Cvetje v jeseni obnova
Zgodba se prične na ljubljanskem vrtu, kjer se Janez pogovarja s svojimi tremi prijateljicami ga. Mico, ga. Dinco in ga. Marico. Janez se sprašuje ali te ženske resnično ljubijo svoje može in tako pogovor nanese na to, da te gospe niso vzele svojih mož zaradi prave ljubezni, temveč le zaradi denarja. Gospe se razjezijo in Janezu zamerijo, ter prav zaradi tega Janez začne s pripovedjo o njegovi pravi ljubezni (Cvetje v jeseni).
Pripovedovati začne o njegovi prijateljici Heleni, ki je poročena in h kateri se je lahko zatekel, ko mu je kaj ležalo na duši. Vendar je prišel tudi čas, ko ga je Helena nenadoma nagnala iz hiše.
Pripoved nadaljuje o kraju Jelovo brdo, kjer so bili revni in so se komaj preživljali. Na poti na Jelovo brdo se spominja vsega iz njegovega otroštva, sreča pa tudi Skalarja, ki naj bi umoril Kalarja in ženo, ter onadva mu tudi povesta kaj več o tamkajšnjem življenju. Namreč prišli so na Jelovo brdo, kjer so jih meščani skoraj ubili, vendar ko so slišali njihove molitve, so jih nato spustili v mesto.
Nato Janez prispe k sorodniku Presečniku, kjer spozna, da je kmet kralj, ter skupaj z ostalimi povečerja in obujajo spomine. Po večerji pa se zaplete v pogovor z Meto, ter takoj vidi in si reče, da je to najlepša ženska na svetu, da iz nje izžareva nepopisna lepota.
Nato se Janez pomeri z Danijelom v košenju trave in Janez ga prekosi, zato hoče hlapec Danijel dati odpoved. Kasneje Janez odide z Meto na sprehod in odideta do tolmuna, kjer želita naloviti ribe. Vendar v strahu, da bi ju ostale velike ribe ugriznile, odnehata. Kalar se tudi izpove Janezu, da se mu je zlagal, da je Skalar ubil brata in tega si ne more odpustiti, zato vseeno želi iti v zapor.
Vsi skupaj se odpravijo na Poljane v cerkev, kjer Kalar prosi Skalarja, naj mu odpusti, kar tudi stori. Ostanejo še pri maši, nato pa se podajo naprej na ogled stojnic in današnje ponudbe. Janez se tam tudi stepe in na koncu ga vsi častijo, ker se je stepel zaradi omadeževanja Metinega imena. Kmalu se odpravijo proti domu. V tem poglavju tudi izvemo nekaj o Janezu, da je bil telovadec, obiskoval ljubljansko gimnazijo in da ima dobro plačano službo.
V tej vasi je še ena posebnost in sicer, da se ženske med sabo ne marajo, to se vidi pri srečanju Mete s Katinko. Janez se opraviči Meti in ona sprejme opravičilo, ter naslednji dan so že vsi vedeli.
Z Meto odideta tudi na Blegoš, kjer se imata zelo lepo. Janez uživa v njeni družbi, prav tako tudi ona v njegovi družbi. Na poti dol se lovita, vendar se vse neha, ko jo Janez po nesreči prime na nedovoljeno intimno mesto.
Prišel je čas Janezovega odhoda v Ljubljano in Meta je vsa iz sebe, ker mora iti in mu tudi posredno pove, da bi šla rada z njim. On jo noče odpeljati v mesto, ker pravi, da mesto ni za vaščane in na koncu odide sam v Ljubljano.
Janez po dolgem pregovarjanju Danijela, le kupi hišo na Jelovem brdu, kar naredi le zato, da bo bližje svoji dragi. Meti pove, da jo lahko vzame za ženo, če ona to želi. Zasnubitev pa se ne konča dobro, ker mu Meta ob tej novici umre v naročju. Vsi žalujejo za Meto, Janez pa tega še dolgo ne pozabi. Še vedno pravi, da je z njim in da ga bo vedno spremljala. Konec se za večino konča dobro, vendar le za Danijela ne, ki na koncu postane berač.
Vrsta dela: povest
Kraj dogajanja: Ljubljana, Jelovo brdo
Čas dogajanja: v obdobju romantike, poleti
Liki: Meta, Janez
Avtor: Ivan Tavčar
Opomba o avtorju
Ivan Tavčar bil je slovenski pisatelj, politik, ljubljanski župan, časnikar in odvetnik, ki se je rodil 28. avgusta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko. Živel je v revni družini, a ga to ni oviralo pri njegovi karieri.
Hodil je na osnovno šolo v Ljubljani, ter se čez nekaj let vpisal na gimnazijo od koder se je zaradi disciplinskih prestopkov moral prepisati na novomeško gimnazijo, nato pa spet nazaj na ljubljansko.
Po koncu gimnazije je šel na dunajsko univerzo, kjer se je vpisal na študij prava. Čez štiri leta je postal odvetniški pripravnik in po devetih letih je odprl svojo odvetniško pisarno v Ljubljani. Leta 1921 je postal ljubljanski župan. V zadnjih letih življenja pa je prenehal javno delati zaradi bolezni. Umrl je 19. februarja 1923 v Ljubljani.
Njegova znana dela so: Ivan Slavelj (1876), Janez sonce (1885 – 1886), Med gorami (1888), V Zali (1894), Izza kongresa (1908), Cvetje v jeseni (1917), Mlada leta (1917), Visoška kronika (1919).
Dodaj odgovor