v katedralo in prosi za odpuščanje, toda obišče jo zlobni duh in ji pove, da jo bo doletela kazen in prekletstvo. Njena mama je umrla od sramu zaradi njenih dejanj in zaradi žalosti za svojim sinom.

Faust zapusti Margareto in odide s hudičen na Valpurginovo noč. Tiste noči se na gori zberejo vse čarovnice, zlobna bitja in magična bitja. Faust ima vizijo Lilit, prve Adamove žene, ki mu grozi, da ga bo začarala. Proti koncu večera Faust odide pogledat predstavo “Sen Valpurginove noči”, ki temelji na Shakespearovi drami “Sen kresne noči”. Kasneje spozna, kaj se je zgodilo z Margareto. Ubila je njunega otroka in zaradi tega je aretirana. Faust za to krivi Mefistofelesa, toda on ga spomni, da je Faust sam želel ta dogovor. Ukaže mu, da ga odpelje v zapor, da bi osvobodil Margareto. Na poti ga Mefistofeles opozori, da so v mestu nadležne službe in zlobni duhovi, ki se mu želijo maščevati zaradi umora. Odide v zapor in Margareta ga najprej ne prepozna. Prosi jo, da pobegneta skupaj, toda ona ga zavrne zaradi krivde in sramu, ki jo čuti. Prepusti se Bogu za milost, ter Faust in Mefistofeles odideta, da jih ne bi našli.

Drugi del

Mefistofeles je preoblečen v dvorskega norčka. Nahaja se na dvoru, kjer ljudje prinašajo poročilo o finančni krizi, ki vlada po dvoru. Mefistofeles predlaga načine, na katere bi cesar lahko rešil krizo in on sprejme njegove koristne nasvete. Cesar je prosil od Fausta, da mu prikliče duhove Parisa in Helene Trojanske, toda Faust tega ne more storiti brez Mefistofolesove pomoči. Pravi mu, da mu ne more pomagati, toda mu da čarobni ključ, da bi v podzemlju lahko našel duhove prvotnih mam in od njih prosil za pomoč. Vsi so se zbrali na dvoru, da bi videli Faustovo delo in ko on pripelje Heleno in Parisa, dvorjani niso navdušeni nad njunim videzom, čeprav je Faust očaran nad Helenino lepoto. Ko jo je poskušal vzeti Parisu on pade v nezavest.

Mefistofeles odpelje Fausta v sobo, ki je bila njegova delovna soba v prvem delu. Prikaže se študent, ki je govoril s Mefistofelesom v prvem delu in pravi, da je končal svoje študije in da se je veliko naučil. Misleč, da je Mefistofeles profesor začen pogovor z njim, toda Mefistofeles meni, da mora biti veliko starejši, da bi lahko razumel hudiča.

Wagner, ki je nadomestil Fausta na univerzi je prišel do odkritja, kako ustvariti Homunkulusa, majhno človeško figuro. Homunkulus začne pogovor s Mefistofelesom in Wagnerjem in ju poziva, da odidejo na dogodek klasične Valpurginove noči v Grčiji, kjer so duhovi grške mitologije. Odidejo s Faustom, zapustijo Wagnerja, kateremu svetujejo, da naj nadaljuje s svojimi odkritji. V Grčiji je Faust v iskanju za svojo idealizirano različico Helene. Homunkulus želi najti način, kako bi postal pravi človek in Mefistofeles je v iskanju za erotičnimi užitki.

Tretje dejanje se odvija v Šparti po Trojanski vojni. Helena in ostale ženske so zaskrbljene zaradi svoje prihodnosti. Pride Mefistofeles, preoblečen v pojavo Forkijada in jim govori, da so v nevarnosti, ker jih Menelaj želi ubiti. Morale bi se skriti v bližnji dvorec pri nekem mogočnežu, ki je pravzaprav Faust. Z odhodom na dvorec se tudi spremeni časovno obdobje in je sedaj obdobje srednjega veka, ter Faust je vitez. Dvori Heleni in ji izpove ljubezen, toda Mefistofeles opozarja, da se približuje Menelaj. Faust pokliče Heleno, da pobegneta v Arkadijo, kjer bosta srečna in svobodna. Tam sta onadva poročena in imata sina Euforiona, ki se je že naučil hoditi in govoriti, ter ga žene močna želja, da se dvigne do nebes. Starši ga opozarjajo, da je za to prezgodaj in da bo bo končal s svojim uničenjem. To odbije, da je to potreba in se vrže iz pečine v s svojo smrt. Njegovo telo izgine, toda oblačila ostanejo na tleh. Zasliši se glas, ki kliče svojo mamo, da se mu pridruži. Helena se poslovi od Fausta in ga zapusti.

Mefistofeles obvesti Fausta, da je cesar, kateremu so pomagali s krizo v imperiju zdaj v težavah in v vojni, ter predlaga, da mu pomagajo v boju. Faust se strinja in ponudi cesarju svojo pomoč. Sprejme in s pomočjo Mefistofelesovih moči zmagajo. Cesar nagradi Fausta in mu podari zemljišče na morju, ki velja brez vrednosti. Faust želi biti lastnik vse zemlje v regiiji, toda Filemon in Baukida ne želita prodati svojega dela. Zaradi tega Faust ukaže Mefistofelesu, da se jih reši in osvobodi njuno premoženje za njega. On jih ubije, njihova lastnina je požgana in Fausta prevzame močna žalost in jeza. Čuti krivdo, ker ni želel, da se njegov načrt tako konča, temveč je želel Filemonu in Baukidi ponuditi drugo posestvo.

