Deseti brat

Roman Deseti brat opisuje doktorja Kvasa, ki se preimenuje v Kaves in zdravi nečakinjo bogatega plemiča. Ona se vanj zaljubi, on pa želi od nje dobiti samo bogastvo, ker je mislil, da bo po smrti strica vse podedovala ona. Zato jo prepriča, da se na skrivaj poročita.

Deseti brat obnova

Ko njen stric zboli, ga zdravi doktor Kaves, da ga potem lahko ubije. Vendar se vsa stvar obrne, namreč ko stric umre, se pojavi njegov sin, ki podeduje vso njegovo bogastvo. Nečakinji Majdaleni Strugovi pa je zapustil le majhno doto. Ko je njen mož, doktor Kaves to izvedel, jo je nosečo zapustil in se odpravil na Dunaj.

Tam je spoznal mlado ubožno dekle, s katero se je tudi poročil. On jo je ljubil, ona pa njega ne in kmalu jima rodi sina Marijana. Čez nekaj časa je tudi njo zapustil in živel še nekoliko časa v Nemčiji, nato pa sta se skupaj s sinom preselila v Obrhek.

Medtem pa je njegova prva žena Majdalena tudi rodila, sina Martineka, katerega je sama učila brati in pisati. Hotela ga je tudi poslati v šolo, a je Martinek na koncu ostal doma. Včasih mu je v njeni blaznosti pripovedovala o očetu in še pred smrtjo je sinu napisala pismo.

V njem mu je vse napisala o njegovem očetu. Po njeni smrti, je Martinek odšel iskat svojega očeta in našel ga je v Obrhku, kot gospoda, ki je kupil grajsko pristavo Polesk, imenoval pa se je Piškav.

Nato se zgodba začne dogajati, ko na vas Slemenice prispe nov učitelj graščakovega sina. To je bil učitelj Lovre Kvas, ki pa že med potjo spozna desetega brata, Martinka. Potem na gradu spozna še svojega gospodarja, njegovo ženo, bodočega učenca in graščakovo hčer Manico. V njo se tudi kasneje zaljubi, vendar pa je v njo zaljubljen tudi njihov sosed Marijan, ki pa mu te ljubezni ne vrača. Njen oče pa si želi, da bi se poročila z Marijanom.

Na gradu se Lovre počuti zelo dobro, vsi so prijazni do njega in ga sprejmejo, vendar svoje ljubezni do Manice ne more dolgo skrivati, zato ji jo kmalu izpove.

V vasi pa je mnogo posebnežev, zlasti izstopata Marijan Krjavelj in Martinek Spak. Krjavelj je bil bivši pomorski vojak in živi v skromni koči, ter na slovi po svojih neštetih preslišanih zgodbah. Martinek pa se izdaja za desetega brata in naj bi imel celo čudežne lastnosti. Hotel se je tudi maščevati svojemu očetu, ker je zapustil njegovo mater, a ga je zadrževalo spomin nanjo.

Pred smrtjo pa si samo želi, da lahko pomagal ljudem. Tako hoče pomagati Franclju, ki bi se rad poročil s Krivčevo hčerjo, a mora pred tem kupiti kmetijo od Miha, ker mu je še dolžan nekaj denarja. Krivec pa tudi ne bi pustil svoje hčere, da bi se poročila z revežem. Martinek zato proda Piškavu materino pismo in denar, ki ga dobi za to, zakoplje na nekem mestu, zraven pa naredi znamenje.

Mihu pokaže kje je to mesto in tako je lahko s tem denarjem odplačal dolg, ter se lahko poročil s Krivčevo hčerko. Martinek in Marijan pa se med sabo ne marata in nekega dne Marijan sliši pogovor med Manico in Lovretom, kjer sliši, da Manica ljubi učitelja, zato se spre z Martinčkom.

