Črtice Ivana Cankarja je zbirka črtic z živahnimi avtobiografskimi motivi. Kot delo, ki sodi v to literarno zvrst, vsebuje tipične značilnosti črtic: kratkost, visok čustveni naboj in poudarek na izkušnjah.
Pripovedovalec Janez v prvi osebi iz sedanjega položaja za nazaj in večinoma kronološko razstavlja svoje spomine, ter prvi segajo tja do tretjega leta. Z veliko opisov nazorno govori o svojem otroštvu, polno solz in smeha, o domovini in družini in skoraj vsaka črtica se dotakne teme matere, ki je glavna referenčna točka v celotnem besedilu.
O materi pripoveduje v vzvišenim občutkom ljubezni, spoštovanja in z bolečino, zaradi njenega težkega življenja, ter zaradi lastnega odnosa do nje, ki ni bil vedno naklonjen. Materine muke pogosto primerja s Kristusovimi mukami. Odnos do matere si lahko ogledamo na dva načina. Prvi del opisuje resničen občutek ljubezni do svoje matere in v drugem delu se ta občutek prežema in primerja z občutkom ljubezni do rodne zemlje in na koncu do domovine, ki je postala simbol matere.
Delo se ukvarja s socialnimi problemi, kot so revščina in pomanjkanje, ter socialne razmere tistega časa. Analizira človeške odnose in postavlja vprašanje o pravih človeških vrednotah, ki niso materialne. Glede na čas, ko je bilo delo ustvarjeno, v njem lahko najdemo nekaj anarhizma, vendar kljub temu zahvaljujoč zelo sentimentalno pobarvanemu in v pravem pomenu literarnega jezika, v katerem je napisano, je delo zelo blizu današnji generaciji bralcev.
Črtice obnova
Iz mojega življenja – Najzgodnejše izkušnje
Pripovedovalec z imenom Janez nas uvaja v svet svojih spominov, ki opisuje njegove najzgodnejše izkušnje. Takrat je imel tri leta, ko je njemu in njegovi družini v požaru zgorela hiša. Kot otroci so se v večernih urah igrali na vrhu Sv. Trojice v dolini, kjer je bilo majhno mesto Vrhnika, jugozahodno od Ljubljane. Janez se spominja svoje matere, ki je s strahom in zaskrbljeno gledala požar.
Spominja se stare hiše, v kateri so živeli, ki je bila prizorišče njegove zgodnje mladosti in osamljenih sanj iz otroštva. Opisuje šolo, ki jo je takrat obiskoval, imenovala se je “enajsta šola”. Šola bi se začela tudi v vročih poletnih dneh, ko so vse okoliške reke in potoki bili presušeni. Enajsto šolo opisuje, kot šolo življenja, v kateri se je največ tega naučil, čeprav je v življenju veliko študiral.
Enajsta šola
Janez se poslovi od “enajste šole” z obžalovanjem. Moral se je preseliti v novo šolo, ki mu niti malo ni bila všeč. Prvi šolski dan je nosil novo obleko, čeprav mu je bila preširoka. S težkim srcem je hodil proti novi šoli, dokler ga je spremljal brat. Na poti je po nesreči padel v barko in umazal novo obleko. Vrnil se je domov, kjer so vsi sklenili, da od njega ne bo nikoli nič. Jokajoč se je vrnil v šolo, v stari zakrpani obleki.
Drugi dan ga je poklicala nova učiteljica in ga vprašala, koliko je ena plus ena. Vprašanje se mu je zdelo smešno in žaljivo, ter na njega ni želel odgovoriti. Na koncu je seveda odgovoril, toda v provokativnem tonu, zato je bil poslan k ravnatelju. Ravnatelj ga je obtožil, da je posekal mlado drevo ob cesti. Janez se je branil in nato mu je ravnatelj rekel, da če ni on, zagotovo ve, kdo je to storil in ga zmerjal z lažnivcem. Ravnateljevo pisarno je zapustil ihteč.
Suhe hruške
Mama je hranila suhe hruške zaklenjene v omari. Janez je v pogovoru s sestro Lino sanjal o tem, kako bi lahko prišla do teh hrušk. Janez je občutil strah in krivdo, toda še vedno se je odločil, da odpre zadnji del omare in vzame hruške. To je postala vsakodnevna navada in že je izginil občutek krivde.
