Deklica z vžigalicami

Majhna revna deklica je poskušala prodajati vžigalice, ker ji je to rekel strogi oče. Ni se smela vrniti domov, dokler tega ni naredila, ker bi dobila udarce. Poskušala je prodati vžigalice, toda zaradi mraza umre na zamrznjenem pločniku. Poskušala se je ogreti z zadnjimi vžigalicami, ki jih je držala v roki in ko bi vsako prižgala, bi se prikazali tisti dogodki o katerih je vedno sanjala.

Najbolj pogosto je znala sanjati o okusni hrani in topli obleki, toda vsakih, ko je to želela dohiteti, se je vžigalica ugasnila in čarovnija je izginila. Ko je prižgala zadnjo vžigalico je videla svojo pokojno babico, ki jo je imela neizmerno rada in ki jo je na koncu odpeljala s sabo v nebesa. Uboga deklica se je tako rešila vseh skrbi in zlobnega očeta.

To je verjetno ena izmed najbolj žalostnih Andersenovih pravljic, uvrščena v 19. stoletje, ki opisuje nesrečo usodo majhnega otroka, ki preživlja težke trenutke in dobesedno umre zaradi mraza in lakote.

Deklica z vžigalicami obnova

Deklica z vžigalicami je žalostna zgodba in pravljica o nesrečni deklici, ki se je dotaknila srca mnogih. Zgodba se začne s mrzlo nočjo, ki jo je zabeležilo neprekinjeno padanje snega. To je bila prav zima, močna, mrzla in neprizanesljiva.

To ni bila vsaka noč, šlo je za zadnje dneve pred Novim letom. Čeprav je sam dan znan pod svojim zaščitnim znakom, da se organizirajo številne zabave, da bi se praznovalo vhod v novo leto, je bila ta žalostna in mračna. Bralec spozna na pol oblečeno in premraženo deklico, katera čeprav ni bila bosa, je bil občutek zagotovo takšen, kot da na sebi nima ničesar.

Na nogah je imela copate, toda niso ji bile v pomoč, ker so bili copati od njene mame. Bile so velike in takoj, ko je skušala pobegniti, ko je zaslišala avto, ki je prišel po ulici, je isti trenutek ostala brez ene zaščite za noge. Medtem, ko je eno copato izgubila, ji je drugo ukradel deček, ki je kričal za njo, da jo bo uporabil za jaslice, ko dobi otroka.

Na žalost je uboga deklica v tem trenutku ostala brez toplote na nogah in nadaljevala naprej, toda tokrat resnično bosa. Noge je imela rdeče in zmrznjene, ker je bila temperatura neprijetna in nikakor ne za bivanje zunaj brez tople obleke in obutve. Oblečena je bila v star predpasnik in v njem vse vžigalice, ki jih je želela prodati. Na žalost pri tem ni uspela, toda lakota in mraz sta bila z vsakim trenutkom vse večja in jih ni mogla več ignorirati.

Imela je svetle lase, toda to je ni preveč zanimalo. Pozornost so ji pritegnili prijetni vojni kuhinje, kjer so se ljudje veselo pripravljali za prihod. Deklica se ni mogla upreti vonju pečene goske. Ker ji je nizka temperatura vse bolj otežila bivanje na odprtem, se je stisnila v kot med dve hiši in nogila zvila pod sebe, da bi se ogrela. Zima je bila vse močnejša, toda domov se ni mogla vrniti, ker ni uspela prodati niti eno vžigalico.

Čeprav ni prodala niti ene vžigalice, ji njen dom takrat ni bil niti malo privlačen, ker je imela očeta, ki bi jo vsakič pretepel in živeli so na podstrehi, kjer je znalo pihati iz vseh strani. Hiša je bila vedno hladna in ni bila mesto srečne družine. Razmišljala je o tem, kako ji je mrzlo in da bi se želela čim prej ogreti, zato se je odločila, da prižge vsaj eno vžigalico. Ko je uspela prižgati samo eno vžigalico, se je pojavila tako lepa svetloba in deklica je imela občutek, da se nahaja v bližini kamina. Na žalost občutek toplote ni dolgo trajal in ko se je vžigalica ugasnila, je spet začutila, da ji je mrzlo.