Medtem pa starša od Manice, začneta sumiti, da se imata Lovro in Manica rada, zato se odločita, da se ne bosta več tako očitno družila. Ker je Marijan zelo ljubosumen na Lovreta, mu ta reče, da se dobita danes od desetih zvečer na pečinah. Tam pa Lovreta vidi Martinek, ki pa se skrije za grm in nato vidi prihajati Marijana. Nato se sporečeta, Marijan Lovretu zabrusi naj izgine iz Slemenic.

Hotel se je tudi pretepati, a je Lovro rajši odšel. Marijan pa je hotel svojo jezo stresti nad desetega brata, ki je prišel izza grma. Martinek Spak pa ga začne zbadati in zato ga Marijan s puško udari po kolenih. Martinek mu je rekel naj ga še enkrat in Marijan ga še enkrat udari, nakar Martinek zagrabi puško in Marijanov vrat, ter ga pretepe.

Nato ga pahne vstran, Marijan pa medtem pograbi puško in ponesreči ustreli svojega polbrata. Nato mu Martinek vzame puško in ga udari nazaj s kopitom po glavi. Čez nekaj ur, pa najde nezavestnega Marijana stric Dolef in odnese ga domov, kjer ga njegov oče zdravi. Martinek pristane na smrtni postelji in Lovretu pripoveduje svojo zgodbo, izroči pa mu tudi materina pisma in ga napoti k njegovemu očetu, da naj mu izroči ta pisma in pove, da mu je žena odpustila. Pove mu še, da je dr. Piškav njegov stric.

Nato pa Lovreta osumijo napada na Marijana in ga zato odpeljejo v ječo, čeprav nihče ne verjame temu. Preden pa ga odpeljejo v ječo, se ustavijo še na Polesku, kjer Lovre pove doktorju, da ga njegov sin želi videti, pisem pa mu žal ni mogel predati, ker je bil prisoten sodnik. Doktor res obišče Martinka, nato pa se odpravi domov, kjer osedla konja in se odpravi k sosednjemu graščaku, ki mu preda pismo za Marijana in odjezdi v noč.

Nato umre Martinek Spak, medtem ko njegov polbrat Marijan ozdravi. Ko popolnoma okreva, mu Maničin oče da v roke pismo, katerega je zanj pustil doktor. V njem piše, da je naredil samomor in da naj da svojemu bratrancu Lovretu, Polesk, ter se naj nato izseli iz tega kraja. Ko Lovreta izpustijo iz ječe, se odseli iz gradu.

Čez nekaj let postane doktor in se vrne nazaj na deželo, kjer se poroči z Manico. Marijan pa se je tačas poročil s hčerjo zdravnika Venclja in skupaj sta se preselila na bližnji grad, katerega je Marijan kupil. Lovre in Manica pa sta živela na Polesku.

Vrsta dela: roman

Kraj dogajanja: vas Obrhek

Čas dogajanja: 19. stoletje

Liki: Marijan Krjavelj, Martinek Spak, Lovre Kvas, Manica, doktor Kaves

Avtor: Josip Jurčič

Opomba o avtorju

Josip Jurčič je bil slovenski pisatelj in časnikar, rodil se je 4. marca 1844 na Muljavi, kot sin revnih kmečkih staršev. Osnovno šolo je obiskoval v Višnji Gori, gimnazijo pa v Ljubljani, kjer se je seznanjal z domačo in tujo literaturo.

Pri sedemnajstih letih je objavil svojo prvo Pripovedko o beli kači leta 1861. Po uspešno končani maturi je odšel študirat na Dunaj, kjer je vpisal slavistiko in klasično filologijo, vendar zaradi pomanjkanja denarja, študija ni dokončal.

Leta 1868 je dobil prvo službo, kot pomočnik glavnega urednika pri časniku Slovenski narod v Mariboru, ter štiri leta kasneje postal glavni urednik in se preselil v Ljubljano. Ob Franu Levstiku je postal prva osrednja oseba v slovenskem političnem in kulturnem življenju. Umrl je zaradi jetike 3. maja 1881.

V njegov spomin so poimenovali Jurčičev trg v Ljubljani, ter ulico v Novem mestu. Prav tako je njegova rojstna hiša obnovljena in ohranjena, kot spomenik.