Dnevnik Ane Frank

Dnevnik Ane Frank je ena od najbolj pretresljivih pričevanj v preganjanju židov med Drugo svetovno vojno. Deklica Ana Frank je dobila dnevnik na svoj 13. rojstni dan in v njem so zapisana njena izkustva od 12. junija 1942 do 1. avgusta 1944. Njen dnevnik je po objavi služil, kot osnova za številne gledališke predstave in filme.

Dnevnik Ane Frank obnova

Ana Frank je bila vesela in zgovorna deklica, ki je 12. junija 1942 praznovala 13. rojstni dan. Kot darilo je dobila dnevnik, le izpolniti ga je morala in tu se začne zgodba, ki je pretresla svet. Odločila se je, da začne pisati svoje misli in občutke v ta dnevnik, ker ni imela svojega iskrenega prijatelja s katerim bi jih lahko delila.

Čeprav ima tri leta starejšo sestro in družino in sorodnike se vendar počuti osamljena in kot črna ovca, ker jo noben ne razume in mama se do nje in sestre Margot obnaša, kot prijateljica. Kljub temu, da je obkrožena z ljudmi nikakor ni mogla z nobenim ustvariti globlji odnos. Leta 1933 so se iz Frankfurta preselili na Nizozemsko, kjer je oče dobil delo.

Vsi sorodniki, ki so jih pustili za sabo v Nemčiji so občutili jezo antisemitizma. Po letu 1940 vojna prihaja do družine Frank in vseh ostalih židov, ki so se znašli na Hitlerjevi poti. Sprejeti so številni zakoni in določil, ki so omejevala njihovo gibanje in postali so drugorazredni državljani. Bilo jim je dovoljeno kupiti živila samo v določenih trgovinah v določenem času, doma so morali biti ob osmih zvečer, niso smeli obiskovati javna mesta, kot so kino ali gledališče in morali so na obleko našiti izdajalsko rumeno zvezdo.

9. julija 1942 je bil dan, ko se je Anina družina morala skriti, da jih ne bi odvedli v taborišča v katera so židi vrženi med Drugo svetovno vojno. Tisti ljudje, ki so delali skupaj z njenim očetom, so jim pomagali najti skrivališče v stavbi, kjer so delali in ta dan je Ana v dnevniku imenovala to mesto, ki bo zdaj novi dom Skrivno skrivališče.

Tega istega leta 13. avgusta je prinesel presenečenje. Pridružila se jim je družina van Daan, ki isto kot družina Frank ni imela kam iti in rabili so skrivališče za nekaj časa. Z njimi se je preselil njihov edini sin Peter. Ana na začetku ni imela preveč visokega mnenja o njem.

Prihod nove družine je na trenutek izgledal kot dobra ideja. Vsi so se dobro razumeli, preživeli skupaj čas in jedli, kot ena velika srečna družina. In življenje veliko ljudi v majhnem prostoru je neizogibno vodil k ustvarjanju konfliktov in napetosti. Napetosti so postajale vse večje in večje in povzročile razdražljivost za te ljudi, ki si niso mogli privoščiti, da se odmaknejo za trenutek eden od drugega. Napetost je vse večja med Ano in gospodom van Daanom, Ane in mame ter gospo van Daan in mamo.

Časa je bilo veliko, vendar malo prostora. Ana in Peter sta se šolala naprej in preživela svoj čas v učenju angleškega in francoskega jezika. Gospod Koophius, ki je bil očetov sodelavec jim je skrivaj nosil knjige iz knjižnice. Ni se omejeval samo na tiste za otroke tako, da se Peter in oče prepirata okoli ene neprimerne knjige. Ana je imela rada zgodovino in mitologijo ter oče je z njo začel izdelovati družinsko drevo, kar ji je bilo zelo všeč.

Ko so družina Frank in van Daan skrita zunaj tega “skrivnega skrivališča” se na ulici dogajajo grozote. Tovornjaki pridejo in množično odpeljejo moške, ženske in otroke v taborišča. Ceste so nevarne za žide in taborišča grozni kraji iz katerih se mnogi nikoli ne bodo vrnili.

