Canzoniere je zbirka pesmi sestavljena iz dveh delov. Zahvaljujoč temu telu je Petrarca postal slaven pesnik modernega časa. Celotna zbirka pesmi je bila rezultat pesnikovega navdiha in velike ljubezni do Laure. To delo služi kot model vsem prihodnjim generacijam pesnikov.
Ta pesniška zbirka ne ponuja bralcu klasično in enostavno ljubezensko zgodbo. Pisatelj ni napisal svojega dnevnika dogodkov v stihih, temveč pa izraža nasprotja vesti, razuma, strasti in občutkov. Pesnik po eni strani celo uživa v samoti, ker se takrat lahko poglobi v svoj notranji svet, ki je zaznamovan z vrstami pretresov, nesoglasij in konfliktov.
Pesnik je Lauro opisal ko nekaj božanskega, čarobnega in angelskega, ona je utelešenje najboljših kreposti in čistosti. Toda hkrati je Laura tudi kruta, ker zaljubljenemu pesniku nenehno ponuja nihanja, katera v njemu zbujajo upanje, depresijo ali obup.
Petrarcova ljubezen opisuje kot konstantno hrepenenje, zaljubljeni človek je suženj ženske, ki jo ljubi in takšni občutki so bolezen in ena izmed oblik mučenja, kateri se nihče ne more upreti.
Canzoniere obnova
Prvi del se nanaša na čas Laurinega življenja, medtem ko je drugi posvečen obdobju po njeni smrti. Pesmi so napisane tako, da sledimo pretoku ljubezni skozi čas, toda tudi duhovnemu razvoju. Lik Laure predstavlja več tega, od Petrarcine ljubezni do ene ženske in si prizadeva doseča nekaj kar skoraj ni mogoče pridobiti.
Čeprav je Petrarka poveličeval Lauro do te mere, da so se lahko videli učinki prejšnje tradicije, ko so se ženske slavile kot nekaj čistega in božanskega, toda Laura ni bila alegorična figura, temveč pravi zemeljski lik. V zbirki pesmi se razkriva njena lepota in moč, ki jo ima, s katero izpolnjuje zaljubljenega pesnika.
Laura na Petrarca povzroča pravo, zemeljsko ljubezen, strast, boj, nemir in spremembo razpoloženja. Petrarca iz ene pesmi v drugo zaznava spremembe pri svojih mislih in občutkih, odkriva sanje, veselje, toda tudi trpljenje in bolečino, ki v njemu lahko povzročijo ljubezen do Laure. S spremljanjem vseh teh pesnikovih stanj je nastal “Canzoniere”.
I. sonet ali “Razpršene rime” v katerih je poudarek na ljubezensko trpljenje, mladostno mišljenje in umetniško ustvarjanje. Je avtobiografska, intimna izpoved. Slog je antiteza (“vsak je dolgo, zdaj dobro vidim o meni govoril tiho in glasno”), aforizem (“kratke sanje sveta bo vsak”), gradacija (“In sad mojih fantazij je, da se sramujem, pokesam in da jasno vidim”…) in metafora (“Vi, ki z zvoki raztresenih rim poslušate vzdih, kar bije v srcu hrana”)
Struktura soneta sta 2 kvartina in 2 tercini in pomen je v zadnjem stihu. Rima je abba, abba, cde, cde.
V LXI. sonetu je ljubezen vir njegovega navdiha, ki ga je praznoval, kar je kasneje služilo kot navdih za hrvaške Petrarkiste. Obstaja več stilov: pridevniki (lepo mesto, sladka žalost (bolečina), blažen glas), polisindeton (“Blažen naj bo dan, mesec, leto, doba, ura, čas…”), sinekdota, metafora in oksimoron. Struktura sta 2 kvartini in 2 tercini.
V CXXXIV. sonetu prevladuje občutek brezupa in notranjega konflikta. Je eden izmed najbolj znanih sonetov, ki ga Zoranić uvršča v svoj roman “Planine”. Pojavi se več stilov: antitetza (“po nebu letim in na zemljo padam”), oksimoron (“led sem, toda gorim”) paradoks (“brez vida vidim, nem glasu ne izgubim”) in alegorijske pesniške slike (“Ona me kaznuje, da sredi okov stojim, niti zanke me ne reši, niti okov ne reši”). Struktura sta 2 kvartini in 2 tercini.