Vse dokler nekega dne mama ni odprla omare in videla, da ni hrušk. Vprašala je, kdo je to storil in sestra Lina je okrivila Janeza. On je vse priznal in pojasnil, kako je to storil. Nato se je nekaj zgodilo, kar ga še danes izpolnjuje z grozo: mama ga ni udarila, niti ni mu rekla nobene grde besede, temveč je skrila obraz med roke in zajokala.
Dateljni
Ko je Janez končal drugi razred osnovne šole, je postal ministrant. To leto je bil posebno miren in srečen, ter počutil se je, kot da je rešen vseh grehov. Na mladi misiji je nosil težke evangelije iz enega oltarja na drugega, kar mu ni bilo preveč lahko, ker je bil lačen. Mladi župnik ga je nagradil in mu dal groš. Sprva je pomislil, da ga pokaže materi, ker bi ona zagotovo zajokala, ko bi videla ta čudež.
Na poti domov ga je mučila skušnjava, da kupi nekatero sladkarijo ali sadje. Pri deklici v pisani obleki je kupil dateljne in ostal brez groša. Zaradi krivde jih ni mogel pojesti, ker njegova mama že več tednov je samo koruzni kruh. Prosil je Boga, da umre. Na koncu je vse priznal materi, toda ona se ni razjezila, samo objela ga je in zajokala.
Sveto obhajilo
Janez skupaj s petimi brati in sestrami sedi za mizo, čakajoč mater, da prinese večerjo. Bili so že obupani, ker so jo toliko časa čakali. Mislili so, da mama ne misli na njih, temveč namerno stoji na ulici in govori s sosedi. Naenkrat so se odprla vrata in prišla je mama, v joku in strahu, ker ji niso dali takoj kruha. Janez iz današnje perspektive ugotavlja, da so zaradi takšnega obnašanja do matere zgodaj ostali brez nje in da zaradi tega v njihovih srcih in dejanjih ni veselja.
Na sredini življenja
Janez se spominja zaselka Masarjev hrib. Tam so živeli daljni materini sorodniki, ki so se kasneje preselili v Ameriko. Bili so revni in stiskaški ljudje. Imeli so tri otroke, Janez se jih spominja, kako so bosi tekali skozi gozd s težkimi torbami jabolk.
Opisuje svoje prvo srečanje s smrtjo. Umrl mu je dedek. Opazoval ga je, kako v postelji leži siv in trd. Takrat je prvič videl očeta jokati. Tistega dne je lil dež. V tej zgodnji mladosti se je dvakrat srečal s smrtjo. Pri sosedu v sobi, v zibelki je ležal otrok. Janez je mislil, da spi, toda ko se ga je dotaknil, je ugotovil, da je otrok mrtev.
Tretjič je zagledal preplašenega konja, ki mu je iz ust prihajala pena. Omotičen je vlekel svoj voz z vso močjo. Zgrudil se je in njegovo krvavo drobovje se je razlilo po zemlji.
Najlepša slika iz Janezovih mladih dni je Ljubljana. Opazoval je njeno lepoto in odsev iz vrha Sv. Trojice. Enkrat je na šolski slovesnosti učitelj napisal Janezu pesem v čast Marije Terezije, ki se jo je moral naučiti. Medtem, ko je citiral pesem, je gledal blišč svetlobe iz Ljubljane. Tam je videl sebe, v življenju polnem čiste lepote in ne v tem težkem življenju polnem grenkobe.
Po tem je njegovo srce napolnila grenkoba: sovražil je svoje življenje, kakršno je bilo tedaj, za sebe pravi, da je postal neprijeten in zloben, nobenega ni več imel rad, niti mater. Dejali so mu, da je zbolel in preležal je teden dni. Nekega večera se je zbudil in na koncu postelje je stala mater in držala prižgano svečo. Vprašala ga je, kaj bi želel in on je odgovoril, da si želi v Ljubljano. Naslednjega jutra je bil zdrav. Sklenil je, da se je njegova duša preselila v Ljubljano in tam živela zasebno življenje.
Svojo književno pot je začel z motivom slive. Zgodnje, majhne slive, so bile za njega rajsko sadje in v njihovo čast je napisal pesem. Pesmi iz šolskih učbenikov mu niso bile všeč. Knjige, ki jih je bral doma, so bile precej drugačne. Vse, kar je prebral, je razumel, kot da se je resnično zgodilo.