Prižgala je še eno vžigalico in nato se ji je ustvarila slika postavljene mize z lepim porcelanom in belimi stoli. Na mizi je bila pečena goska s slivami. V enem trenutku je goska zagagala in odšla proti njej in prav, ko bi morala priti do deklice, se je vžigalica ugasnila in pred deklico je ostal samo mrzel zid hiše, kjer se je skrila. Odločila se je, da prižge še eno in nato je zagledala prečudovit bor okrašen z številnimi lučkami. Takoj, ko je dvignila roke proti lučkam, izginejo, ker se je vžigalica ugasnila.

Toda vse lučke so se začele dvigovati proti nebu, kot zvezde. Ena zvezda pade in pusti gorečo sled. Deklica je pomislila, da je nekdo umrl, ker je to znak, da je duša nekoga odšla v nebo. V tem trenutku je opazila svojo babico in da ne bi izginila, je prižgala vse vžigalice. Babica jo je vzela s sabo v nebo, kjer ni bilo ne lakote, ne zime. Naslednje jutro so jo našli zmrznjeno z rumenim obrazom in nasmehom na ustnicah. Vsi so komentirali, kako se je želela ogreti pred smrtjo, toda nihče se ni zavedal, da je pričakala novo leto z lepimi slikami.

Vrsta dela: pravljica

Osebe: deklica z vžigalicami, babica, deček, mimoidoči, oče

Opis oseb

Deklica – majhna deklica, ki je prodajala vžigalice, da bi zaslužila vsaj malo denarja. Imela je zlobnega očeta, ki jo je pretepel, če ne bi ničesar zaslužila, zato se je tudi bala oditi praznih rok domov. Na splošno tudi doma je ni čakalo ničesar dobrega. Živela je na mrzlem podstrešju, polno lukenj in prepiha. Deklica je bila dobra, toda zelo nesrečna. Bilo ji je hladno, ker je bila slabo oblečena in bosa, ter bila je zelo lačna.

Ko je prižgala vžigalico, da bi se vsaj malo ogrela, je zagledala prekrasne prizore. Najprej toplo peč, nato slastno gosko in čudovito okrašen bor. Na koncu je videla tudi svojo pokojno babico. Čeprav tega ni vedela, je bila deklica takrat že mrtva in babica je prišla po njeno dušo. Odpeljala jo je nekje, kjer bo vedno bila sita in na toplem. Čeprav so naslednji dan mimoidoči žalovali za deklico, medtem ko je potrebovala, ji nihče ni pomagal. Toda, ker je bila deklica dobra, je na koncu s svojo babico odšla v Nebesa.

Opomba o avtorju

Hans Christian Andersen se je rodil 2. aprila 1805 v Odensu, v družini revnega čevljarja in mame, ki je po smrti očeta morala sama prevzeti skrbi za majhnega Andersena. Da bi preživela sebe in njega, je sprejela številna dela in čeprav je želal, da se izuči za nekaj, je imel Andersen drugačne želje.

S samo štirinajstimi leti je odšel na pot v Kopenhagen, brez kakršne koli finančen pomoči. Odločil se je takoj, ko bo lahko, da se vpiše na gledališko šolo. Kljub veliki želji se v šoli ni dolgo zadržal. Od začetka kariere, pot dokazovanja ni bila niti malo lahka.

V življenju veliko potoval, tako je objavil razne potopise in najbolj znano, ter vredno prvo uspešno delo je “Pohod od Holmenskega kanala do vzhonde točke otoka Amagera”. Svoje zanimivo potoavnje je opisal leta 1835. Med pomembnimi delji je ostala tudi avtobiografija “Pravljica mojega življenja”.

Vendar pa je postal znan po romanu “Improvizator”. Delo je napisal leta 1835 in v njem je prikazal željo mladega pisatelja, da se dokaže. Roman je bil preveden na številne tuje  jezike. Za sabo je pustila veliko dediščino v raznih delih, kot so: “Snežna kraljica”, “Majha princesa morska deklica”, “Cesarjeva nova oblačila”, “Kraljična na zrnu graha”…

Umrl je v Kopenhagnu 4. avgusta 1875.