V delu je razširjena oblika sonetov in možno je videti tudi balade, kancone, sestine in madrigali. Sonet ne prihaja iz Petrarce, toda on ga je izpopolnil in je postal najbolj priljubljen v času renesanse.
“Canzoniere” se šteje kot priznanje, neke vrste romana ali pesnikov dnevnik, ki ga je vodil trideset let.
Delo je razdeljeno na dva dela. V prvem delu, ki zavzema dve tretjini zbirke, lahko vidimo, kako nori pesnik za Lauro. Pripoveduje zgodbo o njej in o svoji ljubezni, ki jo čuti do nje. V drugem delu zbirke pesmi, ki zavzema 100 pesmi, je pesnik posvetil zgodbo o življenju po Laurini smrti in ta drugi del je nastal po letu 1348.
V prvem delu prevladuje strast in potem obžalovanje, ter v vse to je vključena tudi krščanska dolžnost. Drugi del prinaša čustva kot so minljivost življenja, melahnolija, tesnoba, splošno razočaranje v življenju in kratkost življenja.
Zbirka pesmi je verjetno nastala v času dolgega pesnikovega obdobja ustvarjanja in verjame se, da je nastala leta 1351 v mestu Vaucluse. Prav tako lahko vidimo, da njeno pisanje ni vnaprej načrtovano, temveč je nastalo brez kakršnih koli idej o funkciji in dolžini.
Večina verzov v knjigi je ljubezenskih vsebin, toda opazimo lahko tudi tiste s političnim značajem. Pesnik je v zbirko pesmi dal politične opise o trenutnih dogodkih in je tako neposredno komuniciral z vrstniki.
“Canzoniere” se konča z besedo “mir”, kar je simbolično, ker pesnik ves čas išče spokojnost in pomiritev duše. Čeprav teži k miru in spokojnosti, je prav tako kot ljubezen do ljubljene ženske, nedosegljiva in nedostopna.
Mesto nastanka: Avignon
Glavne osebe: pesnik in Laura
Opis oseb
Laura – ženska nad katereo je pesnik nor. Ima neverjetno lepoto, vendar tudi osebnost. Tako je popolna, da se šteje za neresnično. Avtor je bil v njo zaljubljen enaindvajset let in ta ljubezen je bila enako močna tako na koncu kot tudi v prvih letih. Bila je močna, angelska in brezhibna ženska. Toliko kot je bila brezhibna, toliko je to za pesnika delovalo kruto, ker se ni mogel upreti njeni ljubezni.
Avtor: Francesco Petrarca
Opomba o avtorju
Francesco Petrarca (Arezzo, 1304 – Arquà Petrarca, 1374) je italijanski renesančni pesnik.
Oče Pietro je delal kot notar in dve leti pred rojstvom Petrarce je bila izgnan iz Firence. Družina Petrarca je nekaj časa živela v Pisi, da bi se kasneje preselili v Carpentras blizu Avignona.
Leta 1316 je Petrarca začel študirati v Bologni z bratom Gerardom in deset let kasneje se vrne v Avignon, kjer je postopoma zgradil družbeno življenje. Priljubljenost, ki jo je takrat ustvaril v tem mestu, mu bo ostala za celo življenje.
6. ali 10. aprila 1327 v cerkvi sv. Klare v Avignonu, kjer je preživel mladost je zagledal Lauro. To srečanje bo zaznamovalo njegovo življenje. Ostal ji je zvest, čeprav mu ni nikoli vrnila ljubezni. Takrat je imel 23. let in obsedenost z blondinkami bo trajala polnih trideset let. Iz te obsedenosti je verjetno nastanla ena izmed najbolj znanih zbirk pesmi vseh časov.
Bil je sedemnajst let v službi kardinala Giacoma Colonne in takrat je veliko potoval po Evropi. Leta 1350 je spoznal Giovannija Boccaccia in postala sta velika prijatelja.
Leta 1361 se je pojavil napad kuge in Petrarca se je odločil zateči v Benetke.
Zadnjih trinajst let je živel v Italiji, v majhnem mestu Arqua, zraven Padove. Tam je tudi umrl 19. julija 1374.
Njegov stil pisanja “Canzoniere”, ki je bil posledica neuslišane ljubezni, je Petrarca vplival na ljubezensko pesništvo v Evropi (petrarkizem).
Njegova najbolj znana dela so: “Afrika”, “O slavnih ljudeh”, “Secretum”.
Dodaj odgovor