Mesec dni je delal, kot pastir pri sosedu, za kar je dobil plačilo en kos kruha na dan. Priznava, da ni bil dober za to delo, ker je bil preveč navdušen nad opazovanjem oblakov, medtem ko so se krave prosto sprehajale.
Prišel je dan, ko se je končno preselil v Ljubljano. To, kar se mu je doslej zdelo, kot pravljica, je nenadoma postala resničnost in ni bila več lepa. Pred odhodom v Ljubljano, je mati prestopila prag in ga pogledala in njega je prežel občutek, da je v tem pogledu spoznal njo, ves svoj dom in svoje življenje od rojstva.
Tisto jutro, ko je odšel, je bilo megleno in mrzlo. Poslovil se je od družine in se usedel v kočijo. Na poti je opazoval Vrhniko in občudoval vse, kar je do sedaj sovražil. Težkega srca se je poslovil od matere.
Šolski prijatelji
V Ljubljani je pridobil sošolca Gašperja. Gašper se ni želel učiti, ker je preziral šolske knjige. Po mnenju učiteljev je bil neusmiljen. Janeza je imel rad, ker mu je pisal naloge. Na koncu je izpadel iz šole v četrtem razredu.
Po mnogih letih sta se spet srečala. Gašper mu je povedal, da je odšel v vojsko, nato pa v Ameriko. Tam se je poročil in dobil dva fantka. Zdaj se je vrnil po svojo mater, da jo odpelje v Ameriko.
Desetica
Ko je bil star dvanajst ali trinajst let, je živel v eni sobi z ostalimi sošolci. Tistega jutra je padal dež in bilo je temno. Prevzela ga je neusmiljena žalost od zatohlega zraka v prostoru. Ta zrak se mu je zdel, kot slika njegovega življenja. Odšel je na ulico in se osvežil. Bil je lačen. Prišel je v šolo, ki se mu je zdela tuja in neprijetna.
Dobil je obvestilo, da je prejel pismo. Pismo je poslala mama, prepoznal je njeno neurejeno pisavo, ker se je ona naučila pisati od otrok. Poslala mu je denar (desetico – eno desetino forinta). Vedel je, da je bila to zadnja desetica, ki jo je imela mama. Zaihtel je in si zamišljal, kako ga gleda nasmejanega. Naenkrat so se oblaki umaknili in sonce je posijalo skozi okno.
Odkar ni več matere, so dnevi temni in pusti vse do noči.
Skodelica kave
Pred petnajstimi leti je prišel domov in tam ostal tri tedne. Ves ta čas pa je bil depresiven in čemeren. Prvo noč je slišal, da mama joka. Drugo noč se je preselil spati na podstrešje, kjer je pisal svoje prve ljubezenske pripovedke.
Zaželel si je piti črno kavo. V hiši ni bilo ne kruha, kaj šele kave. Ko je to rekel materi, ga je pogledala in ni ničesar odgovorila. Vrnil se je na podstrešje in nadaljeval s pisanjem. Zaslišal je korake, bila je mama in prinesla mu je skodelico kave. Rekel ji je, da je sedaj ne želi in naj ga pusti pri miru. Ko ji je to rekel, se ji je stresla roka. Toda vseeno je popil kavo.
Tri ali štiri leta kasneje, v tujem svetu, mu tuja ženska prinese skodelico kave. Vsakič začuti močno bolečino v srcu.
Naš laz
Lazi so majhne globeli med razpokami. Na dnu laza leži majhen kos zemljišča, ki se obdeluje. Taka področja, na katerih se goji krompir, grah in ostala zelenjava, so lastniki dali v najem zelo revnim kmetom. To je razlog zakaj jih imajo kmetje radi in veliko bolj jih cenijo, kot ostale, ki lahko vzamejo veliko večji delež za najem. Kmečka kri se kaže v dejstvu, da po tem, ko zapusti rojstni kraj, najprej žaluje za svojo njivo in revnim lazom in šele kasneje za svojo mater, sestre in brate.