Faust ugotovi, da ne more biti svoboden, dokler se ne reši Mefistofelesa. Naučil se je, da človek ne potrebuje iskati nemogočih stvari v življenju. Faust oslepi, toda želi končati svoj načrt v korist človeštva. Najde Mefistofelesa, ki mu koplje grob, ker meni, da je osvojil njegovo dušo in Faust meni, da mu pomaga v korist človeštva. Mefistofeles se pripravlja, da vzame Faustovo dušo, ko se pojavijo angeli in osvobodijo Fausta, ter ga odnesejo v raj, ker ga je ljubezen osvobodila.

Osebe: Bog, hudič Mefistofeles, Faust, nadangeli, Wagner, Margareta, Martha, Valentin, cesar, Helena, Euforion

Opis oseb

Faust – glavna oseba tega dela. Je učen človek in alkimist, ki je pridobil vsa znanja, katera je lahko dobil po navadni poti, toda je bil še naprej nezadovoljen, ker je vedel, da obstaja nekaj več, kar on sam ne more najti. V želji za posedovanjem tega znanja in nadnaravnih sil, dogovori dogovor s hudičem, ki mu nudi vse kar želi v zameno za njegovo dušo. Njegova strast in želja za znanjem je tolikšna, da ga ne skrbi, kaj bo z njegovo dušo po njegovi smrti.

Najde svoj trenutek sreče v ljubezni z dekletom Margareto, ki jo odvrne z njene poti častnosti, ter verskega in moralnega načina življenja. Seveda pa je njun odnos obsojen na propad, ker Margareta stori umor njunega otroka in je zaradi tega aretirana, toda sprejema odgovornost in krivdo, ter ne želi, da jo Faust osvobodi.

V drugem delu se ne omenjajo dogodki iz prvega dela drame. Seveda pa Faust nadaljuje svoje potovanje s Mefistofelesom, ki sedaj ne pozna meje časa in kraja, medtem ko potujeta po Grčiji in v srednji vek, v času Helene Trojanske, s katero se Faust poroči in dobi otroka. Toda tudi ta odnos je obsojen na propad.

Šele na koncu se Faust uskladi z dejstvom, da ljudje ne bi potrebovali iskati tisto, kar jim je nedostopno; tisto kar je izven njihovih možnosti, temveč pa je treba sprejeti življenje, ki je na voljo. Zaradi tega hudič ni mogel zbrati njegove duše, ki mu jo je sprva obljubil.

Mefistofeles – hudič, ki na začetku dela sklene dogovor z Bogom v Raju, da bo postavil Fausta pred preizkušnjo in ga zapeljal na napačno pot. Bog je bil prepričan, da bo Faust ostal njegov zvest služabnik in se uprl skušnjavi. Pojavi se Faustu v obliki psa, ter nato spremeni obliko in s Faustom sklene dogovor, ki ga ne more zavrniti. Obljubi mu, da mu bo pokazal znanje nedostopno navadnemu človeku, v zameno za njegovo dušo. Vodi Fausta v njegovem iskanju in izvaja njegove zahteve s pomočjo čarovnije.

Margareta – Faustova ljubezen, ki jo je nekega dne srečan na ulici in si želel, da bi bila njegova. Od hudiča je zahteval, da mu to omogoči in postane njegova. Bila je čista, moralna in verna, vse dokler ni srečala Fausta, s katerim je dobila otroka izven zakonske zveze, zaradi česar jo vsi obsojajo, zlasti njen brat in mama. Tega ni mogla prenesti, zato je ubila otroka in to plačala z zaporom, kjer je sprejela odgovornost in krivdo, ter zavrnila, da jo Faust reši.

Opomba o avtorju

Johann Wolfgang von Goethe je eden izmed najbolj znanih in najpomembnejših pisateljev ter nemških pesnikov, toda tudi svetovne književnosti romantike in evropskega neoklasicizma. Poleg tega je bil politik, znanstvenik, filozof in predsednik oblasti Weimar. Rojen je v Frankfurtu leta 1749.

Njegovemu očetu je bilo zelo pomembno izobraževanje svojega sina in ga je osebno nadziral. Goethe je študiral pravo na Univerzi v Leipzigu in nato na univerzi v Strassbourgu, poleg prava začne tudi na izkušnjah iz botanike, anatomije in kemije. Na fakulteti se je začel zanimati za poezijo, še posebej ljudsko in tisto povezano z nemško nacionalno zgodovino. Postane del gibanja Sturm und Drang.

Po študiju je delal kot odvetnik, istočasno je izdal književno revijo Götz von Berlichingen. Leta 1774 je izdal svoj prvi in najbolj znan roman “Trpljenje mladega Werthera”, za katerega je navdih dobil iz lastnega življenja. Namreč izgnan je bil iz hiše svojega prijatelja, s katero ženo se je rad družil in igral in nato je slišal, da se mu je ubil prijatelj iz Jeruzalema.

Od leta 1775 ga kralj pokliče na politično dolžnost v Weimaru. Spoznal je Charlotto von Stein, ki ji je posvetil več kot 1700 pisem. Kasneje je potoval po Italiji in istočasno končal svojo dramo “Egmont”.

Delo, ki je slavilo Goetheja je bilo njegovo prvo delo kdaj koli napisano, drama “Götz von Berlichingen”, izdana leta 1773. To delo se šteje za prvo nemško dramo z nacionalnimi motivi. Bilo je originalno po svoji obliki, polno zgodovinskih realnosti in življenjske etike.

Leta 1808 Goethe izda svojo znamenito dramo “Faust”. Druga znana dela so romani: “Potovanja Wilhelma Meistera” in “Usposabljanja Wilhelma Meistera”, drame “Torquato Tasso” in “Iphigenia na Turidi”, pesmi “Kralj vilinov”, “Rimske elegije”, “Herman in Dorothy” ter druge.

Goethe je umrl leta 1832 v Weimaru.