Zgodba je pripoved o ljudeh, ki vsi nekako po svoje trpijo zaradi neizživetosti. Gre za simultano dramo, kjer se zgodba odvija na več prizoriščih hkrati in vidimo v vsa stanovanja, k vsem igralcem, ki vsi nekaj počnejo. Tista oseba, ki je v središču pozornosti, je na odru postavljena tako, da je osvetljena z reflektorjem.
Dogodek v mestu Gogi obnova
Mestna hiša pa je postavljena brez čelne stene, da lahko vidimo v več prostorov hkrati, čemur lahko opazujemo več igralcev hkrati, a je pri tem naša koncentracija motena in gledalec se lahko odloča, kaj bo opazoval.
Gledalci gledajo stvari v nekakšni individualizaciji. V Grumovi drami nam umetnik prikazuje življenje v izmišljenem mestu Gogi, kjer živijo ljudje, ki so na meji med zdravim in patološkim razumom. Umetnik izhaja iz dejstva, da je človek odvisen od svoje podzavesti, skritih želja, ki usmerjajo njegovo življenje.
V drami gre predvsem za delno patološke osebnosti, za komplekse, spolne neizživetosti, za nasilje, katere človeka v odraslosti zavirajo, da bi se izpopolnil. Te osebnosti so porinjene v dolgočasno in monotono življenje, ter v bolestno čakanje na kakršen dogodek, ki bi porušil to monotonijo. So neaktivni ljudje, ki si samo želijo spremembe.
V drami nastopata sestri Tabula in Afra, v kateri imata središčno pozicijo in komentirata čisto vsak dogodek v mestu. Sta zlobni opravljivki, ki nekako uživata v sovraštvu do drugih, zaradi lastne erotične neizživetosti. Nekoč je sicer Afra imela zaročenca, vendar jo je le ta prevaral z Elzo, na koncu pa celo naredil samomor.
Še pred tem, pa ji je v obraz zakričal besede, da je v resnici ni nikoli ljubil, da je bil z njo le zaradi denarja. Elza je tudi spočela njegovega otroka in ker se je nezakonskega otroka bala, se ga je hotela znebiti. Tako ga je odnesla na polje, kjer je zelo pihalo. Pred mrazom ga je rešila Afra, a se mu je zaradi prehlada na hrbtu naredila grba za večno.
Imenovala ga je Teobald, ki pa je bil sicer zelo obremenjen z bolestno ambicijo, saj bi se rad uveljavil, kot igralec. Zato je vztrajno ponavljal odlomke iz Ibsenove drame Strahovi. Teobald ni vedel za pravo mamo, ker je Afra preprečila Elzi, pravi materi, da mu to pove, saj bi jo v tem primeru preklel, ker bi izvedel, da je ona kriva za njegovo telesno pohabljenost. Elza si zato želi umreti, a ji Afra nekako preprečuje, saj bi tako odšla na tisti kraj, k svojemu ljubimcu. Zato ji vztrajno prinaša hrano in jo sili jesti, ter ji grozi, če ne bo ubogala, da bo razkrila njen mladostni zločin.
V drami nastopa še oseba Gapid, ki ima lutko. Lutka je v velikosti človeka in je vanjo zaljubljen, ter jo lepo oblači in skrbi za njo. Potem je tu še glavna oseba Hana, ki pa je povsem drugačna od ostalih. V mladosti je doživela posilstvo, za kar izvemo, da jo je posilil Prelih. Zaradi njega je zbežala v tujino, a se je kmalu vrnila. Po vrnitvi, jo je Prelih ponovno začel zasledovati, ker je menil, da ima pravico do nje, a ona je pred njim vztrajno bežala.
Nekega dne jo je dobil samo v sobi in z besedami jo je hotel prepričati, da ženska prvega moškega nikoli ne pozabi. Te besede, so jo nekako omamile, a se je hitro spravila k sebi in zbrala moči, da ga je lahko udarila s svečnikom po glavi. Potem, ko se je zgrudil na tla, je mislila, da ga je ubila in zato na pomoč pokliče Klikota, ker misli, da je zaljubljen vanjo in ji bo pomagal. A on se Haninega dejanja ustraši in zato mu obljubi sebe v zameno za pomoč. On jo zavrne, saj do nje goji le duhovno ljubezen. Je neke vrste pesnik, ki zna zelo lepo igrati na flavto in telesna ljubezen se mu zdi samo neko grobo uničenje romantičnih čustev, ki se mu zdijo ogabna.
Hani na koncu pomaga služkinja, s katero skupaj zvlečeta truplo na cesto. Kasneje pa izvemo, da ga sploh ni ubila. Preliha srečamo, kako hodi po mestu z obvezano glavo in se ničesar ne spominja. Izkaže se celo, da ga je Hana na nek način osvobodila. Njene besede ob koncu drame so bile: Naj živi, naj živi, samo da je mrtev! Tako Hana postane edina oseba, ki se reši te malomeščanske, bolne in zatohle sredine. Mesto Gogo preraste s svojo lastno močjo, skrivnostjo, kar drugi ne premorejo. Izvemo tudi, da mesto tudi zapusti.
Avtor te drame je postavil takšen naslov, ker osebe v Gogi vztrajno čakajo na nek dogodek. Razveselijo se že čisto vsake malenkosti, ki bi lahko pomenila spremembo. Tako je celo novica o požaru dobrodošla in celo razočarani, ko slišijo, da se je potem vnelo samo nekaj malega. Vznemiri jih tudi novica, da je nekdo ubil mestno prostitutko, za katero se potem na koncu izkaže, da to ni res.
Drama se zaključi, s tem, ko osebe pušča v mestu nepotešene, neaktivne, življenjsko nesposobne in na ta način pokaže pisatelj človeško trpljenje, v luči psihoanalitične ideje. Za dramo sam pisatelj pravi, da je groteskna.
Vrsta dela: groteska
Čas dogajanja: leta 1930
Kraj dogajanja: gledališče na odru, v izmišljenem mestu Goga
Liki: Hana, Teobald, Afra, Elza
Avtor: Slavko Grum
Opomba o avtorju
Slavko Grum je bil slovenski pisatelj in dramatik. Rodil se je 2. avgusta 1901, v Šmartnem pri Litiji. Po uspešno končani gimnaziji, je na Dunaju vpisal študij medicine. Tam se je seznanil s Freudovo psihoanalizo, katera ga je zanimala tudi pozneje.
Pri svojem delu je razkrival patološke, telesno mučne, predvsem pa duhovne razrvane ter bolne strani človeškega življenja. Tudi sam je bil žrtev tega, zato mu je bil ekspresionistični pristop zelo blizu.
Uvrščamo ga med slovenske ekspresioniste, kateri je svoja dela objavljal v revijah, v katerih je izšla tudi drama Dogodek v mestu Gogi. Drama je bila nato kasneje izdana še knjižno in sočasno je bila tudi uprizorjena. Objavil je tudi vrsto krajših pripovedi Matere in Beli azil in šele po drugi svetovni vojni, je bilo izdano zbrano Grumovo delo.
Grumov pisateljski opus je bil sicer razmeroma skromen, saj se je literaturi zgodaj odpovedal in se posvetil svojemu poklicu. Služboval je v Ljubljani in nato v Zagorju ob Savi, kjer je tudi 3. avgusta 1949, umrl.
Dodaj odgovor