Janezova mater je bila kmet celo življenje. Ko je bil sam z njo, je pogosto govorila o lepoti horjuljskih hribov. Čeprav so se vsako poletje pogovarjali, da bodo odšli tja, niso mogli, ker je mama pred tem že umrla. Zadnjič ga je vprašala, če hoče iti tja, pred tremi tedni svoje smrti, čeprav je bila že zelo bolna. In še danes Janez čuti hrepenenje za mamino izgubljeno grudo.
Njihov laz je bil njihovo največje bogastvo. Janez se ne spominja točno kako, toda nenadoma ta kos zemlje ni bil več njihov in to jih je hudo prizadelo. Potem, ko se je to zgodilo, je mama zbolela. Ko je umrla, je bil njen obraz lepi in miren, ter takšno je še vedno v njegovem srcu in mislih.
Kos torte
Ko je Lenart obiskoval šolo, je imel zelo rad gospoda Julčeta. Učitelj mu je rekel, da mora vsak četrtek in nedeljo preučevati gospoda Julčeta. Julče je bil močan, vesel in poreden fant. Na pustno nedeljo je Lenart odšel k Julčetu in mama mu je rekla, naj odnese kos torte.
Pričakala ga je sobarica in ga vprašala, kaj tam dela in ali ne vidi, da gospod je kosilo. Lenart je pomislil, da je boljše, da se obrne in odide, toda se je vseeno odločil, da vstopi. Takoj, ko je vstopil, so ga pozdravili komentarji, kdo je on, koliko blata je prinesel in ali ni zgrešil poti za v hlev. Zagledal je Julčeta in zraven njega psa. Psu je ukazal naj zarenči na Lenarta.
Eden izmed njih ga je pregnal ven in njegova edina misel je bila kos torte, ki je bil raztresena po tleh okoli psa. Na poti domov je srečal starejšo žensko, ki ga je videla v solzah in mu ponudila piškot, ki ga je nosila okoli pasu.
Prišel je do krčme, v kateri so praznovali poroko nekoga. Vstopil je v gostilno in nekdo mu je ponudil vino in torto. Lenart je dajal v svoj plašč kose torte in popil vino. Pijan je prišel domov in našel svojo mater, kako bere knjigo o Kristusovih mukah. Mama ga je vprašala, če je pijan in on je priznal, da je. Lenart je izvlekel kos torte in piškot, ter rekel, da so mu vse to dali Julčetovi. Mama je rekla, da so oni dobri ljudje, čeprav so bogati, naj se moli za njih. Lenart je odgovoril, da ne bo in njegovo srce je prevzel hlad.
Greh
Mama je prišla zgodaj v mesto, pred šolo. Prišla je iz vasi, ki je bilo oddaljeno štiri ure hoje. Njeni škornji in krilo so bili blatni. Prinesla je srajco in par škornjev, v katere je dala desetico, vse za Jožeta. Bila je utrujena in lačna, ni kupila kruha, samo da bi lahko dala desetico Jožetu.
Šola se je končala in veliko dijakov je izstopilo in med njimi je bil Jože. Opazil je svojo mater v kmečki obleki, moških blatnih čevljih, šalom na glavi in nerodnim dežnikom v roki. Eden izmed prijateljev ga je vprašal, ali ni to njegova mater. Jože je odgovoril, da to ni njegova mater. Bilo ga je sram njenega izgleda in paketa, v katerem so bile nove srajce, ki jih je mati šivala ponoči in po katerem so kapljale njene solze.
Skril se je v množici in mama je stala tam, ter gledala z ljubečimi očmi. Jože je odšel v svoje stanovanje in mama ga je čakala še eno uro. Bila je zaskrbljena, ker Jožeta ni in pomislila, če morda leži bolan doma in kliče mamo, zato je pohitela tja, medtem ko so se ji noge tresle.
Ko je prišla v njegovo stanovanje, je videla, da je Jože tam. Vprašala ga je, kdaj je prišel in če ni videl, da ga je čakala in on ji je odgovoril, da je ni videl. V popoldanskih urah je spremljal mamo po mestu, ko se je vračala domov. V srcu je jokal. Spotoma je srečal prijatelje in tudi tistega, ki mu je rekel, da to ni njegova mama, vendar ga ni bilo več sram, zdaj bi najraje glasno vzkliknil in vsem pokazal svojo mamo.