17. november prinese novega stanovalca. To je gospod Albert Dussel, ki je zobar. Delal je, kot spoštovan starejši gospod in odločeno je, da bo spal v Anini sobi. Po nekem času je Ana začela obveščati, da on ni tako spoštovan, kot se zdi in njega je to razdražilo, ker Ana govori kar misli. Pretep je izbruhnil zaradi stola v sobi, katerega je Ana hotelo uporabljati samo dvakrat tedensko za nekaj ur. Na koncu je morala prositi za pomoč očeta, ki je stal na njeni strani.

Ker je bil prostor zelo omejen, so ljudje morali postaviti številna pravila, da ne bi stvari ušle iz kontrole. Zato je bil čas za spanje ob deseti uri in vstajanje vsako jutro ob pol osmih razen ob praznikih in nedeljah, takrat se je spalo do pol enajstih. Zelo pomembna je bila tišina, ker bi bil lahko vsak glasen hrup rezultat odkrivanja družine, zato se je moralo govoriti tiho in zaporedoma.

Radio se je lahko poslušal šele od šestih zvečer in poslušalo se je vse razen nemških postaj. Za večerjo ni obstajal določen čas, vendar je bilo vse odvisno od novic. Umivanje je bilo prav tako omejeno in umivali so se samo ob nedeljah zjutraj. Življenje je bilo težko in s strogo določenimi pravili.

Situacija se vse bolj izostri in ljudje so nemirni in začnejo se izgredi. Ropi in vlomi so postali običajni in celo nekajkrat so poskušali vlomiti v zgradbo v katerem se je nahajal skrivno skrivališče. Vsi so bili prestrašeni. Če bi prišla policija v zgradbo bi bile velike možnosti, da bi odkrili skrivališče in jih vse poslali v taborišča.

Ana je s časom končala toliko govoriti, kar je bilo veliko bolje za njo, vendar je vseeno čutila potrebo po pravem prijatelju in nekom, ki bi jo poslušal. To osebo je nepričakovano našla v Petru. Ko sta skupaj preživela vse več časa je ona imela o njemu vse boljše mnenje. V dnevnik je zapisala, kako se je bala, da se ne moti, vendar zgodilo se je nasprotno. Tudi Peter jo je ljubil in izbruhnila je mladostniška ljubezen. Niti eden od njiju ni bil v popolnosti prepričan kaj občuti, vendar to ni bilo več samo prijateljstvo.

Anin dnevnik konča z vnosom od 1. avgusta 1944 v katerem pošlje pismo Kitty. Govori o svoji protislovni naravi in o eni veseli, zgovorni, nagajivi in vedri deklici. Pojasni, da postaja boljša in globlja Ana, ki jo redkokdo pozna in zato jo vsi obravnavajo v popolno neznosno veliko več, kot je v resnici.

4. avgust je bil usoden dan, na katerega je policija aretirala vse stanovalce skrivnega skrivališča vključujoč tudi nekatere očetove prijatelje, ki so mu pomagali in odpeljejo jih v koncentracijska taborišča. V enem od njih na koncu Ana umre od tifusa leta 1945.

Vrsta dela: dnevnik

Čas nastanka:  12. junij 1942 – 1. avgust 1944

Mesto nastanka: Nizozemska

Liki: Ana, Peter, Anin oče in mama, gospod in gospa van Daane, Albert Dussel

Opomba o avtorju

Ana Frank (Annelies Marie Frank) je rojena 12. junija 1929 in umre od tifusa v koncentracijskem taborišču Bergen – Belsen na začetku leta 1945. Rojena je v Frankfurtu in večino življenja je živela v Amsterdamu ali blizu njega. Čeprav je imela nemško državljanstvo ga je izgubila leta 1941. Njen dnevnik po katerem je kasneje postala znana je zabeležil izkušnje mlade deklice, ki se je bila prisiljena skrivati med nemško okupacijo Nizozemske.

Družina Ane Frank se je preselila iz Nemčije na Nizozemsko leta 1933 in zajeti so tam med letom 1940, ko se je začela nemška okupacija. Pregoni židov so bili vse bolj okrutni in ostrejši ter družina se je bila leta 1942 prisiljena skriti v skrite prostore znotraj zgradbe v kateri je delal njen oče.

Anin oče je edini preživel v naslednjih nekaj letih, ki so bila označena z odkrivanjem in pošiljanjem v koncentracijska taborišča. Našel je Anin dnevnik in leta 1947 je prvič objavljen, pet let kasneje pa preveden na angleški in zatem na končno vse svetovne jezike, da bi vsi lahko izkusili grozote vojn skozi oči ene deklice.