Črna orhideja

Črna orhideja obnova

Gregor je bil mlad partizan, ki se je bojeval z Nemci. Prejšnji dan so napadli neko nemško postojanko in so morali hitro zbežati, da so lahko ušli sovražniku, ter se nato odpravili v planine, da bi jih s tem zmedli.

S seboj so nosili težka bremena in dva ranjenca. Ko je stal nad grebenom, se mu je uresničila neka želja, ki si jo je od nekdaj želel in sicer, da bi v tej vojni prišel do planin. Kot študent je veliko plezal in gore so mu predstavljale nekaj nepopisnega. Spomnil se je trenutka z nekim dekletom, s katero je plesal in mu povedala, da v njegovih očeh vidi ljubezen ter smrt. Takrat jo je zadnjič videl.

Nato je v daljavi zagledal Nemca ter neko deklo, ki je s prstom kazala v gozd, kjer se je skrival njihov bataljon. Sklenil je, da mora Nemca ubiti, dekle pa dobiti, ker bi jim lahko pomagala pri odkrivanju nemških čet. Približal se jima je in imel Nemca na muhi, medtem pa se je dekle ločila od Nemca in odšla malo višje.

Tedaj je Gregor nameril v Nemca in ga ustrelil, nato pa je prišlo dekle, da bi videla mrtvega Nemca. Ko je opazila Gregorja, se je hitro pognala v divji tek, Gregor pa za njo. Gregor je ustrelil proti njej in jo zgrešil, a takrat je obstala kot kamen in Gregor se ji je približal.

Rekel ji je naj gre z njim v dolino in videl, da je dekle pravzaprav nenavadno lepa in da ima črne lase. Spraševal jo je kako ji je ime in iz kje je. Izvedel je, da je Katarina, stara enaindvajset let in da je doma v vasi pod planino, ter tako načela dolg pogovor. Kmalu sta prišla v dolino in srečala dva partizana, ter izročil enemu Katarino, sam pa je odšel z drugim nazaj do ubitega Nemca po njegove dokumente.

Naslednje jutro so se partizani pogovarjali o naravi slabih ljudi in o Katarini, ki je bila vsem všeč, a so se zavedali kaj je storila. Nato je pogovor prekinil Gašper, ki je prišel povedat, da je dobil ukor, ker je Katarino pripeljal v tabor. Vedeli so kaj jo čaka.

Komandant je Gregorja vprašal kaj se je zgodilo in kaj je naredil z mrtvim Nemcem. Odgovori mu, da je pobral njegove listine in zakril sledi. Ugotovili so, da Nemec ni bil Gestapovec in da se nemška vojska pripravlja na pohod čez gore, ter je ta Nemec risal mapo in preverjal teren.

Potem je Gregor vprašal kje je Katarina in Janez mu reče, da če je kriva, jo lepota ne bo rešila. Nato pa je od utrujenosti zaspal in Janez mu je dal pod glavo Katarinin šal.

Naslednjega jutra so zasliševali ujetnico in njeni odgovori so zahtevali še bolj poglobljena vprašanja, tako da je Janez izgubljala potrpljenje. Dejala je tudi, da ne bo povedala direktnega odgovora, če je kriva in da bo svoj greh odnesla s sabo v grob. In nato so sklenili, da se naj zgodi, kar se mora in stražar je Katarino odvlekel nazaj v žleb.

Začelo se je večeriti in trije partizani so pokopavali svojega mrtvega tovariša. Gregor pa je odšel po žlebu navzdol, da bi videl Katarino. Pristopil je k njej in zdela se mu je prečudovita. Dal ji je vetrovko, ki jo je oblekla in ji vrnil šal. V tistem trenutku pa je prepoznal vonj šala, to je bil čudovit vonj črne orhideje.

Gregor ji tudi zaupa, da upa vanjo, jo ljubi, a le verovati ne more. Reče ji, da še ni prepozno zanjo, le komisarju naj pove, kar želi izvedeti o njej. Nato jo je vprašal po zadnji želji in odgovori mu, da se želi vrniti domov in umreti, kot nevesta. Gregor odide k Janezu in mu zaupa Katarinino željo. Janez pa reče, da bodo odšli mimo njene vasi.

Naslednjega jutra so se odpravili na nov pohod, k Bistrici, da bi Katarina obiskala svojo vas. Stopali so s polno previdnostjo in koncentracijo in bili pripravljeni na smrt, ki bi jih lahko doletela. Kmalu so prišli na Srednjo glavo in Janez je določil osem partizanov, da Katarino pospremijo v vas, kjer bodo ostali do jutra.

Partizani so se odpravili, ostali pa gledali za njimi. Odpravili so se pod drevje, kjer so zaspali. Zjutraj pa so jih prebudili zvoki nemških tovornjakov iz doline. Hitro so skočili na noge in opazili, da mož ki so spremljali Katarino, še ni nazaj. Janez je sklenil, da odidejo čez pet minut, pa če pridejo ali ne.

Na koncu so se le pojavili in Katarina je prišla v beli poročni obleki. Vsi so bili osupli nad njeno lepoto in ko so se zavedali, je Janez določil, da gresta Gregor in Palček usmrtiti Katarino. Janez pa se je s četo odpravil po začrtani poti in sklenili, da se dobijo na dogovorjenem mestu.

Ko so prišli s Katarino na jaso, je Gregor rekel Janezu naj gre na levi breg in opazuje Nemce, če bodo v bližini. Katarine se je polotil strah in v krču padla na zemljo. Gregor pa jo je tolažil, da bo na onem svetu lepše. Ko je vstala in sta se oba zagledala v oči, jima je postalo jasno, da se ljubita, zato jima je bilo še toliko težje.

Gregor ji je rekel naj ga poljubi, da mu bo lažje in hotel ji je zavezati oče, a ga je hotela do zadnjega gledati. Postavila se je pred mogočno drevo in Gregor trideset korakov od nje, ter prijel za brzostrelko. Ko je ustrelil, je imel roko mirno in zadel Katarino v levo stran prsi. Tam je kri pordečila belo obleko in nato padla na tla z razprtimi rokami, kot bi se hotela okleniti Gregorja.

V tistem trenutku pa je Palček zažvižgal in nakazal, da se približuje sovražnik. Pobral je Katarinino truplo in si našel zaklonišče, ter začel polniti orožje in se bojevati!

Vrsta dela: novela

Kraj dogajanja: v hribih, Dolenjska

Čas dogajanja: med II. svetovno vojno

Liki: Gregor, Katarina, Janez

Avtor: Edvard Kocbek

Opomba o avtorju

Edvard Kocbek je bil pesnik, pripovednik, esejist, kulturnik, prevajalec in politik. Rodil se je 27. septembra 1904 v Sv. Juriju ob Ščavnici, v revni kmečki družini.

Oče je bil organist. V Mariboru in kasneje na Ptuju je obiskoval klasično gimnazijo. Po maturi se je leta 1925 vpisal v mariborsko bogoslovje, ter tam nadaljeval s pisanjem pesniških, proznih in dramskih besedil.

Jeseni leta 1927 je začel študirati romanistiko v Ljubljani. Še pred diplomo je eno leto študiral v Berlinu, nato pa služboval na Hrvaškem. Leta 1932 je, kot štipendist francoske vlade študiral tudi v Lyonu in Parizu.

Bil je vodja krščanskih socialistov in že po začetku druge svetovne vojne, se je pri nas vključil v Osvobodilno fronto.

Umrl je 3. novembra 1981 v Ljubljani, njegov vpliv pa se je še vedno nadaljeval.