Hodil je poleg svoje mame, kot Juda poleg Kristusa in njegovo dušo je težko dušil njegov greh. Ko se je mama poslovila z njim, je želel, da poklekne pred njo, skrije svojo glavo v njeno krilo in ji prizna, da jo je zatajil, ampak ni rekla ničesar, razen zbogom.
Odšel je domov in zajokal, toda njegov greh je še danes isti, kot tistega dne, ter njegovo življenje polno žalosti in trpljenja.
Otroci in starci
Otroci so se radi pogovarjali pred spanjem. Čeprav so to bile vedno lepe zgodbe, je nekega večera najstarejša sestra Lojzka rekla, da je oče “padel” v Italiji, kar pomeni, da je bil ubit v vojni. Otrokom ni bilo jasno, kako to, da se ne bo vrnil, če je “padel”. Najmlajši brat Tonček je imel štiri leta in je govoril s sedemletnim Matijčem. Matijče si je želel, kot oče oditi v vojno in Tonček ga je opozoril, da je še premlad.
Najmanjša izmed njimi Milka, je želela, da se ji razloži, kakšna je to vojna. Matijče ji je pojasnil, da je vojna, ko se ljudje pobijajo z noži in streljajo s puškami. Milka ga je vprašala zakaj in odgovoril ji je, da zaradi cesarja. Ponovno je rekel, da bo tudi on odšel v vojno proti sovražnikom. Milka ga je vprašala, kako izgleda sovražnik in če ima rogove. Tonček ji je odgovoril, da ima in Matijče je mislil, da jih nima. Nato se je oglasila Lojzka in razložila, da so njihovi sovražniki ljudje, tako kot oni.
Tonček je vprašal, kako je, ko človek pade v vojni in Matijče mu je pojasnil, da to pomeni, da so ga potolkli do smrti. Tonček je rekel, da mu je njegov oče obljubil, da mu bo prinesel puško in Lojska mu je še enkrat pojasnila, da ne bo dobil puške, ker so očeta potolkli do smrti. V tem času so zunaj hiše sedeli stari starši v tišini in brez solz.
Klobuki
Na hrib so prišli učenci iz tretjih in četrtih razredov šole iz predmestja. Njihovi klobuki so bili neurejeni. To so bili skromni, ponošeni in zastareli slamnati klobuki. Otroci so se igrali na travniku. Na posebni mizi so bili lepo zloženi klobuku, ki so se razlikovali od ostalih. Bili so novejši in so pripadali bogatim otrokom. Stali so zraven travnika in molče opazovali vesele otroke, kako se igrajo na travniku.
Na stolu je visel klobuk otroka edinca. Takšnih klobukov nisi mogel najti v trgovinah, bil je posebno okrašen. Na tleh je ležal klobuk brez oblike, skromen in pohojen. Pripadal je otroku brez matere.
Janezu se še danes zdi, da vidi te mlade obraze, jokave in vesele, ampak to niso bili več otroški obrazi.
Lisjak
Imeli so lisjaka, ki je bil privezan. Nekega jutra ga je Janez našel mrtvega in obešenega. Dolgo so žalovali za njim. Nedolgo zatem so znova kupili lisjaka. Prvo noč je bil zraven njegove sobe, zbudil ga je njegov lajež. Drugi dan so ga privezali ven, na verigo in mu postavili veliko hišico. Čeprav je bila veriga dovolj dolga, da se je lisjak lahko sprehajal, se je on skrival v hišici. Izkopal je tudi globoko jamo čez noč, da bi se v njej lahko skrival.
Nekega dne je služkinja opazila, da je izginila najlepša kokoška. Niso je našli pri lisjaku, toda ostala je slutnja. Preselili so ga stran od kokoši. On pa je medtem vlekel svojo hiško in se približal zajcem. Nekega dne je zaklal kokoš.
Morali so ubiti lisjaka in njegovo krzno je služilo, kot preproga pred Janezovo sobo, na njegovo začudenje.
“Domovina, ti si zdravje”
Jure je pred petnajstimi leti zapustil domovino in odšel v svet. Delal je v tovarni v Nemčiji po cele dneve. Zaradi tega je zbolel in postalo je jasno, da ne more več delati. Odločil se je, da pripravi stvari in se vrne nazaj v domovino. Ko je prišel, je bil zelo vesel nad pogledom rojstnega kraja.
Srečal je soseda Jovota, ki ga je komaj prepoznal. Vprašal ga je, če je veliko zaslužil v tujini in Jure mu je odgovoril, da je zaslužil bolezen in da je prišel umreti v domovino. Tu ni imel ne hiše, ne zemlje, zato se je odločil oditi v gozd. Umrl je v hlevu z obžalovanjem, da je zapravil svoje življenje v tuji deželi.
Lepa naša domovina
Janez je gledal vojake, ki so korakali proti železniški postaji. Dan je bil deževen in mrzel. Poleg vojakov v kolonah, so korakali tudi moški, ženske in otroci, ter slišala se je njihova tožba. Janez je gledal močnega vojaka, poleg katerega je korakala žena in vlekla majhnega dečka. Žena je jokala in ga prosila naj se vrne in on ji je odgovoril, da bo prejel denar vsak dan.
Pogledal je drugega vojaka, ki se je poslavljal z očetom in še enega, ki se je poslavljal od matere. Mama ga je gledala, kot da ga gleda zadnjič in prosila ga je, naj se vrne domov.
Janez je slišal pogovor nekega gospoda o boju za domovino. Konča z mislijo, da je za domovino vredno dati najplemenitejšo kri in najboljše življenje.
Vrsta dela: črtice
Čas nastanka: konec 19. in začetek 20. stoletja
Mesto nastanka: Vrhnika, Ljubljana
Osebe: Janez in njegova mama sta glavni osebi, ostale občasno spominja, med njimi so: oče, pet bratov in sester, učiteljica, upravnik šole, prijatelj Gašper, Lenart, Jože, Jure.
Opis oseb
Janez je glavna oseba in pripovedovalec. Iz današnje perspektive govori o svojem otroštvu in odraščanju. Prikazan je, kot hipersenzibilen deček, z veliko naklonjenostjo do matere. Poleg tega je osupel nad lepoto narave in ljubezni do živali. Delo je prežeto z njegovimi občutki: strah pred tujci in neznanemu, ljubeznijo, sanjami in željami za boljše in srečnejše življenje, obžalovanjem, kesanjem. Posebno naklonjenost pokaže do rojstnega kraja. Čeprav je bilo njegovo življenje tam polno grenkobe in si je želel oditi v Ljubljano in ko je končno prišel ta dan, je videl resnično vrednost kraja, v katerem je rojen.
Mama je bila vaščanka in je živela težko življenje v revščini. Ni bila pismena, temveč se je naučila osnovno pisati in brati od otrok. Mama je prikazana, kot nesebično bitje z neskončno ljubeznijo do svojih otrok. Celotno svoje življenje se je odrekala vsemu, da bi svojim otrokom omogočila celo več od lastnih zmožnosti. Po izgubi zemlje, ki so jo najeli, je zbolela in kmalu umrla. Mamina dobrota in ljubezen je pogosto idealizirana in njen lik je prikazan brez kakršne koli pomanjkljivosti.
Ivan Cankar biografija
Ivan Cankar se je rodila na Vrhniki leta 1876, kjer je končal osnovno šolo. Zelo kmalu, že v srednji šoli se je začel ukvarjati z književnim delom in sodeloval je v dijaškem društvu “Zadruga”. Po končani srednji šoli je odšel študirat tehniko na Dunaj, vendar je že po enem mesecu obupal in se vpisal na romanistiko in slavistiko.
Na Dunaju se je ukvarjal z literarnim delom in tam je preživel deset let. Bil je aktiven tudi v politiki in kandidiral za državnega poslanca.
Pisal je poezijo (zbirka pesmi Erotika) in prozo, zlasti zbirko črtic, novel in pripovedk: Vinjete, Knjiga za lahkomiselne ljudi, Od zori, Tujci, Hlapec Jernej in njegova pravica, ter roman Martin Kačur. Poleg poezije in proze je pisal tudi drame in njegove najbolj znane so: Romantične duše, Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, Lepa Vida in Hlapci.
Pustil je velik odmev v književnosti, zavzemal se je za sodobni pogled nad umetnostjo in v politiki za jugoslovanske ideje. V njegovih delih so upodobljeni socialni problemi v Sloveniji v začetku dvajsetega stoletja. Umrl je v Ljubljani, leta 1918.
Dodaj odgovor